"Kar se dogaja z našim svetom, me hudičevo straši, toda če bom s streh kričal to brutalno in neolepšano resnico, vas bo to res spodbudilo k boju za planet in prihodnost naših otrok? Ali boste otrpnili kot zajec v soju žarometov, prepričani, da je vse izgubljeno," se v komentarju za CNN sprašuje profesor in podnebni znanstvenik Bill McGuire.
Avtor komentarja na CNN z naslovom “Sem podnebni znanstvenik. Če bi vedeli, kar vem jaz, bi bili tudi vi prestrašeni” je Bill McGuire, zaslužni profesor geofizikalnih in podnebnih nevarnosti na University College London ter avtor knjige “Hothouse Earth: An Inhabitant’s Guide”.
Se bojite podnebnih sprememb? Vas skrbi, kakšen svet zapuščamo svojim otrokom in vnukom? Znanstveni pisec in avtor knjige “The Uninhabitable Earth” David Wallace-Wells je dejal: “Ne glede na to, kako dobro ste obveščeni, zagotovo niste dovolj zaskrbljeni.”
Še močneje se bom izrazil.
Če vam razpad našega nekoč stabilnega podnebja ne vliva groze, potem ga ne razumete popolnoma. Realnost je taka, da kolikor vemo in po naravnem poteku dogodkov, se naš svet – v vsej svoji zgodovini – ni segreval tako hitro, kot se to dogaja zdaj. Tudi vrednosti toplogrednih plinov v ozračju se še nikoli niso tako strmo dvignile.
Pomislite na to za trenutek. V svojem življenju doživljamo epizodo segrevanja, ki je verjetno edinstvena v zadnjih 4,6 milijarde let.
Medtem ko tisti, ki delamo na področju podnebne znanosti, poznamo pravo sliko in razumemo posledice za naš svet, pa jih večina drugih ne. In to je problem — velik. Navsezadnje ne moremo učinkovito ukrepati pri reševanju krize, če ne poznamo njene globine in razsežnosti.
Kar se dogaja z našim svetom, me hudičevo straši, toda če bom s streh kričal to brutalno in neolepšano resnico, vas bo to res spodbudilo k boju za planet in prihodnost naših otrok? Ali boste otrpnili kot zajec v soju žarometov, prepričani, da je vse izgubljeno. To je absolutno najpomembnejše vprašanje.
Ker politiki in korporacije ne zmorejo ali nočejo ukrepati dovolj hitro, da bi omejili emisije, kot to zahteva znanost, nam podnebnim znanstvenikom ne ostane drugega, kot da skušamo spodbuditi javnost, da izsili – s pomočjo volilnih skrinjic in potrošniških odločitev – potrebne spremembe, s katerimi bi zajezili globalno segrevanje.
Ampak, bo dovolj, če brez olepševanja povemo, kako je, ali pa bi bilo breme resnice pretežko?
Velika psihološka študija, ki jo je leta 2021 objavila znanstvena revija Lancet Planetary Health, je pokazala, da je večina mladih med 16. in 25. letom v desetih državah po vsem svetu zmerno do izjemno zaskrbljenih zaradi podnebnih sprememb, a ob tem se jih več kot polovica počuti nemočne, da bi ukrepali. Na tej podlagi bi se zdelo razumno trditi, da slikanje še slabše slike stanja, kot se slika zdaj, ne bi pomagalo. Toda če je temu tako, ali to pomeni, da ljudem ne bi smeli posredovati vseh dejstev, če so ta preveč strašljiva? Zagotovo ne.
Pravzaprav ne gre za strašenje ali nestrašenje ljudi, ampak za informiranje. Kot podnebni znanstvenik imam dolžnost, da vam povem, kaj se dogaja z našim svetom, ne glede na to, ali bo to povzročilo strah ali ne.
Če tega ne storim, javnost ne bo poznala resničnega obsega podnebnih izrednih razmer, kar lahko posledično le ovira njeno sodelovanje in ukrepanje.
To že postaja problem, saj številni komentatorji z desne strani političnega spektra – skupaj z nekaterimi podnebnimi znanstveniki – za tako imenovane “doomerje” označujejo vse, ki spregovorijo o najslabših posledicah globalnega segrevanja. Tovrstno podnebno “pomirjanje” vse bolj nadomešča podnebno zanikanje in je lahko še večje gonilo ohromljenosti od strahu. Zmanjšuje namreč obseg problema – s tem pa tudi nujnost ukrepanja.
Resnica je, da so ljudje lahko prestrašeni, če obenem vedo, da še obstaja upanje in da lahko naredijo nekaj, da bi se stvari izboljšale, ali pa vsaj preprečijo, da bi se stvari poslabšale.
Študija iz leta 2022, ki so jo izvedli raziskovalci z Univerze v Bathu v Združenem kraljestvu, je pokazala, da so grozovite fotografije gozdnih požarov in drugih s podnebjem povezanih katastrof po vsem svetu še posebej učinkovite pri gojenju podnebne tesnobe. Slednjo je Ameriško psihološko združenje opredelilo kot kronični strah pred okoljsko pogubo. Bolj kot v neukrepanje pa so bile tovrstne fotografije – glede na izsledke študije – motivacijska sila, ki je nekatere odrasle v Združenem kraljestvu spodbudila k sprejetju ukrepov za zmanjšanje škodljivih emisij.
Avtorji študije so kritično ugotovili, da je treba realnost podnebnih sprememb sporočati brez vzbujanja občutka brezupa – in to je ključ do uspeha.
Eden od načinov za to je spodbujanje skupnega delovanja. Veliko ljudi mi je reklo, da se počutijo izolirane in da kot posamezniki ne verjamejo, da lahko pripomorejo k pomembnim spremembam.
Moj odgovor je vedno, da se je treba pridružiti skupini enako mislečih ljudi in skupaj z njimi spodbujati institucionalne ter sistemske spremembe. To je imelo še vsakič spodbuden učinek, brezup je nadomestilo z upanjem, nepremičnost z akcijo.
Bistvo je, da je veliko stvari v življenju strašljivih ali zaskrbljujočih, od odhoda k zobozdravniku do opažanja morebitnega znaka obolelosti z rakom, a ignoriranje teh dejavnikov skoraj vedno povzroči nekaj še veliko hujšega.
Podnebne spremembe niso nič drugačne. Vsakdo ima pravico poznati dejstva – če so grozljiva ali ne –, da bi mu bila zagotovljena priložnost za ukrepanje na podlagi resnice o tem, kar počnemo našemu planetu, in ne na podlagi prečiščene različice realnosti.
Namesto da bi vodilo v neukrepanje, verjamem, da bi nas to preobrazilo.
O podnebnih spremembah veliko pišemo tudi na N1. Preberite več o tej temi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje