Nenavaden predmet ob vhodu v muzej vzbuja strahospoštovanje, gnus in empatijo. Je srhljiv pričevalec preteklosti, pomemben tudi za prihodnost.
V Pokrajinskem muzeju v Celju se menda obiskovalci zelo dolgo zadržijo pri vitrini eksponata z inventarno številko 1, takoj ob vhodu v prostore s stalno razstavo.
Na prvi pogled eksponat v obliki rjavkastega zvitka spominja na nekakšno posušeno kačo. Pa ni. Resnica je precej bolj srhljiva.
Bližnji pogled namreč na zunanjem koncu svitka razkrije nekaj, kar spominja na noht. In v resnici tudi je – človeški noht. Razstavni predmet je namreč jermen iz človeške kože, izrezan od prsta ene roke preko celega telesa do konice prsta na nogi.
Dolžina jermena je okoli 125 centimetrov, nam je v pogovoru povedal muzejski svetnik, zgodovinar Jože Rataj, in razkril zanimivo, celo fascinantno zgodbo pretresljivega predmeta. “Vemo, da je bil jermen izrezan vse od palca na eni roki, preko celega telesa, do mezinca na nogi, saj sta oba nohta vidna,” je povedal Rataj. Kdaj natančno je muzej dobil srhljivi predmet, ni znano, je pa omenjen v muzejskem vodniku iz leta 1889, ki ga je izdalo takratno Celjsko muzejsko društvo. “To je prva omemba jermena, saj ni znano, kdaj natančno je prišel v muzej, ki je bil ustanovljen nekaj let prej,” je dejal Rataj.
V muzejskem vodniku, napisanem v nemščini, je eksponat, ki nosi številko 30, opisan kot trak iz človeške kože, najden v kartuzijanskem samostanu Žiče.
“Žalosten ostanek iz časa trapastega sodstva in uporabe mučenja. Kos je edini te vrste vrste v avstrijskih zbirkah,” piše v vodniku. Po zapisu v vodniku naj bi šlo za mučenje, ki se je začelo z rezanjem palca desne roke, nadaljevalo “v širini traku čez roko in ramo do vratu, od tam pa navzdol do levega stopala in končne falange malega prsta na nogi”.
“V resnici ne vemo, ali gre za levo ali desno roko oziroma nogo,” je povedal Jože Rataj. Prav tako ni znano, kdo je bila žrtev mučenja, kdo mučitelj in zakaj naj bi nesrečnik doživel takšno usodo. O tem obstajata dve teoriji.
Cerkvena kazen ali opozorilo menihom?
“Po prvi naj bi to bila kazen tlačanu za neplačano desetino, ki je bila nekoč cerkvena dajatev,” je povedal Rataj.
“Tako so jermen verjetno hranili menihi v samostanu, vendar je ta bil z dekretom cesarja Jožefa razpuščen leta 1782, tako da ni znano, kje je jermen bil po tem času do časa, ko je prišel v muzej.”
Druga teorija pravi, da naj bi nesrečniku jermen z živega telesa izrezali Turki oziroma Otomani med enim od vpadov v takratno Avstrijsko cesarstvo. “Po tej teoriji so Turki jermen izrezali nekemu človeku in ga poslali v samostan, da bi tako opozorili menihe, kaj se bo z njimi zgodilo,” je pojasnil Rataj. Je pa druga teorija po njegovih besedah malo verjetna. Jermen naj bi nastal v 17. stoletju, torej po letu 1600, takrat pa na našem ozemlju ni bilo več zabeleženih turških vpadov.
Strahospoštovanje, gnus in empatija
Danes se rezanje jermenov s človeških teles zdi nekaj nepredstavljivega, vendar pa je to bila kar “običajna praksa kaznovanja ali pa mučenja v kazenskem postopku, ki je bilo vsesplošno razširjeno vse do sprejetja zakonika Marije Terezije leta 1776, ki je torturo odpravil”, piše v znanstvenem članku “Razstavljeno telo” antropolog dr. Dan Podjed.
V svojem prispevku k članku, ki ga je napisal skupaj z antropologinjo prof. dr. Alenko Bartulović, piše prav o jermenu iz človeške kože v Pokrajinskem muzeju. V članku sicer podrobneje opisuje obe teoriji, bolj pa se v njem s soavtorico ukvarjata o etičnem problemu razstavljanja človeških teles ali njihovih delov v muzejih.
“Za obiskovalca je predmet fascinanten, ker ve, da gre za del resničnega človeškega telesa,” je za N1 povedal Podjed. “Ob tem mu buri domišljijo in čustva, saj mu ustvari občutek strahospoštovanja, tudi gnusa. Vzbuja pa tudi empatijo do človeka, ki se mu je to zgodilo.” Kot piše Podjed v članku, jermen menda posebej fascinira šolarje. “Ogled te muzealije pa je hkrati priložnost za njihove učitelje, da prevzamejo besedo in ubesedijo svoj pogled na kaznovanje v preteklosti v primerjavi s sodobnimi načini, češ: ’Glejte, kako veseli ste lahko danes, ko dobite le pisni opomin!’,” je zapisal v članku.
Srhljivi pričevalec zgodovine je pomemben za prihodnost
Srhljivi svitek je na istem mestu razstavljen že vse od leta 1974.
“So pa bili, posebej v 90. letih prejšnjega stoletja, po osamosvojitvi, v javnosti pozivi, da bi ga umaknili,” je povedal Jože Rataj. To naj bi bila verjetno posledica tega, da je Cerkev v družbi ponovno dobivala vse večjo prepoznavnost in ugled, podatek, da so dokaz mučenja hranili ali morda celo povzročili menihi, pa bi Cerkvi ugled krnil.
“Tudi danes se občasno pojavijo takšni pozivi,” je dejal Rataj in dodal: “Zgodovina je pač bila, kakršna je bila. In če nam je všeč ali ne, spremeniti je ne moremo.” Tu mu lahko seveda samo pritrdimo. In prav zato so pričevalci, četudi tako srhljivi, pomembni, saj se ob njih zavemo, kako pomembno je skrbeti, da se takšne prakse nikoli več ne bi ponovile.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje