Kako se v vrtcu počuti otrok, ki ne razume niti besede slovensko, vzgojiteljica pa niti besede njegovega maternega jezika? Takšnih okoliščin je s povečevanjem vpisa otrok priseljencev v slovenske vrtce vse več, ravnateljice in vzgojiteljice pa so bolj ali manj prepuščene lastni iznajdljivosti pri njihovem vključevanju. V Skupnosti vrtcev se zavzemajo, da bi vrtcem pri tem pomagal kulturni mediator, ki bi deloval v lokalnem okolju.
Po podatkih statističnega urada se je število otrok priseljencev v vrtcih v zadnjih nekaj letih zelo povečalo. V letu 2016/17 je vrtce obiskovalo 3.637 teh otrok, v letošnjem šolskem letu pa že 5.631. Več kot pol je otrok iz Bosne in Hercegovine, teh je letos 2.960, sledijo otroci s Kosova (826) in iz Makedonije (595). Podatkov o številu otrok iz Albanije ni, se pa po navedbah vzgojiteljic in ravnateljic število albansko govorečih otrok povečuje.
“V vrtčevskem prostoru to predstavlja zelo velik izziv,” opozarja Janja Bogataj iz Skupnosti vrtcev Slovenije. Sistemskih ukrepov, ki bi vrtcem na praktični ravni pomagali pri vključevanju otrok priseljencev, ni, tako da so prepuščeni lastni iznajdljivosti in samoiniciativnosti. Največje težave se pojavijo, ko zaradi jezikovnih ovir komunikacija ni mogoča niti s starši.
Sedela je na svojem “varnem” stolu
Kako velik vpliv ima lahko (ne)razumevanje jezika na počutje in vključitev otroka, je v članku o ruski deklici slikovito opisala vzgojiteljica Monika Pene iz ljubljanskega vrtca Najdihojca. Deklica sprva ni razumela niti besede slovensko, z mamo pa so se vzgojiteljice sporazumevale po angleško.
“Vsak premik ali sprememba ritma v igralnici, sploh pa prehodi med dejavnostmi, so bili zanjo pravi šok. To je bilo videti tako, da se je ravno pomirila od joka, potem ko se je mama poslovila in je sedela za mizo, medtem ko so ostali otroci zajtrkovali – ona nekaj časa ni poskusila hrane in je otroke samo opazovala. Po zajtrku so se otroci odšli umit in na stranišče, ona pa se ni premaknila z ‘varnega’ stola, na katerem se je pred tem umirila in se počutila precej varno. Ko sva ji s sodelavko rekli, naj si gre z ostalimi otroki umit roke ali na stranišče, je sledil nov val joka. Če sva ji dovolili, da ostane na stolu, pa se je potem dnevni ritem nadaljeval z vodeno dejavnostjo, je jok sprožilo to dejstvo. Enkrat se je bilo treba iz območja varnosti premakniti, in takrat se je vsa njena stiska začela znova.”
Pomemben značaj otroka
Jezikovne ovire so v vrtcu začeli premagovati tako, da je vzgojiteljicama najprej mama napisala nekaj fraz, s katerima sta se lahko približali deklici. Pozneje pa sta se s sodelavko začeli tudi učiti rusko na tečaju, ki ga je prav v podporo deklici in ostalim priseljenim otrokom organiziral vrtec. Rezultat je bil viden takoj – ko je slišala besedo ali frazo v svojem jeziku, se je deklica nasmehnila. Tri mesece pa je trajalo, da je začela z veseljem sodelovati pri vseh dejavnostih.
Sogovornica sicer opozarja, da je ta proces zelo odvisen od značaja otroka in staršev. “Deklica iz Rusije je bila zelo nežna. Njena mama je bila zaskrbljena zanjo; ko jo je zjutraj pripeljala, ji je na obrazu pisalo, da ji je hudo za otroka, čeprav nam je zaupala in smo dobro sodelovali. Povsem drugačna je deklica iz Makedonije, ki jo imamo zdaj v skupini. Čeprav ne razume jezika, se vključuje v igro z drugimi, pride do naju in z roko pokaže, kaj potrebuje. Tudi njena mama, ki sicer govori malo slovensko, se zdi zelo sproščena, ko jo pripelje v vrtec. Otrok tudi to čuti,” pravi Monika Pene.
V vrtcu organizirajo tudi strokovni aktiv za vzgojitelje in pomočnike prav na temo otrok tujcev, na katerem se pogovarjajo in iščejo rešitve, kako pristopiti k otroku, ki ne govori slovensko, in kako sodelovati s starši.
Jezikovne kartice v 12 jezikih
V ljubljanskem Vrtcu Ledina so letos v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (Mol) izdali Jezikovne kartice, na katerih so v 12 tujih jezikih zapisali 20 fraz, s katerimi si vzgojiteljice lahko v prvem obdobju pomagajo pri sporazumevanju z otrokom.
“Naš vrtec je v središču prestolnice, kjer živi veliko tujcev iz številnih držav,” pravi ravnateljica Lučka Postružin. “Že ko so prihajali vpisovat otroke, smo naleteli na problem komunikacije. Potem so prišli otroci, ki na začetku niso razumeli niti besede slovensko. Zato smo se v kolektivu odločili, da pripravimo gradivo s slikicami in frazami, ki bo olajšalo to začetno sporazumevanje.”
Za pomoč pri prevajanju je ravnateljica prosila kar starše vrtčevskih otrok in odziv je bil po njenih besedah zelo velik. Prve kartice so pripravili kar sami, ko so to izvedeli na Molu, pa so se takoj odločili pristopiti k projektu. Jezikovne kartice so natisnili v 2.000 izvodih in jih razdelili vsem oddelkom ljubljanskih vrtcev in osnovnim šolam od 1. do 3. razreda ter vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.
“S tem smo predvsem staršem pokazali, da razumemo njihove stiske in da smo jim pripravljeni pomagati,” poudarja ravnateljica. (Gradivo je na voljo v Vrtcu Ledina, ravnateljica pravi, da načrtujejo ponatis.)
“Otroci so zelo prilagodljivi. Če imaš primerno strokoven odnos do njega, zelo hitro vidiš napredek. Staršem vedno svetujemo, naj govorijo z otrokom v svojem jeziku, v vrtcu pa slovensko. Otroci se prek igre in spontano zelo hitro učijo. Imeli smo primer deklic iz Kitajske, ki so se v štirih mesecih naučile slovensko. Otroci se včasih tako hitro in dobro naučijo nov jezik, da nato sami prevajajo staršem.”
Lučka Postružin, ravnateljica Vrtca Ledina
Vzgojiteljice sicer povedo, da si pri začetnem sporazumevanju z otroki priseljenci pomagajo na najrazličnejše načine, tudi z Googlovim prevajalnikom in podobnimi orodji. Da se lažje sporazumejo s starši priseljenci, pa včasih poiščejo tudi pomoč drugih staršev.
Multiplikatorji niso bili dovolj
Nekateri vrtci so se z vključevanjem otrok priseljencev ukvarjali v okviru petletnega evropskega projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, ki je bil primarno namenjen šolam in v okviru katerega so usposobili tako imenovane multiplikatorje – strokovne delavce, ki so delali z otroki priseljenci in strokovnimi delavci. Med redkimi vrtci, ki so bili v projekt vključeni že od začetka, je bil Vrtec Koper.
Pomočnica ravnateljice Kristina Vidali pravi, da je na začetku k njim enkrat tedensko prihajala multiplikatorka, ki je z otroki priseljenci izvajala delavnice za učenje slovenščine, pozneje pa so delavnice organizirali še za starše. “Očetje, ki v Sloveniji živijo in delajo že dlje časa, se že nekako sporazumevajo, mame, ki pridejo pozneje in pogosto ostanejo v domačem okolju, pa se pogosto nimajo priložnosti naučiti slovensko.”
Sčasoma so v okviru projekta oblikovali strokovno skupino, ki je med drugim oblikovala module izobraževanj za strokovne delavce. Cilj je bil vzgojiteljice opolnomočiti v osnovnem učenju slovenščine kot tujega jezika, promovirati strpnost in multikulturnost ter jim predstaviti različnost kot dodatno priložnost za lastni strokovni razvoj in razvoj vrtca.
“Vzgojiteljice smo želeli opolnomočiti, da se jim bo lažje spoprijeti s temi izzivi. Dejstvo je, da je priseljencev vse več in vključevanje teh otrok v vrtec je del našega poklica in poslanstva,” je prepričana Vidali.
“Potem ko se otroci preselijo v novo okolje (katerega jezika ne razumejo), imajo neko obdobje tišine. Potrebujejo čas, da ‘sprocesirajo’, potem pa relativno hitro osvojijo nov jezik. Ni pa to samoumevno. Odvisno je od pristopa vzgojiteljice in sodelovanje družine je pri tem zelo pomembno.”
Kristina Vidali, Vrtec Koper
Vrtci pri vključevanju tujcev presegajo funkcijo vzgoje in izobraževanja
Janja Bogataj iz Skupnosti vrtcev Slovenije poudarja, da največji izziv zaradi jezikovnih ovir predstavljajo družine, ki prihajajo s Kosova, iz Albanije, Romunije, Makedonije. Strokovni delavci v vrtcih namreč njihovih jezikov večinoma ne govorijo. “Jezikovne prepreke so z družinami iz teh okolij, če ne govorijo še kakšnega drugega tujega jezika, praktično nepremostljive. Najšibkejši člen so mame.”
Sogovornica pravi, da se ne zgodi redko, da otroka v vrtec pride vpisat družinski prijatelj ali znanec. “Zgodi se celo, da to opravi sorojenec, ki obiskuje nižje razrede osnovne šole, starši pa zgolj stojijo zraven in soglašajo z vsem, kar otrok napiše.”
V Skupnosti vrtcev se zato zavzemajo, da bi imeli vrtci v lokalnih okoljih možnost sodelovati s kulturnim mediatorjem, ki bi pomagal pri hitrejšem vključevanju otroka v vrtec in družine v javno življenje.
Dokler tega ni, si vsak pomaga, kot ve in zna. Janja Bogataj pravi, da so se zaradi lažjega vključevanja v preteklosti že povezali z veleposlaništvom, iskali ljudi v lokalnem okolju, ki so tam že dlje časa in so lahko prevajali, povezali so se tudi že z gradbinci, da so družino vpeljali v lokalno okolje in jim pomagali najti pediatra. “Otroci morajo imeti ob vstopu v vrtec potrdilo o precepljenosti in izkazalo se je, da ogromno tujcev tukaj nima pediatra. Vrtci pomagamo pri iskanju zdravnika in tudi pri pridobivanju potrdil in na številnih drugih področjih. Sistemsko to ni urejeno in vzgojitelji morajo biti zelo proaktivni, da se lahko spopadejo z vsemi temi izzivi.”
Ljudi, ki bi pomagali, ni težko najti, dodaja Kristina Vidali. Težava je, kot običajno, financiranje takšne pomoči. “Sodelovali smo, denimo, z babico enega od otrok v vrtcu, ki je pomagala številnim družinam, med drugim je gospe spremljala k zdravniku. To je delala prostovoljno, a na koncu je imela sama stroške s tem. Ker je že starejša, ji je sčasoma to delo postalo naporno, a pravi, da pozna ljudi, ki bi lahko pomagali. A nihče ne želi delati zastonj ali imeti s prostovoljnim delom celo dodatnih stroškov,” opozarja sogovornica.
Zaradi lastne izkušnje razvila gradivo za albansko govoreče otroke
Vzgojiteljica Rrezarta Zumeri iz Vrtca Beltinci se je v Slovenijo preselila s Kosova, ko je bila stara dve leti. Sicer sama velikih težav z vključevanjem ni imela, sploh kar zadeva jezik ne, saj je njen oče že pred njenim prihodom v Slovenijo prebival tukaj in se naučil slovensko. “Kljub temu sem čutila to svojo drugačnost, saj je imela moja družina drugačno kulturno ozadje, drugačne poglede, stališča, navade. Na neki način me je to zagotovo zaznamovalo.”
Zaradi svoje izkušnje je bila posebej občutljiva za vprašanja vključevanja otrok tujcev, zato je med študijem razmišljala, kako bi lahko pomagala na tem področju.
“Na enem od nastopov, ki smo ga študenti pedagoške fakultete imeli v vrtcu, sem opazila plahega otroka, ki se ni odzival na naša povsem enostavna navodila. Imela sem občutek, da nas res ne razume. Zaradi njegovega imena sem sklepala, da prihaja iz albansko govorečega okolja, zato sem avtomatsko začela z njim govorili albansko. Njegov pogled, ko je zaslišal svoj materni jezik v okolju, ki mu je bilo neznano, tuje in kjer na začetku še ni imel občutka varnosti … Iz plahega otroka, ki ni sodeloval, se je prelevil v samozavestnega fantka, ki je opravil vse naloge, in na koncu mami povedal, kako lepo se je imel ta dan v vrtcu,” se spominja ene od izkušenj.
Komunikacija z albansko govorečimi otroki je pogosto težka, saj večina vzgojiteljic in vzgojiteljev njihovega jezika ne govori. Tudi didaktičnih orodij, ki bi bila v pomoč, ni. Sogovornica se je zato odločila, da pripravi priročnik, ki bo v pomoč albansko govorečim otrokom in staršem ter vzgojiteljem, ki prihajajo v stik z njimi. Gre za priročnik, ki ga lahko uporabljajo na računalniku, tablici ali telefonu in v katerem so po tematskih področjih zbrane najpogostejše besede in fraze. Vsak izraz je zapisan v obeh jezikih in ilustriran, da ga lahko razume tudi otrok, ob tem pa je tudi zvočni posnetek. (Gradivo je dostopno v knjižnici mariborske pedagoške fakultete.)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!