Prepoznati laž ni lahka naloga. Ljudje znamo zelo dobro zavajati. Kako lahko prepoznamo, ali nam nekdo govori ali piše po resnici ali laže?
Laganje je precej težko prepoznati, celo napravam, ki so narejene v ta namen, piše portal N1 Zagreb. Vendar strokovnjaki razkrivajo nekaj trikov, ki so lahko v pomoč.
Obraz lažnivca – sumljivi nasmeh
Ekipa Univerze v Rocherstru je posnela 1,3 milijona obraznih portretov prostovoljcev, ki so lagali ali govorili resnico o tem, kaj so pred tem videli na fotografijah. Preučevali so namreč vlogo nasmeha pri zavajajoči komunikaciji in s pomočjo programske analize obraznih potez izbrali določene obrazne reakcije ter jih razvrstili glede na to, ali pripadajo lažnivcem ali tistim, ki govorijo resnico.
“Pokazalo se je, da obstaja pet vrst obrazov, povezanih z nasmehi, ki jih ljudje ustvarjajo, ko odgovarjajo na vprašanja,” je v izjavi povedal avtor študije Taylan Sen. Najpogosteje je bil z laganjem povezan tako imenovani Duchennov nasmeh, pri katerem se skrčijo očesne, lične in ustne mišice tako, da se pri zunanjem kotičku oči naredijo gube – pravimo tudi, da se pri takšnem nasmehu nekomu “smejijo oči”. Nasmeh je videti precej pristen, kar kaže na to, da ljudje morda uživajo v goljufanju drugih, piše portal iflscience.com. Vendar je treba vedeti, da vsak takšen nasmeh še ni znak laganja.
Ali bi prepoznali lažnivca v spodnjem videoposnetku?
Lažnivec je bil svetlolasi moški s prečko in v temni srajci, njegov “nasmeh, ki izdaja”, pa na 28. in 55. sekundi.
Profesor računalniških znanosti Eshan Hoque v posnetku pove, da so tudi največji strokovnjaki pri odkrivanju laži iz obraznih potez v povprečju enako “nemočni” kot navadni ljudje, zato so na univerzi raziskovali, kako sta povezana laž in nasmeh, da bi lahko v prihodnosti uporabili umetno inteligenco, ki bi na izrazih ljudi prepoznala vzorce, ki kažejo na laganje in jih človeško oko ne zazna, in tako pomagali strokovnjakom recimo pri zaslišanjih osumljencev.
Test: odvračanje pozornosti
Če ste kdaj lagali, veste, da to včasih zahteva precejšnjo koncentracijo – spremljanje podrobnosti, vzbujanje vtisa hladnokrvnosti ali vsaj poskuse, da bi zakrili pretirano znojenje. Psihologi iz Univerze v Portsmouthu pa pravijo, da lahko tisti, ki prekine lažnivčevo koncentracijo, tega ujame pri laži.
Skupino 164 prostovoljcev so pri poskusu razdelili na “resnicoljube” in “lažnivce” in jim naročili, da raziskovalce prepričajo o svojem mišljenju o neki kontroverzni temi. Od njih so tudi zahtevali, da se med intervjujem spomnijo registrske številke svojega avtomobila.
Prav ta, sekundarna naloga, je olajšala prepoznavo lažnivca. “Naša raziskava je pokazala, da lahko resnica in laž zvenita enako prepričljivo, dokler tistim, ki lažejo, dajemo priložnost, da razmišljajo o tem, kaj bodo povedali,” je pojasnil avtor študije, profesor Aldert Vrij. “Ko je priložnosti za razmišljanje manj, resnica pogosto zveni bolj prepričljivo od laži. Laži so zvenele manj prepričljivo posebej takrat, ko so spraševani morali opraviti še sekundarno nalogo, za katero jim je bilo rečeno, da je pomembna,” je dodal.
Vendar mora biti po njegovih besedah sekundarna naloga izbrana previdno. “Zdi se, da bo sekundarna naloga učinkovita le, če je lažnivci ne bodo zanemarili. To je mogoče doseči tako, da se izpraševancem pove, da je sekundarna naloga pomembna, ali se izbere sekundarna naloga, ki je ni mogoče zanemariti (na primer prijemanje predmeta, držanje predmeta v zraku … ). Sekundarne naloge, ki ne izpolnjujejo teh meril, verjetno ne bodo olajšale odkrivanja laži,” je dejal Vrij.
Prevaranti pri pošiljanju besedilnih sporočil
Seveda nismo vedno v istem prostoru, ko nam nekdo laže – ljudje to počnejo tudi prek besedil, kar je uporabnikom spletnih zmenkarij morda še predobro znano. Kako torej ločiti, kdaj vas nekdo vara in kdaj mu je v resnici umrl hrček?
Raziskovalci z univerze Cornell so skušali najti odgovor na to vprašanje in analizirali 1.703 besedilne pogovore in ugotovili, da jih 351 vsebuje laži. Preostale pogovore so nato razdelili na lažniva in resnična sporočila ter raziskali različna merila, ki so bila zanje značilna – pogostost besed, dolžina sporočila in vrste uporabljenih besed (besede o sebi, druge besede, nezavezujoče fraze, kot sta “verjetno”, “morda”, “drugič”, “bom še videl/-a” …).
Rezultati so bili razkriti v raziskavi, objavljeni na portalu arXiv, ki pa še ni prestala strokovnega pregleda, in so pokazali, da so ljudje, ki lažejo v besedilu, nagnjeni k uporabi daljših stavkov. Prav tako se je nekoliko povečala uporaba osebnih zaimkov, kot je “jaz”, ter nezavezujočih fraz, ko so ljudje lagali.
Ekipa je preverila še, ali obstajajo kakšne razlike med študenti in neštudenti pri laganju. Bile so presenetljive. “Študenti so uporabili bistveno več besed, manj zaimkov, usmerjenih na druge (“ti”, “vi”, “on” …), in več nezavezujočih fraz kot neštudenti,” so zapisali avtorji, čeprav niso bili povsem prepričani, zakaj je bilo tako.
Če povzamemo: bodite pozorni na nasmeh in opazujte, kolikokrat uporabi besedo “morda” ali kakšno drugo neobvezujočo frazo, hkrati pa ga prisilite, da žonglira ali vam skuha skodelico čaja. Enostavno, kajne?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje