Otroci na zdravljenju v bolnišnici imajo pravico, da jih ves čas zdravljenja spremljajo starši. Vendar pa izvajanje te pravice ni vedno zagotovljeno. Na neonatalnem oddelku ljubljanske pediatrične klinike zaradi neustrezne prostorske zasnove ne morejo zagotoviti ne sobivanja ne bivanja vsem staršem, saj imajo poleg 14 postelj za male bolnike na voljo samo osem postelj za starše. Za številne mame že tako težko izkušnjo hospitalizacije bolnega otroka zaznamuje še prva ločitev od novorojenčka. Psihologinja opozarja, da je z razvojnopsihološkega vidika pomemben zgodnji in stalni telesni in čustveno-socialni stik med mamo in novorojenčkom.
Konvencija o otrokovih pravicah in listina Evropskega združenja za pravice otrok v bolnišnicah določata, da imajo otroci, ki so hospitalizirani, pravico do tega, da z njimi ves čas sobivajo starši. Vendar pa ta pravica v primeru najmanjših in najbolj ranljivih ni vedno uresničena. Zaradi neustrezne prostorske zasnove vsem staršem novorojenčkov, ki so hospitalizirani na neonatalnem oddelku ljubljanske pediatrične klinike, sobivanja ne morejo omogočiti.
A tudi tiste mame, ki posteljo dobijo, niso nameščene v isti sobi, celo ne v istem nadstropju. Prehajanje med nadstropji večkrat na dan (in ponoči) pa je za ženske, med katerimi so nekatere samo nekaj dni pred tem rodile, naporno in neustrezno.
Na UKC Ljubljana pravijo, da imajo ob 14 posteljah za dojenčke samo 8 postelj za starše, da pa bodo z adaptacijo stavbe nekdanjega Zavoda za varstvo pri delu lahko vsem materam omogočili bivanje.
To bo korak v smeri izboljšanja, pravijo sogovornice, a daleč od optimalne rešitve.
Listina Evropskega združenja za pravice otrok v bolnišnicah (EACH)
2. člen
Otroci v bolnišnici imajo pravico, da imajo vseskozi ob sebi svoje starše ali nadomestne skrbnike.
(…)
Določbe tega člena se nanašajo tudi na otroke v neonatalnih ali pediatričnih oddelkih intenzivne nege, oddelkih za nesreče in nujne primere, izolacijskih sobah, sobah za medicinsko slikanje, reševalnih sobah, porodnišnicah, ambulantnih prevozih ali v drugih zdravstvenih nastanitvah v bolnišnicah ali zunaj njih.
Pogovarjali smo se z več mamami, ki niso mogle sobivati s svojimi hospitaliziranimi novorojenčki. Čeprav o strokovnosti zaposlenih in zdravstveni oskrbi otrok niso imele pomislekov, pa je že tako težko izkušnjo hospitalizacije bolnega novorojenčka zaznamovala še prva ločitev od otroka. Za nekatere je bila izkušnja tako travmatična, da o njej niso želele govoriti.
Ena od tistih, ki so bile pripravljene deliti svojo zgodbo, je mama, katere novorojenček je bil hospitaliziran decembra lani. “Prvi dan je bilo prostora dovolj, drugi dan pa so me poslali domov z izgovorom, naj si doma zdravim mastitis, mali pa bo ostal noter. Da naj pokličem kadarkoli, da čez dan lahko pridem na obisk na oddelek, le sobe ne dobim. Pri tem mi je ena pediatrinja po tiho rekla, da če želim biti z otrokom, bo vedno prostor. Tudi druge mamice so mi povedale, da tiste, ki so vztrajne, dobijo prostor. Tako sem se naslednji dan vrnila kar s potovalko, spakirano za ves teden. Imela sem veliko hrane in pribor, pripravljena, da jem na hodniku in na tri ure hodim, kot ostale, hranit malega. Ko so videli odločnost, se je v pol dneva našla tudi soba.”
Mama, ki je želela ostati anonimna, je še povedala, da je “toliko sprehajanja med nadstropji en teden po porodu za mamice, ki jim uspe dobiti posteljo, zelo zahtevno”. “Meni se je denimo zelo poslabšal zdrs medeničnega dna.”
Nega pri novorojenčkih po njenih besedah poteka na tri ure, kar pomeni, da takrat mame svoje otroke previjejo, podojijo, črpajo mleko, se vrnejo v svojo sobo (v drugih nadstropjih), potem pa se že spet vrnejo na oddelek.
“Ena od najtežjih izkušenj v življenju”
Da je bila to ena od najtežjih izkušenj v njenem življenju, je dejala Katja Knez Steinbuch, katere hčerko so leta 2019 za tri dni hospitalizirali zaradi okužbe z RSV. Novorojenčica je bila stara devet dni in do takrat še nista bili ločeni.
Sogovornici so najprej rekli, da ji bivanja v bolnišnici ne morejo zagotoviti in da bo morala domov. Po vztrajanju, da želi ostati z otrokom, je dobila posteljo, a dve nadstropji višje. “Sprejela sem posteljo, zato da sem lahko ostala tam, a sem bila ves čas ob hčerki,” je povedala.
“Deveti dan po porodu, potem ko sem bila raztrgana in šivana, sem preživela noč na nekem stolu ob hčerkini postelji. Na tistem stolu mi ni bilo težko, ker je bila vsa moja pozornost usmerjena v hčerko, sem se pa počutila razčlovečeno. V sosednji sobi sem videla posteljo in tudi to, da se stoli lahko raztegnejo, a mi je sestra prepovedala to narediti, saj me bodo sicer poslali ven.”
Sogovornica tudi ni smela biti prisotna na vizitah. “Prostorsko je oddelek tako podhranjen, da so bili v izolacijski sobi trije otroci z mamami. Na viziti nismo smele biti prisotne, da ne bi slišale podatkov o drugem otroku, a tako ne slišiš tudi nič o lastnem otroku.” Da so v zvezi s tem prejemali pritožbe, je potrdila tudi dolgoletna poslovna direktorica Biserka Marolt Meden. Na UKC so sicer zagotovili, da se to ne dogaja in da so starši ob viziti lahko prisotni.
Katja Knez Steinbuch je prepričana, da se pri zdravljenju otrok ne moremo osredotočati izključno na njihovo fizično dobrobit, psihološke potrebe po čustveno varnem okolju pa ignorirati.
Njena hčerka je po hospitalizaciji dobro okrevala, res pa je, da je imela zelo izrazit Morojev refleks. “Pediatrinja je bila mnenja, da je to zaradi stresa ob hospitalizaciji,” je povedala Katja.
Na UKC Ljubljana pravijo, da uradnih pritožb, povezanih z odrekanjem pravice do sobivanja, ne zaznavajo. “Vse težave v zvezi z omogočanjem bivanja materam otrok, hospitaliziranih na oddelku, smo reševali sproti,” so zapisali. Vendar pa mame poudarjajo, da je rok za pritožbe 30 dni, po vrnitvi iz bolnišnice z bolnim otrokom pa to ni ena od prioritet. “Veliko mam vidi ta sistem, vidijo, da se nihče ne opraviči, in že v startu obupajo,” je prepričana Steinbuch, ki je, kot pravi, kljub podpori doma potrebovala kar nekaj časa, da se je postavila na noge.
Iščejo rešitve, da bi omogočili bivanje vsem
Na UKC Ljubljana so zapisali, da so njihova osnovna skrb hospitalizirani otroci, staršem pa zagotavljajo možnost sobivanja po najboljših močeh. “Klinični oddelek za neonatologijo ima 14 postelj, ob tem pa imamo na Pediatrični kliniki po drugih oddelkih zagotovljenih 8 postelj za mame otrok, ki so hospitalizirani na tem oddelku. Klinika je preko dneva polno zasedena in drugih možnosti zagotavljanja bivanja ne moremo ponuditi.”
Ob tem so poudarili, da bivanja v skladu z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne morejo zagotoviti le manjšemu delu mater. “V primeru dolgotrajne hospitalizacije, predvsem pa, če mati ne biva v Ljubljani, se ji bivanje v bolnišnici praviloma vedno omogoči,” so še zapisali.
Rešitev se obeta v okviru adaptacije stavbe nekdanjega zavoda za varstvo pri delu, kjer bodo pridobili dodatne možnosti za nastanitev mater omenjenih otrok. Na UKC so zapisali, da bi se to lahko zgodilo že letos, vendar pa investicija še ni bila potrjena.
Na ministrstvu za zdravje, ki ga vodi Janez Poklukar, so sicer zapisali, da je “zaradi dostopnosti in bližine v pripravi preverjanje umestitev prostorov na drugi lokaciji, ki je bolj povezljiva s pediatrično kliniko”. Za katero lokacijo gre, niso povedali ne na ministrstvu ne na UKC.
“Zagotavljam vam, da se na Kliničnem oddelku za neonatologijo zelo trudimo in spodbujamo sobivanje staršev s svojimi bolnimi novorojenčki (ki praviloma potrebujejo intenzivno nego in/ali terapijo) ter jih naučimo nege in oskrbe, ki jo bodo otroci potrebovali v domači oskrbi tudi po odpustu z našega oddelka.”
Predstojnica neonatalnega oddelka izr. prof. dr. Darja Paro Panjan
Ker se zavedajo, da je to težko obdobje za starše, je po besedah predstojnice Darje Paro Panjan v delo na oddelku vključena tudi klinična psihologinja. “Individualna pomoč in posvet sta mogoča kadarkoli, redne skupinske sestanke s starši hospitaliziranih novorojenčkov pa organizirajo enkrat tedensko.”
Psihologinja: Pomemben zgodnji in stalni stik
Razvojna psihologinja zasl. prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani se strinja, da je neonatalni oddelek na pediatrični kliniki neustrezen na ravni izvedbe, čeprav je bila konceptualna zasnova precej drugačna, torej v prid novorojenčkom in staršem.
“Z razvojnopsihološkega vidika je nedvomno pomemben zgodnji in stalni telesni in čustveno-socialni stik med mamo in novorojenčkom. Pomembno je, da mama boža oziroma se dotika svojega novorojenčka, ga nagovarja, tolaži, se veseli z njim… Vendar je treba tudi vedeti, da gre za bolne novorojenčke, ki jim zdravstveno osebje zagotavlja vzpostavljanje vitalnih zmožnosti (dihanje, bitje srca …), kar zahteva svoje strokovne pristope,” meni psihologinja. Opozarja še, da v tem poporodnem obdobju tako dojenčki kot mame potrebujejo počitek.
“Popolna ločitev mame in novorojenčka več dni ali tednov seveda lahko ima negativne učinke na vzpostavljanje varne čustvene navezanosti med odraslo osebo in novorojenčkom, zato se zdi še posebej pomembno, da je mama v dnevnem stiku (lahko tudi v več krajših stikih) z novorojenčkom in čas, ko je z njim, res nameni njemu.”
Za starše in zdravstvene delavce bi bilo po njenem mnenju bolj enostavno, pa tudi bolj naravno za vzpostavljanje čustvenih in socialnih stikov med novorojenčkom in mamo, če bi lahko bila mama in morda še kak drug družinski član 24 ur ob novorojenčku. Tako bi se tudi lažje zasledovalo individualne, tako zdravstvene kot čustvene potrebe posameznega novorojenčka.
“Vse do takrat, ko bodo večkratnim strokovnim opozorilom končno prisluhnili tudi financerji, pa je po mojem mnenju zelo pomembno, da se v danih, čeravno manj ugodnih pogojih, vztraja, da sta mama in novorojenček vsak dan vsaj nekaj časa skupaj.”
Profimedia
V revizijah zmanjkalo prostora za starše
Biserka Marolt Meden je dejala, da so pri načrtovanju prenove pediatrične klinike upoštevali največjo dobrobit otrok in staršev, vendar pa je v številnih revizijah projekta za sobivanje staršev zmanjkalo prostora. “Prenove pediatrične klinike smo se lotili, ker ni bilo mogoče razvijati diagnostike, otroke je bilo treba voziti na preiskave v klinični center, sobivanje staršev ni bilo omogočeno. Načrti za prenovo so bili narejeni racionalno, a na način, da so upoštevali vse potrebe otrok in staršev. Potem pa so pristojni, politika in nepediatrična stroka zlobirali kup revizij projekta in vedno se je rezalo.”
Projektna dokumentacija se je tako pripravljala in usklajevala več let, pritrjujejo tudi na ministrstvu za zdravje. Objekt je bil na koncu projektiran tako, da so v sobah počivalniki za starše, so še zapisali na ministrstvu. Vendar pa, kot so povedale sogovornice, počivalnikov osebje ne dovoli raztegniti, poleg tega mame, ki nimajo zagotovljene postelje, na počivalnikih ne smejo prenočevati.
Ureditev sob v stavbi nekdanjega zavoda za varstvo pri delu so predlagali že večkrat, je dejala Marolt Meden. “To bo sicer zasilna rešitev, a vsaj vsem mamam bo zagotovljeno, da bodo lahko blizu otroka in da bodo z njim na oddelku, kolikor bodo želele in zmogle.”
Dolgoletni strokovni direktor pediatrične klinike prof. dr. Rajko Kenda, ki je, kot je dejal, podedoval že narejeno stavbo, v nezmožnosti zagotavljanja sobivanja ne vidi tako velikih težav. “Dramatična krivica se tem staršem ni dogajala,” je povedal. “Strinjam se, da je staršem treba zagotoviti sobivanje v najboljših možnih pogojih, a na neonatalnem oddelku ali intenzivni negi težko zagotavljamo sobivanje, tudi po svetu je tako.”
Marolt Meden je sicer prepričana, da je “pediatrična klinika nedokončana investicija, dokler ustrezni prostori za matere ne bodo zagotovljeni.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje