Pogovor za starše najstnikov: "Dovoljena so vsa čustva, niso pa dovoljena vsa vedenja"

Najstniško obdobje je lahko izredno naporno tako za otroke kot tudi za njihove starše. Prvi se lahko počutijo nerazumljeni, izgubljeni, preplavljeni s hormoni in obremenjeni s pričakovanji, obenem pa v tem obdobju doživijo toliko vznemirljivih “prvič” in začenjajo oblikovati lastno identiteto. Na drugi strani pa so starši, ki se jim čez noč zazdi, da pred njimi stoji nekdo drug, nekdo, s katerim se ne znajo več pogovarjati, in nekdo, čez katerega zidove se ne morejo prebiti.

Zato je tu pogovor, ki je namenjen staršem najstnikov. Sogovornica je dr. Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, profesorica filozofije in sociologije, psihoterapevtka in avtorica več knjig. Marca bo izšlo njeno najnovejše delo z naslovom “Staršem najstnikov”.

Z njo smo govorili o tem, kako se odzvati v trenutku, ko spoznaš, da pred tabo stoji najstnik, ne več mali otrok, o tem, zakaj je normalno, da starše kot center sveta v tem obdobju nadomestijo vrstniki, zakaj je večja distanca normalna, in o tem, zakaj otroci in starši v tem obdobju ne morejo biti prijatelji. Dr. Čevnik ponudi tudi konkretne usmeritve, kako postaviti meje otroku in kako pri tem biti konsistenten, kako omejiti otrokov čas pred ekrani brez moraliziranja in prepovedi ter kako lažje krmariti čez teden z načrtovanjem skupnih aktivnosti.

To je tudi pogovor o odnosih med vrstniki, o tem, kaj je medvrstniško nasilje, kdo postane nasilnež in kako pomembna je pri tem skupinska dinamika. To je pogovor o tem, kaj je “normalno” najstniško obnašanje in kdaj nam morajo zazvoniti vsi alarmi.

Odgovornost na starših je velika. A kot pravi sogovornica, je to, da dajejo nekaj otroku, starševska dolžnost, ne pa otrokovo ugodje ali razkošje, saj so ga oni pripeljali v ta svet.

Kako in kdaj (v povprečju) starši spoznajo, da imajo doma najstnika? Se zdi, da so se te spremembe zgodile čez noč ali postopno?

Res se zdi, kot da se je to zgodilo čez noč. Občutek imaš, kot da pred tabo stoji nekdo drug, kot da to ni več isti otrok. Zelo jasno je, kdaj se to zgodi, in sicer, ko začne prihajati do prvih konfliktov. Še včeraj je bil otrok priden, ubogljiv, sledil je našim navodilom. Potem pa imaš kar naenkrat na drugi strani nekoga, s katerim začneš bojevati bitke, ki se lahko prevesijo v pravo vojno. Ključno je, da ta trenutek prepoznamo in smo sposobni videti “big picture” (situacijo kot celoto, op. a.).

Najstniki niso usmerjeni proti nam, ampak gre za odziv – hormonski, medvrstniški … Otrok začne iskati svojo identiteto in svoj jaz. To je popolnoma normalen proces, veliko bolj normalen kot to, da nam najstnik samo kima, vse upošteva, in nikoli ne stopi v konflikt z nami. To moramo dopuščati, iz otrok ne smemo ustvarjati svojega “mini jaza”, pri čemer ne dopuščamo razvoja njihove avtonomnosti. Seveda pa morajo vedno obstajati jasne meje.

Trenutek, ko iz otroka nastane najstnik, je za starše vedno boleč, je pa zelo pomemben naš odziv na to.

Kakšen je torej “pravi” odziv na te spremembe? Oziroma kako se res ne bi smeli odzvati?

Najslabše je, da se spustiš na otrokov nivo in se z njim zapletaš v neskončne bitke. Ostati moraš kapitan družine, kapitan družinske ladje. Ohraniti moraš notranjo avtoriteto in se zavedati, da si še vedno odgovoren za otroka, ki ga vleče v vse strani, ki ne more obvladati samega sebe in svojih odzivov. Dvigniti se moraš nad to in se ne spustiti v neposreden konflikt z otrokom. Postaviš jasno mejo, jo poskušaš skomunicirati in pri določenih stvareh ne popuščaš.

Po drugi strani pa je zelo pomembno to: dovoljena so vsa čustva, niso pa dovoljena vsa vedenja. Če je otrok jezen, ker mu postavimo mejo, je to normalen odziv. Ne moremo pričakovati, da bo rekel “seveda, mamica, saj ti veš, kaj je najbolje zame”. Znati moramo sprocesirati odziv otroka, dvigniti se moramo nad to in ohraniti jasno glavo ter vedeti, kam naša ladja gre. Otrok lahko izrazi svoje občutke, lahko poskušate najti kompromis, a še vedno si ti za krmilom. To, da si kapitan, pa pomeni tudi, da imaš stik z otrokom in da poskušaš razumeti njegove občutke.

Kakšni so današnji najstniki v primerjavi s časi, ko so bili najstniki tisti, ki so danes starši? Imamo problem družbenih omrežij in ekranov, pogosto rečemo, da je vse drugače, da so mladi danes čisto drugačni … pa je res v svojem bistvu tako drugače?

Mislim, da ni tako drugače. Vedno starejši gledamo na otroke skozi oči svojega lastnega časa, radi pa tudi dramatiziramo. Vedno so radi rekli, da z mladimi nič ne bo. Spomnim se svojih staršev, ko smo mi dobili MTV in smo viseli pred televizijo od jutra do večera – tudi takrat smo to slišali. Ampak mislim, da je vsaka generacija najbolj optimalno prilagojena na čas, v katerem živi. Stvari moramo pogledati tudi s perspektive naših otrok. Z mladimi delam vsakodnevno in verjamem, da je ogromno odraslih tistih, ki se vedejo dosti bolj podlo, dosti manj odgovorno. Če spremljamo komentarje pod članki, tega ne pišejo mladi. To ni njihov medij. To so komentarji odraslih ljudi. Ko delam z mladimi ena na ena, vidim, da so odgovorni, ozaveščeni, srčni, pozitivni ljudje. Se pa seveda srečujejo z drugačnimi izzivi, kot smo se mi, z izzivi svojega časa. Verjamem, da bodo z njimi znali opraviti bolje kot mi, ki gledamo skozi oči svoje generacije. Potrebujejo naše zaupanje in podporo, a nisem pesimistična.

Ko je govora o družbenih omrežjih in mladih, vidimo predvsem tiste, ki so zasvojeni. Vidim pa tudi veliko zgodb tistih, ki si sami zbrišejo TikTok, ker ugotovijo, da je preveč vsega. Ali pa začnejo spremljati vsebine, kot so kuharski recepti, booktok (priporočila za knjige na TikToku, op. a.) … Tudi pri tem so pozitivne stvari. Vse deluje v amplitudah, gre gor in dol. Vedno rada dam to primerjavo – ko je k nam prišla hitra prehrana, so vsi drli v McDonald's, danes pa so številni mladi zelo ozaveščeni in sami od sebe poiščejo organsko, bio hrano. V to jih ni nihče prisilil. Verjamem, da se bo tudi trend glede družbenih omrežij enkrat obrnil.

Dotaknili sva se že trenutka, ko starši spoznajo, da imajo doma najstnika. Kaj pa prehod iz otroštva v najstništvo, kar se tiče odnosa do vrstnikov? Zakaj se to zgodi, zakaj v nekem trenutku vrstniki nadomestijo starše kot center najstniškega sveta?

Gre za odmik, za iskanje lastne identitete in lastnega jaza. To je zdrava pot, saj tako ne pride do tega, čemur v psihoterapiji rečemo simbiotična povezanost med starši in otroki. V teh primerih imajo starši popolno kontrolo nad tem, kar otrok misli, kaj otrok sme, nad njegovo kariero, nad njegovim partnerjem, nad njegovim življenjem nasploh. Vrstniki v najstniškem obdobju za nas postanejo tisti, ki stvari razumejo drugače kot starši, razumejo jih v kontekstu njihovega časa, njihovih fenomenov in v kontekstu tega, kar je pomembno zanje. Ko dajemo nasvete, pametujemo in moraliziramo, je to za mladostnike popolnoma neuporabno - svet mladih se dogaja na družbenih omrežjih, starši pa izhajajo iz svojih analognih izkušenj. Tu velikokrat nastopi razpoka, ko se starši in mladostniki ne slišijo. Stojimo vsak na svojem bregu, kričimo in se ne slišimo. Vrstniki pa so tisti, ki prevzamejo vlogo, ki so jo prej imeli starši. To je dobro, prav je, da oni postanejo zaupniki otroka.

Starši otroku večkrat rečejo, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi. Ampak najstniku je to zelo pomembno, pomembno mu je, kakšen telefon ima, morda, katere blagovne znamke nosi … Seveda to ni prav, ampak tako je, zato se je treba z najstnikom o tej realnosti pogovarjati. Ne negirati njegovih občutkov. Včasih sebe pri svojem delu res vidim kot prevajalko, ki najstniku prevaja jezik staršev in obratno (nasmeh).

Je pa to, da smo na nasprotnih bregovih, po svoje razumljivo. Do 25. leta se nam sploh še ne razvije prefrontalni korteks.

Ne le, da divjajo hormoni, tudi možgani najstnikov še niso dokončno razviti. Veliko manj je zavedanja posledic svojih dejanj, še vedno si otrok.

Starši velikokrat poskušajo otroka nadgraditi, vidijo ga kot svoj podaljšek – ali še slabše, kot svojo last. Najpogosteje pa je otrok projekt. Otrok je manj, pritisk nanje pa je zato toliko večji. Poskušaš jim dati čim več, a past pri tem je, da kdor zelo veliko da, običajno tudi zelo veliko pričakuje. Ta pričakovanja velikokrat niso direktna, so subtilna, ampak močno prisotna.

Ljudje večkrat rečejo, da je starševska ljubezen brezpogojna. Drži, je brezpogojna, ko pride do kritičnih situacij. Ko otrok zboli, ko se zgodi nesreča, ko je vprašanje življenja ali smrti, takrat ljubimo brezpogojno. Takrat bi dali vse in takrat vidimo otroka kot bitje. Prej pa ga pogosto vidimo kot objekt, ljubezen je pogojevana - če boš delal to, kar jaz hočem, če boš priden, ubogljiv, če boš stremel k istim vrednotam kot starši, bo mamica vesela. Drugače pa bo žalostna ali jezna. Najslabše je, ko otroka obremenimo z odgovornostjo naših lastnih občutkov. Ta teža otroku onemogoča, da razvije svoj lastni jaz, svoje lastne potrebe in želje, saj nosi senco naših pričakovanj. Tudi starševska ljubezen ni vedno brezpogojna, daleč od tega.

Na začetku knjige (ni še izšla, op. a.) zapišete, da "knjiga ni namenjena staršem, ki zagovarjajo stališče, da morajo biti s svojim otrokom predvsem prijatelji – in ga s tem v svojem prepričanju nehote postavljajo v vlogo, ki bi jo v družinski dinamiki morali nositi starši sami". Torej starš in otrok ne moreta biti prijatelja?

Lahko sta prijatelja, ko otrok dozori v mlajšega odraslega. Takrat se lahko razvije prijateljski odnos. Pred tem pa odgovornost preprečuje prijateljski odnos. Pri prijateljstvu je po navadi pomembno tisto, kar je obema “fajn”, pri starševstvu pa gre za to, kaj je prav. Kot starš moraš stati za tem, kar je prav, tudi če to včasih ni “fajn”. Ko pa si prijatelj, prihaja do pretiranega popuščanja in tega, da spregledaš lastno odgovornost.

Vem, da je mejo marsikaterim staršem res težko postaviti. Nekdo, ki ima pasivni komunikacijski stil, nekdo, ki se vedno umakne in poskuša ugajati, poskuša biti neviden … takšna mati, oče, bosta zelo težko postavljala meje, saj jih nikoli nista. Otrok pa meje potrebuje, saj mu predstavljajo varnost. Na te meje bo vedno pritiskal, občutek bomo imeli, da provocira … na koncu pa nas, če se nismo sposobni zoperstaviti, “povozi”. To pa zato, ker znotraj sebe ne čutimo notranje avtoritete, ne čutimo, da je to prav in da to zmoremo. Tudi v šoli učenci na kilometre zavohajo učitelje, ki te notranje avtoritete nimajo. Če ne verjameš, da si sposoben postaviti mejo, otroci to začutijo.

Kar naprej govorimo o otrocih, ampak starše bi bilo treba marsikdaj okrepiti z vzgojnimi spretnostmi. Marsikdo si namreč želi postaviti mejo, ampak tega preprosto ne zmore.

Sistem pravil in posledic

Distanca do staršev, velik poudarek na vrstnike in druge spremembe v obnašanju torej niso znak težav, temveč sestavni del odraščanja, kajne? Pomiriva lahko starše, da so spremembe v odnosu v tem življenju nekaj normalnega in da njihov otrok "samo" odrašča.

Drži. Konflikti prihajajo, pomembno je izbrati bitke, da z otrokom nismo ves čas v vojni. Seveda pa moramo pravila postavljati že od malega, ne moremo tega začeti pri 17-letniku. Treba je imeti sistem pravil in sistem posledic.

Ko pride na primer do telefona, se lahko zelo hitro zakomplicira, če ni sistema pravil. To pomeni – kdaj potrebujem telefon, kako dolgo, v kakšen namen, katere aplikacije uporabljam …

Pravila lahko zapišemo, vključimo pa tudi otroka. Vprašajmo ga, kako si to predstavlja on, sprejmemo lahko kakšen kompromis. To zapišemo, imejmo interni družinski akt.

Pravila pa niso dovolj, biti morajo tudi posledice, kazni po domače. Če se otrok pravil ne drži, kaj sledi? Tudi o tem se poskušajmo dogovoriti z otrokom, ga vprašati: kakšno kazen bi ti dal, če se jaz ne bi držala teh pravil? To nam stvari zelo olajša, saj nam ni treba biti neprestano v vlogi sodnika, ni nam treba vsakodnevno presojati posameznih situacij. Potem je lahko vsak dan drugače, en dan se nam s tem ne da ukvarjati in otroku pogledamo skozi prste, drug dan smo slabe volje in je kazen izjemno stroga. Če imamo pravila in posledice jasno določene, se nam s tem ni treba ukvarjati. Kot starš se razbremeniš te odgovornosti, da bi neprestano moral opravljati vlogo nadzornika. Če te na coni 50 km/h med prehitro vožnjo ustavi policist, veš, kaj sledi. Policist pričakuje, da če imaš izpit, poznaš pravila. Ti otroku s tem daš odgovornost: "Poznal si pravila in veš, kakšna je posledica, če jim ne slediš. Ni ti bilo treba, to si izbral".

Grožnje pa na dolgi rok ne delujejo. Otrok pravilom sledi, ker se boji, ne zato, ker bi res vedel, kaj je prav in kaj ne. Z najstništvom se ta strah seveda manjša, na koncu pa nimamo več mehanizma za ukrepanje.

Iskanje stičnih točk

Kako se pogovarjati z najstniki, ki nam pred nosom loputajo z vrati ali pa si v ušesa vtaknejo slušalke, da jim ni treba poslušati staršev? Kako pristopiti, kako se jim približati, ko se pred nami figurativno in dobesedno zapirajo?

Velikokrat razumemo komunikacijo kot enosmerno, da mora najstnik z nami komunicirati na naš način. To pa lahko pogledamo tudi drugače. Mi smo tisti, ki si želimo komunicirati, tak najstnik si tega očitno ne želi. Mi imamo problem, zato ga moramo reševati pri sebi. Poskušajmo razumeti njihov svet in se jim približati na tak način. Včasih pride mama in reče, da se sin z njo sploh ne pogovarja, da v sobi cel dan igra računalniške igrice. Ko vprašam, kaj igra, reče: "Kaj pa vem, nekaj pač". Tu je stična točka dobre komunikacije. Zakaj ne bi šel do otroka, pristopil in vprašal, kaj igra? Ne cinično, ampak z zanimanjem. Pokažite zanimanje za njihov svet. Starši velikokrat obsojamo stvari, ki mlade zanimajo, morda jih označimo za neumne, nesmiselne. Če bi do nas kdo pristopil na tak način, bi okoli sebe prav tako zgradili zid – "če ne razumeš, pusti me".

Ko pristopimo s toplino in zanimanjem, nam začnejo z navdušenjem pripovedovati o svojem svetu, tudi če je to virtualni svet. Potem mu lahko še rečeš: kaj pa, če bi ti mene malo naučil, ali lahko poskusim? To lahko postane novi način stika med nami in najstnikov. Če mu po takšni interakciji rečeš, naj odnese smeti, bo to drugače izpadlo, kot pa če samo odprete vrata sobe in se začnete dreti, da je cel dan na računalniku in da naj takoj nese smeti. Način, kako vzpostavimo komunikacijo, je izredno pomemben, tako kot je pomemben tudi zgled.

Pomembno je, da otroku damo prostor in da ne samo moraliziramo. Včasih rečem mami, ki pravi, da je sinu že stokrat rekla, da se mora učiti: "Kdo ima tu problem z učenjem, vi, ki ste že stokrat ponovili isto, čeprav to ne deluje, ali vaš otrok?" Tu imamo starši problem, saj ponavljamo strategije, ki ne delujejo.

Pri komunikaciji s komerkoli je ključno, da to naredimo na prijazen in sočuten način. Če kričimo, pogojujemo, grozimo in pričakujemo, da bo najstnik rekel: "Prav imaš, mamica, točno tako bom naredil" … seveda ne bo. Naleteli bomo na odpor, okoli sebe si bo zgradil zid. Na kritiko se vedno odzovemo z odporom – ali udarimo nazaj ali pa se zavijemo v molk.

Starši napako delamo tudi pri tem, da od otroka pričakujemo, da bo vedno na voljo. V šoli je cel dan, naredi domačo nalogo, morda gre še na trening, potem pa pride domov in seveda želi malo odklopiti. V roke vzame telefon in malo brska, v sobo pa pride starš, ki "pade ven", češ da samo leži na postelji. Ampak tudi otrok potrebuje odklop. Od njih pa pričakujemo, da so vedno v pogonu, vedno aktivni, vedno dobre volje, da se nikoli ne jezijo … Če samo pritiskamo in ne vidimo njihovega sveta, bo otrok razvil takšne in drugačne obrambne mehanizme – od jeze do zapiranja vase. Odgovornost staršev je, da to prepozna.

Kaj pa pogovor o temah, ki so pomembne, a o njih verjetno noben povprečni najstnik ne želi govoriti s starši – varna spolnost, alkohol, droge … Kako postaviti nove meje, pravila in omejitve, ko se v življenjih najstnikov pojavijo tudi te izkušnje?

V prvi vrsti gre za zgled. Kako se mi vedemo, kakšen odnos imamo mi do teh tem – ali jih težko odpiramo, ali jih sploh odpiramo … Če imamo sami težave okoli tega, bomo z najstnikom to le stežka skomunicirali. In otrok to ve, saj imajo neverjeten občutek za stvari, ki ostanejo neizrečene.

Ko gre otrok ven, se dogovorimo o mejah, o pravilih, o varnosti, spet dorečemo posledice. Starejši, kot je otrok, bolj natančno lahko ta pravila in posledice skomuniciramo. Ampak kar naredimo kot starši do poznega najstništva, je to, kar smo naredili – potem bomo težko še "zategovali" in spreminjali stvari.

Pomembno pa je, da se, ko se zgodi kaj, kar se ne bi smelo, z najstnikom o tem pogovorimo in mu dovolimo, da izrazi svoje občutke. Mogoče se najstnica prvič napije z žganimi pijačami, ne ve, da te "pridejo za tabo". Zanjo je to bila nova izkušnja, ni vedela, kaj se bo zgodilo. O tem se moramo pogovoriti, dati možnost, da izrazi svojo stisko glede te izkušnje.

Seveda je starševo zaupanje lahko ranjeno, a otroku moramo dati možnost, da stvar drugič izpelje boljše. Poveš mu, da je zaupanje načeto in da bo trajalo, da bo spet povrnjeno. Poveš mu, da si odgovoren zanj, da te je strah. Začasno postaviš strožje meje, poveš, da veš, da bo jezen, ampak da mora tudi on razumeti tebe. Če bo meje spoštoval, se bodo sčasoma spet začele rahljati.

Tudi otrokom moramo dati priložnost. Nanje pogosto gledamo bolj agresivno, posesivno, kot da morajo vedno vse narediti prav. Ampak vsi delamo napake.

Kako se razlikuje dinamika odnosov med dekleti in fanti? Iz izkušenj se zdi, da je pri dekletih v zgodnjem najstniškem obdobju zelo pomembno, da imajo najboljšo prijateljico, da so sprejete, del neke družbe … Pa je pri fantih res drugače ali stereotipiziramo?

Kar se tiče skupinske dinamike, razlika zagotovo obstaja. Tudi, ko pridemo do medvrstniškega nasilja, je pri dekletih bolj pogosto relacijsko, na primer, da eno izključijo iz skupine, ji onemogočijo, da si dobi nove prijateljice … Pri fantih je medtem mogoče več fizičnega nasilja. Seveda pa so tudi primeri, ko se fant čuti izigranega, nesprejetega v skupini, ampak morda o tem težje spregovori. Podobno kot pri videzu in težavah s samopodobo – to večkrat označimo za ženski fenomen. Spet zaradi tega, ker fantje o tem težje spregovorijo. Se pa z videzom ravno tako obremenjujejo, želijo ustrezati lepotnim standardom, pri tem jim je pa še toliko težje, saj nimajo sogovornika. Dva fanta se o tovrstnih težavah dosti težje odpreta, prav tako se s temi vprašanji redkeje obrnejo na starše. Raje poiščejo informacije na spletu, sledijo vplivnežem, s svojimi težavami pa ostajajo bistveno bolj sami kot dekleta. Ti fenomeni so še vedno spolno determinirani.

Dva fanta se bosta prej pogovarjala o tem, kako težke uteži dvigujeta v fitnesu kot pa o tem, kako se počutita v svojem telesu in zakaj hodita v fitnes.

Točno tako.

Medvrstniško nasilje: "Ključni so opazovalci"

Ne moreva mimo medvrstniškega nasilja, ki bi mu sicer zaradi kompleksnosti teme lahko posvetili ločen intervju. Včasih se pri poročanju o tem zdi, da je medvrstniškega nasilja vedno več. Je tega res vse več ali o tem samo več govorimo?

Raziskave kažejo, da je nasilja danes manj – predvsem fizičnega. Danes so primeri medvrstniškega nasilja pogosto zelo medijsko izpostavljeni, zato se morda pojavi občutek, da je vseprisotno. Dejstvo pa je, da nasilje med mladostniki obstaja, odkar mladost je. Včasih so se med mladimi dogajali hudi delikti, res nasilni pretepi, a o tem nismo toliko vedeli, o tem se ni toliko pisalo.

Medtem pa je spletno nasilje, oblika nasilja, ki je včasih ni bilo, zagotovo v velikem porastu. Velikokrat je že en dogodek dovolj, da najstnika pahne v tolikšno nemoč, strah in sram … Predvsem sram je pri tem najmočnejše čustvo, saj lahko v trenutku vsi izvedo neko intimno informacijo o tebi, tudi če ta ni resnična. Prav tako se pred tem nasiljem ne moremo skriti. Fizično nasilje se dogaja v šoli, na poti v šolo, morda na obšolskih dejavnostih – ko nismo tam, ko smo doma, smo pred tem varni, lahko se skrijemo. Spletno nasilje pa se lahko dogaja vedno in povsod. Nasilneža v 60 odstotkih primerih spletnega nasilja sploh ne poznaš, nasilnemu vedenju ne moreš dati obraza. Žal je ogromno primerov, ko to nasilje tako zareže v življenje najstnika, da začnejo tudi razmišljati o koncu življenja.

Kaj producira to nasilje, kako nastanejo nasilneži?

Velika težava je vzgoja in pretirana zaščita otroka. Ta lahko na eni strani proizvaja žrtve – otroke, ki jih starši zavijajo v vato in nimajo razvitih nobenih spretnosti za samozaščito. Niso usposobljeni za to, da ti lahko kdo reče kakšno žal besedo, da imaš grdo frizuro ali čuden pulover, in da po tem ne kolapsirajo. To so otroci, ki niso pripravljeni na izzive življenja.

Pretirana zaščita otroka pa lahko ustvari tudi nasilneža, ko gre za otroka, ki mu je vse dovoljeno, ki je doma mali šef in ima vse pod kontrolo. Ko pridejo starši na pogovor v šolo, rečejo, da je doma zelo priden in da nikoli ni nič narobe, da se nikoli tako ne razjezi kot v šoli – ja, seveda ne, če doma vsi plešejo tako, kot on igra. V šoli pa je drugače, saj tam naleti na konflikte, ob tem pa poskuša prezenco, ki jo ima doma, prenesti še v to okolje. Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda. Hitro lahko pride do nasilja, v kakršnikoli obliki že.

Je pa zelo pomembno vedeti, da ni vsak nasilni dogodek že medvrstniško nasilje. Ko pride do nekega takega dogodka med dvema enakovrednima, enako močnima otrokoma – ne govorim o fizični moči, ampak o socialnem statusu v razredu -, se lahko en dan spreta ali stepeta, naslednji dan pa sta spet prijatelja. Tipično medvrstniško nasilje je, ko gre za izrazito neenakost moči med vpletenimi in za ponavljajoča se ter stopnjujoča dejanja.

Pri medvrstniškem nasilju vedno obstaja skupinska dinamika. Po navadi obstaja leader, vodja, ki je nasilnež. Vsi mladi si namreč želijo biti videni, prepoznani, imeti status … Žal nekateri kot sredstvo za dosego tega cilja izberejo nasilje.

No, če karikiram, je ta vodja, nasilnež, kot boter v mafiji, ki ima vse niti v rokah, a ni nujno, da si vedno umaže roke. Ob sebi ima po navadi dva, tri asistente, ki nasilje tudi izvajajo in so zanj največkrat kaznovani. Tu so še navijači, ki “aplavdirajo”, všeč jim je, da se nekaj dogaja. Seveda je tu žrtev in pa opazovalci.

Opazovalci so ključni pri reševanju medvrstniškega nasilja, a se te vloge velikokrat ne zavedajo. Pogovori z otroki ena na ena pokažejo, da gre večini ljudi nasilje na živce, težko ga toleriramo. Vendar če nihče nič ne reče, se posameznik težko izpostavi, saj ne ve, kaj si drugi mislijo. Kot pri cesarjevih novih oblačilih - vsi vidijo, da je cesar gol, ampak nihče noče izpasti neumen. Če pa jaz vem, da so okoli mene še drugi, ki jim nasilje prav tako ni všeč, se lahko povežemo in aktiviramo.

Lahko nasilnežem rečemo, naj žrtev pustijo pri miru, lahko povemo nekomu, da se nasilje dogaja. Žrtvi namreč pomagamo že tako, da o nasilju informiramo odgovorne osebe, da smo na njihovi strani in (p)ostanemo njihovi prijatelji. Dovolj je že eden opazovalec, en zaščitnik, ki ima v skupini neki status – že tako je žrtvi bistveno lažje. Žrtev si ne more pomagati sama, saj če bi si lahko pomagala, to ne bi bilo tipično medvrstniško nasilje.

Ni pa treba vsakega konflikta označiti za medvrstniško nasilje, saj so konflikti normalni. Včasih starši intervenirajo, pridejo v šolo, se celo skregajo med sabo, otroci pa so že en mesec spet prijatelji.

Čas pred ekrani: moraliziranje naj nadomesti akcija

Zasvojenost z ekrani ni le težava mladih, ampak tudi nas odraslih. Če nismo pred računalnikom, v rokah držimo telefon, potem pa buljimo v televizijo – včasih oboje hkrati. Kako se torej spopadati s časom, ki ga pred ekrani preživijo najstniki?

Čas pred ekrani je najstnikom res treba omejiti. Je pa res dobro, da ne moraliziramo o tem s telefonom v roki. Enostavno je treba v akcijo. Ne mu govoriti “kar naprej si na telefonu”, ampak raje recite: “Ej, obuj se, greva ven na sprehod” ali pa “Greva v kino”. Preventiva ni moraliziranje, ampak to, da čas, ki bi ga lahko preživeli na telefonu, zapolnimo z drugimi aktivnostmi, da se prezaposlimo.

Ni slabo imeti družinskega urnika, ki visi na vidnem mestu, pa naj bo za cel teden ali cel mesec. Dobro je imeti stvari načrtovane. Kot starši radi pridemo z neko informacijo v trenutku, otroku rečemo, naj spusti vse in se pridruži neki aktivnosti, za katero je ravnokar izvedel. Če so aktivnosti vnaprej določene, lažje navigiramo.

Dogodek je lahko že igranje iger, tudi če samo za pol ure. Dogodek je lahko tudi to, da večerjamo skupaj, da ne je vsak zase. Rada rečem, da je miza simbol starega ognjišča, tam se dobi družina. Da sploh vidiš, kako je otrok, ali je z njim vse v redu, kakšen je bil njegov dan. Z načrtovanimi aktivnostmi ne strogo prepovedujemo stvari, ampak v življenje vnašamo rutino in dogodke. Ne gre za to, česa ne smeš, ampak kaj lahko počneš namesto tega.

Seveda lahko v to, kaj bi počeli, vključimo tudi mladostnika, ga vprašamo, kaj bi on počel. Tudi mi se lahko naučimo česa novega, česa, kar nam je izziv.

Prepoznati stisko

Kako ločiti, kaj je “normalno” najstniško obnašanje in kako prepoznati, kdaj naš otrok doživlja pravo stisko, pri kateri morda otrok potrebuje več kot samo starše, tudi strokovno pomoč?

Vsak starš svojega otroka najbolje pozna. Treba je biti pozoren na vedenje, ki se vleče in stopnjuje. Ne govorimo o dveh tednih slabe volje in zapiranja vase. Govorimo o tem, ko se začne to vleči, poglabljati, ko otrok manj govori, slabo spi, ne je, noče v šolo, ga boli trebuh, ko ima telesne in psihične simptome, ki trajajo in se vlečejo … to je resen alarm, da se dogaja nekaj več.

Težave se ne kažejo vedno z otožnostjo in depresivnim stanjem, večkrat jih kamuflirata tudi eksplozivnost, jeza. Če mi to eksplozivno vedenje napačno interpretiramo, kot da je usmerjeno proti nam, da poskuša otrok degradirati našo avtoriteto, ne opazimo, da je to pravzaprav klic na pomoč. Otrok mogoče ne zna in ne zmore drugače, zato svojo stisko pokaže z agresijo. Jezo težje prepoznamo kot stisko.

Najbolj pomembno je otroku dati prostor, da on govori, da smo tiho in poslušamo, tudi če nič ne rečemo. “Tu sem, povej mi.” To jim veliko pomeni. Upoštevajmo njihov pogled, ne negiramo njihovih občutkov, ne govorimo zgodb o svojih izkušnjah - to je pri starših zelo pogosto (smeh). Če ne gre, ga usmerimo na nekoga drugega, na strokovnjaka. Včasih je najstniku lažje, da govori s kom drugim kot s svojimi starši.

Starše najbolj boli bolečina lastnega otroka in takrat bi naredil vse, kar lahko. Ampak ni nujno, da je vse, kar poskušaš in narediš, tudi najboljše zanj.

Prisluhnite še pogovoru z dr. Matejo Hudoklin, specialistko klinične psihologije, ki vodi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Bila je gostja na N1 podkastu s Suzano Lovec.

Ločevanje vedenja in osebnosti

Kako bi se strinjali s trditvijo, da tudi najstnik, ki neprestano preizkuša meje in morda počne resne neumnosti, mora vedeti, da ga starši sprejemajo in imajo radi? Kako to doseči, ko je treba otroku postaviti meje in ga morda celo disciplinirati, obenem pa mu pokazati, da ga imaš kljub vsemu rad in da ga ne zavračaš?

To je ključno. Otrok je osebnost in kot osebnost ima mojo brezpogojno ljubezen. Cenim ga, rada ga imam, naklonjena sem mu in sem tu zanj. A to ne pomeni, da so vsa njegova vedenja sprejemljiva in validirana z moje strani. Otrok ni samo njegovo vedenje, je bistveno, bistveno več. Ko to razmejimo, lažje rečemo: "Rada te imam, ampak kar si naredil, je bila totalna bedarija, tako ne gre. Nositi boš moral odgovornost in posledice za to." Če smo sposobni ločiti otroka kot osebnost od njegovega vedenja, stvari postanejo bistveno lažje za navigiranje.

Prepoznati moramo tudi to, da tisti, ki najbolj potrebujejo ljubezen, po navadi stvari počnejo na najbolj neljubeč način, da pritegnejo pozornost. Ko teh stvari ne jemljemo osebno, ko se znamo dvigniti na to, lažje korigiramo njegovo vedenje. Če pa bomo otroka degradirali kot osebnost, bomo z njim izgubili stik.

Na otroka namreč pogosto gledamo z vidika, kaj vse je z njim narobe, pri tem pa pozabimo na vse njegove pozitivne, srčne lastnosti. Iščemo napake, namesto da bi pohvalili, cenili in prepoznali tudi vse, kar je pozitivno. Veliko raje grajamo, kot pohvalimo, pa ne le tega, kar otrok naredi, pač pa predvsem to, kdo on je.

Kaj pa gre najstnikom pri starših najbolj na živce?

Rekla bi, da zasliševanje, kritiziranje, pričakovanje, da so otroci vedno na razpolago, vzbujanje občutka, da nimajo pojma o življenju, moraliziranje s svojimi zgodbami … Torej popolno superioren pogled staršev na svet otroka, pozicija, da obstaja samo moj prav in tvoj narobe. In negiranje otrokovih občutkov, na primer, ko si otrok nečesa želi in to izrazi. Normalno je, da si želi, normalno pa je tudi, da ne more vsega dobiti. O tem se je treba pogovarjati.

"Otrok ni na svetu, da ugaja nam, ni naša last niti naša trofeja"

Veliko staršev ima v teh zahtevnih letih občutek, da so svoje otroke na neki način izgubili. Kaj bi jim sporočili?

Najlažje je usmeriti prst v druge. Drugi je kriv, da je tako, kot je. Ampak mislim, da mora vedno začeti reševati problem tisti, ki ga ima. Čudovito bi bilo, če bi lahko druge spremenil in oblikoval tako, da bi ustrezali tebi, tudi otroka. Ampak on je osebnost zase.

Kaj lahko jaz naredim, kaj je najmanjši možni korak v smeri, da se najin odnos izboljša? Če se ne bom premaknila niti za centimeter v otrokovo smer, če bom pestovala ego, bova težko razvila asertivno komunikacijo, iz katere bova oba izšla kot zmagovalca. Starš mora biti tisti, ki naredi prvi korak, biti tisti, ki razume, da otrok potrebuje avtonomijo, potrebuje neodvisnost, da je ‘okej’, če razmišlja drugače. Otrok ni na svetu, da ugaja meni, ni moja last niti moja trofeja. Ima svoje življenje in ni prav, da je projekcija starševih zahtev in potreb.

Prijateljstvo med staršem in otrokom je torej možno po koncu najstniškega obdobja, ko otrok postane mladi odrasel. Kaj sploh še je vloga staršev po tem, ko njihov otrok odraste in je ta vzgojna vloga končana?

Verjetno si vedno tam zanj kot starš. Stojiš mu ob strani, mu nudiš ramo in oporo.

Predvsem pa mu dovoliš svobodo. Da ne nosi bremena tvojih pričakovanj, tvojih prav in narobe. Dovoliš mu, da se razbremeni tega velikega dela slovenske folklore in ne čuti krivde za žrtev staršev, ki da so se neizmerno žrtvovali za svojega otroka in mu vse nudili. Kot sem že rekla: nekdo, ki neizmerno daje, zelo veliko pričakuje.

Hitro se pojavi teža: kako kdaj staršem povrniti vse, kar so ti dali? Zelo pogosto se pojavlja krivda, občutek, da nekaj moraš, da bodo starši zadovoljni. Pri otroku se je pojavljalo razmišljanje "moram biti priden, moram biti ubogljiv, da bo mamica vesela", ampak to ostane tudi odraslemu posamezniku, ki na druge načine še vedno odgovarja na pričakovanja staršev. Včasih je šele rez med starši in otroki tisto, kar otroka osvobodi.

Staršem vedno rečem, da je to, da dajo, njihova dolžnost, ne otrokovo ugodje ali razkošje. Vi ste tega otroka poklicali v ta svet in vi ste zanj odgovorni. Dali ste, kolikor ste želeli. Ne morete mu potem tega očitati.

Svoboda je nujna, da se razvije pravi odnos. "Mogoče se ne strinjam s tem, kar počneš, ampak življenje je tvoje, počni z njim, kar te je volja."