Ob skoraj vsaki bolj javno izpostavljeni napaki v zdravstvu, ob nekaterih izjavah ob aktualni zdravniški stavki, pa tudi ob obisku različnih zdravnikov, pri katerih imajo pacienti zelo različne izkušnje - od izjemno dobrih do izjemno slabih, se mnogi sprašujejo, ali se zdravniki učijo komunikacije. Ali se učijo, kako komunicirati s pacienti.
Pred letom dni smo se o komunikaciji zdravnikov s pacienti pogovarjali z Marijo Petek Šter in z Davorino Petek s katedre za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti. Na fakulteti študentom medicine namreč predavata prav o pomenu dobre komunikacije, ki je tudi temelj za dober odnos s pacientom.
Takrat sta nam opisali, kako poteka učenje komunikacije za bodoče zdravnice in zdravnike ter kaj so težave in izboljšave na tem področju.
Marija Petek Šter je med drugim povedala, da se večina študentov se za študij medicine odloči zato, ker želijo pomagati in delati z ljudmi. “Skozi praktično učenje tudi sami začutijo, da je slaba komunikacija lahko težava. Nekateri opazijo, da imajo tudi sami težave s tem. Spodbujamo jih, da se komunikacijo lahko priučijo, da to ni izgubljena bitka,” je takrat razložila v intervjuju za rubriko Poglobljeno.
Da je večno vprašanje, koliko je komunikacija vprašanje naravnega talenta in koliko je možnosti za učenje, je dejala Davorina Petek. Nekateri študenti se v prvem letniku lepo vključujejo in pokažejo izrazito nadarjenost za komunikacijo s pacienti, drugi pa so bolj “zaprti” in manj vešči komunikacije, je povedala. A prostor za izboljšavo tudi pri tistih, pri katerih je ta talent manj izrazit, po njenem mnenju zagotovo je.
Kdor je manj empatičen, bo mogoče izbral specializacijo iz patologije, radiologije ali kirurgije
“Vsi nikoli ne bomo enako empatični. Ko se mladi odločajo za specializacijo, tisti, ki so empatični in jim gre komunikacija bolje, izbirajo specializacije, pri katerih se zahteva več komunikacije, pri katerih je vzpostavitev empatije ključnega pomena. To so psihiatrija, družinska medicina, tudi dermatologija in interna medicina, ki je vedno bolj geriatrija. Kdor je manj empatičen, bo mogoče izbral specializacijo iz patologije, radiologije ali kirurgije. Tam so bolj v ospredju tehnične veščine. Čeprav ljudje tudi pri kirurgu zelo cenijo, da se pred posegom z njimi pogovori in jim pojasni, kako bo izveden poseg, kako bo potekala rehabilitacija,” je povedala Marija Petek Šter.
Čim manj neempatičnih odnosov. Malo prostora za empatijo, če je zdravnik utrujen
Davorina Petek je v tem dvojnem intervjuju med drugim poudarila, da upa, da je v medicini destruktivnih in neempatičnih odnosov čim manj. “Res pa je, da za empatijo ostane malo prostora, če je človek zelo utrujen. Zgaran zdravnik bo dosti težje empatičen kot nekdo, ki je spočit.” Študentom in specializantom zato vedno reče, naj se težkih pogovorov, posebej sporočanja slabih novic, ne lotevajo, ko so utrujeni, je razložila.
Kaj pa razlike med študenti, ki so se na fakulteto vpisovali pred leti, in temi, ki se vpisujejo zdaj? Se je s časom kaj spremenilo? Marija Petek Šter je dejala, da opaža, da je odnos pri mlajši generaciji boljši, kot je bil pri starejših zdravnikih.
“K temu je prispeval ne le naš pouk; zdaj so drugačne tudi družine, družba se je zelo spremenila, pričakovanja ljudi so drugačna. Patriarhalni odnos med zdravnikom in pacientom ne deluje več. Pomembno je, da smo partnerji v odnosu, da bolnika vključujemo, da individualiziramo način zdravljenja glede na bolnikove preference. Zdravnik mora biti zelo odprt, sprejemati drugačnost, se prilagajati. Mislim, da smo na tem področju napredovali.”
Pacienta je treba znati poslušati. “Pogosto se izkaže, da ne znamo slišati”
Marija Petek Šter je še poudarila, da mora zdravnik pacienta spoštovati kot osebo, saj bo lahko samo tako z njim zgradil dober odnos: “Ko ga spoznaš, spoznaš njegova pričakovanja. Ljudje so zadovoljni, ko so njihova pričakovanja izpolnjena. Seveda jih ne moreš izpolniti, če so ta nerealna, neustrezna, strokovno vprašljiva. Si pa pacientu dolžen razložiti, da nekaj mogoče ni najboljša rešitev, in skupaj z njim najti ustreznejšo. V tem primeru bo pacient bolj verjetno takšno rešitev sprejel. Pacienta je treba znati poslušati. Aktivnega poslušanja se učimo že v prvem letniku. Pogosto se izkaže, da ne znamo slišati. Ljudje nam večinoma vse že sami povejo. A če ne poslušamo, tega ne izvemo, ne spoznamo njihovih pričakovanj.”
Brez ustreznega odnosa se v družinski medicini ne da delati
Davorina Petek pa je pojasnila, da je bilo včasih poslušanje dojeto kot nekaj manjvrednega. “Zdaj pa je aktivno poslušanje zelo poudarjeno: da daš vedeti, da poslušaš, da to tudi dokažeš s tem, da postavljaš logična vprašanja, da ne zaideš, da slišiš med vrsticami. Da sintetično ponoviš, kaj je pacient povedal. Pomemben je tudi empatični odziv. V drugem delu pogovora sta pomembno informiranje in delanje načrta. Jasno je treba povedati sporočilo in dovolj kratko; če je sporočil več, jih je treba med sabo ločiti. Zdravnik ne sme govoriti dvoumno, s pozicije večvrednosti, pacienta mora ves čas vključevati. Zato da razlaga sledi njegovim potrebam,” je povedala.
“Včasih se na koncu izkaže, da je šla razlaga povsem v napačno smer, saj je pacient potreboval drugačno informacijo. Recimo ne opis posega, ampak vprašanje, ali je ta sploh potreben. To se zgodi, če zdravnik vnaprej predpostavlja. Bolj se mudi, bolj smo utrujeni, večja je verjetnost za kaj takšnega. Pozornost vmes pada, temu se ne da izogniti. Včasih slišiš samo direktna sporočila, ne pa vseh podrobnosti, včasih si že tako utrujen, da veš, da je pacient nekaj rekel, ne veš pa več, kaj,” je razložila.
“Brez ustreznega odnosa se skratka ne da dobro delati, sploh kadar gre za dolgotrajen odnos, kot je to v družinski medicini,” je menila Marija Petek Šter. “Nekoliko drugače je v urgentni medicini, kjer zdravnik rešuje akutno situacijo. A tudi tam je odnos pomemben. Ljudje, ki imajo akuten problem, so prestrašeni, zaskrbljeni, lahko imajo določene fiksne ideje. Njihov prag za razumevanje in za odziv je zelo nizek. Z eno napačno besedo lahko sprožiš zelo neugodno situacijo, lahko tudi nasilen odziv. Ne le verbalno agresijo, ampak tudi fizično. Verjamem, da smo za takšne neustrezne odzive in agresijo pacientov včasih sokrivi tudi zdravniki, če nekoga, ki že pride vznemirjen, razburjen, ne znamo pomiriti. Ta ogenj, če nanj prilijemo, se lahko razplamti v požar.”
Kako se študenti medicine učijo komunikacije, pri čem so težave, kaj se slabša in kaj izboljšuje, preberite v članku: “Zdravnik mora pacienta spoštovati”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje