Kje bi s težavo skočili le nekaj centimetrov visoko in kje brez večjih težav tudi devet metrov?
Marsikdo je že videl, kako lahkotno (vsaj tako se zdi) se gibljejo astronavti na Mednarodni vesoljski postaji. Če ste si kdaj pogledali posnetke njihovega gibanja na Luni, ste morda videli, kako nenavadno so se premikali po njeni površini.
Zagotovo še iz šolskih klopi poznate definicijo gravitacije. To je sila, ki nas priklepa na zemeljsko površje in zaradi katere ob skoku pademo nazaj in zaradi katere potrebujemo močne motorje, ki nas dvignejo in obdržijo visoko nad tlemi. Morda še veste, da je sila gravitacije povezana z maso planeta. Masivnejši kot je planet, večja je sila gravitacije, in ko se od od planeta oddaljujemo, se manjša tudi sila gravitacije.
Luna ima veliko manj mase kot naš planet, zato ima tudi manjšo gravitacijo. Razmerje je približno 1 : 6, kar pomeni, da ima Luna približno šestkrat manjšo maso in tudi tolikokrat manjšo gravitacijo. Venera, po drugi strani, je podobno velika in masivna kot Zemlja, tako da je tudi njena gravitacija približno enaka.
Če se vrnemo na astronavte na Luni, ste morda opazili, da so po Lunini površini drsali in skakali. Manjša gravitacija na Luni namreč povzroča dvoje. Manjša je sila med površino stopala in tlemi, zato je manjše tudi trenje. To pa pomeni, da je astronavtom na Luni kar malce drselo. Zaradi manjše gravitacije pa so se lahko tudi gibali z manj truda. Lažje je bilo tudi skakati. Kako visoko pa bi na Luni lahko skakali? To so se vprašali pri reviji Space, pa tudi, kako visoko bi lahko skočili na nekaterih drugih planetih in lunah v našem osončju ali celo na katerem od eksoplanetov.
Od četrt metra na Jupitru do devetih metrov na Plutonu
Višina skoka je odvisna od tega, kako hitro lahko telo potisnete navzgor oziroma kako močno lahko premagate gravitacijo.
Če bomo na Luni kdaj imeli vesoljsko postajo, bo ta verjetno morala imeti povišane strope. Verjetno bi se marsikdo hitro spozabil in se preveč močno odrinil od tal. Človeške noge so prilagojene Zemlji in s tem večji gravitaciji. Ker smo že prej omenili, da je gravitacija na Luni približno šestkrat manjša kot na Zemlji, to pomeni, da bi z isto silo, ki jo vaš par nog proizvede na Zemlji, na Luni lahko skočili kar šestkrat višje.
Ljudje skačemo različno, vendar so znanstveniki izmerili, da lahko poprečno visok in težak zdrav odrasel človek brez večjih težav preskoči 60 centimetrov visoko prepreko. To pomeni, da bi z istim parom nog in istim odrivom kot doma na Luni lahko skočili kar tri metre visoko. Atleti skakalci pa bi verjetno lahko lestvico brez velikega strahu dvignili na kakšnih 10 do 12 metrov višine, skoraj še enkrat toliko, kot trenutno znaša svetovni rekord v skoku s palico (6,22 metra).
Po napovedih Nase naj bi se ljudje na Luno vrnili leta 2025. Takrat bo mogoče kakšno stvar preveriti, vendar je trenutno malo verjetno, da bodo astronavti, ki bodo tam, preizkušali, kako visoko lahko skočijo. Naslednja verjetna destinacija za ljudi je Mars. Rdeči planet je tudi manjši od Zemlje, z eno tretjino gravitacije bi tam lahko z enim odrivom skočili skoraj trikrat višje kot na Zemlji. Na Veneri ljudje verjetno nikoli ne bodo pristali, ker tvegajo, da bi jih v trenutku sploščil visok pritisk, če jih ne bi že prej uničila visoka vročina, ki vlada na površju planeta. Če bi se vseeno odločili tam pristati in skočiti v zrak, bi ugotovili, da je to tam približno enako težko kot na Zemlji.
Tudi na Jupitru, največjem planetu v Osončju, verjetno nikoli ne bomo skakali v zrak. Jupiter je namreč plinasti velikan brez trdne površine, da bi se od nje odrinili. Lahko pa bi na njegovo površino postavili lebdečo vesoljsko ladjo in tam skakali navzgor. Hitro bi ugotovili, da je to precej težko, saj tam vlada več kot dvakrat večja gravitacija kot pri nas. Že 30 centimetrov bi lahko za zgoraj omenjenega povprečneža predstavljal kar velik izziv. Bi pa veliko lažje skočil na Titanu, največji Saturnovi luni. Kar štiri metre visoko. Ob pogledu na veličastne Saturnove prstane bi verjetno človeka prijelo, da bi skočil še višje.
Kaj pa Pluton? Drobceni planetoid, ki smo ga včasih šteli med planete, ima tako majhno gravitacijo, da bi bil kar devet metrov visok skok "mala mal’ca".
Članek, objavljen na spletni strani revije Space, pa se je poigral tudi z možnostjo, da bi kdaj skakali na planetu Keppler-44 b, enem od eksoplanetov, ki je verjetno približno tako masiven kot naš. Povprečnež bi tam skočil le malo manj kot na Zemlji – kakšnih 46 centimetrov.
Za lažjo predstavo si poglejte zgornjo tabelo, ki prikazuje, kako visoko bi lahko skočili na posameznem planetu ali luni.
Vse N1ajboljše! Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!