Avstralski glasbenik Nick Cave ter pisatelj in novinar Guardiana in Observerja Sean O'Hagan sta ure telefonskih pogovorov, ki sta jih opravila med zaprtjem države zaradi epidemije koronavirusa, spremenila v knjigo. Cave ganljivo govori o tem, kako je izguba sina vplivala na njegovo pisanje pesmi in kako mu je prijaznost tujcev pomagala v najhujših trenutkih.
“V prvih tesnobnih tednih prvega zaprtja zaradi covida marca 2020 sva se z Nickom Cavom redno pogovarjala po telefonu. Nicka poznam že več kot 30 let, a v tem času so se najine poti le bežno križale, pogosto v zakulisju njegovih koncertov ali ko so me prosili, naj ga intervjujem. Pandemija je vse to spremenila. S časom v naših rokah in svetom v zadregi so se najini telefonski klepeti spremenili v razširjene pogovore o najrazličnejših temah, tako ezoteričnih kot vsakdanjih. V tistem čudnem in vzvišenem trenutku se je rodila ideja za knjigo,” je za uvod v članek za The Guardian povedal irski pisatelj in novinar Sean O’Hagan, ki je dal knjigi naslov Faith, Hope and Carnage (Vera, upanje in pokol), spisal pa jo je po skoraj 40 ur trajajočih posnetih telefonskih pogovorih, ki so se zgodili med avgustom 2020 in poletjem 2021. Nick Cave je v pogovorih veliko govoril o napovedni, celo nenavadno preroški naravi določene pesmi, ranljivosti, ki spremlja pisanje pesmi, in svojem delovnem odnosu s sodelavcem in prijateljem Warrenom Ellisom. Odkrito je spregovoril o žalosti pa tudi o majhnih, a pomembnih dobrotah, ki jih je prejel od tujcev po smrti svojega sina Arthurja, ki je leta 2015 pri samo 15 letih padel s pečine blizu domačega Brightona. Žal je maja letos Cave izgubil še drugega sina, 31-letnega Jethra Lazenbyja, ki je bil uveljavljen maneken in je delal tudi za hiši Balenciaga in Versace.
Tišina je tisto, po čemer hrepenite v žalosti
“Tišina je tisto, po čemer hrepenite v žalosti. Ko je Arthur umrl, so me prevzeli notranji kaos, intenziven fizični občutek v samem bitju ter grozen občutek strahu in bližajoče se pogube. Spomnim se, da sem lahko čutil pogubo, kako dobesedno drvi skozi moje telo in mi bruha skozi konice prstov. Ko sem bil sam s svojimi mislimi, me je preplavil skoraj neskončen fizični občutek. Nikoli nisem čutil česa podobnega. Seveda je bila duševna muka, a tudi fizična, globoko fizična, nekakšno izničenje sebe – notranje kričanje,” je Nick Cave opisal svoje občutke po smrti prvega sina.
Male pozornosti tujcev
Povedal je tudi, da so mu v tistih najtežjih trenutkih veliko pomenile majhne pozornosti popolnih tujcev: “Take res majhne, a velikanske geste. V Brightonu je vegetarijanska restavracija, imenovana Infinity, kjer sem včasih jedel. Tja sem šel prvič, ko sem šel v javnost po Arthurjevi smrti. Tam je delala ženska in z njo sem bil vedno prijazen, običajne pozornosti, pač, vendar mi je bila všeč. Stal sem v čakalni vrsti in vprašala me je, kaj želim. Z mano je ravnala kot z vsemi drugimi, profesionalno. Dala mi je hrano, jaz pa njej denar in – ah, oprosti, zelo težko je govoriti o tem – ko mi je vrnila drobiž, mi je stisnila roko. Z namenom. Bilo je takšno tiho dejanje prijaznosti. Najpreprostejša in najbolj običajna poteza, a hkrati je pomenila več kot vse, kar mi je kdo poskušal povedati. V tistem trenutku mi je želela najboljše. V tem preprostem dejanju sočutja brez besed me je nekaj resnično ganilo.”
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
