Se odtekanje denarja iz zdravstva res kaže v presežkih zdravstvenih domov in lekarn ter v izgubah bolnišnic, kot trdi vlada? Minister za zdravje vztraja, da bi morali biti presežki porabljeni za zdravstveno dejavnost, a to za javne zdravstvene zavode že zdaj določajo trije zakoni.
Predsednik vlade Robert Golob je prejšnji teden zatrdil, da je največji problem slovenskega zdravstva zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki naj bi letos razpolagal s 4,34 milijarde evrov.
“Največji del problema je 4,5 milijarde javnega denarja, denarja davkoplačevalcev, ki na neki način skorajda nenadzorovano kroži po sistemu. Danes smo bili soočeni s takimi številkami, ki so nas res presenetile. Da imamo na eni strani javne bolnišnice, ki so imele v lanskem letu skupaj za 170 milijonov evrov izgube, na drugi strani pa zdravstvene domove in lekarne, ki so imeli več kot 200 milijonov evrov dobička,” je v oddaji Odmevi na TV Slovenija dejal po koalicijskem vrhu na temo zdravstva. Isti večer je v oddaji 24ur Zvečer dodal, da je neverjetno, kako se na stotine milijonov evrov nenadzorovano pretaka po sistemu, sistem pa “razpada”.
V izgubah bolnišnic in presežkih zdravstvenih domov ter lekarn je videti “odtekanje denarja” iz zdravstva, je povedal minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ko je prejšnji petek predstavljal svojo analizo slovenskega zdravstva.
“Ta del bo zdaj treba poglobljeno raziskati. Denar mora biti porabljen za zdravljenje. Presežkov ne sme biti, morajo se vrniti v sistem. Za zdravljenje, za investicije, za razvoj. Če delamo nekje minus, se nam morajo prižgati vsi rdeči alarmi,” je dejal, “ko bomo imeli podatke po posameznih ustanovah, je treba pogledati po posameznih ustanovah, po posameznih postavkah, kam je denar šel, se obrniti za posamezne transakcije v tujino, in potem bomo videli, kaj, kje in koliko denarja gre.”
Je torej vlada na pravi poti? Bo Slovenija končno dobila sistemsko rešitev za problem korupcije v zdravstvu?
Ali presežki res odtekajo?
Presežki zdravstvenih domov nikamor ne odtekajo in tudi ne morejo odtekati, je dejal Marjan Pintar, direktor združenja zdravstvenih zavodov.
V Sloveniji trije zakoni že zdaj določajo, da morajo biti presežki, ki so ustvarjeni z izvajanjem javne zdravstvene službe, namenjeni izključno zdravstveni dejavnosti oziroma “vrnjeni v sistem”, kot si želi minister. To je zakon o zavodih (v 48. členu), ki med drugim velja za zdravstvene domove in javne lekarne, nato pa isto za zdravstvene domove določa zakon o zdravstveni dejavnosti (v tretjem členu), za lekarne pa zakon o lekarniški dejavnosti (v 38. členu). Nadzor nad tem izvaja urad za proračun.
“Presežki, če niso bili porabljeni za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, so še vedno na računih javnih zdravstvenih zavodov in niso nikamor odtekli,” je dejal Pintar, “denar se vrača v sistem, za namene, za katere se odločajo vodstva javnih zdravstvenih zavodov in člani svetov zavodov, ki morajo odločiti o namenu porabe presežka prihodkov nad odhodki.”
Po podatkih ministrstva je imelo 59 zdravstvenih domov konec lanskega leta skupno 101 milijon evrov kumulativnega presežka. Približno polovico od tega so ustvarili leta 2021, torej v času epidemije, ko je država plačevala tudi nerealiziran program in ko so zdravstveni domovi izvajali radodarno financirano testiranje za okužbo s koronavirusom. Lekarn, ki so imele konec leta 2021 skupno 79 milijonov evrov kumulativnega presežka, pa je v Sloveniji 377, pravijo v lekarniški zbornici.
Učinek testiranja na prihodke izvajalcev zdravstvenih storitev se na primer vidi v poslovnih izidih zasebnega podjetja Zdravstveni zavod Zdravje, katerega lastnik je Marko Bitenc in v katerem dela minister za zdravje Bešič Loredan. Zavod Zdravje, ki je opravil zelo veliko testov, je leta 2021 ustvaril 14 milijonov evrov prihodkov, kar je sedemkrat več kot leto prej, in 3,8 milijona evrov presežka, kar je skoraj desetkrat toliko kot leta 2020.
Zasebna podjetja so pri razpolaganju s presežki svobodnejša kot javna. Ustavni sodniki so leta 2019 razveljavili zakonsko določbo, po kateri bi morali presežke, ki so jih ustvarili z izvajanjem javnih storitev, tudi zasebniki s koncesijo nameniti za razvoj zdravstva. “Njihov denar se res ne namenja za zdravstveno dejavnost, a se zdi, da to ministra ne moti,” je povedal Pintar. To stališče je zapisal tudi na svojem profilu na Facebooku.
Izguba v bolnišnicah je kronična težava
Ista pravila kot za zdravstvene domove veljajo za bolnišnice, a tam je zgodba drugačna, saj več bolnišnic že dolgo časa posluje z izgubo. Konec lanskega leta naj bi imele po podatkih ministrstva skupno 148,5 milijona evrov kumulativne izgube. Po ministrovih besedah bo to največ v zgodovini Slovenije, vendar je bila izguba pred leti še večja, leta 2016 je znašala okoli 170 milijonov evrov. Takratna vlada, ki jo je vodil Miro Cerar, je zato sprožila sanacijo bolnišnic s 135 milijoni evrov proračunskega denarja, projekt pa je ustavil minister za zdravje Tomaž Gantar v času zadnje vlade Janeza Janše. Ob odločitvi je vlada sporočila, da je bila sanacija v 13 od 15 bolnišnic neuspešna, jim je pa zagotovila dodatna sredstva, tako da so leta 2020 poslovale brez primanjkljaja.
V združenju zdravstvenih zavodov že zelo dolgo časa trdijo, da za izgube bolnišnic obstaja več razlogov. Glavna sta po njihovem v tem, da naj bi ZZZS za storitve, ki jih opravljajo bolnišnice, plačal premalo, in v ureditvi, po kateri morajo bolnišnice svoje zaposlene plačati glede na čas, ki ga prebijejo na delovnem mestu, in ne po opravljenih storitvah. “Bolnišnice svojih prihodkov ne pridobivajo glede na dejanske stroške, ki so jih imele pri opravljanju storitev, ampak na podlagi obračuna opravljenih storitev,” je dejal direktor združenja.
Večina bolnišničnih storitev je plačana po zapletenem sistemu skupin primerljivih primerov (SPP), ki naj bi zagotavljal, da so storitve plačane glede na pričakovane stroške. Vendar je Pintar opozoril, da je bilo razvrščanje storitev v SPP uvedeno že leta 2004, od takrat pa se ni posodobilo in prilagodilo novim načinom zdravljenja.
Mnogi že dolgo trdijo, da so nekatere storitve preplačane, druge podplačane. Posegi, ki so nujno potrebni za zagotavljanje zdravja in življenja prebivalcev, so slabše ovrednoteni in ekonomsko neupravičeni, so pojasnili v ljubljanskem kliničnem centru, ko so opozarjali na težave s projektom ministrstva za skrajševanje čakalnih dob.
“Bolnišnice, še posebej univerzitetna klinična centra, ne morejo izbirati storitev, ki so bolje plačane,” je dejal Pintar, “zdraviti morajo vse, tudi najzahtevnejše paciente. Obravnavajo jih ne glede na težo in zahtevnost primera, število pridruženih bolezni in potencialno možnost strokovnega zapleta.” To za koncesionarje ne velja, je dodal. “Ti si lahko izbirajo, katere dejavnosti bodo izvajali. Običajno so to najbolje plačane. Najzahtevnejše paciente pa lahko napotijo v javne bolnišnice. Tako najzahtevnejši pacienti, ki ustvarjajo najvišje stroške zdravljenja, pristanejo na obeh kliničnih centrih,” je pojasnil.
Spomnil je tudi na pomanjkanje orodij za spodbujanje produktivnosti zaposlenih in na odsotnost podatkov o storilnosti zaposlenih ter o kakovosti in stroškovni učinkovitosti opravljenih storitev. Tudi tu imajo koncesionarji prednost, saj niso omejeni s plačnim sistemom, ki velja za javni sektor.
Neuspešno odpravljanje korupcije
Minister za zdravje Bešič Loredan je dejal, da bodo transakcije zdravstvenih zavodov še raziskali, ugotovili, kam je denar šel, in pridobili podatke o transakcijah v tujino. S tem je jasno namignil, da bi lahko bila s presežki in izgubami povezana korupcija.
Do zdaj je bilo javno razkritih že več primerov korupcije v zdravstvu, a mnogi so prepričani, da je to samo vrh ledene gore, saj naj bi bilo veliko korupcije v zdravstvu neodkrite, posebej pri nabavah medicinskega materiala. Tudi aktualni minister Bešič Loredan je večkrat dejal, da je korupcija v zdravstvu sistemska.
Ob nabavah medicinskih pripomočkov naj bi denar odtekal na način, ki se že več desetletij ni zelo spremenil. Zaračunavanje izredno velikih marž, ki se stekajo v tuja podjetja, so davčni inšpektorji odkrili že leta 1996. Leta 2016 pa je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) v svojih priporočilih opisala model izkoriščanja transfernih cen prek verige povezanih podjetij. Na drugem koncu je sodišče v vsaj enem primeru potrdilo, da je dobavitelj sistematično podkupoval zdravnike, ki so odločali o nabavi materiala.
Več vlad je poskušalo korupcijo odpraviti s sistemskimi rešitvami, a teh še vedno ni. Prejšnja koalicija je tik pred odhodom ustanovila urad za oblikovanje referenčnih cen medicinskega materiala, sedanja vlada pa ga je kmalu po nastopu mandata ukinila. Ob ustanavljanju urada je sicer več institucij, tudi KPK, opozarjalo, da ima večje pomanjkljivosti.
Zdaj bo tudi vlada Roberta Goloba poskušala preplačevanje medicinskega materiala ustaviti z določitvijo referenčnih cen. Vzpostaviti namerava centralni register referenčnih cen zdravstvenega materiala in opreme, je včeraj v državnem zboru napovedal minister za zdravje. Ko bo koalicija podpisala zavezo o reformi zdravstva, bo ena od točk tudi uvedba transparentnega in učinkovitega modela nabave medicinskega materiala, opreme in zdravil, je dejal.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje