Odzivi Slovenije na stalne manipulacije in izkrivljanje zgodovine ob spominjanju na žrtve fojb in eksodus Italijanov so medli. Zgodovinarji in predstavniki zamejske skupnosti opozarjajo, da bi morala biti država bolj pozorna na dogajanje na italijanski strani. Prav tako izpostavljajo pričakovanja, da se slovenske institucije ne zadovoljijo s formalnimi priložnostnimi frazami in da predsedniški stisk rok v Bazovici ni dokončna pomiritev.
Dan po letošnji spominski slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb in eksodusa v Bazovici so se na povišan ton nekaterih govornikov odzvali na slovenskem zunanjem ministrstvu. V zapisu so jasno izrazili pomen celovitega in spoštljivega spomina in dostojanstva za vse žrtve tragičnih dogodkov vojnega in povojnega obdobja 20. stoletja. Izpostavili so, da se ne smemo zatekati k poenostavljanju in pozabljanju fašističnih grozot, in poudarili pomen sprave in skupnega sožitja v prihodnje.
Dan za tem je na omrežju X svoj odziv prispevala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar in poudarila, da ne smemo pozabiti na trpljenje svojih prednikov in na pričevanja o okrutnih dejanjih fašizma in nacizma. “S svojo zgodovino – slavno ali neslavno – se moramo soočiti vsi,” je zapisala predsednica in poudarila pomen učenja iz zgodovine. Podobno so se za N1 odzvali tudi v uradu za zamejce in Slovence po svetu.
Takšni pozivi slovenske strani vsako leto vztrajajo nekaj dni, dokler se pozornost ne premakne drugam, večjih prizadevanj slovenske države za točno obravnavo fojb in eksodusa brez manipulacij pa nato ni opaziti. Da je pomirjujoč ton slovenske strani po svoje razumljiv in pričakovan, priznava tržaška zgodovinarka in zamejska Slovenka dr. Marta Verginella. “Vendarle pa bi bilo pričakovati nekaj več pozornosti, kaj se dogaja na italijanski strani,” meni sogovornica.
Na N1 smo o problematičnem dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus v zadnjih dneh že pisali. Z zgodovinarjema smo v članku Fojbe, eksodus, Bazovica: kaj se je po vojni dogajalo na Primorskem? pojasnjevali zapleteno povojno dogajanje na Tržaškem, Goriškem in v Istri. Zakaj je spominjanje na žrtve pobojev problematično in kako italijanska politika s to temo manipulira, pa smo skušali pojasniti v članku Manipulacija spominov na pobite: “Politiki zgodovinarjev ne ljubijo preveč”.
Ob tem spomni na spominsko ploščo, posvečeno Normi Cosetto, katero so ob letošnjem dnevu spomina postavili na poslopje liceja Dante Alighieri v Gorici. Normo Cosetto so leta 1943 ubili in vrgli v fojbo v hrvaški Istri. Njena družina je po dostopnih zgodovinskih podatkih sodelovala s fašisti, njen oče pa je bil vodja lokalne veje fašistične stranke. Ob odkritju spominske table so bili številni dijaki liceja kritični do neobčutljivih izjav nekaterih političnih predstavnikov, ki so ignorirali fašistično nasilje nad Slovenci. V izjavah za Primorski dnevnik so bili zgroženi nad udeležbo ene od neofašističnih organizacij.
Verginella opozarja na zapis na spominski tabli, ki navaja, da so Cosetto barbarsko ubili slovanski partizani (pri čemer je pridevnik slovanski uporabljen v negativnem kontekstu, op. a.). “S tem se spet podžiga del spomina, ki ni naklonjen Slovencem. To dvojnost, ki je vseskozi v igri, bi moralo zunanje ministrstvo preseči in zaustaviti,” meni zgodovinarka.
“Od slovenskih institucij bi pričakovala, da se ne zadovoljijo s formalnimi priložnostnimi frazami”
Italijanska država ogromen poudarek daje tudi vključevanju tematik fojb in eksodusa v šolsko izobraževanje. Ta prizadevanja so se dodatno okrepila s prihodom bolj desne vlade, ki spominu na povojno dogajanje namenja finančno podporo in institucionalni okvir, opozori Verginella. Tržaška zgodovinarka ob tem izpostavlja nove smernice za pouk o fojbah in eksodusu v italijanskih šolah. “V smernicah za poučevanje o t. i. jadranskem mejnem območju govorijo kot o kompleksnem laboratoriju za bodočnost, vendar hkrati v njih ne najdemo niti enega slovenskega avtorja, pisatelja ali zgodovinarja. Gre za zelo pristransko in manipulativno razlago zgodovine, ki jo italijansko ministrstvo za šolstvo širi po italijanskem območju,” pojasni dr. Verginella.
Tudi zaradi tega sogovornica od slovenskih institucij in zunanjega ministrstva pričakuje veliko natančnost pri detektiranju tega, kar se dogaja na italijanski strani, želi pa si tudi, da se ne bi zadovoljili s formalnimi priložnostnimi frazami. “Za temi frazami poteka izjemno kapilarno delo, ki bo pustilo velike sledi ne samo danes, ampak tudi pri prihodnjih generacijah,” opozarja.
Izgubljena priložnost priznanja zločinskih fašističnih dejanj nad slovenskim narodom
Slovenske institucije v svojih odzivih kot primer pomiritve med narodi dajejo skupni obisk Bazovice predsednikov Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, ki sta se leta 2020 z roko v roki poklonila žrtvam fojb in ustreljenim tigrovcem. Tega dejanja pa si ni mogoče vedno razlagati le kot dokončne pomiritve. V Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ), ki je ena od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, opozarjajo, da je marsikdo v zamejski skupnosti v poklonu videl zlorabo simbola Narodnega doma, izgubljeno priložnost priznanja zločinskih fašističnih dejanj nad slovenskim narodom ali poskus enačenja fašizma in partizanskega boja. “Poleg zavajanja zgodovinskih dejstev ni želje ne volje za razumevanje drugega, ki naj bi ga nakazala predsednika,” so zapisali v odzivu.
Grobe manipulacije zgodovinskih dejstev in obsojanja slovensko skupnost v Italiji zelo bolijo. Pri SKGZ so spomnili na izjave tržaškega župana Roberta Dipiazze o ‘Titovih zvereh’ in ‘morilcih’. “Tako je tržaški župan poimenoval naše dedke in babice, naše mame in očete. Če bi jih zagovarjali, nas čaka dodatni očitek, da imamo tudi sami krvave roke. Ta župan je prejel državno odlikovanje Republike Slovenije,” opozorijo. Dodajajo, da se s stigmatizacijo in oklicevanjem za zveri in morilce nad zamejsko skupnostjo izvaja nasilje. “Prizadeti smo in ne sprejemamo, da nekdo tako označuje naše predhodnike, ker nas ponižuje. Nihče nas nima pravice žaliti, nihče nima pravice teptati naše zgodovine, naše identitete in naših prepričanj. Pa se je ob 10. februarju zgodilo ravno to,” zapišejo.
Molk Slovenije ob neofašističnih provokacijah
SKGZ je kritična tudi do odnosa matice do vseh problemov, ki spremljajo dan spomina. “Dokajšnja medlost Republike Slovenije do tega vprašanja nas nadvse skrbi,” še navedejo v zapisu. S slovenske strani manjkajo tudi konkretna prizadevanja za prenehanje manipulacij zgodovinskega dogajanja. Tako recimo ni zaslediti konkretnejših pozivov Italiji, da končno sprejme poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, v katerem je skupina strokovnjakov z obeh strani meje popisala zgodovinsko dogajanje 20. stoletja na obmejnem prostoru. Zedinila se je tudi okoli eksodusa in fojb.
Slovenija je tudi sicer ob grobih napadih na zamejsko skupnost prevečkrat tiho. Januarja je neofašistično gibanje Casa Pound na skupnem trgu obeh Goric razvilo napis “1916–2025 Gorica, prestolnica italijanstva”. Provokacija je zelo očitno smešila skupni projekt evropske prestolnice kulture, ki ga kot najpomembnejši primer dobrega sosedskega sodelovanja v odzivih izpostavljajo slovenska ministrstva. Obsodba je prišla le od novogoriškega župana, čeprav iz teh krajev med drugim prihajata tako premier Robert Golob kot minister za zamejce Matej Arčon.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje