Tematika fojb in bega Italijanov po drugi svetovni vojni je močno spolitizirana. Lokalni in državni politični veljaki zgodovinsko dogajanje tistega časa predstavljajo enostransko, skozi bobneče obtožbe o etničnem čiščenju Italijanov pod taktirko krvoločnih Slovanov, primerljivim z morijo v Auschwitzu. Retorika je včasih ostrejša, drugič nekoliko milejša, vseskozi pa jo spremljata manipulacija in izbiranje priročnih pojasnil, o katerih se je lažje prepirati. Kako je spominjanje na povojne poboje od obrobnih neofašističnih komemoracij postalo ena osrednjih tematik italijanske družbe, ki si lahko prostor izbori tudi na odru v Sanremu?
“Naj živi Trst. Naj živi italijanska Istra. Naj živi italijanska Dalmacija,” je slavnostni govor v Bazovici leta 2019 zaključil takratni predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani. Njegove besede so v Sloveniji in na Hrvaškem sprožile val razburjenja in političnih obsodb, zaradi česar se je moral Tajani opravičiti. Tudi opravičilo, v katerem je predsednik ključnega predstavniškega telesa Evropske unije povedal, da je z izjavo želel le prinesti sporočilo miru med narodi, je bilo zelo pomenljivo.
Podobnih izjav italijanske lokalne in državne politike ob dnevu spomina ne manjka. Vse od leta 2005, ko so uzakonili praznovanje dneva spomina na žrtve fojb in eksodus iz Istre, z Reke in Dalmacije, poslušamo izjave o etničnem čiščenju Italijanov, krvoločnih Slovanih in netočnih številkah umrlih. Dognanja zgodovinarjev, ki analitično obravnavajo povojno dogajanje na tem etnično mešanem območju (več o tem si lahko preberete v nedeljskem članku), se na političnih govornicah trgajo iz konteksta, molk pa v večini govorov nastopi ob omembi fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati pred in med drugo svetovno vojno.
“Manipuliranja in enostranska razlaganja tega, kar se je zgodilo ob koncu vojne in leta 1943, ki so vedno znova ponujena zaradi političnih apetitov, so vir moje slabe volje. To me kot državljanko in zgodovinarko navdaja z nelagodjem,” svoje občutke ob 10. februarju opiše tržaška zgodovinarka in profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Marta Verginella. Manipulacija se je po njenih besedah začela kmalu po pobojih leta 1943 in 1945, ko so bili pobiti med fašisti in nacisti obravnavani kot nedolžne žrtve partizanskega barbarstva. Ugotovitve zgodovinarjev sicer kažejo, da je pri večini pobitih šlo za vojake ali člane vojaških in policijskih formacij. “Po vojni pa so bili pobiti obravnavani kot žrtve etničnega čiščenja in komunističnega barbarstva. Tako se je oblikoval spomin, ki je bil predvsem last neofašističnih krogov,” pojasni zgodovinarka.
Na manipulacijo z zgodovinskimi dejstvi opozarja tudi slovenski zgodovinar dr. Gorazd Bajc, ki meni, da bi bilo treba povojnim dogodkom odstraniti izjemnost, ki jim jo politika pogosto pripisuje. “Izjemni dogodki v 20. stoletju so drugje. Zgodili sta se dve svetovni vojni, holokavst, napad z jedrskim orožjem na Hirošimo in Nagasaki,” našteva zgodovinar. Povojne poboje so namreč nekateri politiki v Italiji postavljali ob bok nacistični moriji v taborišču Auschwitz in jih označevali za enega najbolj krutih zločinov 20. stoletja.
Dr. Bajc sicer poudarja, da pomena pobojev ne smemo pomanjševati. “Ni resnega zgodovinskega dela, ki bi pomen fojb pomanjševalo, vendar pa nekateri številke močno napihujejo,” pojasni. Kot pravi, je žal v celotni obravnavi fojb zelo malo preciznosti in nedvoumnih zapisov. “Ker je zadeva tako žgoča in ker je treba zaradi pietete do umrlih to raziskati čim bolj objektivno, je treba tako tudi komunicirati. Če določenih zadev nimamo pojasnjenih, je treba to povedati. Zgodovina ni lahka. Je kompleksna in v njej ne moremo iskati samo tega, kar želimo dobiti,” sklene.
Pieteto do umrlih v povojnih pobojih priznavajo tudi v slovenski skupnosti v Italiji, za katero so komemoracije z grobimi izkrivljenimi izjavami še posebej boleče. “Čeprav sta bila nemški vojak in italijanski fašist nasilna do Slovencev, ne moremo vzeti njunima družinama pravice do spominjanja nanj,” so v odzivu zapisali pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, ki je ena od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. V izjavi so izpostavili točno to: ostro obsojajočo retoriko ob prikrojenem spominjanju, ki zamejsko skupnost zelo boli. “Titove zveri in morilci: tako je tržaški župan poimenoval naše dedke in babice, naše mame in očete. Če bi jih zagovarjali, pa nas čaka dodatni očitek, da imamo tudi sami krvave roke,” so še opozorili v zvezi.
V zamejski organizaciji so prepričani, da besedne zveze polne sovraštva rušijo sožitje in netijo vzdušje nasilja nad sosedom. “Eni skušamo ustvarjati mostove, drugi pa z nasilno izključujočo retoriko povzdigujejo trpljenje lastnega naroda,” izpostavljajo pri SKGZ. Kot zatrjujejo, nima nihče pravice žaliti slovenske skupnosti, teptati njene zgodovine, identitete in prepričanj. “Pa se je ob 10. februarju zgodilo ravno to,” so izpostavili.
Spomin neofašistov, nato pa sprava in pranje slabe vesti levice
Letošnja slavnostna govornica, italijanska premierka Giorgia Meloni, v Bazovici ni bila prvič, kar je poudarila tudi v govoru. “Prišla sem tudi kot mlado dekle, v časih, ko je to počelo le malo ljudi in je to pomenilo, da si bil izločen, obtožen, izoliran.” Spominjanje na povojne poboje in odhod Italijanov namreč nista bila vedno tako razširjena in politično podprta. Kot pojasnjuje profesorica Verginella, se je spomin v prvih letih ohranjal kot prepoznavni element tržaških in goriških neofašističnih gibanj. “Nov spominski okvir in tudi težnja po spoznavanju določenih krivic, ki so se zgodile italijanskemu obmejnemu prebivalstvu, se je postopoma oblikoval od 70. let,” dodaja.
Praznovanje in spominjanje povojnih dogodkov na Primorskem, v Istri in Furlaniji – Julijski krajini v zadnjih letih ni le v domeni italijanske desnice. Nov spominski okvir in uvedbo dneva spomina so podprle tudi leve stranke, ki se po besedah sogovornice dolgo niso želele soočiti z odhodom Italijanov iz Istre. “Ko je v 90. letih nastopil čas revidiranja kolektivnih okvirov spomina in so se oblikovale nove genealogije nekdanje fašistične in komunistične stranke, se je legitimacija zgodila na tematiki fojb in eksodusa,” razloži. Sogovornica še spomni, da je bila v tem času dosežena sprava med predsednikom senata Lucianom Violantejem, ki je prihajal iz vrst nekdanje italijanske komunistične partije, in predsednikom desne stranke Nacionalno zavezništvo, iz katere je posredno nastala danes vladajoča stranka Bratje Italije, Gianfrancom Finijem.
Sprava, tako Verginella, je imela posledice, ki so pripeljale do uvedbe dneva spomina in omejitve antifašističnega spomina, ki je bil v Italiji do tedaj prevladujoč. “Ne moremo reči, da se je italijanska levica odpovedala antifašizmu, je pa skušala oprati slabo vest tako, da je povsem prevzela novi spominski okvir,” še pojasni profesorica. Tako danes pri organizaciji spominskih izletov v Trst, Gorico in Istro prednjačijo dežele, kjer je bila na oblasti levica. Na ta način skušajo po besedah tržaške zgodovinarke dokazati svojo zavzetost pri vključevanju dneva spomina v svoj spominski imaginarij.
Da zaradi let tišine in pozabe ubitih in pregnanih ni opravičila, je v Bazovici letos poudarila tudi premierka Meloni. Ta je postala prva vodja italijanske vlade, ki se je udeležila te spominske slovesnosti. Od njenega prihoda na čelo vlade postaja vedno bolj očitno, da želi pomen fojb in eksodusa okrepiti. Poleg simbolične udeležbe v Bazovici so letos napovedali gradnjo muzeja fojb v Rimu, po italijanskem škornju te dni vozi muzejski vlak spomina, povojni poboji pa svoje mesto najdejo tudi na pevskem festivalu v Sanremu. Po oceni dr. Marte Verginella je bilo to pričakovano, saj je ta tematika srž neofašističnega imaginarija. “Spominjanje, ki je bilo prej v ospredju na obmejnem območju, se je z vlado Giorgie Meloni lahko preselilo v center in dobilo finančno podporo ter institucionalni okvir,” oriše.
Vlak spomina, ki od 10. februarja kroži po Italiji (Foto: PROFIMEDIA)
“Politiki bi raje priročne formulacije, o katerih se je lažje prepirati”
Fašizem se v Italiji še vedno kaže. Spremljamo ga lahko v provokacijah neofašističnih organizacij, javnem razkazovanju fašističnih simbolov in v črno oblečeni množici, ki sredi Rima ob vzklikih izteguje desnico v fašistični pozdrav. “Družba s fašistično preteklostjo zagotovo ni opravila,” izpostavlja dr. Verginella in opozarja, da je problem nastal pri širjenju znanja in vedenja o fašizmu, za kar je kriva politika.
Slabo poznavanje dolgega konteksta, ki bi vsaj nekoliko pojasnil fašistično, vojno in povojno nasilje, tako odpira tudi možnost za poenostavljene in prikrojene razlage fojb in eksodusa. Kot pravi zgodovinar dr. Raoul Pupo s tržaške univerze, se v Italiji o zgodovini meja od nekdaj malo govori. Ljudje tako niti ne vedo, kje so kraji, povezani s povojnimi poboji. “Politiki na splošno ne ljubijo preveč zgodovinarjev, ki vedno poskušajo problematizirati dogodke. Te bi politiki, pa tudi številni novinarji, najraje zavrnili s priročnimi formulacijami, o katerih se je lažje prepirati,” pravi profesor. Kot dodaja v zaključku pogovora, smo bili v primeru t. i. jadranske meje priča že marsičemu: od najbolj burnega izkoriščanja do srečanja predsednikov republik na tradicionalno spornih spominskih mestih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje