Buckinghamska palača je zavrnila prošnjo potomcev etiopskega princa, da bi domov vrnili njegove posmrtne ostanke. Princ Alemayehu je bil namreč leta 1879 pokopan v gradu Windsor, potem ko je pri sedmih letih prišel v Anglijo kot sirota.
Princ Alemayehu je v Anglijo prišel, ko je bil star samo sedem let. Med potjo iz Etiopije je njegova mama umrla, princ pa je postal sirota.
Zanj je poskrbela kraljica Viktorija in mu zagotovila izobraževanje, nato pa tudi njegov pokop. Umrl je že pri 18 letih.
Zdaj njegova družina želi, da njegove posmrtne ostanke pošljejo nazaj v Etiopijo. “Kot njegova družina in kot Etiopijci želimo nazaj njegove ostanke, saj ni pokopan tam, kjer se je rodil,” je za BBC dejal eden od kraljevih potomcev Fasil Minas.
A tiskovni predstavnik Buckinghamske palače je BBC odgovoril, da bi lahko izkop njegovih ostankov imel vpliv na vse druge, ki so pokopani v kapeli svetega Jurija v Windsorju. Dodal je, da so sicer predani temu, da počastijo spomin na princa Alemayehuja, a da imajo tudi “odgovornost, da ohranijo dostojanstvo pokojnih”. V preteklosti so sicer etiopskim delegacijam omogočili, da obiščejo kapelo in se poklonijo princu.
Zakaj je princ pokopan v Angliji?
Leta 1862 je oče princa cesar Tewodros II. želel okrepiti svoj imperij, posledično pa je hotel zavezništvo z Britanci. A njegova pisma kraljici Viktoriji niso dobila odgovora.
Tewodros II. se je odločil, da bo zadeve vzel v svoje roke, zato je nekaj Evropejcev, vključno z britanskim konzulom, zajel za talce. To je v Etiopijo pripeljalo okoli 13.000 britanskih in indijskih vojakov, da bi zajete rešili.
Aprila 1868 so vdrli v gorsko trdnjavo v Magdali (danes Amba Mariam) na severu Etiopije in v le nekaj urah strli obrambo. Cesar se je raje odločil za smrt, kot da bi bil ujetnik Britancev, kar ga je za mnoge povzdignilo v junaka.
Po bitki so Britanci s seboj odnesli na tisoče kulturnih in verskih artefaktov, med drugim zlate krone, rokopise, ogrlice in obleke. Zgodovinarji pravijo, da so potrebovali več ducat slonov in več sto mul, da so odnesli vse, kar so vzeli. Ti zakladi so danes razkropljeni po evropskih muzejih in knjižnicah, najti pa jih je mogoče tudi v nekaterih zasebnih zbirkah.
Po prihodu malega princa v Anglijo junija 1868 je njegova situacija izvabila sočutje iz kraljice Viktorije. Spoznala sta se na njenem počitniškem domu na otoku Wight. Privolila je, da ga bo finančno podpirala, njegov varuh pa je postal kapitan Tristram Charles Sawyer Speedy, moški, ki je princa pospremil iz Etiopije.
Sprva sta živela kar na otoku Wight, nato pa ga je kapitan Speedy odpeljal še drugam, med drugim v Indijo. A medtem je bilo odločeno, da se mora princ izobraževati. Sprva so ga poslali v javno šolo Rugby, kjer ni bil srečen. Nato se je šolal na kraljevem vojaškem kolidžu v Sandhurstu, kjer je bil žrtev medvrstniškega nasilja.
Princ naj bi čutil močno željo po vrnitvi domov, a njegove potrebe so bile zadušene, je za BBC povedal avtor knjige o njegovem življenju. Andrew Heavens je dejal, da se počuti, kot da je princa poznal. “Bil je stran od Etiopije, stran od Afrike, stran od dežele temnopoltih. In ostal je oddaljen, kot da nima doma,” je povedala potomka princa Abebech Kasa.
Na koncu so princa začeli šolati kar doma v Leedsu. A že kot najstnik je zbolel, najverjetneje je imel pljučnico. Zdravljenje je začel zavračati, saj je menil, da ga zastrupljajo. Po desetletju izgnanstva je leta 1879 umrl, star le 18 let.
Njegova bolezen je bila predmet člankov v nacionalnih medijih, kraljica Viktorija pa je ob njegovi smrti v dnevnik zapisala: “Zelo sem šokirana in žalostna, da je dobri Alemayehu to jutro umrl. Tako žalostno! Čisto sam, v tuji deželi, brez ene same osebe ali sorodnika. Njegovo življenje ni bilo srečno, bilo je polno težav vseh vrst in bil je tako občutljiv, misleč, da ljudje strmijo vanj zaradi njegove barve … Vsem je res žal.” Nato je kraljica uredila njegov pokop v gradu Windsor.
Zahteve za vrnitev njegovih posmrtnih ostankov niso nove. Leta 2007 je takratni predsednik Etiopije Girma Wolde-Giorgis uradno prošnjo poslal kraljici Elizabeti II., a tudi ta trud je bil zaman.
“Imel je žalostno življenje. Ko mislim nanj, jočem. Če privolijo in vrnejo njegove ostanke, bom imela občutek, kot da se je vrnil živ,” je dejala njegova potomka Abebech.
Upala je, da bo pozitiven odgovor dobila od kralja Karla III. “Restitucija se uporablja kot način za spravo, za priznanje tistega, kar je bilo v preteklosti narobe,” pa je za BBC povedal Alula Pankhurst, strokovnjak za britansko-etiopske odnose.
Prepričan je, da bi bila vrnitev trupla način, da Velika Britanija ponovno premisli o svoji preteklosti. “Gre za razmislek in sprijaznitev z imperialno preteklostjo,” je dejal.
Pred časom smo v rubriki Poglobljeno odgovarjali na vprašanja, kot so: So veliki zahodni muzeji dediči belske nadvlade in bi se morali odreči artefaktom z drugih celin? Kakšna je pri tem vloga Slovenije? Je prav, da v Narodnem muzeju Slovenije hranimo egipčansko mumijo in da na pokopališču v Vipavi stojita redka egipčanska sarkofaga? Zanimive zgodbe in analizo lahko preberete v članku Svetovno znani egiptolog: “Vaša” mumija naj ostane v Sloveniji.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje