Ko trener kriči, ponižuje, preklinja

Otroke vpisujemo v športne dejavnosti, zato da bi tam razvijali svoje veščine, se igrali, sprostili in povezovali. Športno okolje naj bi bilo zanje varno in spodbudno. A včasih se zgodi povsem nasprotno: otrok je na treningih deležen kričanja, kletvic, zmerjanja, ignoriranja.

"V minulih letih sem bila na kar nekaj tekmah svojih nečakov, ki igrata košarko," nam je povedala sogovornica. "Na tekmah so sodelovali otroci, stari od približno 10 do 14 let. Dobesedno pretresena, šokirana in ogorčena sem bila, ko sem videla obnašanje nekaterih trenerjev do otrok. Kričanje, žalitve, izrazito agresivna in poniževalna telesna govorica. Bilo mi je, da bi se jaz zjokala od vsega tega verbalnega nasilja – pa sem bila samo gledalka. Vsakič sem se vprašala, kako to prenašajo ti otroci, ki se jim samozavest, osebnost, samopodoba šele vzpostavljajo. Kaj jim takšen način komunikacije, javne komunikacije, ki se dogaja pred vsemi in je očitno povsem normalizirana, prinaša v življenje in za življenje. Nikomur ne bi dopustila, da se tako obnaša do mene; če bi se odrasel do odraslega tako obnašal, bi se nam zdelo nesprejemljivo, ko pa se trener tako obnaša do otrok ali mladostnikov na treningih in tekmah, pa se zdi to očitno mnogim kar sestavni del odraščanja v športu," je bila kritična.

"Derejo se, žalijo, veliko kletvic je zraven, tudi poniževanje," je podobno povedala mati dveh otrok, ki sta že dlje časa aktivna športnika. Na vprašanje, kako takšen odnos trenerja vpliva na otroka, je dejala, da je to v veliki meri odvisno od otroka: "Nekaterih sploh ne prizadene – ogromno današnjih najstnikov ima odnos 'itak jaz najbolje vem', nekatere pa zelo prizadene, vpliva na njihovo samozavest in samopodobo."

Dodala je, da je bil marsikateri od trenerjev, ki so danes v srednjih letih, v mladosti tudi sam 'tarča' svojih trenerjev starejše generacije, ki so prav tako žalili in kričali, kar je bilo takrat veliko bolj normalizirano. Ob tem je poudarila še, da so včasih še bolj kot trenerji problematični starši, ki s svojo pretirano ambicioznostjo in tekmovalnostjo pritiskajo na otroke in trenerja ter se na tribunah prepirajo in kričijo.

Najpogostejša oblika zlorab v športu

Raziskava, ki so jo pred nekaj leti opravili na Univerzi na Primorskem, je pokazala, da je več kot polovica vprašanih slovenskih športnikov do 18. leta starosti doživela zlorabo v športu, najpogosteje prav čustveno zlorabo. Med oblikami čustvene zlorabe je bil denimo občutek ponižanosti ali manjvrednosti, kritiziranje zaradi videza, prezrtost ali izključenost, verbalno nasilje in grožnje …

"Pred vsemi mi je trenerka rekla, da sem šunka," je zapisala ena od sodelujočih v raziskavi. Druga je opisala, da je imela slabo izkušnjo s trenerjem, ki si je kljub enako dobrim rezultatom izbral drugo "varovanko", ker naj bi bila ona preveč samosvoja in imela preveč težek karakter. "Jaz sem obstala na točki, kjer brez podpore nisem uspela več napredovati, rezultati so začeli padati. Slaba izkušnja z osebo, ki sem ji zaupala in je name tako vplivala, saj se je to dogajalo nekaj let. Stvar sem predelala s športnim psihologom, ki mi je bil v pomoč," je zapisala.

Tretja je opisala izkušnjo z odrekanjem in omejevanjem hrane. "Učiteljica baleta nam je pred prazniki in počitnicami vedno govorila, naj se nazaj ne vračamo debele in naj pazimo, kaj jemo. Sedaj imam zaradi tega prehranske motnje – včasih se prenažiram, včasih pa ne jem."

Raziskavo, ki je zajela 352 športnikov Olimpijskega komiteja Slovenije, ki so se s športom ukvarjali že pred 18. letom starosti, je v okviru magistrske naloge izvedla študentka psihologije Ines Lebar, njena mentorja pa sta bila dr. Maja Smrdu z oddelka za psihologijo na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije ter dr. Mike Harthill, profesor sociologije športa in direktor Centra za zaščito otrok in varno okolje v športu na britanski univerzi Edge Hill. Harthill je tudi avtor vprašalnika CASES, ki je mednarodno priznan in uporabljen v raziskavah zlorab v športu.

Maja Smrdu je za rubriko Poglobljeno povedala, da so jo rezultati presenetili. "Že dolgo delam kot športna psihologinja, a ti primeri ne pridejo v tolikšni meri do nas. Presenetilo nas je, kako razširjene so te zlorabe." Po drugi strani, je dodala, so bili v nekaterih evropskih državah, kjer so s pomočjo istega vprašalnika izvedli raziskavo, rezultati še bolj skrb vzbujajoči. V Avstriji, Belgiji in na Nizozemskem je bil delež športnikov, ki so pred 18. letom doživeli zlorabo v športu, 60-odstoten, v Veliki Britaniji 66-odstoten, v Nemčiji 70-odstoten.

"Trener bi moral biti pedagog, vzornik in motivator"

Varuh športnikovih pravic dr. Rožle Prezelj je prepričan, da je nasilje v športu odraz nasilja v družbi. "To področje se razvija kot vsako drugo družbeno področje. Določene prakse so bile včasih razumljene drugače, kot so danes. Medtem ko sta spolno in fizično nasilje že dlje časa širše družbeno nesprejemljiva, se senzibilnost za psihično in verbalno nasilje šele v zadnjem času povečuje." Prav pri verbalnem nasilju bo treba meje še jasneje določiti, tudi skozi obravnavo in vrednotenje konkretnih primerov.

Prezelj, nekdanji vrhunski atlet in olimpijec, ki danes deluje tudi kot trener, je poudaril, da bi moral biti trener pri delu z otroki predvsem pedagog, vzornik in motivator. Poniževanje, zaničevanje in ravnanja, ki otroku jemljejo občutek lastne vrednosti, v takšen odnos ne sodijo.

To sicer ne pomeni, da trener ne sme nikoli povzdigniti glasu. V skupini nemirnih otrok, ki ne sledijo navodilom, je lahko glasnejši odziv trenerja namenjen temu, da pridobi njihovo pozornost, poda navodilo ali povratno informacijo ali prepreči nevarnost. Povsem drugače pa je, ko je namen kričanja otroka žaliti, ponižati ali razvrednotiti. "Žaljivke niso nikoli sprejemljive," je poudarila Smrdu. Otroka ponižajo in v njem vzbujajo občutek manjvrednosti, posledice pa so lahko še posebej izrazite, kadar se takšno vedenje ponavlja.

Nekatere otroke zelo boli tudi pomanjkanje trenerjeve pozornosti ali pohvale, a psihologinja ob tem poudarja, da je tudi v tem primeru treba upoštevati kontekst – ali gre za namerno ignoriranje ali pa situacijo, ko trener v večji skupini preprosto ne more vsakemu nameniti enake pozornosti.

Čustveno nasilje se lahko kaže tudi skozi grožnje in pogojevanje, na primer z nastopanjem na tekmah ter skozi postavljanje nerealno visokih ciljev, ki niso prilagojeni otrokovemu razvoju, sposobnostim in zdravju. Prav pri slednjem se lahko meja med čustveno in fizično zlorabo tudi zabriše, opozarja Smrdu.

Nasprotni učinek

Tovrstno čustveno nasilje ima lahko številne posledice. Negativen učinek se lahko pokaže že takoj na tekmi ali nastopu, je dejala Smrdu. "Trener verjame, da bo s kričanjem ali poniževanjem otroka spodbudil k boljši igri, v resnici pa pri njem lahko vzbudi strah pred napako. Otrok lahko zato začne igrati bolj zadržano: izogiba se žogi, težje se odloči za strel na gol in postane manj samozavesten. Zaradi strahu in negotovosti lahko naredi še več napak. Trener tako z metodo, s katero želi doseči boljši rezultat, povzroči ravno nasprotno."

Ponavljajoče se zlorabe lahko načnejo otrokovo samozavest in ga zaznamujejo tudi pozneje v življenju. Prispevajo lahko k razvoju duševnih težav, kot sta tesnoba in depresija, v najtežjih primerih tudi k samomorilnosti, je opozorila psihologinja.

Ne nazadnje pa imajo zlorabe lahko uničujoč učinek tudi na ravni skupnosti. "Raziskave kot eno od najpogostejših posledic različnih oblik zlorab v športu kažejo večji osip," je dejala Smrdu. "Mladi talenti zaradi nasilja zapuščajo šport, s tem pa športna skupnost, kot tudi vsi mi, izgublja potencialne talente."

Trenerji prenašajo vzorce, ki so jih bili deležni sami

Trenerji, ki se vedejo neprimerno, večinoma niso zlonamerni, menijo naši sogovorniki. Tovrstna vedenja so večinoma kombinacija stresa, pomanjkanja znanja o spoprijemanju s stresom ter normalizacije takšne komunikacije, ki so je bili kot športniki pogosto deležni tudi sami.

Maja Smrdu je poudarila, da je poklic trenerja zahteven: veliko je odgovornosti, plačilo je pogosto nizko, zaradi obveznosti ob popoldnevih in ob koncih tedna težko usklajujejo službeno in zasebno življenje. Pogosto so pod pritiskom, da dosežejo dober rezultat, tako zaradi staršev kot zaradi kluba. "Vse to lahko stopnjuje stres. Manj kot imamo znanj, kako se s tem soočati, hitreje reagiramo neustrezno v odnosu do drugih," je dejala športna psihologinja. Povedala je, da so izvedli tudi raziskavo, ki je pokazala, da trenerji pri sebi zelo slabo prepoznavajo stres. "Navajeni so iti prek sebe. Kako se soočati s stresom, jih ne nauči nihče."

Poleg tega veliko trenerjev izhaja iz športa in v številnih športih je bilo verbalno in čustveno nasilje v preteklosti veliko bolj sprejemljivo. Danes, ko so sami v poziciji trenerja, uporabljajo enake prijeme. "Ob tem se mogoče niti ne zavedajo, da je to nanje slabo vplivalo ter da zdaj sami povzročajo škodo naprej; ne nazadnje, da otroci ne dosegajo uspehov, ki bi jih z drugačno motivacijo lahko," je še dejala psihologinja.

Težava je tudi pomanjkanje praktičnih znanj s področja psihologije. Osnovna usposabljanja za trenerje sicer vključujejo nekatere psihološke vsebine, vendar trenerju pozneje pogosto manjka podpora pri konkretnih situacijah – kako ustrezno komunicirati z otrokom, ga motivirati brez pritiskov in pri delu ohranjati fokus na njegovem celostnem razvoju. Nekateri trenerji imajo za takšen pristop več naravnega občutka, vendar bi moral za pridobivanje teh znanj bolj sistematično poskrbeti tudi športni sistem, je še poudarila sogovornica.

Nove obveznosti za športne zveze

Zavedanje o pomenu varnega in spodbudnega okolja se vendarle krepi, tudi na sistemski ravni. Februarja letos je tedanje ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport spremenilo pravilnik o sofinanciranju letnega programa športa, ki ureja javno financiranje nacionalnih panožnih športnih zvez. Če želijo zveze pridobiti javna sredstva, morajo po novem izpolnjevati določene minimalne standarde varnega športnega okolja. Med drugim morajo zagotoviti anonimno spletno orodje za prijavo kršitev, javno objavljene informacije o možnostih prijave ter enotno kontaktno točko z odgovornimi osebami za svetovanje in obravnavo prijav. Zveze morajo imeti tudi pravila za preprečevanje zlorab, konfliktov interesov in drugih neprimernih ravnanj.

Zveze, ki vodijo uradne tekmovalne sisteme, bodo morale poskrbeti tudi za dodatno izobraževanje strokovnega kadra o varnosti in zaščiti športnikov, pri čemer je za postopno uvedbo teh vsebin predvideno prehodno obdobje do leta 2027. Gre za enega prvih tovrstnih sistemskih ukrepov v Evropi, pri katerem je javno financiranje neposredno povezano z vzpostavljenimi mehanizmi za zaščito športnikov in drugih deležnikov, je ministrstvo februarja zapisalo v sporočilu za javnost.

Rožle Prezelj je spremembo pravilnika ocenil kot "zelo pozitivno" in dejal, da si je stroka že dolgo prizadevala za večji poudarek na varnem športnem okolju. Kritičen pa je do decentraliziranega pristopa, po katerem so za obravnavo prijav odgovorne zveze. "Ključno je, da se te prijave obravnavajo objektivno in nepristransko in da se vzpostavijo enotni standardi. Klofuta v nogometu mora biti enako obravnavana kot klofuta v plesu," je poudaril. "Ali so vse zveze pripravljene na to? Ali bodo zmogle zaščititi otroka in sankcionirati trenerja, ko pa se marsikje soočajo s pomanjkanjem trenerjev? Koga bodo v takšni situaciji zaščitili?" se sprašuje.

Na vprašanje, ali so klubi oziroma zveze senzibilizirani za tovrstna odklonska vedenja trenerjev, je Prezelj odgovoril, da gre – bolj kot za vprašanje organizacij – za vprašanje integritete in senzibilnosti posameznika. "Od tega je odvisno, kako sistem deluje. Ali ti dobiš primer in rečeš, to spet nekdo sitnari, ali pa vzameš resno in se primera lotiš, kot bi se ga lotil, če bi šlo za tvojega otroka."

Žvižgavka, orodje za anonimno spletno prijavo

Poti prijave zlorab urejajo tudi Smernice za zagotavljanje varnega športnega okolja, ki jih je marca letos sprejel Olimpijski komite Slovenije. Te določajo, da "kadar zadeve na ravni nacionalne panožne športne zveze ni mogoče ustrezno rešiti ali kadar ima prijavitelj utemeljene pomisleke glede nepristranskosti, vodenja postopka ali pričakovanega izida pred zvezo (npr. tudi v primeru manjših zvez), je mogoče zadevo predložiti pristojnim organom OKS-ZŠZ". Prijavitelj pa se lahko obrne tudi na portal Žvižgavka, kjer je prijavo možno podati tudi anonimno (in tudi v tem primeru slediti njenemu reševanju).

Prijave, ki so podane prek Žvižgavke, prejme Olimpijski komite oziroma komisija OKS za integriteto. Sekretar komisije dr. Tone Jagodic je za Poglobljeno povedal, da omenjeni portal obstaja že deset let, a da v preteklih letih prav veliko prijav niso prejeli. Letos je drugače, v manj kot letu dni so jih dobili že 27. To pripisuje večji ozaveščenosti tako glede portala kot tudi glede nesprejemljivih vedenj v športu. K temu žal bolj kot akcije ozaveščanja prispevajo javno odmevni primeri zlorab, je dejal Jagodic.

Na kaj se torej nanašajo prijave? "Veliko je prijav zaradi nepedagoškega dela trenerjev – kričijo, zapostavljajo nekatere igralce, uporabljajo kletvice ... Pritožbe so tudi zaradi pretežkih treningov oz. prevelike zahtevnosti glede na sposobnosti otroka, pa tudi glede telesnih dotikov v primerih, ko morajo trenerji varovati športnike," je naštel sogovornik. Imeli so celo primer prijave, da je trener fizično obračunal z igralcem, pa tudi prijavo spolnega nadlegovanja. Sume kaznivih dejanj, kakršen je slednji, odstopijo organom pregona. Na vprašanje, ali so bile tarče vseh teh zlorab mladoletniki, je Jagodic odgovoril pritrdilno.

Pristojnosti komisije pri obravnavi teh prijav so sicer omejene. Prijavo preuči in po potrebi poda priporočilo športni organizaciji, sama pa ne more izrekati sankcij. Disciplinske postopke vodijo pristojni organi v zvezah.

Jagodic sicer meni, da je tako prav. "Zavedanje o pomenu ustreznega obravnavanja in sankcioniranja neprimernega vedenja se krepi. Nekaj časa bo še trajalo, da se povsod vzpostavi praksa, a stvari gredo v pravo smer. Menim, da je prav, da je to v pristojnosti zvez, ne OKS, saj se morajo same zavedati, kaj je varno okolje ter kako ga vzpostaviti in ohranjati."

Enotne prakse torej še ni, zato se ukrepi zaradi čustvenih zlorab lahko zelo razlikujejo od zveze do zveze. V osnovi se takšnemu trenerju najpogosteje izreče suspenz, torej začasna prepoved opravljanja dela, v tem času pa mora opraviti določeno izobraževanje. "Znanja s področja varnega športnega okolja so nekaterim kar malo odveč, a časi so drugačni, trenerji bodo to znanje morali imeti," je dejal Jagodic. "Podobno je bilo z dopingom – pred 50 leti ta ni obstajal. Danes vsi trenerji vedo, kaj je doping in poznajo protokole. Enako bo z varnostjo in etiko. Če tega ne boš obvladal, ne boš mogel biti trener."

"Nekateri otroci pod velikim pritiskom zaradi staršev"

Klemen Steklačič, profesor športne vzgoje, učitelj na OŠ Prule in trener nogometa pri NK Ivančna Gorica, ki ima dolgoletne izkušnje z delom z otroki, meni, da se je odnos trenerjev do otrok v zadnjih letih precej spremenil. Sam je kot otrok na nogometnih treningih doživljal kričanje in kletvice trenerjev, kar da je bilo takrat nekaj povsem običajnega. Danes je tega po njegovih opažanjih manj, tudi zato, ker so otroci in starši na takšno vedenje bolj občutljivi. To ne pomeni, da trener ne sme biti zahteven: tudi sam kdaj povzdigne glas, da pritegne pozornost, opozori na napako ali otroka spodbudi, da nekaj naredi bolje. Razlika je po njegovem v načinu in namenu – kritika igre ni isto kot poniževanje otroka.

Večjo težavo vidi v pretirani osredotočenosti na rezultat, zaradi katere lahko trener pozabi, zakaj so otroci sploh v športu. "Marsikateri trener, ki ga vodi velika želja po dobrem rezultatu, na tekmi pošilja v igro samo tiste igralce, ki so dobri, nekatere, ki so nekoliko slabši, pa ne. V ekipi je namreč vedno tudi kak otrok, ki mu ne gre tako dobro, a ima veselje do nogometa in redno prihaja na treninge. Na take otroke se zaradi fokusiranosti na rezultat prehitro 'pozabi', se jih ne vključuje v igro, namesto njih trenerji vključujejo celo bolj nadarjene otroke iz mlajših selekcij ..." je opisal Steklačič. Kot pravi, je tudi sam že doživel očitke staršev, ko je v igro poslal manj uspešnega igralca, ki si je priložnost zaslužil s trudom, ekipa pa je nato izgubila. "Vedno sem pozoren na to, da vsi dobijo priložnost. Spomnim se, kako slabo sem se sam počutil kot otrok, ko me trener ni poslal v igro."

Steklačič je poudaril, da so otroci pogosto pod velikim pritiskom zaradi staršev. Starši po njegovih izkušnjah otrokom med tekmami pogosto dajejo navodila ali komentirajo njihovo igro, včasih tudi neprimerno. To slišijo tudi otroci. Zato je že moral posredovati, pravi, in starše pozvati, naj se takšnih komentarjev vzdržijo. Posebej velik pritisk staršev opaža prav pri nekaterih najbolj nadarjenih otrocih.

Trenerjevo delo z otroki Steklačič razume precej širše od lovljenja zmag. Na treningih se z njimi pogovarja o šoli, prijateljih in njihovem vsakdanu ter skuša razumeti tudi odnose v skupini. Po tekmi jih pohvali ne glede na rezultat, saj si po njegovem pohvalo zaslužijo za vloženi trud. Uči jih, da sprejmejo odgovornost za rezultat in da ne iščejo krivca drugje. "Nisem obremenjen z rezultatom, pomembno mi je, da se naučijo čim bolje igrati," je zaključil sogovornik.