Meso bavarskih divjih prašičev je pogosto precej radioaktivno, celo do te mere, da je nevarno za uživanje. Znanstveniki so si dolgo belili glavo zakaj, zdaj pa menijo, da vedo.
Že desetletja znanstvenike bega tako imenovani “paradoks bavarskih radioaktivnih divjih prašičev”. Njihovo meso je namreč v nekaterih primerih celo nevarno radioaktivno. Pri pregledu med letoma 2019 in 2021 so pri kar 88 odstotkih vzorcev izmerili visoke vrednosti radioaktivnega Cezija 137 in 135. Te so včasih dovoljene vrednosti presegale tudi za več desetkrat, piše revija Live Science.
Povišano prisotnost radioaktivnih elementov v mesu divjih prašičev so znanstveniki sprva pripisovali jedrski nesreči v Černobilu leta 1986, po kateri je na velik del Evrope (tudi Bavarsko) padla velika količina radioaktivnih snovi. Vendar pa bi se morala po vsem tem času količina radioaktivnih snovi v mesu divjih živali zmanjševati. Pri večini drugih vrst se je to zgodilo, razen pri divjih prašičih. In prav to dejstvo je mučilo znanstvenike, ki sedaj menijo, da vedo za odgovor.
“Krivi” so radioaktivni tartufi, ki pa jih je onesnažil človek
Kot vse kaže, so živali radioaktivno onesnažene zaradi svoje najljubše hrane – tartufov. Seveda tartufi sami po sebi niso radioaktivni, pač pa so tudi oni onesnaženi z radioaktivnimi elementi, ki pa so vanje zašli s padavinami, ki jih je nad Bavarsko zaneslo s področij, kjer so velesile med hladno vojno testirale jedrske bombe.
Nekatere radioaktivne snovi lahko v okolju ostanejo zelo dolgo. Znanstveniki pa danes lahko iz tako imenovanega “radioaktivnega odtisa” razberejo, od kod je radioaktivna snov prišla na neko območje. V študiji, objavljeni v reviji Environmental Science and Technology konec avgusta, so znanstveniki sporočili, da se za paradoksom divjega prašiča skrivajo tako radioaktivni materiali iz Černobila kot tisti iz poskusov jedrskega orožja med hladno vojno. Vendar je razmerje med radioaktivnima Cezijem 135 in 137 drugačno, če nastane v jedrskih reaktorjih ali pa med jedrsko eksplozijo. Razmerje, ki so ga izmerili v mesu prašičev, je nakazovalo, da sta ta dva elementa izhajala iz jedrskih eksplozij. Na območje Bavarske, kjer jedrskih poskusov niso izvajali, pa so ju zanesli vetrovi, ki so pihali z območij testiranj, ter oblaki. Cezij 135 in 137 sta z radioaktivnim dežjem pristala najprej v tleh, tam pa sta se nakopičila v gobah, s katerimi se mastijo divji prašiči.
Na spodnjem video posnetku si lahko ogledate pospešeni posnetek vseh jedrskih eksplozij na svetu od leta 1945 dalje.
Ne razumemo še dovolj, kako jedrske nesreče in poskusi vplivajo na ekosistem
Razumevanje ekološke obstojnosti radioaktivnega onesnaženja je pereč znanstveni problem, že vse odkar sta leta 1945 nad Japonsko eksplodirali prvi atomski bombi. Kako je po jedrskih napadih ali nesrečah v jedrskih elektrarnah prizadeta varnost hrane, pa znanstveniki še vedno ne razumejo dobro.
“Ta študija ponazarja, da strateške odločitve o izvajanju atmosferskih jedrskih poskusov pred 60-80 leti še danes vplivajo na oddaljena naravna okolja, divje živali in vir hrane za ljudi,” so zapisali avtorji omenjene raziskave. Eden od avtorjev Georg Steinhauser z Dunajske tehnične univerze pa je za časnik Daily Beast povedal, da bi morali izsledki študije služiti kot “svarilo” za človeštvo. “Dolgo pozabljeni poskusi atmosferskega jedrskega orožja in njihove posledice še vedno mečejo senco na okolje,” je dejal Steinhauser. “Samo zato, ker so se zgodili pred 60 leti, ne pomeni, da ne vplivajo več na ekosistem.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje