Menu Item
Vlada si je delo v prvem polnem letu mandata zastavila kot še nobena doslej. Leto 2023 bo leto reform, s katerimi želi vlada obvladati "vse tiste izzive, ki so se kopičili zadnjih 30 let," je v novoletni poslanci dejal premier Robert Golob. Teh izzivov je zares ogromno. Katere velike reforme se torej obetajo? Kako bomo z njimi živeli? Kaj nas torej čaka?
Z besedami “vsem nam v letu 2023 želim neizmeren pogum, s katerim bomo Slovenijo popeljali v boljšo prihodnost,” je svojo prvo novoletno poslanico na položaju predsednika vlade sklenil Robert Golob. In napovedal, da bo leto 2023 leto strukturnih reform, s katerimi želi njegova vlada “obvladati vse tiste izzive, ki so se kopičili zadnjih 30 let.”
Strukturnih težav, ki so se nakopičile in zavirajo nadaljnji razvoj države, je zares veliko. Vsaka od njih je velik zalogaj, med njimi pa so tudi takšne, s katerimi so se neuspešno spopadale že številne prejšnje vlade.
Še več: zaradi reform so se v preteklosti slovenske vlade tudi majale in celo padale, a Robert Golob ima, česar ni imel še noben predsednik vlade v samostojni Sloveniji pred njim. Ima rekordno število svojih poslancev v parlamentu in s tem zelo udobno koalicijsko večino.
Tudi zato se, kot je v ekskluzivnem intervjuju za N1 dejal celo poslanec opozicijske SDS in lani predsedniški kandidat Anže Logar, “od premierja pričakuje, da reforme izpelje, saj ima avtocesto zanje.”
Drugo vprašanje pa je, kakšno bo politično in tudi širše (ne)strinjanje o vsebini vladnih reform.
Že prejšnja vlada je Evropski komisiji obljubila, da bo Slovenija do konca leta 2026 prenovila šolske učne načrte, sedanja koalicija pa je napovedala “zeleno proračunsko reformo”, reformo medijske zakonodaje, reformo razpisnih mehanizmov v kulturi, posodobitev ocenjevanja sodnikov in druge spremembe v pravnem varstvu, ustanovitev regij …
Preberite še: Napoved IMF: Težko bo, v recesijo letos kar tretjina svetovnega gospodarstva
Sodeč po napovedih predsednika vlade bosta kmalu na prvi tir prišli prav reforma pravosodja in šolstva. Podrobneje vsebina teh dveh reform še ni znana, pa tudi podrobnosti davčne reforme ne, ki pa je najverjetneje ključna, saj utegnejo nekatere druge pomembne reforme (pokojninska, zdravstvena, reforma socialnih transferjev, plačna …) povečati javne izdatke.
Predstavniki vlade še vedno govorijo o večji obdavčiti nepremičnin oziroma premoženja, a pomisleki pri tem ostajajo takšni, kot so bili že ob podpisu koalicijske pogodbe. Ni povsem jasno, kako bi vlada na eni strani z davki na premoženje pobrala več denarja, a premoženje večine prebivalstva ob tem ne bi bilo bolj obremenjeno, kot je zdaj.
Iz tega seveda sledi vprašanje, ali bo vlada bolj obremenila plače, a to zaenkrat kot možnost omenja samo Luka Mesec, minister za delo in koordinator najmanjše koalicijske stranke.
Kaj je torej doslej znanega o nekaterih ključnih strukturnih reformah, ki jih vlada načrtuje za letošnje leto?
Davčna reforma
“Z davčno reformo bomo iskali nov družbeni dogovor, koliko smo pripravljeni plačati za pokojnine, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo … Kar zadeva mene, je vse odprto,” je v nedavnem pogovoru za N1 dejal Luka Mesec.
Ponovil je, da so prispevki, ki jih plačujejo delodajalci, po njegovi oceni prenizki, ter pritrdil, da se bodo v koaliciji pogovarjali tudi o možnosti dviga prispevkov delavcev. Močno pa Mesec zagovarja stališče, da je treba davčno breme iz delovno aktivnih prenašati na kapital in premoženje. “Na ta način bomo dobili bistveno bolj pravično družbo,” ocenjuje.
Na drugi strani je bil minister za finance Klemen Boštjančič precej bolj zadržan. Dejal je, da bo davčna reforma širša, kot je vlada načrtovala na začetku mandata, in da bi z njo radi naslovili tudi priporočilo OECD za zmanjšanje davčne obremenitve dela. Po njegovem mnenju obstaja prostor za povečanje obdavčitve potrošnje in premoženja ter “še marsikaj drugega”.
Zdravstvena reforma
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je napovedal, da bo reforma zdravstvenega sistema pripravljena letos, začeti pa bo veljala z januarjem leta 2024. Ključne spremembe bodo po ministrovih napovedih naslednje:
- Dopolnilnega zavarovanja, kakršnega poznamo zdaj, ne bo več. Kaj bo namesto tega, ni znano, dejstvo pa je, da bo treba na drugačen način zbrati približno 600 milijonov evrov na leto.
- Organizacija primarnega zdravstva. Možno naj bi bilo vse, tudi prenos pristojnosti nad zdravstvenimi domovi z občin na državo.
- Obstajala bo stroga ločnica med javnim in zasebnim zdravstvom. “Če želimo okrepiti javni zdravstveni sistem, moramo v javnih zavodih zagotoviti tako dobre možnosti, da bodo zdravniki tam želeli delati popoldne in zvečer in da ne bo nikomur prišlo na pamet, da bi moral po dodatni zaslužek k zasebniku,” je minister poudaril v nedavnem intervjuju za Mladino.
- Opredeljeno bo, koliko morajo zdravniki narediti v rednem delovnem času.
- Spremenjena bo organizacija urgenc, nujne medicinske pomoči in dežurnih ambulant. Kako točno, ni znano, je pa minister zagotovil, da bojazni o slabšem dostopu do storitev niso upravičene.
Že te napovedi so precej splošne, a pot reforme je v resnici še veliko bolj meglena. Po ministrovih napovedih bodo pri spremembah sistema izhajali iz dejstva, da “nam tujina maha z rdečo zastavico, naj vendarle nekaj naredimo, ker tipologije zdravstvenega sistema, ki ga imamo, ni nikjer”.
Tega minister nikoli ni podrobneje razložil, obstaja pa možnost, da ima v mislih študijo, ki pravi, da je organizacija slovenskega zdravstva skregana z logiko razumevanja odnosov med akterji in funkcijami v zdravstvenem sistemu.
V teoriji obstaja 22 različnih vrst zdravstvenih sistemov glede na to, v kakšnih razmerjih so oblikovalci politik, plačniki ter izvajalci zdravstvenih storitev, so prepričani nemški strokovnjaki. A samo pet sistemov lahko po njihovi oceni obstaja v realnosti, saj so v preostalih sedemnajstih odnosi med ključnimi akterji takšni, da sistemi enostavno ne morejo delovati.
Ko so analizirali organizacijo zdravstva v razvitih državah, so 29 od 30 držav uvrstili v enega od teh petih dejansko možnih sistemov, samo v eni državi, to je v Sloveniji, pa so našli sistem, ki po njihovem mnenju ni smiseln.
Problem naj bi bil v tem, da je v Sloveniji vlada “lastnica” bolnišnic, nima pa nadzora nad tem, kako bolnišnice delujejo. To vlogo ima zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je največji plačnik zdravstvenih storitev in ga obvladuje civilna družba.
In zdaj ključno: če je to temeljna ugotovitev, na podlagi katere bo pripravljena zdravstvena reforma, slovenski zdravstveni sistem čakajo zares velike spremembe. Vprašanje pa je, ali bo eno leto dovolj, da se oblikujejo in uveljavijo.
Vse niti ima v rokah strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema, v katerem je devet članov in samo en priznan strokovnjak za zdravstvene sisteme. To je zdravnik in nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. Naloga sveta za prenovo je ponuditi tri možne tipologije zdravstvenega sistema, ki bi jih v Sloveniji lahko uveljavili.
Skupina bi morala po ministrovih napovedih do konca leta 2022 pripraviti krovni temeljni dokument sistemskih sprememb v zdravstvu. Bešič Loredan pa ga bo, tako je obljubil, januarja poslal v javno razpravo. Do konca marca pa se bosta po njegovih besedah zgodili vsaj še dve stvari: na voljo bodo podatki o delu zdravnikov in napisan bo zakon, ki bo spremenil dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Pokojninska reforma
Ministrstvo za delo želi, da bi bil pokojninski sistem “bolj solidaren in pravičen,” je pojasnil Luka Mesec. Pri tem namerava zmanjšati razlike med pokojninami ter nasloviti tudi neenakost v trajanju upokojitve. “Ljudje, ki so v delovni dobi bolje plačani, imajo višje pokojnine in tudi živijo dlje,” je dejal in s to izjavo sprožil plaz odzivov.
Predvsem v smeri, da pokojnine niso socialni transfer, pač pa (v)plačilo za minulo delo.
“Ena od idej je, da bi bila začetna pokojnina višja, kot je danes, ampak bi tudi z leti rasla nekoliko počasneje, kot raste danes,” je Mesec razložil v pogovoru za N1. To je razumeti, kot da bi bile pokojnine, vsaj pri tistih, ki so prejemali nizke plače, bližje zneskom njihovih nekdanjih plač, kot so zdaj, vendar bi se nato vsakoletno uskladile za manjši odstotek, kot se zdaj. Povedano drugače: njihova rast bi zaostajala za vsakoletno rastjo plač oziroma cen v državi.
Mesec je v pogovoru za N1 tudi poudaril, da želi ministrstvo pri pokojninski reformi odpreti široko javno razpravo in poiskati najširši kompromis. Možno je, da bo rezultat te razprave tudi postopno podaljševanje podaljšanje delovne dobe, a temu nasprotujeta tako on osebno kot Levica.
Obstaja več načinov, kako povečati prilive v pokojninsko blagajno, pravijo na ministrstvu za delo, ki bo pokojninsko reformo vodilo. “A o teh možnostih se bo treba temeljito pogovoriti tako znotraj vlade kot s socialnimi partnerji,” so dodali in poudarili, da so za ministrstvo sprejemljive tiste možnosti, ki ne prizadenejo prejemnikov najnižjih pokojnin in najrevnejših delavcev.
Zagovarjajo možnost financiranja pokojninske blagajne z dodatnim prerazporejanjem “družbenega bogastva”, kar je v skladu s koalicijsko pogodbo. V njej piše, da je ena od prioritet koalicije na področju pokojnin “diverzifikacija” virov financiranja in zmanjšanje odvisnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja od prispevkov iz dela.
Prejšnja vlada je to poskušala zagotoviti z ustanovitvijo demografskega sklada, ki ga je tedanji minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek označeval kot “bitko vseh bitk”, a se mu je morala Janševa vlada na koncu odpovedati, ker je bil deležen številih kritik, zakonu o demografskem skladu pa je resno grozil referendum, ki bi bil lahko v primeru neuspeha za prejšnjo vlado tudi usoden.
Levica si je v preteklosti močno prizadevala za dvig prispevne stopnje za delodajalce. Mesec je poleti upal, da se bodo v vladi pogovarjali tudi o tem. “Vemo, da so prispevki delodajalcev za skoraj polovico nižji od prispevkov delavcev in da mora zato vsako leto pokojninsko blagajno sofinancirati proračun. Tako o dvigu prispevnih stopenj kot o drugih ukrepih bo potrebna temeljita razprava v sami vladi kot s socialnimi partnerji,” pravijo na ministrstvu za delo danes.
Bilanco pokojninske blagajne bi Mesec popravljal tudi s hitrejšim zaposlovanjem mladih in ukrepi za zmanjšanje predčasnega upokojevanja. Zdaj so mladi pogosto v prekarnih zaposlitvah, ki so manj obremenjene s prispevki, starejši pa so, če po 50. letu starosti izgubijo službo, pogosto nezaposljivi.
“En način za zmanjšanje te težave je davčna reforma, ki bi naredila status samostojnega podjetnika manj privlačnega v primerjavi z redno zaposlitvijo,” je že dejal Mesec. Po drugi strani pa je nujen razvoj gospodarstva in dostopnejša stanovanja, da bi manj mladih odšlo delat in živet v tujino.
Dolgotrajna oskrba
Reformo dolgotrajne oskrbe, ki so jo obljubljale že skoraj vse vlade, a je še zmeraj ni, je sprejela že prejšnja koalicija, a je aktualna preprečila uveljavitev sprememb. Formalno jih je zamaknila za eno leto, vendar je hkrati napovedala tudi, da jih bo leta 2023 spremenila.
Pozneje je minister za delo Luka Mesec sicer nekoliko omilil to stališče. Načelne rešitve iz zakona prejšnje vlade so dobre, je izjavil, treba jih je samo toliko popraviti, da bodo izvedljive. To bo storilo novo ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga bo prevzel sedanji Mesečev državni sekretar Simon Maljevac.
Vsebinske spremembe, ki naj bi jih prinesla reforma, naj bi državljani čutili predvsem v obljubljenem razvoju oskrbe na domu. Pričakovati je tudi strožje opredeljen postopek za pridobivanje pravic in dodatne pravice, kot so e-oskrba ter storitve za krepitev samostojnosti.
Drugače kot prejšnja vlada pa bi sedanja hkrati z vsebinskimi spremembami zagotovila tudi sistemski vir za dodatno javno financiranje dolgotrajne oskrbe. Predvidoma naj bi bilo potrebnih dodatnih 330 milijonov evrov letno.
V zakonu s konca leta 2021 je predvideno, da se bo potreben dodaten denar nekaj let zagotavljal iz državnega proračuna, leta 2025 pa bi državni zbor sprejel nov zakon o obveznem prispevku za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Aktualna vlada pa želi sistemsko javno financiranje uvesti z letom 2024. Najverjetneje bo šlo za nov prispevek, v koaliciji pa so omenjali tudi možnost zagotovitve denarja za dolgotrajno oskrbe iz davka na premoženje. Vsekakor pa bodo spremembe pomenile bolj solidarno financiranje in precej manjše plačevanje iz žepa, obljubljajo pristojni v aktualni vladi.
Nihče do zdaj pa še ni povedal, kolikšen bi bil obvezni prispevek, ki bi ga morali plačevati, če bi se pristojni odločili iti po tej poti.
Plače v javnem sektorju
Na eni od prvih sej v novem letu naj bi vlada sprejela izhodišča za prenovo plačnega sistema javnega sektorja. Nato naj bi jih predstavila sindikatom ter širši javnosti.
Vlada je do zdaj vsem javnim uslužbencem povečala plače za dva plačna razreda, delavcem v zdravstvu pa še bolj. A s sedanjim stanjem so nezadovoljni praktično vsi, razen večine tistih zdravstvenih delavcev, ki niso zdravniki.
Kaj bo torej storila vlada? Iz dosedanjih izjav ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik je pričakovati, da bo nov sistem prinesel:
- izenačitev najnižje osnovne plače z minimalno plačo, kar bi pomenilo predvsem, da bi se najslabše plačanim bolj poznala napredovanja. Zdaj je prvih 24 od 65 plačnih razredov pod zneskom minimalne plače (1074 evrov bruto mesečno), res pa je, da v prvih devetih razredih ni nikogar.
- Močno se bodo povišale najvišje plače v javnem sektorju. Ajanović Hovnik je večkrat kot problem izpostavila, da je bilo nekoč razmerje med minimalno in premierjevo plačo ena proti 10,5, zdaj pa je ena proti pet. Najvišji plačni razred trenutno prinaša 5663 evrov osnovne mesečne bruto plače.
- -Nastali bodo ločeni plačni stebri za različne poklicne dejavnosti. To pomeni zmanjšanje oziroma odpravo primerjave med dejavnostmi, na kateri temelji sedanji enoten plačni sistem. Zato nekateri napoved ločenih stebrov vidijo kot razgradnjo enotnega sistema in posredno napoved eksplozije izdatkov za plače javnih uslužbencev.
- Posebna rešitev za plačno skupino J. Ta skupina izstopa zato, ker lahko napreduje manjkrat kot ostali javni uslužbenci.
Pogajanja o sistemskih spremembah naj bi vlada s sindikati zaključila do 30. junija.
Stanovanjska politika
Tudi reformo stanovanjske politike bo pripravljal bodoči minister za solidarno prihodnost Maljevac, skupaj z Mesecem pa sta v decembru poudarila, da je za stanovanja država doslej namenila premalo denarja, da se ni sistemsko lotila urejanja te problematike, ministrstva so slabo sodelovala med seboj, podatkov pa da tako rekoč ni.
Za gradnjo potrebnega števila stanovanj bi država morala zagotoviti reden pritok javnega denarja, menita. To bi lahko bila poceni posojila, na primer 100 milijonov evrov na leto, ob enoodstotni obrestni meri in 30-letnem roku vračila, razmišljajo v ekipi, ki bo pristojna za stanovanjsko politiko.
Zavzemajo se tudi za ustanovitev sklada za razvoj zemljišč za stanovanjsko gradnjo, je za N1 dejal Mesec. “Ko bi se izvajalci ali občine odločili, da bodo nekje gradili, bi imel ta sklad nalogo, da v roku pol leta pripravi vse, da se tam lahko investicija izvede,” je pojasnil.
Nato bi lahko vsako leto zagotovili okrog 2.000 novih javnih najemnih stanovanj, je še dodal.
Namen ekipe, ki bo na novem ministrstvu skrbela za to področje, je, da se z zadostnim številom javnih najemnih stanovanj vpliva tudi na nepremičninski trg in se na tak način posredno znižajo najemnine za zasebna stanovanja. Želijo pa tudi povečati moč najemnikov v razmerjih z najemodajalci.
Člani te ekipe računajo tudi, da bodo za javna najemna stanovanja namenjene nepremičnine, ki jih je vlada prenesla z DUTB na SDH. Treba jih je upravljati neprofitno, poudarjajo. O tem se pogovarjajo z ministrom Boštjančičem in predsednikom vlade Robertom Golobom.
Sistem plač v gospodarstvu
Še ena velika reforma, ki jo načrtuje Mesec, je reforma sistema plač v gospodarstvu. Pri tem pa vlada ne bo neposredno udeležena, bo pa ministrstvo nudilo potrebno podporo deležnikom, ki se morajo o tem dogovoriti, torej delodajalcem in delojemalcem. Glavni namen pogajanj bo dvig vseh osnovnih plač nad znesek minimalne plače. V neformalnih pogovorih in tudi v javnih izjavah so predstavniki obeh strani že izrazili načelno strinjanje s tem.
Že zdaj pa se ministrstvo s socialnimi partnerji pogaja o več manjših spremembah delovnopravne zakonodaje. Za N1 je Mesec podrobneje predstavil predlog, da bi že 30-urni delovnik lahko štel kot polni delovni čas, ter predlog določb, po katerih bi delavci dobili možnost, da delodajalcu predlagajo ugodnejšo obliko zaposlitve in fleksibilnejši delovni čas.
“Na ESS obravnavamo, kako bo to videti. Lahko bi šlo na primer za delo od doma ali da delavcu ni treba biti na delu ob točno določeni uri. Oblika fleksibilnosti je tudi skrajšan delovni čas, če se oba strinjata,” je pojasnil in poudaril, da bo delodajalec sicer lahko zavrnil delavčev predlog, a bo moral vsaj zelo jasno odgovoriti, zakaj ga ne sprejema.
Reforma socialnih transferjev
Podrobnosti reforme socialnih transferjev še niso znane. A je minister za delo maja na predstavitvi svoje ministrske kandidature napovedal, da želi zmanjšati revščino tistih, ki so odvisni od socialnih pomoči predvsem z boljšim in pogostejšim izračunavanjem življenjskih stroškov. “Transferje in nadomestila je treba prilagoditi dejanskim potrebam gospodinjstev,” je zatrdil.
Napovedal je tudi, da bodo olajšali pridobitev nekaterih transferjev, izboljšali informiranje ljudi o njihovih pravicah ter zmanjšali “zbirokratiziranost” postopkov pridobivanja pravic. Obljubil je reformo socialnega dela, ki bo temeljila na kadrovski okrepiti centrov za socialno delo.
Napovedan je največji skok minimalne plače v zadnjem desetletju. Pa bo?
Nov izračun minimalnih življenjskih stroškov je Mesec naročil takoj po prevzemu mandata, rezultat pa je dobil oktobra. Na podlagi tega izračuna bi se morala po zakonu povečati minimalna plača, ki se bo v letu 2023 res dvignila na okoli 880 evrov neto mesečno, a ne nujno iz tega razloga. Možno je namreč, da se bo povečala “samo” zaradi dviga davčne olajšave in redne letne uskladitve z inflacijo. Izračunana višina življenjskih stroškov pa ni takšna, da bi bil izpolnjen zakonski pogoj za dvig socialnih transferjev.
Višina socialnih transferjev je neposredno odvisna od tako imenovanega osnovnega zneska minimalnega dohodka. Višina tega je sicer vezana na izračunane minimalne stroške, a ne neposredno.
Zakon določa, da se osnovni minimalni dohodek mora dvigniti, če razlika med višino na novo in zadnje ugotovljenimi kratkoročnimi minimalnimi življenjskimi stroški presega 15 odstotkov. Razlika pa je “samo” 10,6 odstotka, saj so leta 2017 kratkoročni minimalni življenjski stroški znašali 442, zdaj pa 489 evrov mesečno.
Osnovni znesek minimalnega dohodka je trenutno 422 evrov mesečno. To je po zakonu tudi znesek denarne socialne pomoči, vpliva pa na višino varstvenega dodatka, izredne denarne socialne pomoči, pogrebnine in posmrtnine.
Denarna socialna pomoč, ki naj bi bila namenjena premoščanju kratkotrajnih težav, zdaj torej za samsko osebo, ki živi sama in nima drugih prihodkov, znaša 422 evrov mesečno. Po mnenju Nade Stropnik iz inštituta za ekonomske raziskave, ki je izračunal minimalne življenjske stroške, bi moral zdaj znašati vsaj 489 evrov mesečno.
Denarno socialno pomoč prejemajo tudi trajno nezmožni za delo, a ti lahko prejemajo tudi varstveni dodatek. Ta je namenjen tudi upokojencem z nizko pokojnino. Trenutno lahko znaša največ 198 evrov mesečno, z njim pa naj bi skupni dohodki posameznika (v primeru samske osebe, ki živi sama) dosegli 620 evrov mesečno.
Če bi se dvignil osnovni znesek minimalnega dohodka na 489 evrov mesečno, bi samska oseba, ki prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, dobila 718 evrov mesečno. To za sedem odstotkov presega znesek ugotovljenih dolgoročnih minimalnih življenjskih stroškov (670 evrov mesečno). Ne bi pa to veljalo za samsko osebo, ki ne živi sama, ampak z drugimi, ki imajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje.
Takšna oseba bi ob dvigu osnovnega zneska minimalnega dohodka dobila 640 evrov v seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Torej bi bila transferja za te osebe prenizka, meni Nada Stropnik.
Tu gre torej za vprašanje, ali naj država osebi, ki ne more delati, zagotovi dohodek, s katerimi lahko pokrije vse življenjske potrebščine, ne samo najnujnejše.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
