O vsakdanjem življenju v rimskem imperiju vemo marsikaj. Tudi v Ljubljani so ohranjeni številni ostanki, ki orišejo zgodovino rimskega mesta Emona. To je pred dva tisoč leti stalo na mestu, kjer danes stoji mestno središče prestolnice. Kaj pa so v rimskih časih počeli psi? Na arheološko-dobrodelnem sprehodu v organizaciji Mestnega muzeja Ljubljana lahko med drugim izveste, kakšno je bilo pasje življenje v antiki, katere pasme so bile najbolj priljubljene, kako so jih poimenovali ter kaj so tedaj počeli štirinožni pasji spremljevalci.
V začetku junija, ko so bile temperature manj “pasje”, smo se odpravili na arheološko-dobrodelni sprehod po središču Ljubljane. Šlo je za prav poseben ogled v organizaciji Mestnega muzeja Ljubljana, na katerem udeleženci v družbi svojih pasjih prijateljev spoznajo, kakšno je bilo pasje življenje v antiki. In tako smo ga tudi mi – v družbi našega Platona.
Sprehod nas je popeljal od Napoleonovega spomenika, poznanega tudi kot Ilirski steber, kjer so nekdaj stala emonska vrata, s postojanko v arheološkem parku Emonska hiša, kjer psi lahko spuščeni preiščejo in prevohajo ostanke vrstne hiše iz antičnega časa. Nato pot vodi do rimskega zidu na Mirju ter arheološkega parka zgodnjekrščanskega središča na Erjavčevi ulici, kjer je sprva stala zasebna hiša premožne družine, nato pa so jo preoblikovali v javni kompleks, kjer so verjetno postavili kopališče.
V najvišjem razcvetu je imela Emona od 3.000 do 5.000 prebivalcev, bilo je majhno, a do danes najbolje raziskano rimsko mesto na slovenskem ozemlju, v katerem je bilo tudi veliko psov. Čeprav je bilo več vrst psov, v osnovi na podlagi pisnih virov ločimo tri glavne vrste.
Kot je pojasnila arheologinja Bernarda Sjekloča, vodja arheološko-dobrodelnega sprehoda po središču Ljubljane, bi ime najmanjše pasme danes lahko prevedli kot maltežan, izvirala pa je bodisi z Malte bodisi Mileta. Zaradi različnih pisnih virov težko določimo, s katerega otoka so ti t. i. melitski psi prišli, po videzu pa z maltežani, kot jih poznamo danes, niso imeli veliko skupnega. Bili pa so nežni in igrivi družinski psi.
Lakonijci so bili predniki današnjih hrtov ter so bili lovski psi, ki so lovili predvsem manjše živali. Bili so med najbolj priljubljenimi v antičnih časih ter izjemno hitri in agilni. Molosi pa so bili izjemno močni, bojni psi in psi čuvaji ter so predniki današnjih mastifov. Služili so tudi pri lovu na velike živali in sodelovali v boju. Nadvse koristni so bili v legijah, kjer so varovali vojaške tabore ter pri premikanju legionarjev hodili kot izvidniki na začetku in koncu čete.
O tem, kako prepleteno je bilo življenje Rimljanov s psi, pa pričajo tudi številni mozaiki, na katerih so psi upodobljeni kot človekovi sopotniki ali pomočniki pri lovu.
Zvesti spremljevalci tudi v Emoni
Tako kot za številne druge vidike življenja so imeli Rimljani stroga pravila tudi za poimenovanje psov. Kot je pojasnila Sjekloča, je rimski avtor Kolumela, ki je pisal o kmetijstvu in agrikulturi v rimskem imperiju, med drugim zbral nekaj pravil in predlogov, ki so se jih nekdaj držali pri poimenovanju psov.
Imena zaradi hitrega odpoklica niso smela biti predolga, a hkrati niso smela biti krajša od dveh zlogov. Pri izbiri imena pa so, tako kot danes, izhajali iz značajskih in vizualnih lastnosti psa. Na seznamu “dovoljenih” imen so se tako znašli denimo Labros (kosmatinec), Agre (lovec), Dromos (tekač), Roma (močni), pa tudi Alba (bela), Celer (hitri) in Myia (muha).
Iz časa Emone je sicer ohranjenih razmeroma malo pasjih ostankov. Med najdbami prevladujejo posamezni delci kosti, za katere lahko nato arheologi naknadno določijo, kateri pasji vrsti so pripadali, ohranjeni pa so tudi odtisi pasjih tačk ter številni pisni viri, ki opisujejo, kakšne barve so pasji družabniki morali biti. Pastirski psi naj bi tako bili bele barve, saj so bili tako v mraku in ponoči bolj vidni, psi čuvaji pa so morali biti črni, saj so jih tako ljudje povezovali s podzemljem, so se jih čez dan prestrašili, ponoči pa so jih tatovi težje opazili.
Sprehod za dobrodelni namen
Na dogodku, ki ga organizira Mestni muzej Ljubljana, zbirajo tudi pasjo hrano, priboljške, igrače in druge pasje pripomočke, ki jih nato donirajo pasjemu Zavetišču Horjul. Na posamezno vodstvo sprejmejo do deset psov, naslednji sprehod pa bo organiziran v soboto, 9. septembra, ob 10. uri.
Po sledeh Emone v pasji družbi. (Foto: Egon Parteli/N1)
Po sledeh Emone v pasji družbi. (Foto: Egon Parteli/N1)
Po sledeh Emone v pasji družbi. (Foto: Egon Parteli/N1)
Po sledeh Emone v pasji družbi. (Foto: Egon Parteli/N1)
Utrinke iz sprehoda po Emoni v pasji družbi si lahko pogledate v spodnjem posnetku:
*Cave canem – pozor, pes.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!