Se vam delo, ki ga opravljate, zdi nesmiselno, naloge, ki jih imate, pa brez vrednosti? Morda imate sindrom kronične zdolgočasenosti.
Na delovnem mestu običajno preživimo vsaj tretjino delovnega dneva, nemalo ljudi tudi več kot to.
Zato je zadovoljstvo na delovnem mestu ključnega pomena za zdravje posameznika in podjetja. Zadovoljstvo zaposlenih pa prinašajo ne le zaslužek, dolžina delovnega časa, usklajenost poklicnega in zasebnega življenja ali količina dela, ampak tudi, da zaposleni v svojem delu vidijo smisel.
Obstaja namreč tudi sindrom kronične zdolgočasenosti na delovnem mestu. Ta se pojavi, ko nas naše delo tako dolgočasi, da se nam zdi popolnoma nesmiselno, naše naloge pa brez vrednosti, piše britanski BBC. V angleščini sindrom imenujejo boreout – gre za izpeljanko iz besede bore, ki pomeni dolgočasje.
Strokovnjaki pravijo, da o tem pojavu premalo govorimo, čeprav bi mu morali posvetiti več pozornosti, saj lahko pri zaposlenih povzroči zdravstvene težave, v podjetjih pa tudi veliko fluktuacijo zaposlenih. Ključno pri kronični zdolgočasenosti je, da jo prepoznamo, saj tako lahko ukrepamo.
Lotta Harju, strokovnjakinja za organizacijsko vedenje in docentka na poslovni šoli EM Lyon v Franciji, že več let preučuje dolgčas. Pravi, da je temeljna izkušnja dolgočasja nesmiselnost – “občutek, da delo nima pravega namena, da nima smisla”.
Zdolgočasenost lahko vodi do telesnih posledic
Čeprav je normalno, da se vsakdo občasno dolgočasi na delovnem mestu, lahko kronično dolgočasenje več dni zapored pomeni, da morate odpraviti težavo, sicer se bodo začele pojavljati posledice, pravi Harju. Leta 2014 je sodelovala pri študiji, v kateri je preučila več kot 11.000 delavcev v 87 finskih organizacijah. Ugotovila je, da je kronično dolgočasje “povečalo verjetnost, da bodo zaposleni zamenjali delovno mesto ali se predčasno upokojili, imeli pa bodo tudi slabo samooceno zdravja, pri njih pa je mogoče zaslediti tudi simptome stresa”.
Temu pritrjujejo tudi druge raziskave. Študija iz leta 2021 je tako pokazala, da se je 186 državnih uslužbencev v Turčiji, ki so trpeli zaradi dolgočasja, spopadalo tudi z depresijo ter visoko stopnjo stresa in tesnobe. Študije kažejo še, da lahko depresija zaradi kronične zdolgočasenosti spremlja delavce tudi zunaj pisarne in vodi do telesnih obolenj, od nespečnosti do glavobolov.
V nasprotju s kronično izčrpanostjo, ki lahko povzroči, da se delavci “zrušijo”, se to zdolgočasenim delavcem redko zgodi, vendar pa so taki delavci na delu pogosto samo fizično prisotni, duhovno pa ne, pravi Harju.
Kronična zdolgočasenost se lahko pripeti v različnih panogah. Ruth Stock-Homburg, profesorica menedžmenta in upravljanja človeških virov na Tehnični univerzi v Darmstadtu v Nemčiji, pravi, da je bila temu priča v različnih podjetjih. “Začela sem opazovati ljudi v mirnih urah v maloprodajnih trgovinah, kjer ljudje samo dolgočasno stojijo. Ali pa voznike taksijev, ki morajo v mirnih urah na podeželju včasih čakati več ur,” pove in doda, da so ji tudi tehnološki delavci v Silicijevi dolini povedali, da se počutijo enako.
Zdolgočasenost je še velik tabu
Lotte Harju opozarja, da zaposleni, ki se zavedajo, da so zdolgočaseni, pogosto o tem ne govorijo z nadrejenimi ali kadrovniki.
Zdolgočasenost se namreč največkrat kaže kot pomanjkanje zanimanja ali motivacije za delo, kar vodi k manjši produktivnosti, ki je delodajalci seveda ne cenijo, saj nagrajujejo drugačno vedenje – zagnanost in predanost delu, ki pa lahko vodi k preobremenjenosti. “Zdolgočasenost na delovnem mestu je v organizacijah velik tabu,” pravi Harju.
Obstaja nekaj hitrih rešitev, na primer prevzemanje delovnih nalog, ki so za vas bolj zanimive. “Da bi se izboljšali, bi bilo treba najti namen ali navdih v tem, kar počnemo,” pravi. Bolj verjetno je, da bodo ljudje lahko ponovno odkrili navdušenje nad delom, če so ga že imeli. Vendar je študija iz leta 2016, pri kateri so sodelovali Harju in njeni sodelavci, pokazala, da se ljudje, ki so se dolgočasili, manj pogosto ukvarjajo s konstruktivnimi dejavnostmi, kot so poskusi iskanja novih, zanimivih izzivov pri delu.
Po njenih besedah se pogosteje zgodi, da se ljudje preprosto pojavijo na svojem delovnem mestu in čas porabijo za spletno nakupovanje, brskanje po spletu, klepetanje s sodelavci ali načrtovanje drugih dejavnosti. Pravi, da ti ljudje niso leni, ampak takšno vedenje uporabljajo kot “mehanizme za spopadanje s stresom”.
“Delo naj bo prijetno, čeprav je dolgočasno”
Fahri Özsungur, izredni profesor ekonomije na univerzi Mersin v Turčiji, ki je sodeloval pri študiji o zdravstvenih učinkih dolgčasa iz leta 2021, poudarja, da boj proti temu pojavu ni odvisen le od posameznika.
“Smiselnost dela ni odvisna le od zaposlenega,” pravi, temveč mora vodstvo ustvariti kulturo, v kateri se ljudje počutijo dragocene. Organizacije se morajo naučiti, kaj je zdolgočasenost na delovnem mestu in kako ukrepati.
“Naredite manjše spremembe dela ali nalog. Delo naj bo vsaj prijetno, čeprav je dolgočasno,” pravi. Nekatera delovna mesta so namreč že po naravi nestimulativna. Toda “četudi delo samo po sebi ne bi bilo tako vznemirljivo, lahko drugi vidiki dela, kot so dobri odnosi na delovnem mestu ali občutek, da ga delodajalec ceni, nekoliko nadomestijo in osmislijo dolgočasno delo,” pravi Harju. Po njenih besedah obstaja veliko načinov, da delavci “začutijo, da je čas, ki ga preživijo na delovnem mestu, opažen, cenjen in vreden”.
Harju pravi, da je preprečevanje dolgočasja pri delavcih mogoče omejiti na “staro dobro vodenje”, pri katerem si vodje vzamejo čas, da delavcem sporočijo, zakaj je njihovo delo cenjeno in dragoceno, na primer s programi za razvoj kariere.
“Premakniti moramo razmišljanje o dobrem počutju zaposlenih zgolj v smislu stresa in preobremenjenosti ali celo izgorelosti,” pravi Harju. “S tem ne mislim, da to niso pomembna vprašanja, ampak da ne predstavljajo celega spektra človeškega trpljenja na delovnem mestu. Vključitev zdolgočasenosti v to razpravo bi tako lahko razširila naše razumevanje, kaj je kakovostno delovno življenje.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!