Zakorakali smo v drugo polovico koledarske zime, ki je bila zaenkrat nadpovprečno topla. Kaj to pomeni za kmetijske pridelke, s katerimi polnimo hladilnike? Kakšno letino si lahko obetamo in čigavo sadje bomo jedli v prihodnje?
Ljudski rek pravi, da si mora tudi prst pozimi odpočiti. “To še vedno drži,” pravi Denis Rusjan, redni profesor z oddelka za agronomijo z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ob nizkih temperaturah zemlja, vsaj v zgornjih plasteh, zamrzne, po odtajanju se zrahlja ter prezrači, in prav to je tisto, kar imajo rastline “rade”, pojasni.
Pa si bo prst letos odpočila? Kaj to pomeni za rastline, predvsem za pridelke, ki polnijo trgovinske police, ne nazadnje pa tudi naše krožnike?
Glede na koledarsko zimo smo vstopili že v drugo polovico najhladnejšega letnega časa pri nas, ki pa je bil zaenkrat nadpovprečno topel. Letošnji december je bil najtoplejši vse od leta 1950. Tudi januar je bil po podatkih Agencije RS za okolje nadpovprečno topel. Kaj toplejša zima pomeni za rastline? Težave za slovenskega kmeta pri pridelavi hrane se bodo tokrat začele že spomladi.
Rastline se odzivajo na “signale” iz narave. Topel zrak in prst dajeta rastlinam signal, da je čas za brstenje, semenom pa za kalitev. Če se to zgodi zelo zgodaj, so rastline v spomladanskih mesecih bolj ranljive za pozebe in nižje temperature, kar negativno vpliva na pridelek. Če po brstenju ali kalitvi semen nastopi hladnejše vreme, to lahko povzroči propad rastline ali odmrtje rodnih delov kasneje v rastni dobi, številne preživele rastline tega ne morejo nadoknaditi. V takih primerih je pridelka manj, kar zmanjša prihodek na kmetiji, obenem pa je ogrožena nacionalna prehranska varnost. Izpostaviti velja še, da so nizke temperature pomembne za zmanjšanje populacij škodljivih žuželk in nekaterih bolezni, pojasni Rusjan.
Posebej občutljivi za nizke temperature in pozebe so trajni nasadi. To so sadovnjaki jabolk, hrušk, breskev, marelic, pa tudi vinogradi, ki na istem zemljišču ostajajo več let oziroma desetletij. Medtem ko pri nekaterih drugih rastlinah semena sejemo ali sadimo v zemljo takrat, ko se nam vremenske razmere zdijo primerne, so trajni nasadi prepuščeni naravi. Posledično so dovzetnejši za zgodnje brstenje in spomladanske pozebe. Zgodnje brstenje, tudi v primeru, da ni pozebe, se kasneje odraža v zgodnjem cvetenju in zorenju. Na primer grozdje v Sloveniji danes trgamo več kot mesec prej, kot so ga naši predniki v 50. ali 60. letih prejšnjega stoletja.
V Sloveniji smo zaradi podnebnih sprememb deležni velikih vremenskih sprememb v relativno kratkem času, tako da lahko v istem letu nastopijo suše, za tem padejo ekstremne količine padavin, imamo vročinske valove in drugo. To za rastline pomeni stres, na katerega se odzovejo tako na fiziološki kot biokemijski ravni. Prav ti odzivi imajo znaten vpliv, ne samo na količino pridelka, ampak tudi na kakovost oziroma sestavo hrane, kar še dodatno vpliva na prehransko varnost.
Kakšna letina nas čaka letos in v naslednjih desetletjih?
Še vedno je prezgodaj, da bi lahko napovedovali letošnjo letino. Če pa se bodo visoke temperature še nadaljevale, lahko pričakujemo zgodnejše brstenje, v marcu in aprilu probleme s spomladansko pozebo in v rastni dobi še več težav z boleznimi in škodljivci, kar bo vsekakor privedlo do manjšega pridelka.
Že res, da je težko napovedati točne številke letošnje letine, če pa upoštevamo trend, ki ga sporočajo raziskovalci po svetu, ta kaže jasno sliko, kaj nas čaka v prihodnjih letih in desetletjih. Če so polne trgovske police za zdaj še samoumevne, v prihodnje morda ne bo več tako. Pridelava rastlinske hrane bo zelo otežena, količina pridelkov bo vse manjša, posledično bo ogrožena samooskrba. Pridelava rastlinske hrane, zaradi podnebnih, ekonomskih, družbenih, okoljskih in naravovarstvenih zahtev, je že zdaj otežena, količina pridelane hrane je vse manjša, dražja in raznovrstnost hrane vse bolj nedosegljiva, saj smo že danes s sadjem, zelenjavo, žiti daleč pod samooskrbo in se z leti ta samo še zmanjšuje, pojasni Rusjan. “V prihodnje bodo na naših policah, če sploh bodo, pridelki iz tujine. Zmanjšan bo nabor hrane na trgovskih policah, predvsem izven sezonske zelenjave in sadja, to bo precej dražje, slabšega izgleda in manjše hranilne vrednosti.”
Prevladujoča kmetijska panoga v Sloveniji je živinoreja, zato je stopnja samooskrbe višja pri živalskih kot pri rastlinskih proizvodih, pravijo podatki ministrstva. Po podatkih Statističnega urada RS je bila stopnja samooskrbe z zelenjavo 44 odstotkov, s sadjem pa le 14 odstotkov. Izrazit upad proizvodnje sadja za leto 2021 gre prepisati predvsem neugodnim vremenskim razmeram. Slovenci smo proizvedli 34.000 ton sadja, kar je za 70 odstotkov manj kot v letu 2020.
Kmetje zapuščajo kmetije, navdušenja med mladimi ni
“Vsako leto v Sloveniji izgubimo več tisoč kmetij,” pove Rusjan ter nadaljuje, da so eden od razlogov tudi podnebne spremembe, ki so za nekatere kmete enostavno prevelik zalogaj. Kmetje se na novo realnost prilagajajo različno, na primer z uvajanjem novih tehnologij, kot sta digitalizacija in robotizacija, s pridelovanjem v zaprtih prostorih, postavitvami različnih senčil in namakalnih sistemov, pa tudi z drugimi kratkoročnimi ukrepi, ki pridelke obvarujejo pred vremenskimi nevšečnostmi. Vsaka prilagoditev od njih pogosto terja veliko angažiranost, velike finančne vložke, nova znanja, vztrajnost in potrpežljivost ter odrekanja. Trudijo se po svojih zmožnostih, vse manj pa je mladih, ki bi se odločili za tovrsten način življenja, pripoveduje Rusjan in obenem to obžaluje, saj bi pridelava hrane morala biti ena največjih vrednot vsake družbe.
Pogosto pa kmetje pogrešajo podporo družbe oziroma preostalih udeležencev v prehranski verigi. “Lastna cena pridelave hrane in pridelka na kmetijah se zelo povišuje, čemur pa žal ne sledijo prodajne cene pridelka od kmeta do trgovske verige”, posledično kmetijska dejavnost ni ekonomsko privlačna, ugašajo pa tudi prej uspešne kmetije z večdesetletno tradicijo. Država bi morala več vlagati v izobraževanje družbe o pomenu kmetijstva oziroma pridelave hrane za naše zdravje, o kakovosti hrane, prehranski samooskrbi ter ohranjanju in razvoju podeželja, od česar je po Rusjanovem mnenju odvisna prehranska neodvisnost Slovencev.
Kmetijska dejavnost bi morala postati “mamljiva panoga”. Že starši doma in v osnovnošolskih programih bi morali predstaviti poklic kmeta kot cenjenega akterja, saj so edini pridelovalci sveže hrane in surovin za predelano hrano. Profesor je kritičen tudi do družbene paradigme, ki kmetijstvo vidi kot glavnega krivca za podnebne spremembe in onesnaževanje. V družbi se po drugi strani po njegovo pogosto spregleda številne druge “bolj problematične” panoge, kot so izpusti toplogrednih plinov pri uporabi fosilnih goriv, na primer pri proizvodnji plastike, težki industriji ali v prometu, kjer sta posebej problematična letalstvo in ladjedelstvo. Ne nazadnje pa negativni odtis puščajo tudi vsakodnevni odpadki, ki jih sami generiramo in vnašamo v naravo, četudi v “zbirna mesta”, od kjer pa odpadke odvažajo drugam v naravo ali jih zažigajo, kar gre tudi v ozračje.
“Ljudje bi se morali zavedati, da ima pridelava hrane in primarnih prehranskih surovin korenine izključno na kmetijah,” je jasen Rusjan. To bi ustvarilo bolj spodbudno okolje za ohranjanje in razvoj kmetijstva, od katerega sta odvisna naša prehranska varnost in naše zdravje.
“Spodbujajmo domačo pridelavo, da bo samooskrba čim večja, saj je to nacionalna vrednota. Ko bomo prehransko odvisni od tujine, nam bodo ‘oni’ delili hrano na vsakodnevni krožnik, kar pomeni, da bomo dobili, kar nam bodo dali, če nam sploh bodo kaj dali,” zaključi profesor z oddelka za agronomijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje