Slovenskim smučiščem je z veliko truda in po zaslugi umetnega snega v večini uspelo zagnati naprave. Brez umetnega snega namreč danes ni smučarije. "Na takšne zime se bomo morali navaditi," pravi profesor Matej Ogrin.
Brez umetnega zasneževanja ni smučarske sezone. Ne za profesionalne smučarje ne za amaterje. Brez umetnega snega se otroci na slovenskih smučiščih ne bodo mogli naučiti smučati. Tudi na vseh večjih smučiščih v Alpah ne. To je realnost zadnjih nekaj let, opozarjajo poznavalci. V teh dneh, ko so temperature že povsem spomladanske, snega pa je tudi v gorah zelo malo, je ta naša nova realnost še toliko bolj očitna.
“Sezona je naporna, zelo je naporna,” opisuje Matej Soklič, upravljalec tekaškega centra v Ratečah. S “skrajnimi napori” so tekaške smučarske proge pripravili do konca decembra in tako kot eni redkih ponudnikov ujeli božično-novoletne počitnice. “Delali smo umetni sneg, ga nato fizično pregrabili in navozili na progo,” pripoveduje. Marsikje niti to ni bilo mogoče.
Postavlja se vprašanje, koliko smučišč bo v prihodnje še odprlo svoja vrata decembra. “Največji izziv je narava, ki je vedno bolj nepredvidljiva. Upamo, da bomo lahko še kdaj že decembra odprli smučišče,” pove Metod Žebovec, vodja smučišča Mojstrana.
“Na takšne zime se bomo morali navaditi,” je jasen Matej Ogrin, izredni profesor za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in vodja nevladne organizacije CIPRA Slovenija, društva za varstvo Alp. Tudi če bomo v prihodnje razvili boljšo tehnologijo, ki nam bo omogočala zasneževanje pri nekoliko višjih temperaturah, se bo sneg nato vseeno talil, pojasni in poudari: “Če se temu ne bomo prilagodili, ko ne bomo mogli pripraviti niti dovolj umetnega snega, ne bomo več smučali.”
Posledic podnebnih sprememb se v zadnjih letih zavedajo tudi žičničarji in preostali vpleteni v zimske športne aktivnosti ter se nanje prilagajajo. Časa pa vse bolj zmanjkuje. “Bomo mi in naši otroci še lahko smučali?” se sprašuje Ogrin. In si v naslednjem dihu odgovori, da bomo smučali, dokler se bo umetno zasneževanje izplačalo, morda deset, dvajset, štirideset let. “Topleje, kot bo, manj se bo izplačalo.”
Nepredvidljive sezone: “Lovili bomo dneve, ne tedne”
Letošnja zima je tipičen primer tega, kar nas povsem verjetno čaka v prihodnosti. Za večino slovenskih smučišč se je začetek sezone zamaknil v zadnje tedne decembra. V drugem tednu januarja je zadišalo po pravi zimi, temperature so se končno spustile pod ledišče in snežni topovi so hrumeli dan in noč. Zapadlo je nekaj deset centimetrov naravnega snega. Večina slovenskih smučišč je vsaj delno zagnala svoje naprave. Vendar je navdušenje kmalu potihnilo. “Zadnje tri tedne smo priča temperaturni inverziji, zato smučišča ne morejo izdelovati umetnega snega,” pojasni predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Boštjan Paradiž. Z izdelavo umetnega snega bi smučišča lahko zagnala naprave, ki še vedno stojijo, in si s snegom “na zalogo” podaljšala sezono.
Ugodnih dni za umetno zasneževanje, ko bo v zraku prava vlaga, predvsem pa dovolj nizke temperature, bo vse manj. Ne govorimo o tednih, lovili bomo dneve, pravi Ogrin. Zato je za upravljalce smučišč toliko bolj pomembno, da imajo smučišča na voljo razvito infrastrukturo za zasneževanja in so tudi sicer pripravljena, da lahko optimalno izkoristijo razmere, torej v najkrajšem času naredijo kar se da veliko snega.
Izzivi umetnega zasneževanja
Na prvi pogled so izdatni finančni stroški umetnega snega ključen izziv vseh smučišč. In tudi so. Za zasneževanje se porabi ogromno energije, ki je vsako leto dražja.
Za zasneževanje enega kilometra tekaške proge v Ratečah na primer porabijo od 15.000 do 20.000 evrov, za dve krajši progi na smučišču v Šentjoštu pa približno 4.500 evrov, kar za manjša smučišča ni majhen zalogaj.
Z denarjem so povezane investicije za gradnjo novih akumulacijskih jezer in nakupi zmogljivejših naprav za zasneževanje, brez katerih smučanja v prihodnje ne bo. “Slovenska smučišča potrebujejo približno 30 milijonov evrov za povečanje kapacitet zasneževanja, če bi želeli optimalno rešiti smučišča,” pove Paradiž in doda: “Če bi ta sredstva porazdelili na naslednjih pet let, bi v tem času lahko dobili konkretno infrastrukturo.”
A finance niso edini izziv. Smučišče, ki ima na voljo dovolj snežnih topov, ima lahko na primer težave z dostopom do dovolj zmogljivega električnega sistema, druga smučišča imajo težavo z zagotavljanjem količine vode ali lokalno skupnostjo. Za mnoge delavce na smučiščih zasneževanje pomeni ogromno neprespanih noči ob uravnavanju snežnih topov.
Na manjšem smučišču Šentjošt, ki ga upravlja tamkajšnje športno društvo, imajo največ težav z zagotavljanjem vode. Po štirih urah zasneževanja se opuščen vodohran, iz katerega pridobivajo večji del vode, izprazni, in čeprav so razmere ugodne, morajo počakati, da se napolni. Smučišče je posebno tudi zato, ker stoji v središču vasi, posledično pa je za vaščane moteč hrup, zato so se dogovorili, da ene od prog med 22. in 10. uro ne zasnežujejo.
Najprej in najbolj bodo prizadeta manjša, nizkoležeča smučišča, ki pa so zelo pomemben del ohranjanja smučarske tradicije, saj se “največ otrok in mladine prvih zavojev uči prav na teh smučiščih”, je jasen Paradiž. Na njih so se v preteklosti kalile smučarske zvezde, kot sta Tina Maze in Jure Košir. Nižje cene vozovnic na manjših smučiščih pa ključno prispevajo k temu, da si lahko smučanje privošči vsak.
Tihi stroški, na katere pogosto pozabimo
Del stroškov, ki niso zanemarljivi, pa pade tudi na naravo. Z naravovarstvenega vidika so sporni predvsem velika poraba energije in posegi v naravo, ki nastanejo z gradnjo novih akumulacijskih jezer in pripadajočih sistemov, pojasni Ogrin. Če teh sistemov ne bomo zgradili v skladu z naravovarstvenimi smernicami, bomo dodatno prispevali k degradaciji gorske narave. Dejstvo je, da razvoj smučišč že sam po sebi pomeni degradacijo površin.
Zaradi umetnega zasneževanja se spremeni vodni krog. Umetno se po navadi zasnežuje takrat, ko ni dovolj padavin. Pretoki gorskih potokov so takrat že tako ali tako manjši, in če nato iz njih še črpamo vodo, lahko ogrozimo organizme, ki tam živijo. Res pa je, da danes le malo smučišč uporablja vodo iz potokov in rek, pomiri Ogrin.
“Ločevati je treba med velikimi in malimi sistemi”
Po njegovem mnenju je umetno zasneževanje najbolj problematično z vidika rabe energije. “Paradoks je, da ljudje energijo še vedno pridobivamo iz fosilnih goriv, ta pa so kriva, da snega ni,” pojasni Ogrin, vendar poudari, da sistemi za zasneževanje še zdaleč niso glavni okoljski krivci. Sploh v Sloveniji, kjer govorimo o “zelo majhnih” sistemih zasneževanja, ki jih ne moremo primerjati s tujino. “To je, kot bi primerjal otroški avtomobilček s petindvajsettonskim tovornjakom,” pravi. Ko razmišljamo o negativnih posledicah, jih umetno zasneževanje na naravo zagotovo ima, ločevati pa moramo med velikimi in majhnimi sistemi. Poraba vode in energije nista primerljivi.
“Imamo veliko večje okoljske probleme, kot je umetno zasneževanje,” meni Ogrin, zagotovo pa je treba tehnologijo, ki nam omogoča smučanje, uporabljati “s pametjo” in energetsko učinkovito.
Da je treba biti pri posegu v naravo previden, se vse bolj zavedajo tudi žičničarji in ostale vpletene institucije. Na to jih opomni tudi proces, skozi katerega morajo iti, če želijo posodobiti sisteme za zasneževanje. “Pridobiti je treba gradbena dovoljenja, ki so povezana z okoljskimi omejitvami. Ponekod je treba izdelati presojo vplivov na okolje in na podlagi tega umestiti jezera v okolje,” pojasni Paradiž in doda, da smučišča “skušajo najti sinergijo z Zavodom za varstvo narave, vodarji in ostalimi vpletenimi ter tako zagotoviti, da so objekti optimalno umeščeni v okolje”.
Poudarek je na iskanju vzdržnih dolgoročnih rešitev, kar med drugim pomeni podaljšanje gorske turistične sezone tudi v druge letne čase oziroma “365-dnevni turizem”, kot mu pravijo. Akumulacijska jezera bi tako pozimi služila za zagotavljanje vode za umetno zasneževanje, poleti pa bi predstavljale atrakcijo, nekega dne bi morda celo lahko postala kopalna jezera, pripoveduje Paradiž.
Umetni sneg kot opomnik na podnebne spremembe
Okolje bo zagotovo plačalo svojo ceno, vendar ima ohranjanje smučarske tradicije izjemen pomen za družbo, rekreacijo ljudi in gibanje na svežem zraku, ki sta ključna za zdravje in dobro počutje. Doživljanje narave, stik z njo, opazovanje realnega stanja – pomanjkanje snega in zanašanje na umetni sneg – pa lahko služi tudi kot nekakšen opomnik za vsakega posameznika, da so podnebne spremembe naša vsakdanja realnost, izpostavi Ogrin.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje