Dramatični posnetki uničenih ukrajinskih mest, rožljanje z jedrskim orožjem, čustveni nagovori, žrtve, krizni sestanki in osebne drame beguncev. Le nekaj dni potem, ko smo si s sproščanjem večine ukrepov proti širjenju epidemije covida-19 za trenutek oddahnili, je vojna v Ukrajini svet postavila v nov stresen položaj. Kako doživljamo takšne razmere in kako prehod iz epidemije – ene stresne situacije – v vojno vpliva na naše psihično počutje? Kakšne stiske se pojavljajo in zakaj je pomembno, da o vojni spregovorimo tudi z otroki in na kakšen način? Odgovarja specialistka klinične psihologije in kognitivno-vedenjska terapevtka doc. dr. Urša Čižman Štaba.
“Nekateri ljudje imamo zaradi dogajanja hude napade tesnobe, zelo rada bi prebrala kakšen intervju s terapevtom …” nam je te dni pisala ena naših bralk. Verjetno je to povsem normalen odziv ljudi na razmere, ko ves svet spremlja vojno?
Že iz vsakdanjega opazovanja ljudi in njihovih reakcij lahko ugotovimo, da se ljudje na stres različno odzivajo, da pri nekaterih določena situacija vzbudi hudo stresno reakcijo, za nekoga drugega pa je ista okoliščina lahko pozitiven izziv, priložnost za rast, okolje, v katerem šele odlično deluje. To si najlažje predstavljamo pri obnašanju in reakcijah športnikov. Nekateri kažejo visoko stopnjo ranljivosti, pri drugih pa se spet srečamo z visoko stopnjo odpornosti proti stresnim okoliščinam. Doživljanje stresa ob dogodkih, kot je vojna v Ukrajini, je nekaj povsem normalnega. Še toliko bolj, ker se vsi zavedamo, da je vanjo vpletena tudi jedrska velesila, ki celotnemu tragičnemu vojnemu konfliktu doda še dodaten občutek nemoči, negotovosti in strahu, da nas posledice lahko dosežejo.
Stresa tako nikakor ne smemo in ne moremo generalizirati, saj predstavlja fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi potencialno škodljivim ali ogrožajočim dejavnikom. Seveda pa se pri tem poraja vprašanje, kako ta stres, ki ga na neki način v teh trenutkih lahko čuti sleherni od nas, spremljati, imeti pod nadzorom in mu ne dovoliti, da nas posrka v svoj vrtinec? Ta se še dodatno povečuje, če se “odpremo” in smo dojemljivi za številne informacije, ki nam jih družbeni mediji permanentno sporočajo, ali smo celo proaktivni “prenašalec” njih. V tem primeru smo lahko nedvomno v pasti in na točki, ko se moramo odločiti za zdravo selekcijo “doziranja” potrebnih informacij, določenih medijev in svoje aktivne vpletenosti. Ne podcenjujmo posledic stresa, saj so lahko hipne in prepoznavne, lahko pa so tudi “skrite” in nas na dolgi rok počasi, a vztrajno slabijo.
Doživljanje stresa seveda ni enako pri vseh posameznikih, predvsem je odvisno od posameznikove osebnosti, starosti, preteklih izkušenj, vrednot, prepričanj, psihofizične kondicije, energetske opremljenosti in življenjskih okoliščin posameznika. Veliko vlogo pri vplivanju stresnih dogodkov na življenje posameznika imajo njegova življenjska in miselna naravnanost, trdnost osebnostne strukture in kakovost medsebojnih odnosov z zanj pomembnimi ljudmi.
Strah, ki ga posameznik doživlja ob spremljanju vojne, je lahko začasno, neprijetno, vznemirjeno stanje v razmerah, ki po hitri, nezavedni ali tudi zavestni oceni ogroža naše telo, samopodobo, najbližje druge ljudi, lastnino, psihosocialni položaj, karkoli, kar nam je vredno, hkrati pa presega naše zmožnosti obrambe pred njo in s tem zmožnosti enostavne rešitve. Torej za vojno stanje nedvomno velja, da gre za okoliščine, ki mnogim povzročajo strah in zaskrbljenost, kar je popolnoma normalna reakcija.
S kakšnimi občutki se srečujemo, kaj doživljamo, ko se dogaja vojna, ko so razmere tako napete? Kako pogosti so ti občutki, kakšni so? Verjetno jih doživljamo skoraj vsi? In kako naj kanaliziramo, delamo s temi občutki, čustvi, strahovi? Kakšni so vaši nasveti ljudem?
Ko govorimo o vojni, njenih posledicah in razsežnostih, je prav, da se zavedamo, kaj so tisti občutki, ki sodijo v našo normalno reakcijo nanje, in kdaj ti preidejo v znake, ko potrebujemo določeno psihološko ali drugo strokovno pomoč. Tako velja, da so anksioznost (tesnoba) in sorodne motnje med najpogostejšimi duševnimi motnjami ob spremljanju vojnih razmer. Vključujejo stanja prekomernega strahu in tesnobe in s tem povezanimi motnjami vedenja. Najpogostejše anksiozne motnje vključujejo generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo, specifične fobije … Med seboj se razlikujejo po vrstah predmetov ali situacij, ki sprožajo strah ali izogibanje. Zato velja, da je strah čustven odziv na resnično ali zaznano neposredno nevarnost, medtem ko je anksioznost predvidevanje prihodnje grožnje.
Očitno je, da se ta čustvena odziva prekrivata, vendar se na strokovni ravni tudi razlikujeta. S strahom so pogosto povezani simptomi avtonomnega vzburjenja, potrebni za boj ali beg, misli o neposredni nevarnosti ter pobeg iz ogrožajočega vedenja. Anksioznost pa je pogosteje povezana z mišično napetostjo in nadzorom pripravljenosti za prihajajočo nevarnost ali izogibajoče vedenje.
Napadi panike spadajo med anksiozne motnje kot posebna vrsta odziva na strah. Panični napadi niso omejeni le z anksioznimi motnjami, ampak so prisotni tudi v drugih duševnih motnjah, posebno pri specifični fobiji, socialni fobiji ali posttravmatski stresni motnji.
Pri prekomernem doživljanju anksioznosti ob spremljanju vojne se nam vklopijo miselne distorzije, kot je katastrofiziranje, negativno predvidevanje, pretirano posploševanje, kjer posameznik s svojim načinom razmišljanja ne zmore zaznavati sedanjosti, vendar v mislih preklopi na najbolj črn scenarij za prihodnost, kar v njem povzroči čustveno preplavljanje strahu. Tako oseba dogodke preveč posplošuje in dela zaključke na podlagi preteklih negativnih izkušenj.
Da bi se izognili navedenim pojavom, zato v prvi vrsti svetujemo opolnomočenje lastnega zavedanja, da sami lahko vplivamo na boljše spoprijemanje s stresom, tako na psihološki kot fiziološki ravni. Pri tem so pomembna temeljna izhodišča, na primer, da izboljšamo kakovost in kvantiteto spanja, se naučimo tehnik sproščanja, ki nam bodo prišle prav ob umirjanju našega živčnega sistema, odmik v naravo, duhovnost, omejitev spremljanja negativnih sporočil in anonimnih komentarjev na družbenih medijih, odločitev za aktivnosti, ki nas in bližnje pozitivno zapolnjujejo itd. S sproščanjem in pozitivnimi aktivnostmi namreč v telesu dosežemo ravno nasprotno fiziološko stanje, kot ga sprožijo stresne okoliščine. Zmanjša se srčni utrip, zniža se krvni tlak, umiri se dihanje, sprosti se napetost v mišicah. S pomočjo sprostitve je telesno počutje prijetnejše, posledično se umirijo tudi misli. Tako se sproščenost iz telesa širi tudi na kognitivno raven. Z redno vadbo dosežemo večjo sproščenost čez dan, hkrati pa preprečujemo nastanek stresa.
Strokovnjaki v terapiji tako priporočamo uporabo progresivne mišične relaksacije po Jacobsonu, katere cilj je ublažiti fiziološke znake anksioznosti. Sprostitveni odgovor telesa lahko dosežemo tudi s trebušnim dihanjem in čuječnostjo. Čuječnost (ang. mindfulness) je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka in je splošna človeška lastnost oziroma sposobnost, ki nas naravno varuje pred neustrezno stresno reakcijo, usmerjena pa je v sprejemanje sedanjosti. Morebiti se nekomu to zdi nekoliko zakomplicirano, oddaljeno, nepotrebno, vendar ni tako. Za posameznika, ki je dovzeten za stres, to lahko predstavlja eno temeljnih in pomembnih odločitev za dvig kakovosti življenja in zdravja. Določenih tehnik se lahko naučimo sami, za določene pa so priporočljivi strokovna podpora, svetovanje ali vodenje.
Ko govorimo o stresu, ne smemo pozabiti tudi na zdravo prehrano, predvsem na povečan vnos zelenjave in zmanjšan vnos nasičenih maščob in ogljikovih hidratov. Redna fizična aktivnost, tudi nizke intenzivnosti, na primer sprehod, nedvomno pripomore k izboljšanju našega počutja. Prav tako je pomembno izogibanje kajenju in alkoholnim pijačam. Ne nazadnje pa na dobro spopadanje s stresom vplivajo socialna podpora, boljša samopodoba in pozitiven pogled na življenje.
Ali morda na nas v tem okolju vojna dodatno vpliva, jo začutimo “globlje”, saj imamo tudi to izkušnjo z nedavnimi vojnami na Balkanu? Veliko Slovencev je dejansko prišlo iz vojne, skoraj vsako družino je na neki način zaznamovala.
Vojne izkušnje so nas neposredno ali posredno v naši zgodovini, okolju, družinah nedvomno zaznamovale. Vsakega na svoj način. Dejstvo je, da se ljudje različno spoprijemajo s spremembami in stresi v življenju. Mnogi ljudje, ki so bili v preteklosti izpostavljeni težkim stresnim okoliščinam in dogodkom, kažejo odporno prilagoditev in pri ponovnih negativnih dogodkih ne razvijejo psiholoških simptomov. Pri tem jim pomaga pomemben proces, t. i. odpornost (resilience), sposobnost posameznika, da se tudi po težkih življenjskih preizkušnjah in travmah zmore pobrati, okrevati in se vrniti v stanje učinkovitega delovanja in spoprijemanja. Za določene osebe z negativnimi izkušnjami pa lahko velja, da že ob gledanju vojnih grozot podoživijo psihično travmo, kar lahko predstavlja določen izziv vsakdanjega življenja. Nikakor pa določenih dojemanj ali problema kot takega ne gre generalizirati.
Iz dveh let epidemije, ki nas je skoraj vse zaznamovala tudi duševno, povzročila je številne stiske, smo šli še v eno stresno situacijo. Kako obremenjujoče je to, da se stresne razmere kar vlečejo?
Žal nam moderni način življenja narekuje hiter tempo življenja, odločitve, prilagajanja, informacije, ki prek družbenih medijev prihajajo z vsega sveta in so nemalokrat prej kot pozitivne in prijetne – negativne in senzacionalistične. Pomislite, koliko bolj se moramo potruditi, si vzeti čas, da naredimo ali najdemo pozitivno misel, sogovornika, doživetje, izkušnjo. Zato je še toliko bolj potrebno tovrstno zavedanje, da to zavestno iščemo, ustvarjamo, cenimo, spoštujemo in negujemo. To še toliko bolj velja po izkustvu globalne pandemije, ki je zaznamovala ves svet. Ljudje, ki se pogosto ali vsakodnevno spoprijemamo z nepričakovanimi in zahtevnimi okoliščinami, tako hote ali nehote aktiviramo sistem stalnega prilagajanja. Za doseganje t. i. psihičnega ravnovesja ali homeostaze se morajo nekateri fiziološki sistemi čez dan spreminjati in prilagajati različnim notranjim in zunanjim zahtevam, da se telo primerno odzove in čim hitreje prilagodi.
O resnih težavah, ko svetujemo obisk strokovnjaka, pa govorimo takrat, ko se pojavi t. i. ponavljajoči se ali kronični stres. To pomeni, da je negativnih notranjih dražljajev ali dražljajev iz okolice preveč in ti trajajo dalj časa. To nedvomno zaznavamo med epidemijo in lahko predvidimo tudi za čas izrednih razmer – kot vojna v Ukrajini je.
V stroki stanje svojih pacientov spremljamo tudi skozi različne aktivacije fizioloških reakcij in odgovorov nanje ter vpliv kroničnega stresa na delovanje možganov in njegovih struktur. Prevedeno v razumljiv jezik pomeni, da dolgotrajen stres lahko spremeni možganske strukture, kar za posledico pomeni, da človek pogosteje doživlja čustvene odklone, s katerimi ne more živeti kakovosti vsakdana in je v stalni napetosti in “pripravljenosti”. Ravno zato je izrednega pomena, da se stres pravočasno “prepozna” in se zanj in nanj pravilno odzovemo.
Profimedia
Kako si torej lahko pomagamo sami? In kdaj in kam iti po strokovno pomoč?
Dobro se je večkrat spomniti, da je doživljanje strahu ali tesnobe v temelju zaščitni vedenjski, doživljajski in nevrofiziološki mehanizem. Je torej obrambni, zaščitni mehanizem, ne pa motnja ali bolezen sama po sebi. Lahko je funkcionalen ali pa disfunkcionalen in v svojem jedru okvarjen. Tako strah, stiska, tesnoba, distres sami po sebi ne predstavljajo vedno klinične motnje, ampak kažejo normalno nihanje čustvenih stanj, povezanih z različnimi življenjskimi okoliščinami, in/ali normalno delovanje razvitega psihološkega mehanizma.
Mogoče je, da se pri opisu določenih znakov tesnobe tudi sami prepoznamo. In prav nobene nuje ni, da nemudoma hitimo po pomoč strokovnjaka. Prvi korak je nedvomno, da se primerno umirimo in “zadihamo malce svežega zraka“. Pomislimo, ali imamo v svojem življenju nekoga, ki mu lahko zaupamo, nekoga, s komer se lahko pogovorimo. Torej, zaskrbljenosti, ki se nam je prikradla, nikar ne zadržujmo v sebi. Zagotovo imamo možnost pogovora z nekom, ki nam je blizu in mu zaupamo svoje skrbi ali stisko. Iz prakse kot tudi iz življenja ugotavljamo, da naše skrbi zvenijo veliko manj zaskrbljujoče, če jih izgovorimo naglas ali zaupamo prijatelju. Seveda obstaja tudi druga pot, če morebiti nimamo ob sebi zaupanja vrednega prijatelja, na prazen list papirja začnimo zapisovati svoje misli, razmišljanja, kaj bi želeli nekomu sporočiti ipd. Gre za odličen način sprostitve napetosti z izražanjem svojih misli.
Naslednji zanesljiv način za zmanjšanje stresa je fizična aktivnost v obliki raznovrstnih vadb, tako doma kot v rekreativnih centrih. Priporočljivi so sprehodi v naravi in druge prostočasne aktivnosti, kot so branje, pisanje, likovno izražanje, urejanje vrta, skratka aktivnosti, s katerimi si preusmerjamo misli, ki nas obremenjujejo. Če se v ničemer od navedenega ne prepoznamo, so nam morebiti bližje izvajanje tehnik sproščanja, kot so globoko dihanje, vodene vizualizacije, joga in tehnike čuječnosti. Vzporedno s predlaganimi aktivnostmi pa, kot sem že omenila, ne smemo zanemariti uravnotežene in zdrave prehrane. Preproste spremembe prehrane, kot je zmanjšanje vnosa alkohola, kofeina in sladkorja, je preizkušen način za zmanjšanje tesnobe. Prav tako je za vzpostavljanje psihičnega ravnovesja izrednega pomena dober nočni spanec, običajno se priporoča neprekinjen spanec, ki traja približno osem ur. Vsekakor pa nam nič od navedenega ne bo pomagalo, če v sebi ne iščemo miru in primerne distance do različnih družbenih medijev. Gre predvsem za naš primarni, omejeni in zreli odnos do spremljanja informacij na družbenih medijih, pri čemer je smiselno, da se omejimo na relevantne informacije, ki jih potrebujemo, predvsem pa omejimo čas in količino podatkov, predvsem tistih, za katere čutimo in vemo, da nas ne napolnijo s pozitivnimi in kakovostnimi sporočili, ki jih nedvomno potrebujemo za naše vsakodnevno delovanje. Prepričana sem, da bomo sami sebe presenetili, kako malo časa v resnici potrebujemo na svojih “elektronskih pripomočkih” in kako lepo jih je nadomestiti z zgoraj navedenimi predlogi.
Strokovno pomoč pa poiščemo, ko se težave kažejo v vsakdanjem funkcioniranju, ko ne moremo učinkovito izvajati preprostih nalog, ki smo jih pred to izkušnjo lahko, ko se začnemo izogibati določenim okoliščinam, se izoliramo, doživljamo napade panike in tesnobe. Negativne avtomatske misli so produkt napak v procesiranju, kjer so izkušnje izkrivljeno percepirane in interpretirane (npr. osebe s tesnobo nejasne dogodke vidijo kot ogrožajoče). Za zdravljenje anksioznih motenj obstajajo različni psihološki pristopi. Najmočnejšo dokazano učinkovitost ima kognitivno-vedenjska terapija (KVT), ki jo v Sloveniji izvajamo evropsko akreditirani terapevti. Na splošno sta zdravljenje z zdravili in KVT enakovredni izbiri zdravljenja v smislu rezultatov zdravljenja. Vendar se kaže KVT kot boljša izbira, verjetno zaradi neželenih stranskih učinkov farmakoterapije. Kot rezultat tega se je KVT izkazala kot prva izbira zdravljenja pri bolnikih z anksioznimi motnjami. S pomočjo kognitivne terapije spreminjamo bazična prepričanja na podlagi negativnih avtomatskih misli ter shem prek reatribucije, ki je lahko verbalna ali vedenjska. Posameznik se tako v terapiji nauči prepoznavati svoje neustrezne avtomatske misli in jih nadomesti z bolj realnimi.
Kaj pa ljudje, ki so imeli že prej hujše težave z duševnim zdravjem, kako lahko sedanja situacija vpliva nanje?
Ljudje s težavami v duševnem zdravju sodijo v ranljivejšo populacijo in so dovzetni za vplive stresnega delovanja. Pogosto se poleg akutnega ali kroničnega stresa, ki deluje nanje, kot odgovor na simptomatiko ter posledice, ki jih ta prinese, pojavi še sekundarni stres. Stres izzove grožnjo in to lahko začutijo že ob najmanjšem zaznanem stresu. Vpliva na njihovo celostno delovanje – na področje mišljenja, čustvovanja, vedenja, lahko vzbudi spomine na preteklo stresno ali ogrožajočo situacijo ter obudi izkušnje, ki so ob tem nastale.
Pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju se okrepi doživljanje anksioznosti, sprožanje zanke boj ali beg pa vzbuja občutja tesnobe, nemira, napetosti, brezizhodnosti. Posledično se okrepi ali povrne simptomatika duševne bolezni, kar okrepi doživljanje sekundarnega stresa. V težjih stresnih okoliščinah so pri ljudeh, ki že trpijo za težavami v duševnem zdravju, pogostejši panični napadi, lahko se razvijejo fobije in posttravmatska stresna motnja. Posameznik se lahko poskuša umiriti na različne načine – lahko posega po medikamentozni terapiji, lahko pa se zgodi, da posega po cigaretah, alkoholu, v težjih stresnih situacijah in ob okrepljenem sekundarnem stresu pa se pomembno poveča tudi tveganje za samomor. Zato moramo biti vsi do ljudi, ki imajo tovrstne zdravstvene izzive, subtilni, razumevajoči in jih podpiramo ter omogočimo strokovno pomoč.
Kako pa naj o situaciji govorimo z otroki in mladostniki? Tudi oni vejo, kaj se dogaja, tudi njih je včasih strah.
Otroci in mladostniki niso imuni proti razmeram, dejstvom, komentarjem, ki se dogajajo v okoljih, kjer živijo, bivajo ali se gibljejo. Tako so, bolj kot mi odrasli, lahko izpostavljeni nekritičnim ali nepravilno razumljenim okoliščinam, ki jih namesto razumevanja in varnosti lahko postavijo v povsem drugo, žal negativno razumevanje in vlogo. Ne glede na to, da pri mladostnikih nemalokrat mislimo, da so relativno samostojni, velja, da so lahko ranljivi in bolj dojemljivi za številne pasti, manipulacije in negativne sporočilnosti družbenih medijev, negativnega ali enostranskega komentiranja starejših, ki ga obkrožajo. To pa pomeni, da njihovo prepričanje in stališča vplivajo na to, kako bo otrok ali mladostnik dojel določeno situacijo, stanje.
Zato si za otroke, mlade, ki so obdani z moderno računalniško tehnologijo, vzemimo čas, pripravimo način in strategijo, kako jim informacije korektno, zanje razumljiv način pojasnimo in osvetlimo. Pri tem bodimo pozorni, da informacij ne prikrivamo od realnih stanj, saj se vrstniki o perečih družbenih temah pogovarjajo v šoli, na igriščih, družbenih medijih ipd. Pomembno je, da se starši zavedamo, da otroci povzamejo naš način reagiranja, čustvovanja, razmišljanja in vedenja v določenih stresnih okoliščinah, kar pomeni, da lahko s svojimi reakcijami pomembno vplivamo nato, kako se bo otrok odzval.
Starši, sorojenci in člani razširjene družine lahko nezavedno vzdržujejo otrokova anksiozna prepričanja in izogibanja z razumevanjem otroka in sočustvovanjem z njim in s tem sprejemajo otrokov z nevarnostjo prežet pogled na svet. Torej velja, da namesto spodbujanja pretirane pozornosti na slabe novice svoj čas z njimi izkoristimo za pozitivne prostočasne aktivnosti in čim več gibanja v naravi, ki je lahko primeren kraj za pogovor, pomiritev in razbremenitev z obstoječimi stresnimi okoliščinami v družbi.
Kako naj z otroki torej govorimo o vojni? Kako pojasniti stvari o vojni, strahu, kaj naj jim rečemo?
Naravno je, da želimo otroke zaščititi pred grozljivimi stvarmi, toda starši morajo biti pripravljeni govoriti s svojimi otroki o dogodkih, ki nas obdajajo, čeprav je to vojna. Pomembno izhodišče je priprava in prilagoditev pogovora glede na otrokovo starost. Starejši otroci bodo potrebovali več podrobnosti, medtem ko bodo mlajši morda zadovoljni samo z razumevanjem, da spori med državami lahko prerastejo v nasilje, kar pa nedvomno ni lepo in zaradi česar si moramo prizadevati za mir, spoštovanje in razumevanje drugačnosti. Informacije naj bodo preproste, saj jih preveč podrobnosti lahko preplavi s čustvi strahu in povzroči tesnobo. Pomembno je, da ostanete mirni in iskreno odgovarjajte na vprašanja. Z otrokom se pogovorite, kako se počuti, pomembno je, da se otroci v pogovoru počutijo podprte, varne in razumljene. Opomnite jih, da je vojna izziv, ki ga morajo rešiti odrasli, njih pa lahko preusmerite v dobra dela, kot so zbiranje pomoči za otroke, risanje slik z dobrimi željami in miru ipd.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje