Pandemija koronavirusa, ki je v zadnjih dveh letih močno posegla v življenja ljudi, se še ni končala, po jugu stare celine se zadnje tedne širijo obsežni gozdni požari, v naši neposredni soseščini divja vojna, obenem pa se moramo pripraviti na zimo, v kateri bomo po podatkih Evropske komisije imeli premalo zemeljskega plina za vse potrebe. "Pozimi nas čaka še en test solidarnosti, kakršnih je bilo v tem mandatu že veliko," pravi evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič, a je tudi optimist: kot pravi, so kljub občasnim težavam države članice vedno znale skupaj prebroditi težave.
Letošnja sezona gozdnih požarov še ni na polovici, saj praviloma traja od junija do septembra, pa je že ena najhujših do zdaj. Ognjeni zublji so zajeli tudi slovenski Kras, kjer tisočerici gasilcev požar pomagajo krotiti tudi letala iz drugih evropskih držav. Na naš klic na pomoč so se odzvale Hrvaška, Avstrija, Slovaška, Srbija, Madžarska. Medsebojno pomoč koordinira evropski mehanizem civilne zaščite, ki sodi v resor evropskega komisarja za krizno upravljanje Janeza Lenarčiča.
Res je, želel sem pokazati solidarnost z gasilci ter tudi lokalnim prebivalstvom, ki je bilo neposredno ogroženo.
Kot komisar za krizno upravljanje verjetno vidite veliko takih intervencij. Kaj so prednosti in slabosti slovenskega sistema odzivanja na požare?
Slovenija ima učinkovit sistem zgodnega opozarjanja, druga odlika pa je množičnost gasilskih društev in njihova razpršenost po območju države. Oboje omogoča hiter odziv. Pokazala pa se je potreba po presoji, kako okrepiti možnost podpore iz zraka. Strokovna ocena je, da je za Slovenijo oziroma za srednjo in severno Evropo nasploh najprimernejša rešitev težji helikopter z zmogljivostjo vsaj tri tisoč litrov – ima ga na primer Grčija – oziroma lažje letalo fireboss, ki ga ima Švedska.
Marsikdo se sprašuje, zakaj helikopter in ne letalo za gašenje, tako imenovani kanader?
Kanader se nekaterim zdi idealna rešitev, a strokovnjaki pravijo drugače. Ocenjujejo, da je idealen za mediteranske države, to so Portugalska, Italija, Francija, Grčija, Hrvaška, ki jim pravkar pomagamo pri skupnem naročilu 22 letal tega tipa, medtem ko za Slovenijo zaradi konfiguracije terena ni primeren. To letalo ima svoje omejitve: lahko deluje le določeno število ur, potem mora počivati. Hkrati je zahteven in drag za vzdrževanje. Trenutno na svetu sploh ni proizvajalca teh letal, prvotni je namreč pred dobrim desetletjem propadel.
Marca letos smo skupaj z mediteranskimi državami, kjer so ta letala smiselna, po dolgoletnih prizadevanjih prepričali proizvajalca iz Kanade, da ponovno zažene proizvodnjo. Gre za podjetje, ki je od propadlega prvotnega proizvajalca kupilo blagovno znamko Canadair. Želimo prenoviti in razširiti floto z 22 novimi letali, od katerih jih bo 12 del evropskih strateških rezerv, 10 pa za lastne potrebe držav. Kot rečeno, bodo najverjetneje to letala znamke Canadair novejše verzije. V rezervo pa želimo dodati tudi helikopterje, zdaj imamo enega v Grčiji, radi bi jih imeli devet.
Denis Sadiković/N1
Kaj točno je evropska strateška rezerva in kako deluje?
Sistem evropske strateške rezerve (rescEU) deluje tako, da se posamezna država članica s proizvajalcem dogovori za nakup letala, EU pa nato financira tako nakup kot tudi tri četrtine stroškov obratovanja. Letalo je torej del flote države članice, v zameno za EU financiranje pa ga mora ta poslati na pomoč drugim, ko je to potrebno.
Denis Sadiković/N1
Slovenija nima lastnega letala za gašenje, so pa v zadnjih dneh na delu letalske enote Slovenske vojske in policije. Najbolj zmogljiv vojaški helikopter znamke Cougar lahko nosi 3.500 litrov vode.
Evropski poslanec Matjaž Nemec vam je pred dnevi poslal pobudo, da bi eno letalo, ki bi bilo del evropske rezerve, imeli v Sloveniji oziroma na severnem Jadranu. Pravite sicer, da je primernejši helikopter. Ali je mogoče, da bi en helikopter, ki bi bil del evropske rezerve, imeli pri nas in kaj moramo za to narediti?
Če bi Slovenija želela postati ena od držav gostiteljic rescEU na področju zračnih gasilskih zmogljivosti, mora to nakazati. Naši sogovorniki na področju civilne zaščite so pristojni organi držav članic, v Sloveniji sta to ministrstvo za obrambo in urad za zaščito in reševanje, ki pa interesa doslej še nista izkazala. Mi potem vsak predlog preučimo v sodelovanju z drugimi državami članicami in Evropsko komisijo. Vedno poskušamo rezervo porazdeliti na način, da je pokritost ogroženih držav optimalna. Trenutno imamo zmogljivosti v Španiji, Franciji, Italiji, Grčiji, na Hrvaškem.
Torej tam, kjer najpogosteje gori.
Požarna ogroženost je en kriterij, drugi pa možnost pokrivanja sosednjih regij. Ciper, na primer, je že večkrat izrazil interes, da bi gostil rescEU letalo, a je bila po strokovni razpravi sprejeta odločitev, da je lahko pokrit iz Grčije.
Trenutno imamo na voljo zmogljivosti naše policije in vojske ter letala in helikopterje iz tujine. Kako hitro so ta pri nas?
Mislim, da je v nedeljo sredi dneva prišlo prvo zaprosilo za kanader, tri ure kasneje je hrvaško letalo odvrglo prvi tovor vode.
Denis Sadiković/N1
Kako teče ta komunikacija med državami? Je vedno tako hitra?
Slovenija je zaprosilo za pomoč poslala v evropski sistem za primer nesreč Cecis, ki poleg 27 članic vključuje še šest drugih držav (Turčija, Srbija, Severna Makedonija, Črna gora, Islandija, Noveška).
Sistem omogoča spremljanje v živo, katera država potrebuje pomoč in kakšno ter katere države so se že odzvale in s kakšno pomočjo. To je ključno za to, da vemo, kdo in kaj (še) potrebuje. Dogajanje koordinira evropski center za odzivanje na krize, ki aktivno pomaga prizadeti državi, kako naj prosi za pomoč, da jo bo dobila, ter na drugi strani aktivno poziva druge države, da pomagajo. To je organ Evropske komisije, ki nikoli ne spi, deluje 24 ur na dan vsak dan, kar se je videlo tudi na primeru Slovenije, saj je bil odziv res hiter.
A ni vedno tako, sploh v trenutnih razmerah, ko celo najbolje opremljene države – denimo Francija – tudi same prosijo za pomoč ali imajo kritično situacijo. Recimo Hrvaška ni zaprosila za pomoč, ima pa kritično stopnjo ogroženosti.
Profimedia
“Francija, ki je med najbolje opremljenimi državami in je pogosto pomagala drugim, je letos sama zaprosila za pomoč,” pravi Lenarčič (na fotografiji gašenje požara v gozdu na jugozahodu Francije).
Kakšno pa je trenutno stanje po Evropi v primerjavi s prejšnjimi leti?
Letošnje poletje je precej stresno. Tudi lani je bilo celo poletje zelo intenzivno, a so imele prizadete države nekaj sreče, saj se požari niso vneli sočasno. Začelo se je zelo zgodaj na Cipru, potem v Turčiji, Grčiji in na Balkanu, potem Italija, Francija, na koncu Alžirija. Na koncu je bila to druga najhujša sezona požarov do zdaj, merjeno po številu zaprosil za pomoč, številu intervencij, številu zajemov vode.
Letos še nismo na polovici požarne sezone, pa smo prejeli šest zaprosil za pomoč, lani v celi sezoni devet. Še bolj pa je problem, ker gori vse od Portugalske do Grčije hkrati, to pa je huda obremenitev tako za nacionalne zmogljivosti kot za evropske rezerve.
Kako kaže za naprej? Globalno segrevanje se stopnjuje. Pred dnevi je vaš bruseljski urad v objavi zapisal, da je to poletje, ko imamo močno sušo in obsežne požare, vseeno hladnejše od vseh naslednjih (v spodnjem tvitu). Lahko taki požari postanejo stalnica? Se to da napovedati?
Znotraj Evropske komisije deluje tako imenovani Skupni raziskovalni center (Joint research center), ki ni v moji pristojnosti, vendar z njim tesno sodelujemo. Želim namreč, da so naše odločitve in politike utemeljene na strokovnih in znanstvenih ocenah. Njihove projekcije so jasne. Kljub občasnemu nihanju je jasen dolgoletni trend vedno večjega števila požarov, ti pa so vedno hujši in z vse večjo površino požganega ozemlja. Če ne želimo, da bo tega vedno več, moramo ukrepati. Pa ne le na področju odziva, saj bomo prej ali slej imeli razsežnosti, ki jim ne bomo več kos. Več je treba vložiti v preventivo in v pripravljenost.
Pri gozdnih požarih ima pomembno vlogo vzdrževanje gozdov, zavzemamo se za trajnostno gozdarsko politiko. Gozdove je treba vzdrževati, čistiti, z njimi ustrezno ravnati, kar zmanjša nevarnost velikih požarov. Obenem pa se moramo zavedati, da je po strokovnih ocenah ogromno število požarov posledica človeške aktivnosti, bodisi namernega podtikanja bodisi malomarnosti. Tudi tukaj je treba veliko vlagati v preventivo, denimo požarne straže, nadzor in ozaveščanje, zlasti kmetovalcev. Mislim, da je to v Sloveniji kar dobro zastavljeno, saj so opozorila o visoki požarni ogroženosti vedno objavljena v vseh glavnih medijih. To je mogoče še nadgraditi.
Glede naraščajočih temperatur, dolgih sušnih obdobij, vročinskih valov ne bomo mogli veliko narediti, smo že globoko v podnebni krizi. A to je razlog več, da pospešimo zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar je vse od začetka mandata naša prioriteta. Trenutno dogajanje je potrditev, da je tako prav.
Lani smo med drugim zagnali tudi mrežo znanja, platformo, kjer izkušnje izmenjujejo znanstveniki in strokovnjaki ter tudi tisti, ki se v praksi ukvarjajo z gozdnimi požari.
The past two days, Europe has experienced an unprecedented #heatwave2022. ☀️🌡️
With global temperatures rising, this could be ''the coldest'' summer of the rest of our lives. The time to act is now.
— EU Civil Protection & Humanitarian Aid 🇪🇺 (@eu_echo) July 20, 2022
Spomnim se komentarjev leta 2019, ko je Evropska komisija Sloveniji dodelila resor kriznega upravljanja, nekateri so šli v smeri, da gre za obrobni, skorajda nepomemben resor. A ta mandat komisije zaznamuje serija kriz. Največjiizziv do zdaj je bila verjetno pandemija koronavirusa, saj so se države članice na nenaden razmah okužb in pomanjkanje zaščitne opreme v marcu 2020 odzvale s protekcionističnimi ukrepi. To se je potem uredilo, a kasneje ste dejali, da bo treba za vseevropski odziv dati komisiji več pooblastil. Kaj točno ste mislili s tem in ali se je v dveh letih kaj spremenilo?
Tako kot civilna zaščita je tudi zdravstvo izključna pristojnost držav članic. Zato so se države ob izbruhu pandemije tudi tako odzvale, gledale so vsaka nase. Se je pa zelo hitro pokazalo, da je to napačna pot. Komisiji je uspelo v nekaj dneh povezati države, da smo začeli iskati skupne rešitve. Kar se tiče mojega resorja, smo dober teden dni po razglašeni epidemiji objavili prvi zakonodajni ukrep o vzpostavitvi medicinske strateške rezerve EU. Vsem je namreč postalo jasno, da za primere, ko so vse države prizadete in ne morejo pomagati ena drugi, potrebujemo skupno evropsko rezervo. Takrat je, spomnimo se, Italija zaprosila na pomoč pa ji nihče ni pomagal. To se ne sme več zgoditi.
Države so nam torej dale pristojnost, da smo razširili področje rezerv, v katerih so bila do tedaj le gasilska letala, tudi na medicinsko opremo. Danes je Slovenija ena od devetih držav, ki gosti del rezerve na področju medicinske zaščitne opreme (gre za maske in podobno). Kasneje smo po dogovoru s članicami določili še druga področja, kjer je mogoče pričakovati hude krizne situacije, ki prizadenejo večino ali vse članice hkrati, in tudi tu oblikovali rezervo. Ta zdaj pokriva kemijsko, biološko, jedrsko in raidološko področje, transport, logistiko in tudi energijo, torej generatorje.
Če se torej Sloveniji na primer ponovi žled in bi potrebovala generatorje …
… ji bo poleg tega, kar ji lahko nudijo države članice, na voljo tudi evropska rezerva.
Tudi sicer se je v pandemiji večkrat izkazalo, da je bilo več Evrope koristno. Denimo skupna pogajanja s proizvajalci cepiv. Ne samo, da so države sočasno prejemale cepiva, tudi ves čas so evropske tovarne izvažale cepiva po svetu. Evropa je bila dejansko lekarna sveta. Vedno je poseben izziv delovati skupaj na področjih, ki so sicer v pristojnosti članic. To je moj stalni izziv. A mislim, da smo s krepitvijo rezerve prehodili dolgo pot.
Žiga Živulović jr./BOBO
V Sloveniji je danes del evropskih strateških rezerv zaščitne medicinske opreme, ki so jih oblikovali po začetku pandemije koronavirusa.
Na obzorju je še ena kriza, in sicer zimsko pomanjkanje zemeljskega plina, za razliko od pandemije pa ima tokrat Evropa čas, da se pripravi. Bruselj je ta teden članicam izdal priporočilo, da naj zmanjšajo porabo plina za 15 odstotkov. Kakšna je tukaj vaša vloga?
Energetika načeloma ni moje področje, to področje pokriva evropska komisarka Kadri Simson. Je pa to potencialno lahko moje področje, če bo kriza zavzela take razsežnosti, da bo prišlo do civilnozaščitnih težav. Ocena komisije je, da bo plina v prihajajoči ogrevalni sezoni premalo. Vprašanje samo, koliko premalo. To je odvisno od tega, koliko bo Rusija stiskala Evropo s svojimi dobavami. Gotovo je v tem smislu dobra novica, da je ta teden spet stekel plin po Severnem toku 1, a v vsakem primeru bo plina primanjkovalo.
Zato komisija predlaga, da se začne varčevati s plinom že zdaj in da se pripravimo na to hudo zimo z vidika energetske suše. Prvi predlog je zamenjava plina z drugim energentom, kjer je to mogoče. Drugi ukrep je varčevanje. Tu komisija predlaga znižanje porabe že zdaj, te dni, od danes naprej, za 15 odstotkov. Da vsak naredi nek napor. Tu bo tudi največ problemov, ker vsaka država sebe vidi kot specifično in ima razloge, zakaj tega ne more narediti. A stališče komisije je, da mora vsak prispevati pri tem naporu in da stojimo pred zoprno izbiro: ali bomo vsak malo varčevali ali pa bo plina na neki točki sredi zime povsem zmanjkalo. Da do tega ne bi prišlo, komisija predlaga ta napor zdaj, takoj, s strani vsake države.
A tudi tukaj v Hiši EU, kjer se pogovarjava, so še lepo klimatizirani prostori. Smo sposobni narediti tak preskok in začeti pri sebi?
Najprej se bomo morali začeti drugače oblačiti, predvsem moški, treba bo prilagoditi protokole in bonton. Potem ne bo potrebno toliko ohlajati prostorov.
Kaj pa, če bo kljub prehodu na nadomestne energente in varčevanju na koncu plina še vedno premalo?
Tretji sklop ukrepov, sprejetih ta teden, se nanaša na solidarnostno delitev plina. Države so v zelo različnih položajih, Nekatere imajo terminale za utekočinjen zemeljski plin, skladišča plina, direkten plinovod z zanesljivim dobaviteljem, kot sta Alžirija ali Norveška, nekatere pa nič od tega in so vezane na Rusijo, ki se je izkazala kot nezanesljiv dobavitelj. Zaradi vsega tega je po oceni komisije kritičnega pomena, da imamo sistem solidarnosti. Ko bo prišlo do pomanjkanja plina, bo to vse države prizadelo sorazmerno.
N1/Denis Sadiković
Rekli ste, da tu pričakujete težave. Pravzaprav so se te že nakazale. Praktično takoj po javni objavi predloga so predlog zavrnili pristojni ministri Poljske, Portugalske, Španije, Cipra in Grčije (kasneje je madžarski zunanji minister odpotoval v Moskvo s ciljem, da dobi dodatne zaloge zemeljskega plina, op. a.). Kaže, da bo predlog prihodnji torek zavrnjen. Kaj lahko komisija naredi?
Evropska komisija je podala pobudo, zdaj je na strani članic, da izkažejo solidarnost. Tudi v začetku pandemije so bili posamezni odzivi zelo egoistični, države so zapirale meje, uvajale prepoved izvoza zaščitne opreme znotraj enotnega trga EU. Kot rečeno, pa je bilo zaradi prizadevanj komisije in tudi spoznanja samih članic, da je tako ravnanje škodljivo, tega v nekaj dneh konec. Zdaj imamo podoben test solidarnosti. Vojna v Ukrajini je članice različno prizadela, a do zdaj so delovale solidarno. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihajajoči zimi. Upam, da bo dovolj modrosti in zavedanja, da smo vsi v istem čolnu in da bo treba plin solidarno deliti.
Tu sicer vidim še en izziv. Solidarnostni mehanizem za primere pomanjkanja plina, ki je bil vzpostavljen leta 2017, predvideva, da se plin prednostno dobavlja prebivalstvu za ogrevanje ter kritični infrastrukturi, industrija pa ja prva, ki jo doletijo redukcije. V Nemčiji se industrija v burni javni razpravi zavzema za spremembo mehanizma z argumentom, da bodo po trenutni ureditvi prebivalci lahko nemoteno (in morda neracionalno) uporabljali plin, industrija pa bo nosila vse posledice redukcij. Razumem, da imajo podjetja tudi poslovni interes, a njihov argument, da plin potrebuje tudi trgovec za hladilnike, v katerih ima hrano, farmacevt za zdravila in podobno, bi težko zavrgli kot neutemeljen. Te izdelke na koncu kupujemo vsi, če pade industrija, v skrajnem primeru pade naš način življenja.
Ja, zelo težko bo izklapljati posamezne panoge, saj težave ene panoge vplivajo na drugo in tako dalje, vse je povezano. A to ni v pristojnosti komisije, naša naloga je bila, da zaščitimo gospodinjstva in javno infrastrukturo. Ponavljam pa, da bo to še en test solidarnosti, kakršnih je bilo v tem mandatu že veliko. A čeprav je občasno prišlo tudi do kakšne težave, je do zdaj vedno prevladala solidarnost. Zato smo relativno dobro prebrodili pandemijo, ki je sicer še ni konec, relativno dobro se držimo glede ruske agresije v Ukrajini. Upam, da bo tako tudi v prihajajoči zimi, ki ne bo lahka.
Profimedia
Kako pa kot komisar EU gledate na prizadevanja Slovenije, da bi Bosna in Hercegovina (BiH) dobila status kandidatke za vstop v EU?
Mislim, da je to pozitivno prizadevanje, saj bi s tem BiH poslali signal, da se nanjo ni pozabilo. Na mojem področju si prizadevamo, da bi BiH postala polnopravna članica evropskega mehanizma za civilno zaščito. Sam sem se že sestal z njihovim političnim vrhom in pogovori lepo napredujejo. Upam, da bodo bosanski notranji postopki dovolj hitri, da bomo dogovor podpisali še letos. To bi bil signal BiH, da spada v Evropo.
Glede statusa kandidatke pa je komisija že pred časom naredila ožji izbor 14 področij, kjer mora BiH pokazati pomemben napredek. Potem bo komisija lahko predlagala svetu, da ji podeli status kandidatke.
Vi ste se kot komisar pridružili evropskim liberalcem (Alde) in se udeležujete njihovih sestankov. Tej skupini naj bi se po pričakovanjih priključila tudi nova največja koalicijska stranka pri nas, Gibanje Svoboda. Ste premierja Goloba že videli na kakšnem od sestanku Alde?
Jaz sem se tej skupini pridružil, ker mi je sredinskost blizu. Tu je prostor za dobre rešitve tako z leve kot z desne. Z leve denimo pomen javnega šolstva in zdravstva, z desne pomen svobodne podjetniške pobude in tržne ekonomije, ki pa mora biti socialna. Tu se počutim doma. Vesel sem, da je predsednik vlade Golob že prišel na srečanja te politične družine.
Kako pogosto ste v kontaktu z njim?
Dobivamo se v Bruslju, na srečanjih skupine Alde.
Čez dve leti pričakujete nov mandat komisarja? Če se prav spomnim, vas leta 2019 ministri SD niso podprli pri kandidaturi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje