Stranpoti v sistemu nabav medicinske opreme na primeru Diane Dimnik

Slovenija 10. Jan. 202206:44 > 21:554 komentarji
Delite:
Božo Dimnik Diana Dimnik
Foto: Srdjan Živulović/BOBO

Stranpoti in korupcijska tveganja v sistemu nabave medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, ki jih politika že leta ne uspe presekati. Objavljamo ugotovitve davčnih inšpektorjev pri nadzoru nad podjetji Diane Dimnik. Stare so 25 let in še zmeraj v javnem interesu, kajti zaradi pridobivanja premoženjske koristi na račun države in javnega zdravstva alarmi zvonijo že leta. V torek se v parlamentu začenja obravnava zakona o javnem naročanju v zdravstvu. A tudi tokrat so se pojavila opozorila, da zakon dopušča korupcijska tveganja.

O domnevnem bogatenju družine Dimnik na račun denarja za javno zdravstvo se v javnosti namiguje že vrsto let. Da ima lobist Božo Dimnik vplivne zveze in poznanstva na vse strani, pa ne. To je znano in gotovo dejstvo, ki ga Dimnik niti sam ne skriva.

Samo v zadnjih nekaj mesecih je javnost izvedela, da se je zasebno, med drugim na jahti na morju, družil tudi z aktualnim predsednikom vlade Janezom Janšo, potem pa še, da je pred približno enim letom posredoval pri takratnem predsedniku uprave Gen-I Robertu Golobu (zelo verjetnem Janševem izzivalcu na volitvah) za zaposlitev nekdanjega tesnega Janševega sopotnika Antona Krkoviča.

Božo Dimnik Anton Krkovič
Foto : Borut Živulović/BOBO

“Upam, da se z njimi ukvarja policija”

Poslanka SDS Alenka Jeraj je leta 2013, ko je opozarjala na korupcijo v Sloveniji, v zapisu, v katerem se je sicer osredotočila predvsem na vplivna lobista Janeza Zemljariča in Draga Isajlovića, med drugim zapisala: “Lahko bi napisala še kaj o Božu Dimniku in še o kom, vendar upam, da se z njimi ukvarjajo NPU, policija in tožilstvo.”

Šef njene stranke, Janez Janša, se je po razkritju druženj z Dimnikom v parlamentu zagovarjal, da nikoli nista “sklepala kupčij v zvezi z zdravstvom. Pri meni ne lobirajo, ker vedo, da nisem tarča za to.”

A Alenka Jeraj ni bila zelo daleč od resnice. Zaradi nabav medicinskih proizvodov se je že veliko pred tem zapisom poslanke SDS s hčerko Boža Dimnika Diano Dimnik ukvarjala davčna inšpekcija, ki je zaznala sum, da si je njeno podjetje pridobilo premoženjsko korist na račun države in javnega zdravstva.

V bližini poslov v zdravstvu

Dimnik je bil od nekdaj v bližini poslov z javnim zdravstvom, ne samo zaradi poslovne poti njegove hčerke, pač pa tudi zaradi poslov bivše žene.

Ena prvih velikih afer v slovenskem zdravstvu je bila afera Operacijske mize. Mize proizvajalca Maquet je prejel ljubljanski UKC.

Podjetje Medicoengineering, ki je dobavilo mize, je vodila Dimnikova nekdanja žena Tanja Frantar Zabret. Prav pri tem poslu je bil sum, da je Dimnik v ozadju dejansko vpleten v posle nabave medicinske opreme, najmočnejši. Sam je vpletenost v posel zanikal, mediji pa so ugibali, da bi lahko bil boter posla iz ozadja v resnici nekdanji direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje Borut Miklavčič, ki je bil Dimnikov sošolec ter znanec vplivnega lobista Janeza Zemljariča. Miklavčič je navedbe zanikal in trdil, da je največji sovražnik Medicoengineeringa, ki je zoper njega podal ovadbo in vložil tudi tožbo.

Kljub resnim očitkom o preplačilu se sumi korupcije sodno nikoli niso potrdili, ljubljansko okrožno sodišče je namreč zahtevo za preiskavo zavrnilo.

Z davčnega urada na policijo, potem pa…

V javnosti je bilo veliko namigovanj, da je Božo Dimnik svoj vpliv uveljavljal v korist hčerke Diane Dimnik, lastnice več dobaviteljev medicinske opreme.

Kot rečeno, se je z njo ukvarjala davčna inšpekcija in jo leta 1996 zaradi suma davčne zatajitve tudi ovadila policiji. A policija je preiskavo zaključila leta 2001 s poročilom. Ker so to storili šele po tem, ko je zadeva zastarala, se tožilstvo ni opredelilo do trditve policistov, da kaznivih dejanj ni bilo. Tudi pogovora z Diano Dimnik, kot nam je sporočila prek odvetnice, policisti z njo niso opravili, zato za ovadbo ni niti vedela, so pa skoraj v celoti ugotovitve davčne službe potrdila upravno, vrhovno in ustavno sodišče.

Čeprav so ugotovitve stare 25 let, ocenjujemo, da je njihova objava v javnem interesu. Ne samo zaradi vpliva, ki ga ima prek odličnih zvez in poznanstev na vse strani še vedno Božo Dimnik, pač pa tudi zato, ker še dodatno odstirajo, kako je deloval sistem nabav v javnem zdravstvu. Ta še vse do danes ni doživel bistvenih sprememb kljub prizadevanjem, ki trajajo že več desetletij, a vedno znova zmanjka zadostne politične volje, nekateri ministri za zdravje pa so v preteklosti odstopali celo z razlago, da so lobiji v zdravstvu premočni.

Kaj so ugotovili inšpektorji?

Davčni inšpektorji so leta 1996 pregledali, kako je v letih 1994 in 1995 poslovalo podjetje Medias International. Lastnica in direktorica je bila takrat Diana Dimnik. Danes je v tem podjetju, ki se je preimenovalo, nadzornica z lastniškim deležem.

Po ugotovitvah davčnih inšpektorjev, ki jih hranimo v uredništvu, je Medias International uvažal medicinske proizvode in jih z nadpovprečno veliko maržo prodajal slovenskemu zdravstvenemu sektorju: bolnišnicam, lekarnam, zdravstvenim domovom, drugim zdravstvenim ustanovam in posredno bolnikom.

Marža je po njihovih ugotovitvah znašala od 44 do 99 odstotkov. To je podjetju po trditvah inšpektorjev omogočal monopolni položaj na slovenskem trgu. Nato je podjetje, kot so ugotovili inšpektorji, dobiček skrilo pred davčnimi organi.

In sicer tako, da je plačevalo fiktivne storitve povezanim podjetjem in beležilo fiktivne stroške, je zapisala inšpekcija. “Obstaja sum, da si je pravna oseba pridobila premoženjsko korist na račun države in zdravstva,” so zapisali inšpektorji. 

medicinski pripomočki zdravstvo

Žiga Živulović jr./BOBO

Skrivanje dobička

Medias International je v letu 1994 prijavil za 405 milijonov tolarjev (1,69 milijona evrov) prihodkov ter za 365 milijonov tolarjev (1,5 milijona evrov) odhodkov. V letu 1995 pa za 598 milijonov tolarjev (2,5 milijona evrov) prihodkov in 586 milijonov tolarjev (2,45 milijona evrov) odhodkov. Zneski niso revalorizirani, preračunani so po tečaju tolar-evro.

Davčni inšpektorji so ugotovili, da je podjetje v teh dveh letih stroške napihnilo s fiktivnimi storitvami in si tako zmanjšalo dobiček in davek od dobička.

V letu 1994 je Medias International po ugotovitvah inšpektorjev prikazal za 32 milijonov tolarjev (133.555 evrov) lažnih odhodkov, v letu 1995 pa za 110 milijonov tolarjev (459.098 evrov) lažnih odhodkov. Skupno je torej podjetje po njihovih ugotovitvah skrilo za 142 milijonov tolarjev (592.654 evrov) dobička. Zato so mu odmerili dodatnih približno 28 milijonov tolarjev (116.861 evrov) davka na dobiček. Podjetje je torej pred inšpekcijskim nadzorom plačalo približno desetkrat manjši znesek davka.

Vrhovno sodišče je pozneje na podlagi pritožbe podjetja Medias International znesek skritega dobička zmanjšalo za vsega 653 tisoč tolarjev (2.725 evrov), kar je znesek dodatno odmerjenega davka zbilo le za 32.778 tolarjev (137 evrov).

Nakazila na Ciper

Največ dobička je Medias International skril z nakazili podjetju Promed Holding s Cipra. Podjetje je imelo v Nikoziji poštni nabiralnik, prostorov pa ne. Direktorica je bila Diana Dimnik. V letih 1994 in 1995 je iz slovenskega podjetja Medias International, kjer je bila prav tako direktorica, v ciprsko podjetje nakazala 86 milijonov tolarjev (359 tisoč evrov).

Leta 1994 je Medias International ciprskemu Promed Holdingu plačal 137.700 nemških mark (10,8 milijona tolarjev ali 45.706 evrov) za “stroške raziskovanja trga v državi Izrael”. Ta razlog za nakazilo so navedli v podjetju Medias International.

Davčni inšpektorji pa so sklenili, da je bil posel navidezen, saj po njihovem raziskovanje izraelskega trga ni bilo opravljeno, prav tako, da Medias International ni imel namenov dejavnosti širiti v Izrael. “Stroški raziskave trga v Izraelu so nepotrebni in neopravičeni za podjetje Medias International; očitno je, da so zaračunani iz razloga zmanjšanja dobička kot davčne osnove po zakonu o dohodku pravnih oseb,” so zapisali inšpektorji.

Leta 1995 pa si je Diana Dimnik iz slovenskega podjetja Medias International na ciprsko podjetje plačala stroške posredovanja pri pogodbi med Medias International in nizozemskim podjetjem Medisense Europe.

Od tega nizozemskega podjetja je Medias International leta 1995 kupil za 22,1 milijona tolarjev (92.083 evrov) naprav za merjenje sladkorja v krvi. Pri tem je Diana Dimnik svojemu ciprskemu podjetju Promed Holding plačala 75 milijonov tolarjev (312.500 evrov) za posredovanje pri sklenitvi pogodbe med nizozemskim podjetjem Medisense in Medias Internationalom.

V Medias International so zatrjevali, da zneskov cene nabavljenega materiala in stroškov posredovanja ne bi smeli primerjati, saj je šlo pri plačilu posredovanja za enkratno plačilo, nabave pa naj bi bile vsakoletne.

Inšpektorji so kljub temu ocenili, da je posel fiktiven ter namenjen goljufanju države in pridobivanju premoženjske koristi. Dodali so tudi, da je dejanje družbeno nemoralno in nedopustno, hkrati pa v nasprotju z zakonom o davku od dobička pravnih oseb ter zakonom o gospodarskih družbah.

medicinski pripomočki zdravstvo
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Inšpektorji naleteli tudi na pomoč očeta

Diani Dimnik je po ocenah davčnih inšpektorjev pri fiktivnem zmanjševanju dobička pomagal tudi njen oče Božo Dimnik. Medias International je namreč v bilancah izkazoval dolg do Dimnikovega podjetja. “Očitno je, da je pravna oseba prejela posojilo z namenom ustvariti čim večje odhodke financiranja,” so ugotovili inšpektorji.

Medias International je namreč julija 1997 od liechtensteinskega podjetja Promed AG, katerega direktor je bil Božo Dimnik, prejel 8,7 milijona tolarjev (36.310 evrov) kratkoročnega posojila. Rok vračila je bil po pogodbi 28. februar 1994, vendar Medias International še leta 1996 liechtensteinskemu Promedu ni vrnil nič. Je pa ves čas obračunaval stroške vračila kredita, in to s 15-odstotno letno obrestno mero. Zato si je fiktivno zvišal stroške in zmanjšal dobiček ter tako plačilo davka.

Po informacijah N1 je Božo Dimnik zaradi davčnega postopka, katerega ugotovitve objavljamo, davčno upravo tudi obiskal. Ko smo ga o tem vprašali v oddaji N1 STUDIO, je odgovoril, da se tega ne spomni.

Med fiktivnimi stroški, ki jih je odkril davčni nadzor, so bila tudi plačila slovenskemu podjetju Promed. Tudi to podjetje je kot direktorica vodila Diana Dimnik. Iz Medias International v slovenski Promed si je v dveh letih nakazala 27,4 milijona tolarjev (114.357 tisoč evrov). Plačevala naj bi stroške marketinga in svetovanj, vendar davčni inšpektorji temu niso verjeli.

V odločbi so inšpektorji razložili še druge navidezne posle, opozorili pa so tudi na sum, da so v Medias International nekatere listine pripravljali sproti, in sicer glede na zahteve inšpektorjev. Razumeti je torej, da so posumili tudi na ponarejanje listin.

Neverjeten padec vrednosti podjetja v samo pol leta

Med letoma 1992 in 2015 je bila Diana Dimnik direktorica dveh slovenskih podjetij – Medias International in Promed. Med letoma 1992 in decembrom 1995 je bila tudi lastnica Medias Internationala, nato pa je sodeč po pogodbi o tem poslu, ki jo hranimo v uredništvu, svoj delež za 600 tisoč takratnih nemških mark prodala ciprskemu podjetju Promed Holding, v katerem je bila prav tako direktorica.

Ciprski Promed Holding je že pol leta pozneje Medias International za desetkrat manj, za 60 tisoč nemških mark, prodal Romani Maroša Keršmac. Tri mesece pozneje, novembra 1996, pa je Maroša Keršmac Medias International prodala Dragi Potočnik.

Od leta 2012 je večinski lastnik Medias Internationala podjetje Finforti, ki je (spet) v lasti Diane Dimnik. Leta 2015 je Dimnik direktorsko mesto prepustila Senevi Lovšin, sama pa je postala nadzornica podjetja. Istega leta je slovensko podjetje Promed prodala hrvaškemu podjetniku Krešimirju Čoraku.

Diana Dimnik prek odvetnice: Prišlo je do nesoglasja

Diana Dimnik je pogovor z nami kljub večkratnim prošnjam zavrnila. Z nami je komunicirala samo prek elektronske pošte, ki jo je v njenem imenu pošiljala odvetnica Nataša Pirc Musar.

Zapisala je: “Pri davčni inšpekciji je prišlo do nesoglasja glede višine davčne obveznosti, zaradi česar so tedaj sprožili upravni spor, vsekakor pa so bile vse davščine plačane. Glede tega ni bil ugotovljen noben prekršek, niti naše stranke ni kontaktiral noben drug organ. Tudi če je res obstajala kakšna komunikacija med davčno inšpekcijo in policijo ali tožilstvom (kar sicer moja stranka prvič sliši), so pristojni organi očitno presodili, da na zadevi ni nič.”

Vlada že leta 1997 obljubila, da bo ukrepala

Leta 1997 je poslanec SNS Zmago Jelinčič prav na primeru Diane Dimnik tedanjo vlado vprašal, kako lahko ta podjetja trgujejo med seboj in na ta način povečujejo cene zdravil in diagnostičnih sredstev za najmanj 15 do 30 odstotkov ter s tem oškodujejo zdravstvene zavode in posredno tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Diana Dimnik vprašanje Zmago Jelinčič

Vlada je takrat Jelinčiču odgovorila, da policijska preiskava poteka. In obljubila, da bo minister za zdravstvo pripravil merila za oblikovanje cen, ki bodo preprečila povečevanje cen zdravil in medicinskih pripomočkov.

Takrat je bil minister za zdravstvo Marjan Jereb, ki je pokojen. A na področju cen zdravil so šele pred nekaj leti nastale spremembe, tako da so zdravila v Sloveniji zdaj cenejša kot v drugih evropskih državah.

Drugače pa je na področju medicinskih pripomočkov. Leta 2016 je Komisija za preprečevanje korupcije podrobno opisala model dobave medicinskih pripomočkov javnim zdravstvenim zavodom. In ta je očitno v marsičem podoben tistemu, ki ga je davčna inšpekcija leta 1996 ugotovila pri nadzoru nad podjetji Diane Dimnik. Torej umetno zviševanje cen s pomočjo trgovanja med povezanimi podjetji v Sloveniji in v tujini.

V torek pred poslanci…

V torek se v parlamentu začenja obravnava predloga sprememb zakona o javnem naročanju, ki so ga vložile koalicijske stranke in tudi Jelinčičeva SNS. Trdijo, da je namen zakona zagotoviti sorazmernost cen prav pri nabavah medicinskih pripomočkov in medicinske opreme.

Zakon bi javne zdravstvene zavode obvezal, da morajo pri naročanju medicinske opreme upoštevati referenčne cene oziroma cene iz slovenskih bolnišnic ter bolnišnic v drugih članicah EU. Če bi slovenski posredniki na razpisu ponudili material po ceni, ki bi za več kot deset odstotkov presegala referenčno ceno, bi lahko naročnik brez ovir ali razpisov nakup opravil na trgu EU.

Vendar obstajajo resni pomisleki tudi pri tem zakonu. Zlasti zato, ker bi lahko naročnik, ki na razpisu ne bi dobil dovolj nizkih cen, izbral dobavitelja v pogajanjih brez predhodne objave. Negativno mnenje o tem so izrazili  zakonodajnopravna služba državnega zbora, Komisija za preprečevanje korupcije, združenje zdravstvenih zavodov ter Zbornica ponudnikov medicinske tehnologije in storitev.

“To je najmanj transparenten način javnega naročanja,” je zapisala KPK. Če bi k takim pogajanjem naročnik povabil ponudnike, ki se prvič sploh niso prijavili, bi bilo to v nasprotju z veljavno zakonodajo, predstavljalo bi “korupcijsko tveganje za arbitrarno odločanje, saj bi naročnik lahko prosto izbral kateregakoli ponudnika”, poleg tega bi bila takšna določba po mnenju KPK tudi v nasprotju z direktivo EU o javnem naročanju.

Komentari

Vaš komentar