Slovenski paradoks z alkoholom: med dvema skrajnostma izgubljamo razum

Pred kratkim je v javnost pricurljal osnutek zakonskega predloga o preventivi in zdravem življenjskem slogu, ki ga pripravlja ministrstvo za zdravje. In je takoj izbruhnila polemika. Novi predlog naj bi namreč rahljal nekatere omejitve, ki jih v Sloveniji poznamo že skoraj četrt stoletja, odkar je bil sprejet t. i. Kebrov zakon, imenovan po zdravstvenem ministru v zadnji Drnovškovi vladi. Med najbolj daljnosežnimi spremembami naj bi bila po triindvajsetih letih spet dovoljena prodaja alkohola med 21. in 7. uro v trgovinah in (glede na čas bistveno pomembneje) tudi na bencinskih servisih; prav tako naj bi tudi prepoved prodaje žganih pijač pred 10. uro postala del preteklosti.

Glede na to, da se v Sloveniji dogaja sistematična demontaža političnega in ekonomskega sistema Drnovškove dobe (tudi zaradi večdesetletne groteskne dekadence leve sredine, ki časa, ko je ta sistem užival visoko podporo, ni znala izkoristiti za njegovo temeljito reformo in prenovo, zdaj pa se v grozi začenja zavedati, da se je družbeno ozračje obrnilo), je razkroj Kebrovega zakona skoraj znak duha časa.

A pustimo sarkazem ob strani. Glede na pošastne podatke o smrtih, povezanih z alkoholom v Sloveniji, ta ni najbolj na mestu (čeprav sam spadam med tiste, ki bi se, kot je zase dejala Hannah Arendt, smejali še pet minut pred lastno gotovo smrtjo). Slovenija je za evropske statistične namene razdeljena v dve regiji, vzhodno in zahodno Slovenijo – in obe sta v vrhu evropskih regij po smrtih, povezanih s prekomernim uživanjem alkohola. Da nam bo jasno: izmed vseh statističnih regij v EU ima vzhodna Slovenija najvišji delež smrti zaradi alkohola. Takoj za njo je zahodna Slovenija.

To seveda pomeni, da je Slovenija med vsemi članicami EU po smrtih zaradi alkohola na prvem mestu. S 17,3 smrti na sto tisoč prebivalcev ima precejšen naskok celo pred drugo uvrščeno Poljsko (10,1 na 100.000 prebivalcev); ko pridemo do tretje uvrščene Danske (7,3 na 100.000 prebivalcev) imamo že več kot dvakrat več smrti, ki jih je mogoče neposredno pripisati alkoholu. Tu niso vštete vse bolezni in komplikacije, ki so le deloma povezane s prekomerno porabo alkohola. Vemo, da ima alkoholizem negativen učinek na cel spekter bioloških in psiholoških funkcij – da o njegovem razkrajajočem vplivu na družbena in medosebna razmerja niti ne govorim – in vsega tega ni mogoče kvantificirati. A pri tistem, manjšem delu negativnega vpliva zlorabe alkohola, ki ga je mogoče kvantificirati, ima Slovenija skoraj petkrat (!) višjo smrtnost od povprečja EU: 17,3 smrti na sto tisoč prebivalcev proti evropskemu povprečju 3,6.

To so resnično grozljivi podatki, o katerih je premalo resne razprave. Čeprav se utegnejo številke na prvi pogled zdeti zanemarljive, bi morale služiti kot alarm glede resničnega negativnega vpliva, ki ga ima prekomerno in neodgovorno uživanje alkohola v Sloveniji.

Zapisal sem, da je o teh zaskrbljujočih podatkih pri nas premalo resne razprave. To pa ne pomeni, da niso sprožile moralne panike. To smo videli v prejšnjem mandatu – žal smo postali že tako politizirani, da je treba tudi nihanje družbenih občutljivosti šteti po parlamentarnih mandatih – ko je prišlo do polemike okoli martinovanja v Leskovcu pri Krškem, ki ga je hotelo lokalno društvo organizirati v prostorih tamkajšnje šole. To Kebrov zakon prepoveduje, novi predlog pa bi tudi to prepoved ukinil.

Bojim se, da smo se tudi glede te teme razdelili na dvoje, podobno kot v grotesknem pravljičnem svetu, ki ga opisuje italijanski pisatelj Italo Calvino v svojem romanu Razdvojeni vikont. Zgodba govori o aristokratu, ki ga topovska krogla med bitko razkolje na dva dela. Tako nastaneta dva vikonta, eden komično in nebogljeno dober, drugi izmaličeno in absurdno zloben. Calvinov roman je bil trpka alegorija sveta po drugi svetovni vojni. Avtor si zamisli celoten svet, ki ga ne drži več skupaj common sense, skupna, sintetična predstava o dobrem življenju in je zato razpadel na zoperstavljene skupine: gore naseljujejo heretični "hugenoti", ki jih zaznamuje skrajni abstraktni moralizem, ravnine pa "gobavci", ki se predajajo dekadentnemu hedonizmu in neodgovornosti. Kot v srednjeveških pravljicah (nad katerimi je bil Calvino fasciniran) vsa dežela odseva nenavadno "bolezen" svojega fevdnega gospoda, čigar človečnost je razpadla na dve karikaturi, vsaka na svoj način nezmožna soočenja z moralno kompleksnostjo resničnega sveta.

Diskurz o pitju alkohola v Sloveniji že dlje časa spremlja panično puritanstvo. Nasprotovanje martinovanju v šolskem prostoru (kot da bi šlo za nespodobno praznovanje, ki bi s svojo pohujšljivostjo kontaminiralo posvečene prostore vzgoje in izobraževanja) ni le odraz visokega spoštovanja do pravne države. Je tudi odraz splošnega trenda (ki ni izključno slovenski), ki problematizira sleherno uživanje alkohola, tudi v zmernih količinah.

Italijanski nutricionist Stefano Vendrame je nedavno objavil posnetek, v katerem na zelo utemeljen način kritizira obrat k "ničelni toleranci" do alkohola. Vendrame dokazuje, da takšna mnenja, tudi ko imajo za sabo mnenje uglednih mednarodnih institucij, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, v resnici ne sledijo rigoroznim znanstvenim ugotovitvam in lahko zato kvečjemu škodujejo javnemu ugledu znanosti.

Vendrame tako vztraja pri starih smernicah, ki so priporočale zmerno uživanje alkohola. Te so namreč podprte z znanstvenimi raziskavami. Kot opozarja Vendrame, je alkohol eden redkih toksinov (in ne slepimo se: v vsakem primeru, tudi pri majhnih količinah gre za toksin!), ki ga naše telo zmore metabolizirati brez negativnih posledic za organizem. A to velja le za zdrave osebe in za zmerne količine: torej ne več od dveh meric alkohola dnevno (kar tudi ne pomeni, da lahko brez posledic za zdravje čez teden abstiniramo, da se ga nato čez vikend "nažgemo" s sedmimi mericami v enem večeru).

Številne raziskave so tudi pokazale, da so posamezniki, ki uživajo alkohol zmerno (torej do dveh meric alkohola na dan), bolj zdravi in imajo daljšo življenjsko dobo od tistih, ki ga uživajo več – in manj!

Kritiki teh raziskav pravijo, da mešajo korelacijo z vzročnostjo: nedokazano je, da zmerno uživanje alkohola izboljšuje splošno zdravje in podaljša življenjsko dobo. To bržkone drži. A kritika popolnoma zgreši tarčo. Kajti vprašanje ni, ali je uživanje alkohola "zdravo": zelo očitno ni in to je treba jasno povedati. Vprašanje je, ali je tudi v zmernih količinah res tako nevarno, da ga je treba odsvetovati. Odgovor – to je tudi Vendramejeva ocena – je na dlani: ne, ni. Če živimo zdravo življenje, zmerno uživanje alkohola nima posebno negativnih učinkov. Kot dokazujejo omenjene raziskave, zmerno uživanje alkohola v najslabšem primeru korelira z vrsto drugih praks, ki nam zdravje celo izboljša.

Vodilo bi torej moralo biti na dlani: učiti bi morali zmernost in odgovornost pri uživanju alkohola. Ne le zato, ker je le zmerno pitje alkohola varno, temveč ker nas lahko navadi zmernosti tudi na drugih področjih.

Pred kakšnim letom je bila objavljena raziskava, po kateri naj bi tudi zmerno pitje alkohola (torej od 5 do 10 meric alkohola na teden) v povprečju zmanjšala življenjsko dobo za šest mesecev. Nekdo na internetu je na to informacijo briljantno odvrnil: "This must be the best trade-off ever!". Slovenščina ne pozna dobre ustreznice za izraz trade-off: in morda je neobstoj tega pojma, ki označuje izračun v daj-dam izmenjavi, simptom manihejske narave naše mentalitete, kjer mora biti vse črno ali belo in zaradi katere nam je tako težko razumno pristopiti k oceni prednosti in škode. Grob prevod bi bil: "To je gotovo najboljši kompromis, kar jih je!"

In res. Vsakdo, ki pozna užitek, ki ga nudi kozarec dobrega vina v prijetni družbi, je zanj brez zadržkov pripravljen odšteti šest mesecev življenja v času, ko je to v Sloveniji v povprečju že preseglo 82 let.

Obstaja razlog, zakaj ljudje že tisočletja pijejo alkohol in zakaj je ta tako globoko zasidran v najrazličnejše kulture. Seveda tudi našo, o čemer nam priča naša himna. Alkohol pogosto spodbuja druženje – denimo ob tistem preganjanjem martinovanju – in tudi v zmernih količinah deluje kot blažilec socialnih inhibicij. V družbenem življenju človeka je prisoten tako dolgo, da smo razvili povsem učinkovit sistem za njegovo detokscifikacijo.

A vse to velja le pri zmernem in odgovornem uživanju!

In jasno je, da ne pitje žganih pijač ob zgodnjih jutranjih urah ne prodaja alkohola pozno v noč (še najmanj na bencinskih črpalkah, kamor lahko zatava mladina v iskanju poceni alkohola) v nobenem primeru niso povezane ne z zmernim, še najmanj pa odgovornim uživanjem. Rahljanje teh prepovedi pomeni, da na panični puritanizem totalnih nasprotnikov uživanja alkohola odgovorimo z neodgovornim podiranjem tistih omejitev, ki so zelo dobro usmerjene proti zlorabi alkohola.

Zloraba alkohola pa v Sloveniji je problem. In to velik problem. Upam, da ne bomo dopustili, da se tudi glede tega vprašanja – kot antijunaki v Calvinovem romanu – razdelimo na dvoje zoprnih zoperstavljenih skupin. Verjamem, da je tudi med podporniki sedanje vlade dovolj zdravorazumskih ljudi, ki lahko protestirajo proti tem nepremišljenim ukrepom. A brez njihovega glasu – in brez odločnosti vseh, ki hočejo vztrajati pri zmernosti in razumnosti – bo logika logika "razdvojenega vikonta" še naprej požirala slovensko stvarnost. In nas privedla do absurda, da bo evropska država, ki ima objektivno gledano največji problem z alkoholom v Evropi, še bolj na stežaj odprla vrata njegovi objestni zlorabi.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.