Veljavna zakonodaja omogoča uvedbo obveznega cepljenja tudi proti covidu-19. Med epidemijo lahko namreč minister tako odloči na predlog NIJZ. V programu cepljenja, ki ga pripravlja NIJZ, je bilo v letu 2021 napisano, da je cepljenje proti covidu "priporočljivo", v programu za leto 2022 pa besede priporočljivo ni več. Poleg tega letošnji program omogoča, da cepljenje proti covidu za svoje zaposlene zahteva delodajalec, če je tako zapisano v oceni tveganja za neko delovno mesto. Odklonitev cepljenja pa se lahko kaznuje tudi s krivdno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V Združenju svetov delavcev Slovenije v tem vidijo prikrito uvedbo obveznega cepljenja proti covidu-19 za zaposlene.
Veljavna slovenska zakonodaja že omogoča uvedbo obveznega cepljenja. Podlaga za to je Zakon o nalezljivih boleznih. Ta v 22. členu našteva devet bolezni, proti katerim je cepljenje obvezno (hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B).
V nadaljevanju zakon določa, da lahko “ob epidemiji minister za zdravje po predlogu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) določi še obvezna cepljenja proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in proti drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona”. V 25. členu je nato zapisano, da “letni program cepljenja /…/ in način izvedbe letnega programa določi minister, pristojen za zdravje, na predlog NIJZ /…/”
Letni program cepljenja je torej podlaga (tudi) za obvezna cepljenja. V programu so cepljenja opredeljena za različne skupine prebivalstva (predšolske otroke, šolarje in mlade, potnike v mednarodnem prometu, zaposlene). V zadnji točki pa je zapisano “Cepljenje in zaščita z zdravili v nujnih razmerah” (kamor spadata tudi epidemija in pandemija), in prav ta del sproža vprašanja, saj za leto 2021 cepljenje proti covidu opredeljuje kot “priporočljivo”, v programu za 2022 pa besede priporočljivo ni več.
V programu za leto 2021 je zapisano “priporočljivo cepljenje proti covidu-19 za vse prebivalce, za katere je cepivo registrirano”.
V programu za leto 2022 besede priporočljivo ni več, piše le še “cepljenje proti covidu-19”.
Program cepljenja NIJZ za leto 2021Program cepljenja NIJZ za leto 2022
NIJZ: To ne pomeni uvedbe obveznega cepljenja
Na NIJZ pravijo, da “to ne pomeni, da s tem cepljenje postane obvezno, saj so obvezna cepljenja navedena posebej. Izvzem besede priporočljivo nima povezave z uvedbo obveznega cepljenja.”
Razlagajo, da je cepljenje namenjeno vsem skupinam prebivalstva, za katere je cepivo registrirano. Lahko se cepijo tudi skupine prebivalstva, za katere ne obstajajo posebna priporočila (kot obstajajo na primer za ranljive skupine, imunsko oslabljene in podobno). Namen zapisa v predlogu je, da zaobjame čim širši krog prebivalstva, neodvisno od tega, ali je cepljenje zanje posebej priporočeno. Enako, pojasnjujejo, je pri cepljenju proti gripi: priporočeno je za določene skupine, a še vedno se lahko cepijo vsi, za katere je cepivo registrirano.
Ker je v programu med ciljnimi skupinami zapisano “prebivalstvo Republike Slovenije, ki ga na osnovi ocene tveganja in epidemiološke indikacije opredeli NIJZ”, smo jih vprašali, kateri organ NIJZ določi, kdo so te skupine prebivalcev. Odgovarjajo, da “je za to ustrezno strokovno usposobljena epidemiološka služba NIJZ, ki se pri opredelitvi skupin prebivalstva lahko posvetuje tudi s Posvetovalno skupino za cepljenje pri NIJZ”.
Obvezno cepljenje za nekatere poklice?
Letošnja novost v programu je tudi umestitev cepljenja proti covidu-19 v poglavje, ki zadeva zaposlene. To omogoča, da se cepljenje proti covidu opravi v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja delovnih mest pri osebah, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim boleznim, in osebam, ki pri delu lahko prenesejo okužbo na druge, navaja NIJZ.
Kot pojasnjujejo na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, nosi odgovornost za ocenjevanje tveganja (tudi v primeru nalezljivih bolezni) delodajalec, ki se mora o oceni tveganja posvetovati tudi z delavci oziroma njihovimi predstavniki, v postopek priprave ocene tveganja pa vključi izvajalca medicine dela in strokovnega delavca za varnost pri delu.
Za nekatere poklice je cepljenje nujen pogoj za varno opravljanje dela. Zdravstveni delavci, ki pogosto pridejo v stik s krvjo in drugimi telesnimi izločki, se na primer morajo cepiti proti hepatitisu B, gozdarji pa proti klopnemu meningitisu in steklini.
“Specialist medicine dela mora presoditi, kaj so dejavniki tveganja na določenem delovnem mestu, ki zahtevajo določeno vrsto zaščite, pa naj bo to zaščitna obutev, čelada ali pa cepljenje,” pravi vodja posvetovalne skupine za cepljenje dr. Bojana Beović. Minister za zdravje Janez Poklukar je o tem dejal, da “gre običajno za tripartitni dogovor, kar pomeni, da so vanj vključeni tudi delavci”.
V Združenju svetov delavcev pa opozarjajo, da je v praksi drugače. “Delodajalci te akte sprejemajo povsem enostransko in po svoji presoji. Delavci oziroma njihovi izvoljeni predstavniki lahko o tem podajo zgolj svoja nezavezujoča mnenja, nimajo pa, čeprav gre za njihova življenja in zdravje, pravice soodločati s soglasjem, kar je izven elementarne zdravorazumske logike.”
Program cepljenja začne veljati potem, ko minister za zdravje sprejme pravilnik o določitvi programa cepljenja in ga objavi v uradnem listu. Ministrstvo je predlog poslalo v javno razpravo, pripombe so zbirali do 25. 1., in v medresorsko usklajevanje ministrstvom za šolstvo, delo, javno upravo in finance. Napovedali so, da bodo nato predlog programa cepljenja in zaščite z zdravili za leto 2022 ponovno uskladili s predlagateljem, to je NIJZ. Na naša vprašanja, kdaj bo pravilnik sprejet in katere pripombe bodo upoštevali, na ministrstvu še niso odgovorili.
Združenje svetov delavcev: Gre za prikrito uvedbo obveznega cepljenja
Med tistimi, ki so ministrstvu poslali pripombe na predlog pravilnika, je tudi Združenje svetov delavcev Slovenije. V predsedstvu združenja poudarjajo, da nikakor ne nasprotujejo cepljenju in vsem razumnim ukrepom za preprečevanje širjenja covida, toda v dikciji programa cepljenja prepoznavajo prikrito uvedbo obveznega cepljenja proti covidu za zaposlene, kar je po njihovem prepričanju lahko ustavno močno sporno.
Zlasti nesprejemljivo se jim zdi, da bi bilo mogoče morebitno odklonitev cepljenja zaradi kršitve splošnih aktov delodajalca kaznovati tudi s krivdno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer tipična (in najhujša) sankcija po delovni zakonodaji, in s tem z izgubo eksistence zaposlenega. Takšen pristop se jim zdi povsem nepojmljiv. “Na ta način v nobenem primeru ni mogoče in pravno dopustno sankcionirati delavcev, ki se ne želijo cepiti, pa naj se z njimi strinjamo ali ne.”
Vsako odrejanje in sankcioniranje varnostnih ali zdravstvenih ukrepov, ki pomenijo poseg v ustavno pravico posameznikov do nedotakljivosti njihove telesne in duševne celovitosti, lahko po prepričanju združenja odredi in sankcionira le zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis, ki natančno in neposredno določi tudi krog zavezancev. “Država si torej glede morebitne uvedbe “obveznega” cepljenja za zaposlene (v kakršnikoli že obliki) ne more preprosto umiti rok, tako da te svoje pristojnosti in odgovornosti enostavno prenese kar na delodajalce in njihove splošne akte, ampak mora jasno in nedvoumno opredeliti, ali s tem uvaja obvezno ali zgolj priporočeno cepljenje zaposlenih proti covidu-19,” so zapisali v združenju.
Inštitut za medicino dela v tem ne vidi uvedbe obveznega cepljenja
Kot navajajo na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa pri oblikovanju predloga programa cepljenja za leto 2022 niso sodelovali.
Možnost morebitne ureditve cepljenja proti covidu-19 v skladu z oceno tveganja po njihovi oceni še ne pomeni nujno obveznega cepljenja. “Bolj je verjetno, da bi se delodajalci po vzoru nekaterih drugih sezonskih bolezni, na primer gripe, odločali za to cepljenje kot priporočeno in poskušali v sodelovanju s strokovnjaki s področja zdravja in varnosti pri delu zaposlene spodbujati k cepljenju s pristopi promocije zdravja,” so pojasnili.
Odgovornost za ocenjevanje tveganja, tudi v primeru nalezljivih bolezni, po njihovih besedah nosi delodajalec, ki se mora pred sprejemom izjave o varnosti posvetovati z delavci oziroma njihovimi predstavniki, v postopek priprave ocene tveganja pa lahko vključi izvajalca medicine dela in strokovnega delavca za varnost pri delu.
Žiga Živulović jr./BOBO
Kot so pojasnili na inštitutu, se trenutno cepljenje v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja proti določeni nalezljivi bolezni večinoma priporoča zaposlenim, ki so pri opravljanju dela izpostavljeni nalezljivim boleznim ali lahko okužbo prenesejo na druge osebe.
Ko gre za covid-19, pa je “glede na aktualno situacijo malo delovnih mest, ki tega pogoja ne bi izpolnjevala”, so pojasnili in dodali, da je covid-19 epidemiološki problem celotne populacije in ne specifičen dejavnik tveganja kateregakoli delovnega mesta. Ker se širi med populacijo ne glede na delovno mesto, so izpostavljeni vsi poklici.
Če se bo obveznost cepljenja določala na ravni delodajalca, bi lahko zelo verjetno prihajalo do razhajanj v ureditvi cepljenja med posameznimi delodajalci s sicer podobnimi ali celo enakimi tveganji, opozarjajo na inštitutu. Temu se je po njihovih navedbah mogoče izogniti, če se obveznost cepljenja za posamezne poklicne skupine kot pogoj za opravljanje poklica določi na nacionalni ravni, kot je to praksa v primeru cepljenja proti covidu-19 v nekaterih državah Evropske unije.
Profimedia
Bo cepljenje proti covidu-19 pogoj za opravljanje nekaterih poklicev, tako kot je nošenje zaščitne čelade pogoj za delo na gradbišču?
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje