Predsednik UEFA Čeferin, turški predsednik Erdogan, predsednik ZAE šejk Mohamed in lastnik Manchester Cityja šejk Mansour na letošnjem finalu Lige Prvakov v Carigradu (Foto: Profimedia)
Kako zalivske puščavske države z milijardnimi vložki prevzemajo šport in kako šport avtokratske voditelje pričaka z odprtimi rokami. In zakaj pri tem ne gre zgolj za igračkanje bogatašev ter "sportswashing", kupovanje ugleda s preusmerjanjem pozornosti stran od kršitev človekovih pravic? Šport postaja geopolitično bojišče in opij za državljane doma.
Združeni arabski emirati so letos zmagali v evropski nogometni Ligi prvakov. Angleškemu klubu Manchester City, ki ga je sklad iz emirata Abu Dabi kupil leta 2008, je uspelo osvojiti še zadnjo pomembno lovoriko, ki se mu je do zdaj izmikala. V 14 letih pod zalivskimi lastniki je sicer Manchester City kar sedemkrat, tudi letos, postal prvak angleške prve lige. Pred tem jim je to v vsej zgodovini uspelo le dvakrat, nazadnje leta 1968.
Katar na zmago v Ligi prvakov še čaka. Francoskemu klubu Paris Saint-Germain, ki ga od leta 2011 obvladuje katarski emir Tamim bin Hamad al Tani, kljub zvezdniški zasedbi na čelu z Lionelom Messijem še kar ni uspelo osvojiti Evrope, je pa od katarskega prevzema v 12 letih kar devetkrat postal državni prvak. Pred tem mu je v 40-letni zgodovini kluba to uspelo le dvakrat.
Pomemben mejnik je letos uspel Savdski Arabiji. Z angleškim nogometnim klubom Newcastle, ki ga od leta 2021 obvladuje savdski državni sklad PIF, je v državnem prvenstvu osvojila četrto mesto in se uvrstila v Ligo prvakov v prihodnji sezoni. Newcastlu je to uspelo prvič po 20 letih.
Veselje navijačev Newcastla ob savdskem prevzemu njihovega kluba (Foto: Profimedia)
Organiziramo in sponzoriramo vse!
Katar je lani gostil svetovno nogometno prvenstvo, v začetku prihodnjega leta bo gostil azijskega. Savdska Arabija bo letos gostila svetovno klubsko nogometno prvenstvo, leta 2027 azijskega.
Vladarska družina v Riadu naj bi imela tudi načrte, da bi se potegovala za organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva leta 2030. Da bi si povečala možnost za izbor, naj bi stavila na skupno kandidaturo z Grčijo in Egiptom.
Portal Politico je poročal, da je savdski princ Mohamed bin Salman Grkom in Egipčanom neuradno ponudil, da bo njegova država plačala za vso potrebno infrastrukturo za izvedbo dogodka, če privolijo v skupno kandidaturo – pod pogojem, da bodo v Savdski Arabiji odigrane tri četrtine tekem, vključno s finalom.
Savdijci si na vse pretege prizadevajo, da bi jih poznali po nogometu. Nogometno slavo si kupujejo tudi z uvozom zvezdnikov, kot sta Ronaldo in Karim Benzema, ki so ju letos z večstomilijonskimi pogodbami zvabili v savdske klube.
Ronaldo v dresu kluba al-Nassr (Foto: Profimedia)
Turistični urad Savdske Arabije je želel celo sponzorirati žensko svetovno nogometno prvenstvo, ki bo letos poleti v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Svetovna nogometna zveza Fifa ga je že uvrstila na seznam uradnih sponzorjev, a si je nato po protestih igralk, organizatorjev in nevladnih organizacij vendarle premislila.
Država, v kateri so ženske šele pred nekaj leti dobile pravico do vožnje avtomobila in ukvarjanja s športom, pač ni najbolj primeren sponzor največjega ženskega svetovnega športnega dogodka.
Puščavsko športno središče
Ne gre samo za nogomet. Zalivske države si na vse pretege prizadevajo dobiti status organizatorjev in vpliv pri različnih športnih tekmovanjih.
Savdska Arabija je bila lani izbrana celo za gostiteljico azijskih zimskih iger leta 2029. Do takrat naj bi na goratem severu države, v bližini meje z Jordanijo, zraslo futuristično zimskošportno središče. Z umetnim snegom, seveda.
Načrtovano smučarsko središče Trojena v Savdski Arabiji (Foto: Profimedia)
Svojo vsakoletno dirko formule 1 imajo ne samo Savdska Arabija, temveč tudi Bahrajn, Katar in Združeni arabski emirati.
Združeni arabski emirati in Bahrajn financirajo vsak svojo profesionalno kolesarsko moštvo. Za moštvo UAE Team Emirates zmaguje Tadej Pogačar, za moštvo Bahrain Victorious pa Matej Mohorič.
In ne nazadnje, Savdska Arabija od nedavnega de facto obvladuje profesionalni golf, potem ko je ameriško elitno tekmovanje PGA Tour na začetku meseca privolilo v združitev s konkurenčnim LIV Tourom, ki so ga lani zagnali s pomočjo savdskega kapitala.
“Obstaja samo eno načelo: DENAR”
Zgodba združitve PGA in LIV Toura je dvignila veliko obrvi. LIV Tour je z bajnimi pogodbami in nagradnimi skladi nagovarjal profesionalne golfiste k prestopu, PGA Tour pa je vse do nedavnega igralce pozival k zvestobi, konkurenčnemu tekmovanju pa očital status marketinškega orodja za prikrivanje savdskih zločinov in kršitev človekovih pravic.
Golf zvezdnik Tiger Woods naj bi v imenu morale in zvestobe PGA Touru zavrnil ponudbo za okoli 700 milijonov evrov, da se pridruži LIV Touru.
Naznanilo o združitvi tekmovanj je zato mnoge pustilo odprtih ust, številni igralci so se počutili izdane. Zmagal je denar. Savdski sklad PIF je v skladu s sporazumom o združitvi dobil status ekskluzivnega vlagatelja v združeno tekmovanje.
Foto: Profimedia
“Načel praktično ni več. Obstaja samo eno načelo: DENAR,” nam je odpisal Jure Čoh, predsednik slovenskega združenja profesionalnih golfistov PGA Slovenija, ko smo ga prosili za komentar. “Za dober denar so vsi pripravljeni pozabiti na svoja stališča, načela, integriteto …”
Pri tem je poudaril, da govori v svojem imenu in ne v imenu združenja.
Sportswashing: pranje ugleda prek športa
Vsem naštetim športnim dogodkom, dosežkom in prevzemom je skupno, da jih spremljajo glasne obsodbe in obtožbe o pranju ugleda držav s pomočjo športa, za kar se je v zadnjih letih uveljavila angleška skovanka “sportswashing”.
“Državni sklad Savdske Arabije bo očitno v večini obvladoval profesionalni golf, hkrati pa skušal s pomočjo športa oprati dolg seznam kršitev človekovih pravic,” je ob najavi združitve dejala predstavnica nevladne organizacije Human Rights Watch Joey Shea.
Savdska Arabija je namreč država, v kateri so ženske še vedno dojete kot lastnina moških, v kateri še vedno izvajajo množične usmrtitve in so kritiki režima hitro aretirani in tudi mučeni ali pa, kot v primeru novinarja Washington Posta Džamala Hašokdžija, ubiti in razžagani na koščke.
Protest Novinarjev brez meja za pravico za Džamala Hašokdžija (Foto: Profimedia)
S tem, ko predstavnikom avtokratskih držav z veliko denarja omogočamo, da si kupujejo sedeže v lastniških ložah stadionov in športnih zvezah, jim po mnenju kritikov omogočamo kupovanje ugleda, ki si ga ne zaslužijo.
Izraz sportswashing je bil sicer prvič uporabljen leta 2015, kot kritika dejstva, da je bila organizacija evropskih iger zaupana Azerbajdžanu.
Zelo glasne so bile tudi obtožbe o sportswashingu v primeru lanskoletnega svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju. A kritike razsipnosti organizatorjev, izkoriščanja tujih delavcev in kršenja človekovih pravic so dokaj hitro utonile v pozabo, v spominu pa sta ostala spektakularni finale med Francijo in Argentino ter pravljična zgodba dolgo pričakovanega uspeha Lionela Messija v reprezentančnem dresu.
Protest nevladne organizacija Amnesty International proti svetovnemu nogometnemu prvenstvu v Katarju (Foto: Profimedia)
“Ne gre samo za podobo in ugled, gre za veliko več”
Izraz sportswashing se je zelo hitro usidral v besednjak kritikov avtokratskih režimov in aktivistov za človekove pravice. Toliko, da je po mnenju poznavalcev športne geopolitike postal že nevaren.
Dr. Simon Chadwick, profesor na poslovni šoli SKEMA v Parizu in eden od urednikov letos izdane knjige Geopolitična ekonomija športa, je opozoril, da gre pri izrazu sportswashing za poenostavitev zelo zapletene zadeve.
“Skoraj bi lahko rekli, da je izraz postal orožje, način, s katerim na hitro obsodimo ljudi in stvari, ki jih ne razumemo, ali pa se zaradi njih počutimo ogrožene,” nam je povedal v pogovoru prek videopovezave. “Sportswashing je nezadostna oznaka za to, kar se dogaja v svetu. Ne gre samo za podobo in ugled, gre za veliko več.”
Športno “udejstvovanje” držav, od katerih tega nismo navajeni, je po njegovem prepričanju del širšega premika ekonomske in politične moči z globalnega severa na globalni jug.
Sedež Mednarodnega olimpijskega komiteja v Lozani v Švici (Foto: Profimedia)
Do zdaj smo po njegovih besedah živeli v svetu, v katerem so pravila, tudi v športu, v glavnem napisale zahodne države. “Številne krovne športne zveze – ko sem nazadnje štel, jih je bilo 49 – imajo svoje sedeže v Švici. Svetovna nogometna zveza Fifa je imela v celotni zgodovini enega samega neevropskega predsednika s polnim mandatom. Mednarodna avtomobilistična zveza FIA s sedežem v Parizu še nikoli ni imela neevropskega predsednika – do lani, ki so na to mesto izvolili predstavnika iz Dubaja.”
Vse te institucije, je opozoril Chadwick, so vzpostavili Evropejci. “Pravila, ki so jih te športne organizacije oblikovale, so bila po meri Evrope in so odražala evropsko prevlado v poznem 19. in na začetku 20. stoletja.”
A svet se je spremenil. Države, ki so bile dolgo časa v podrejenem položaju, začenjajo uveljavljati svojo na novo pridobljeno moč. “Tudi one želijo nadzorovati lastništvo nogometnih klubov, določati lokacijo športnih tekmovanj in dejansko tudi čas njihove izvedbe. Le kdo si je pred leti predstavljal, da bo finale svetovnega nogometnega prvenstva leta 2022 odigran sedem dni pred božičem (zaradi prehude poletne vročine v Katarju, op. a.). To zelo dobro ponazori premik moči med severom in jugom.”
Slovesnost pred finalom svetovnega prvenstva v Katarju (Foto: Profimedia)
“Vse lahko dobite, samo ne dvomite o nas”
Predstavniki savdskih oblasti poudarjajo, da je v ozadju njihovega megalomanskega vlaganja v šport njihova “Vizija 2030”, načrt modernizacije države in razpršitve gospodarskih aktivnosti za omilitev odvisnosti od prodaje fosilnih goriv, ki so jim prinesla nesluteno bogastvo.
“Globalna športna industrija je po zadnjih ocenah vredna okoli 750 milijard dolarjev. In eden od vidikov je, da si tudi Savdska Arabija in druge zalivske države želijo del pogače,” je jasen dr. Chadwick.
Savdski princ Mohamed bin Salman na štartu dirke Formule 1 v mestu Džeda (Foto: Profimedia)
Prav tako pa je izjemno pomemben vpliv vlaganja v vrhunski šport na domačo javnost. “Vladajoče družine v Savdski Arabiji in drugih zalivskih državah se bojijo nove arabske pomladi. V Savdski Arabiji je 70 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. To je populacija, ki je zrasla z Instagramom, Netflixom, Pradinimi čevlji, Guccijevimi torbicami in Realom iz Madrida,” je pojasnil Chadwick.
Vladajoči se po njegovem mnenju zavedajo, da tvegajo družbene nemire, če države vsaj do neke mere ne modernizirajo in ljudem omogočijo način življenja, kakršnega vidijo v zahodnih državah.
“Letos sem bil že dvakrat v Riadu. Savdska Arabija je država, v kateri lahko danes dobiš, karkoli si zamisliš. Hočete vrhunski nogomet? Hočete Ronalda? Hočete dirko formule 1? Vse lahko dobite. Samo ne dvomite o nas. Primeri aretacij zaradi kritičnih zapisov na družbenih omrežjih so letos močno poskočili.”
Učinek pacifikacije domače javnosti je po njegovem mnenju celo bolj pomemben vidik zalivskega vlaganja v vrhunski šport kot pa grajenje legitimnosti in ugleda navzven. “Marx je religijo označil kot opij za ljudstvo. V več ozirih pa je v 21. stoletju, v bistvu pa že skozi zgodovino, dejansko šport tisti, ki deluje kot opij za ljudstvo.”
“Šport postaja politično bojišče”
Po mnenju dr. Simona Chadwicka prihajamo v obdobje, v katerem se bo športni svet, kot smo ga poznali zadnjih 150 let, spreminjal hitro in dramatično. “Tega procesa ni mogoče ustaviti. Je večji od ene same države ali ene celine. Povsem mogoče se mi zdi, da se bo do konca stoletja sedež Fife preselil v Riad. Sedež FIE pa bi se lahko denimo preselil iz Pariza v Šanghaj. Mednarodna kriket zveza se je že preselila iz Londona v Dubaj.”
Svet športa avtokratske voditelje sprejema z odprtimi rokami, ugotavlja Stanis Elsborg z Danskega inštituta za šport, analitik pri iniciativi Play the Game, ki se zavzema za demokracijo in transparentnost v športu.
A na dolgi rok bo to športu po njegovem mnenju škodovalo, saj se bo sprevrgel v geopolitično orodje. “Z vsemi klubi, ki si jih lastijo ali pa jih sponzorirajo države, šport postaja politično bojišče,” nam je odpisal po elektronski pošti.
Stanis Elsborg (Foto: Thomas Søndergaard/Play the Game)
Zmaga Manchester Cityja v Ligi prvakov je po njegovem velik športni dosežek, ki pa ne bi smel zasenčiti globlje resnice. “Ne smemo zgolj reči, da je najboljša ekipa pač zmagala. To je temeljna napaka v športnem novinarstvu in širši športni skupnosti. Izjemnega pomena je prepoznati, da je Manchester City v lasti avtokratskega režima, znanega po kršitvah človekovih pravic, ki klub izrablja za povečanje moči na globalnem političnem prizorišču.”
Šport kot opij za ljudstvo
Uporaba športnih tekmovanj in uspehov za prikrivanje drugih problemov ter dvigovanje ugleda vladarjev je stara skoraj toliko kot civilizacija sama. Že v starem Rimu je pesnik Juvenal potožil, da si ljudstvo želi zgolj “kruha in iger”.
V času kolonializma je Velika Britanija uporabljala šport za preusmerjanje pozornosti in čiščenje podobe države, je opozoril Simon Chadwick.
“Na začetku 20. stoletja je bilo v Južni Afriki več kot sto tisoč ljudi zaprtih v koncentracijska taborišča – ja, mi smo jih izumili. Približno 28 tisoč jih je tam umrlo. V istem času je britanska vlada v Južno Afriko pošiljala nogometna, ragbi in kriket moštva, da bi bilo lokalno prebivalstvo dovolj zamoteno in zadovoljno, da se ne bi uprli britanski nadvladi.”
Prihod bakle z olimpijskim ognjem v Berlin leta 1936 (Foto: Profimedia)
V 20. stoletju so si s športom pomagali številni zloglasni voditelji. Italija pod Benitom Mussolinijem je leta 1934 organizirala svetovno nogometno prvenstvo, ki se je končalo z zmago domačinov. Nacistična Nemčija je leta 1936 organizirala olimpijske igre, na katerih so na vsakem koraku razkazovali moč in “naprednost” nemškega naroda.
Nemci so v imenu paradiranja svoje moči takrat uvedli tradicijo, ki se je ohranila vse do danes – štafeta z olimpijsko baklo je izum nacizma.
In delovalo je. V ameriškem New York Timesu je takrat izšel članek, v katerem je novinar Adolfa Hitlerja označil za “enega največjih, če ne največjega svetovnega političnega voditelja”, Nemce pa za “gostoljubne in mirne ljudi, ki si zaslužijo vse najboljše, kar jim lahko svet ponudi”.
Leta 1978 je svetovno nogometno prvenstvo gostila Argentina, medtem ko je vladajoča vojaška hunta nedaleč stran od osrednjega stadiona v Buenos Airesu mučila in stradala svoje nasprotnike.
Svetovno nogometno prvenstvo leta 2018 (Foto: Profimedia)
Tudi v sodobnem času olimpijske igre ostajajo priročna platforma za razkazovanje moči ter razvitosti države navzven in navznoter. Kitajska je svoj status nove svetovne velesile utrdila tudi z organizacijo najprej poletnih (2008), nato pa še zimskih (2022) olimpijskih iger.
Rusija je v zadnjem desetletju gostila tako zimske olimpijske igre v Sočiju (2014) kot svetovno nogometno prvenstvo (2018).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!