Je za katastrofalne požare v Dalmaciji res krivo avtohtono drevo, ki ga obožujemo?

V Lokvi Rogoznici je izbruhnil katastrofalni požar, ki se je hitro razširil proti Omišu. Ozek obalni pas vzhodno od Omiša, ki vključuje Staniće, Čelino, Lokvo Rogoznico, Mediće, Mimice, Marušiće in Pisak, je v zadnjih 25 letih gorel približno desetkrat. Kot poroča Index.hr, je šlo vsakič za obsežne požare, ki so zajeli več sto hektarjev in pogosto povzročili veliko materialno škodo, v nekaterih primerih pa so bili poškodovani tudi ljudje. Zakaj je lahko vsak požar na omiški obali potencialno katastrofalen?

Vodja gozdarske uprave Split Ivan Vidosavljević je za hrvaški portal pojasnil, da je velik del južnega pobočja Omiške Dinare v zasebni lasti. Nekdanji vinogradi in kmetijske površine so bili zaradi spremenjenega načina življenja opuščeni, po njih pa se je razširil samonikli alepski bor. Gozd je tako postal pregost in neurejen, dodatno težavo pa predstavljajo neurejena lastniška razmerja, saj je na eni parceli pogosto več lastnikov.

Opozarja tudi, da večji del gozda, poškodovanega v lanskem junijskem požaru, še vedno ni bil saniran, sanirali niso niti dostopnega dela ob cesti. "Vendar je treba povedati, da ima celotno Sredozemlje isti problem. Ob teh sušah in visokih temperaturah bo, ne glede na to, za kakšen gozd gre, vsak požar katastrofalen," je prepričan.

Na nevarnost opozorili že pred požarom

Na požarno ogroženost območja je že pred požarom opozorila tudi ocena požarne ogroženosti, ki jo je junija sprejel mestni svet Omiša. 193-stranski dokument, ki ga je konec leta 2025 pripravilo splitsko podjetje Alfa Atest, kot posebej ogroženega izpostavlja prav obalni pas vzhodno od Omiša do Piska, piše Index.

Po velikem požaru leta 2000 je tam zrasel zelo gost borov gozd, ki je zaradi zanemarjenosti ter pomanjkanja protipožarnih poti in požarnih presek težko dostopen gasilskim vozilom. Dokument kot težavo izpostavlja tudi zasebno lastništvo gozdov in pomanjkanje ukrepov požarne zaščite.

Alepski bor se pogosto omenja kot eden od razlogov za hitro širjenje požarov na Jadranu. Njegova krošnja, iglice in smola zlahka zagorijo, suhe iglice pa na tleh ustvarjajo plast gorljivega materiala. Težavo lahko predstavlja tudi monokultura, saj se požar skozi enoten gozd iste starosti in strukture širi lažje kot skozi mozaik borov, makije, travnikov in drugih sredozemskih vrst.

V omenjenem dokumentu alepski bor ni označen kot edini ali glavni vzrok velikih požarov. Med predlaganimi ukrepi sta denimo redčenje iglavcev in načrtna zamenjava dela takšnih gozdov z listavci, ki so odpornejši proti požaru. Problem je torej širši: gre za kombinacijo goste in neurejene vegetacije, velike količine gorljivega materiala, težko dostopnega terena in močnega vetra.

"Alepski bor ni glavni krivec"

Tudi dr. Lukrecija Butorac, vodja oddelka za gozdarstvo Inštituta za jadransko kulturo in melioracijo krasa v Splitu, opozarja, da alepski bor ni glavni krivec za požare. Na Jadranu ga je veliko predvsem zaradi izseljevanja prebivalstva s podeželja in opuščanja kmetijstva, ponekod pa ga tudi načrtno sadijo. Gre za avtohtono vrsto, ki po analizi z Mljeta na tem območju raste že približno 3000 let.

Butoracova poudarja, da je letošnja nevarnost požarov posledica kombinacije dolgotrajne in intenzivne suše, rekordno visokih temperatur zraka in tal ter močnega vetra. Dodala je, da ima območje Omiša tudi nekatere lokacijske posebnosti, ki otežujejo gašenje požarov, kot so kombinacija vetrov v kanjonih, vegetacije in konfiguracije terena.

"Na starih fotografijah je bila vsa Dalmacija posejana z oljčniki in vinogradi. Veliko je bilo tudi živine. Danes so se pašniki zarasli in postali gozdovi. Ne zaradi načrtnega pogozdovanja, ampak zato, ker ni več ljudi in živine," pravi Butoracova. Po njenem mnenju alepskega bora ne bi smeli kriviti za težave, pač pa bi ga morali nadzorovati. Če so kmetijske površine obdelane in okolica hiš urejena, se tam ne bo naravno širil, je sklenila.