Dan, po katerem se svetli del dneva spet začne daljšati, skoraj povsod po svetu ljudje obeležujejo že od pradavnih časov.
Kdaj so ljudje prvič opazili, da se dan na severni polobli okoli 21. decembra začne daljšati, in ga praznovati, bo verjetno za vedno ostalo nepojasnjeno.
Letošnji decembrski solsticij bo nastopil v petek, 22. decembra, ob 4.27 zjutraj, ko bo Sonce na videz navpično nad južnim povratnikom. Na severni polobli se bo začela koledarska zima, na južni pa poletje.
Številne kulture, izginule in še obstoječe, namreč poznajo praznovanja v času zimskega sončnega obrata ali zimskega solsticija. Že od prazgodovine so bili dnevi okoli zimskega solsticija pomemben čas leta, v mnogih kulturah so ga zaznamovali festivali in obredi. Označeval je simbolično smrt in ponovno rojstvo Sonca ter konec krajšanja in začetek ponovne rasti dnevne svetlobe. Bakhus, Adonis, Agni, Sol, Mitra, Horus, tudi Jezus so samo nekatera od božanstev ali bitij, ki se v tem času (ponovno) rodijo in ljudem prinašajo svetlobo, upanje, preporod ali obnovo. Nekateri starodavni spomeniki, kot je Stonehenge v Veliki Britaniji, so poravnani s sončnim vzhodom ali zahodom na zimski solsticij.
Beseda solsticij izhaja iz latinskih besed sol (sonce) in sistere (stati pri miru), ker se ob solsticijih zdi, kot da se sezonsko gibanje Sončeve dnevne poti ustavi na eni od dveh skrajnih točk, preden se obrne. V slovenščini ga zato imenujemo tudi sončni obrat. Poznamo dva solsticija: poletnega (okoli 21. junija) in zimskega (okoli 21. decembra). Nekateri raje kot zimski ali poletni uporabljajo besedi decembrski in junijski, kajti zaradi razporejenosti letnih časov na Zemlji je decembrski solsticij na severni polobli zimski, na južni pa poletni; junijski pa ravno obratno.
Zbrali smo nekaj praznovanj solsticija iz zgodovine in današnjih z vsega sveta.
Rojstvo malega boga, ki je premagalo “dneve norosti”
Najbolj znan praznik v času decembrskega solsticija pri nas in v krščanskem svetu je božič, ki obeležuje rojstvo krščanskega odrešenika Jezusa Kristusa, vendar njegov simbolni pomen izhaja iz mnogo starejših verovanj. Že samo ime, božič, pove, da je to dan, ko je rojen “mali bog”, ki svetu prinaša upanje in odrešitev.
Datum božiča, 25. december, ni dejanski datum Jezusovega rojstva, saj nihče ne ve, kdaj je bil Jezus rojen. Določil ga je šele rimski cesar Konstantin leta 366. Konstantin je bil prvi rimski cesar, ki je krščanstvo določil za državno vero, z datumom pa je po mnenju nekaterih zgodovinarjev želel “zasenčiti” dotedanje rimsko praznovanje zimskega solsticija, saturnalij in dneva “nepremagljivega Sonca” (latinsko Sol Invictus), ko se je po rimski tradiciji ponovno rodil bog sonca, Sol.
Saturnalije so bili festivali v čast rimskega boga Saturna, očeta bogov, v času zimskega solsticija. Takrat je Rimu zavladala “norost”. Običajen red in disciplino so opustili, družbene vloge so se zamenjale, zamere in prepiri so bili pozabljeni, podjetja, sodišča in šole pa zaprti. Vojne so bile prekinjene ali odložene. Ljudje so se maskirali. Saturnalije so se sčasoma sprevrgle v teden dni trajajočo razuzdanost in kriminal in še danes izraz saturnalije pomeni obdobje nebrzdanega veseljačenja. Sicer pa so se po prevladi krščanstva spremenile in prestavile v kasnejši čas, danes jih poznamo predvsem kot pustne običaje. Leta 274 je cesar Avrelijan saturnalijam dodal še praznik Dies Natalis Solis Invicti, rojstni dan Sol Invictusa ali ‘nepremagljivega Sonca’.
Kaj imata skupnega skandinavski bog in badnjak?
Zimski solsticij so praznovali tudi drugi narodi tedanje Evrope, ki so, tako kot Rimljani, pripadali indoevropski jezikovni skupini, kar kaže na skupno in zelo dolgo tradicijo praznovanja solsticija. Tudi načini praznovanja in obredi kažejo na skupen izvor.
V Skandinaviji so praznik v času decembrskega solsticija poimenovali juula. Praznovali so ga s prižiganjem ognja, ki simbolizira toploto, svetlobo in življenjske lastnosti vračajočega se sonca. Prav tako so v čast bogu Toru prinašali leseni štor in ga zažgali na domačih ognjiščih. Podoben obred so poznala tudi druga ljudstva; še danes njegov odsev vidimo v prižiganju badnjaka v pravoslavni božični liturgiji. V nekaterih zahodnoevropskih državah (Franciji, Nemčiji, Angliji) pa pepel, ki ostane po sežigu, hranijo in ga kot gnojilo trosijo po njivah ali ga hranijo doma kot sredstvo s čarobno močjo za odganjanje zlih duhov ali kot zdravilo.
Zimski solsticij v slovanski mitologiji
Praznovanja ob decembrskem sončnem obratu so poznala tudi slovanska plemena.
Praznik so poimenovali koročun ali kračun (iz katerega izhaja tudi sodobni slovenski priimek, op. a.). Kračun je veljal za dan, ko so bili črnobog in drugi duhovi, povezani z razpadom in temo, najmočnejši. Kot piše Wikipedija, so ga poganski Slovani praznovali 21. decembra oziroma na najdaljšo noč v letu. V tej noči se je Hors, ki je simboliziral staro sonce, zmanjšal in naslednji dan umrl, ker so ga premagale temne in zle sile črnoboga. Dan kasneje je vstal kot novo sonce, Koledo ali Koleda.
Ime novega sonca še danes odseva v besedi koledar ali v običaju koljada, ki ga poznamo tudi pri nas, imenujemo pa ga koledovanje. Takrat so koledniki, običajno moški, hodili naokrog, oznanjevali novo rojstvo mladega Sonca in prinašali njegov blagoslov ljudem. Kasneje, ko je v slovanskem svetu prevladalo krščanstvo, so tudi koledovanje prilagodili novi veri in ga postavili v čas, ko krščanstvo praznuje dan svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Kako je danes videti koledovanje, si poglejte v spodnjem videu.
Koledo pa je bilo verjetno prastaro božanstvo, morda še iz časov pred Slovani. O tem bi lahko pričalo tudi to, da so v starem Rimu poznali praznovanje, imenovano kalende, s katerim so slavili prihod novega leta in ki po imenu močno spominja na Koleda, zagotovo pa je dalo ime koledarju.
Del slovanskega sveta je v času zimskega solsticija praznoval tudi rojstvo boga Svarožiča, sina boga Svaroga, enega najvišjih bogov slovanskega Panteona. Svarožič je eden bolj skrivnostnih slovanskih bogov, povezan pa naj bi bil s soncem, ognjem in vojno. Njegovo rojstvo so praznovali v času zimskega solsticija predvsem vzhodni in zahodni Slovani. Verjetno je bil znan tudi pri južnih Slovanih, saj slovenski etnolog Zmago Šmitek v svoji knjigi “Od staroslovanskega Svarožiča/Radogosta do slovenskega Kresnika” piše o demonu Švaržiču, ki ga poznajo na Štajerskem. Svarožiča poznajo tudi v hrvaškem narodnem izročilu v pesmih, ki jih pojejo v času božiča, torej zimskega solsticija.
Na Poljskem se je v zvezi s praznovanji Svarožičevega rojstva še dolgo časa obdržala tradicija, da so na dan njegovega rojstva ljudem odpuščali dolgove ali dejanja in delili hrano.
Po zapisih Pavla Medveščka, pisatelja in zapisovalca ljudske dediščine, so naši predniki v Posočju v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale, pa tudi klase rži in verjetno še kaj. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen. V svoji knjigi Iz nevidne strani neba Medvešček omenja, da so gospodinje takrat pripravljale posebne praznične jedi in izdelovale venčke. Ob zimskem kresu so pletli venčke iz lobodike, ki je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Ti venčki so odganjali hudega duha in vse vrste bolezni ter obenem poskrbeli za rodnost živine. Pred prvo vojno so venčke z veseljem pletle vse družine. Tudi otroci so bili vedno prisotni pri pletenju. Po vojni pa je žal tudi ta običaj šel v pozabo.
Praznovanje sončnega obrata drugod po svetu
Da je praznovanje sončnega obrata eno univerzalnih človeških praznovanj, pričajo tudi običaji, ki so s tem dnevom ali časom povezani drugod po svetu. Na spletu je mogoče najti številne opise običajev, ki jih ljudje v času zimskega solsticija praznujejo skoraj na vseh celinah. Poglejmo tri.
Ljudstvo Kalasha na severozahodu Pakistana v času solsticija prireja festival, imenovan “chaomos”, ki traja najmanj sedem dni. V tem času se ljudje vsak dan obredno kopajo, prirejajo pa tudi procesije z baklami, kurijo kresove in uživajo posebne jedi.
Na Japonskem zimski solsticij, ki ga imenujejo todži, simbolizira harmonijo in ravnovesje življenjske sile. Verjame se, da sta ‘jin’ mraza in teme najbolj dominantna na najkrajši dan v letu, ko ta mine, se bo vrnil ‘jang’ toplote in svetlobe in kmalu se bo vrnila pomlad. Zato je zimski solsticij čas za praznovanje, Japonci se obredno kopajo v toplih vrelcih, pri čemer telo umivajo z limoni podobnim sadežem in molijo za dobro zdravje.
V Gvatemali zimski solsticij obeležujejo s precej nevarnim obredom, ki izhaja še iz časov pred prihodom Evropejcev v Ameriko, ko so boga sonca častili Maji. 21. decembra sicer praznujejo dan svetega Tomaža, obred, ki ga izvajajo, pa je znan tudi kot palo volador ali leteči drog. Moški splezajo na drog, visok tudi do 50 metrov, na vrhu katerega je nameščena vrteča se naprava. Tam si okoli gležnjev ovijejo vrv, pritrjeno na vrh napravo, se spustijo in se začnejo vrteti z glavo navzdol. Spletna stran timeanddate.com piše tudi, da so včasih moški na koncu skočili na tla. Če so pristali na nogah, so verjeli, da bo bog sonca zadovoljen in da se bodo dnevi začeli daljšati. Danes končnega skoka ne izvajajo več, kako je ceremonija videti, pa si oglejte v spodnjem videu.
