Judit Polgar, najboljša šahistka vseh časov, je včeraj obiskala Ljubljano in spregovorila tudi za N1. Je edina ženska, ki se je na lestvici najboljših šahistov na svetu prebila med prvo deseterico. Pri 15 letih je postala najmlajša velemojstrica na svetu. "Oče mi je vedno govoril, da šah ni fizičen šport in da so punce enako pametne kot fantje," je povedala. Z njo smo se pogovarjali ob izidu slovenske izdaje njene knjige Kako postati šampion.
Legendarna šahistka Judit Polgar je včeraj ob izidu svoje knjige za otroke Kako postaneš šampion v slovenščini obiskala Ljubljano. V Madžarskem kulturnem centru se je v organizaciji Šahovske zveze Slovenije in založbe Vida srečala z mladimi slovenskimi šahisti ter predavala o ženskah v šahu.
Leta 1976 rojena madžarska šahistka je predavanje začela z vprašanjem občinstvu, ali so si ogledali serijo Damin gambit. Sama je bila nad serijo navdušena, posebej nad tem, da so avtorji zelo natančno, brez napak, uprizorili šahovske igre. Prav tako je vesela, da je serija še povečala priljubljenost šaha. “Prejemala sem celo čestitke za to, da so serijo posneli po moji zgodbi. Toda to ni moja zgodba,” je povedala Judit Polgar. “Drugače kot junakinja serije, ki je osirotela, sem imela veliko srečo, da sem odraščala v ljubeči družini. Oba moja starša sta bila učitelja, ki sta mene in moji starejši sestri šolala doma in se za nas odločila, da bomo imele posebno pot,” je poudarila Polgar.
Že od malih nog je oče hčere spodbujal k intenzivnemu igranju šaha. Eksperiment (več o tem spodaj) je hitro prinesel rezultate. Najmlajša Judit je pri petih letih premagala očeta, pri sedmih ga je premagala v partiji na slepo (ne da bi gledala šahovnico). Pri 12 letih je bila najbolje rangirana ženska na svetu, pri 15 letih pa je dosegla naziv velemojstrice, kar je najvišji naslov, ki ga lahko doseže igralec, in tako postala najmlajša oseba, ki ji je to uspelo.
Kaj je njen recept, da postaneš šampion, si oglejte v spodnjem videu:
Predanost in osredotočenost
Kot ključne lastnosti staršev, ki so jih prenesli na svoje hčerke in so bile razlog za njihov uspeh, je Polgar naštela očetovo strast, poudarjanje nenehnega treninga in vztrajnost ter materino energijo, trdoživost in pozitiven pogled na svet.
Na vprašanje iz občinstva, ali je imel oče zanjo kdaj pripravljen plan B, če ji v šahu ne bi uspelo, je odgovorila, da ne. “Mislim, da je bila to skrivnost mojega očeta, da ni imel plana B. Zame je vedno obstajal zgolj plan A. Še danes oče razmišlja tako. Če v nekaj zares verjameš in se usmeriš naravnost na to pot, je to po eni strani tvegano, po drugi strani pa veliko bolj preprosto. Problem postane, če postaneš negotov vase, saj tako razdeliš svojo energijo. Ključno je, da si osredotočen,” je poudarila.
Od desetega leta je trenirala namizni tenis, pozneje tudi druge športe. Poudarila je, da je za šahista nujno, da ohranja tudi fizično kondicijo.
Zgodba Judit Polgar, kot jo je povzel komunikator znanosti Sašo Dolenc:
Ko je madžarski razvojni psiholog Laszlo Polgar preučeval življenjepise velikih ljudi, ki so se v zgodovini proslavili z odmevnimi dosežki na področju znanosti, umetnosti ali športa, je ugotovil, da so se vsi že zelo zgodaj začeli sistematično ukvarjati z veščino, v kateri so pozneje dosegli svetovno slavo. Polgar je o svojih spoznanjih napisal več člankov in knjigo z naslovom Vzgoja genija, v katerih je zagovarjal prepričanje, da se geniji ne rodijo, ampak nastajajo s sistematičnim in dolgotrajnim delom. Seveda mu v šestdesetih letih 20. stoletja ni nihče verjel, zato se je odločil, da bo izvedel eksperiment.
O svojih za tisti čas zelo nenavadnih idejah si je izmenjal nekaj pisem z učiteljico Klaro iz Ukrajine, ki sprva nad njegovimi pristopi k vzgoji ni bila pretirano navdušena, a jo je s svojim šarmom vseeno očaral, tako da sta se kmalu poročila. Skupaj sta se preselila v Budimpešto, kjer se jima je 19. aprila 1969, na drugo obletnico poroke, rodila hči Susan.
Da bi dokazal svojo hipotezo, da so geniji plod vzgoje in ne talenta, je potreboval res velik dosežek, ki bi bil hkrati dovolj šokanten, da bi prepričal še tako velike skeptike. Po daljšem premisleku se je odločil za šah, saj je stopnja odličnosti v tej veščini v primerjavi z umetniškimi dosežki bistveno bolje merljiva. Sam je šah igral zgolj ljubiteljsko, Klara pa še to ne, zato se je najprej lotil sistematičnega preučevanja literature o pedagogiki šaha, malo Susan pa je počasi z zgodbicami in igricami uvajal v svet šahovske igre, tako da je že prva leta otroštva razvila veliko zanimanje za vse, kar je kakor koli povezano s šahom.
Posedanje pred šahovnico je bilo zanjo kot igra, zato časa, ki ga je posvečala študiju strategij in potez, nikoli ni dojemala kot bremena. Imela je močno notranjo motivacijo, ki jo je oče le usmerjal, nikoli pa je ni v nič silil. Pozneje se je spominjala, da je bilo igranje zanjo že takrat čisti užitek.
Ko ni imela še niti pet let, jo je odpeljal na prvo šahovsko tekmovanje, kjer je ni nihče jemal resno, dokler ni začela s svojimi majhnimi ročicami suvereno premikati šahovskih figur po šahovnici. Na mladinskem prvenstvu Budimpešte so bili vsi njeni nasprotniki vsaj dvakrat ali trikrat starejši, sama pa je komaj videla na mizico s šahovskimi figuricami, a je vseeno brez izgubljene partije zmagala na turnirju, kar je bila prava senzacija.
Laszlu in Klari se je leta 1974 rodila druga hči, Sofija, dve leti kasneje pa še Judit. Seveda sta se tudi mlajši sestri hitro navdušili za šah in se trudili na vsak način postati vsaj tako dobri kot njuna starejša vzornica. Vse tri sestre Polgár so v šahu naslednja desetletja dosegle vse, kar je bilo mogoče. Susan je leta 1984 postala najboljša šahistka na svetu, leta 1991 pa so ji kot prvi ženski v zgodovini podelili naslov velemojstrice. Žal je med svojo kariero naletela tudi na veliko ovir, saj ji kljub kvalifikaciji na svetovno šahovsko prvenstvo tam niso pustili nastopiti, ker je bila ženskega spola. Po dolgoletnem boju s šahovsko birokracijo so funkcionarji končno popustili, tako da lahko ženske zdaj brez težav tekmujejo z moškimi. Zasluga za to gre prav Susan Polgár.
Mlajša sestra Sofija se je v zgodovino šaha zapisala leta 1989 s serijo zmag na turnirju v Rimu, kjer je premagala tudi nekaj velikih imen iz sveta šaha, komentatorji pa so njene partije umestili med največje šahovske dosežke vseh časov. Najmlajša Judit je leta 1991 pri petnajstih letih postala najmlajša velemojstrica v zgodovini, na turnirjih pa je premagovala tudi takšna imena, kot so Boris Spaski, Anatolij Karpov, Gari Kasparov, Veselin Topalov in Viswanathan Anand. Danes velja Judit Polgar za najboljšo šahistko vseh časov. Je edina ženska, ki se je na lestvici najboljših šahistov kadar koli prebila med prvo deseterico.
Polgar je ljubljanskemu občinstvu, med katerimi je bilo veliko mladih šahistov in šahistk ter njihovih staršev, opisala, kako je premagala Kasparova. Tako, da je igrala njegov stil igre, ki je zelo napadalen. Da so se od Judit Polgar naučile strategije ‘napad je najboljša obramba’ so povedale tudi mlade šahistke, ki so poslušale njeno predavanje. Kako je vplivala na njeno pot, pa je za N1 opisala najboljša slovenska šahistka Laura Unuk. Njihove izjave si oglejte v spodnjem videu:
Polgar je komentirala tudi eno od zadnjih šahovskih afer, ko je petkratni svetovni prvak v šahu Magnus Carlsen obtožil tekmeca Hansa Niemanna, da je goljufal. “Videla sem, da je Magnusen igral slabo in da je bil raztresen, ker je očitno menil, da ima nasprotnik nekakšno pomoč. Preprosto je igral slabo. Iskreno, to je zelo neprijetna zgodba,” je povedala Judit Polgar. “Danes je zelo preprosto nekoga obtožiti in to brez posledic. Tudi če nekdo ne goljufa, ga tako lahko uničiš. To niso gostilniške debate. Če nekoga obtožiš, bi moral prevzeti vso odgovornost,” je prepričana.
Polgar poudarja, da je šah krasna igra za vse. Da bi dekletom še bolj pomagala na poti samouresničitve, v šahu ali na splošno, se po tem, ko je leta 2014 končala profesionalno kariero, veliko ukvarja z izobraževanjem. Predava v vrtcih in šolah, obiskuje številne države in si prizadeva, da bi šah postal tudi del šolskih učnih načrtov. Dekletom, ki jih srečuje, pa vedno pove, da ni nujno, da igrajo zgolj v ženskih selekcijah. “Oče nas je vzgajal podobno kot bi fante. Vedno je govoril, da šah ni fizičen šport in da so punce enako pametne kot fantje,” je povedala Polgar. “Zame je oče ustvaril možnost, da sem lahko enakovredna. Od tam naprej pa je bilo odvisno od mene,” je opisala.
Kaj Judit Polgar meni o igranju šaha prek interneta, si oglejte v spodnjem videu:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!