Nizozemski kodeks tišine: "Vojna je vedno sedela za jedilno mizo"

Pred nekaj meseci je nizozemskega detektiva za umetnine Arthurja Branda presenetilo sporočilo moškega, ki je nedavno prišel do neprijetnega odkritja o družinski zgodovini. Izvedel je, da je potomec Hendrika Seyffardta, nizozemskega generala, ki je vodil prostovoljsko enoto Waffen-SS in je bil eden najvišjih nizozemskih nacističnih kolaborantov.

Kot piše Deutsche Welle, pa se presenečenje moškega tu ni ustavilo, saj je ugotovil, da je slika nizozemskega umetnika Toona Kelderja, ki so jo nacisti izropali iz slovite zbirke judovskega trgovca z umetninami Jacquesa Goudstikkerja, še vedno v lasti njegove družine.

Kelderjev Portret mladega dekleta je dolga leta visel na hodniku doma njegovega sorodnika v bližini Utrechta, je moški povedal Brandu. V pogovoru za nizozemski časnik De Telegraaf je dejal, da čuti "globok sram" zaradi zgodovine svoje družine, hkrati pa je "besen" zaradi številnih let molka, v katerega se je družina zavila. "Ostal sem brez besed. Zato zdaj zadevo izpostavljam javnosti," je dejal za nizozemski časnik.

Brand je umetnino povezal z dražbo izropanih del leta 1940, pri čemer jo je identificiral s pomočjo etikete in kataloške številke. Zgodba je na Nizozemskem močno odmevala.

Družina, ki je po drugi svetovni vojni spremenila priimek, je kmalu po poročanju nizozemskih medijev sliko predala Brandu. Kot je pojasnila zadnja lastnica slike, ki je umetnino podedovala po materi, namreč enostavno niso vedeli, da dediči Goudstikkerja umetniško delo želijo nazaj.

Kot je detektiv Brand povedal za Guardian, je že stopil v stik z družino Goudstikker, da bi se pogovorili "kako naprej".

"Človečnost in dobra volja"

Ogorčenje, ki se je zatem, ko je odjeknila zgodba, vnelo na Nizozemskem, po pisanju Guardiana odraža vse bolj odprt odnos do zgodovine okupacije države, med katero so nacisti pobili tri četrtine judovskega prebivalstva, na tisoče Nizozemcev pa je sodelovalo z režimom, medtem ko so premoženje in domove zaplenili.

Od leta 2020 se namreč pri zahtevkih za vračilo umetnin iz nizozemskih državnih zbirk uporablja pristop "človečnosti in dobre volje", medtem ko številne dražbene hiše zavračajo prodajo spornih ali izropanih umetnin.

Emile Schrijver, generalni direktor Judovske kulturne četrti v Amsterdamu, kjer so leta 2024 odprli Muzej holokavsta, je dejal, da imajo mlajše generacije morda večjo čustveno distanco do vojne, zaradi česar jasneje vidijo storjene krivice.

"Vsi niso imeli vrhunskih umetnin, vendar ni treba, da je vsak izropani predmet velika umetnina, da bi bil pomemben za sorodnike," je dejal. "Potomec, ki dobi srebrno žlico, s katero je njegov praded jedel juho, jo lahko ceni bolj kot sliko, ki mu sploh ni všeč," je še pojasnil.

Gert-Jan van den Bergh, pravni strokovnjak za vračanje umetnin iz odvetniške družbe Bergh Stoop & Sanders, pa je za Guardian dejal, da je v zadnjih letih opazil spremembo, ki nakazuje, da moralna odgovornost dobiva vse večjo težo.

"Dolga desetletja so številne družine te primere obravnavale predvsem kot vprašanja zasebne lastnine," je dejal in dodal: "Danes jih mlajše generacije pogosteje vidijo kot etična vprašanja, povezana s spominom, identiteto in dediščino okupacije."

Nizozemski kodeks tišine

Toda zakaj toliko med vojno ukradenih slik in predmetov še vedno ni bilo vrnjenih? Kot piše Guardian, bi se odgovor lahko skrival v pojmu, ki ga Nizozemci imenujejo het zwijgen, gre za nekakšen kodeks tišine oz. zakon o molčečnosti, ki se je oblikoval okoli dogajanja med drugo svetovno vojno in je tudi en od razlogov, da zapečateni dosjeji o 425.000 ljudeh, ki so jih po letu 1945 uradno preiskovali, še vedno niso v celoti odprti.

"Vojna je vedno sedela za jedilno mizo," je dejala Anne Marthe van der Bles, višja raziskovalka pri Nacionalnem centru za psihotravmo ARQ, ki raziskuje vpliv kolaboracije na družine. "Otroci so vedeli: o tem ne smemo govoriti, ker se mama ali oče razjezi, užalosti ali prestraši. Ne gre zgolj za to, da se o tem ni govorilo. Bilo je težje in bolj obremenjeno od tega."

Zdi pa se, da mlajše generacije Nizozemcev to breme občutijo manj močno in čutijo večjo potrebo po popravi krivic iz preteklosti. Strokovnjaki pa ob tem opozarjajo, da je čas za ukrepanje omejen, saj obstaja velika nevarnost, da bo na tisoče ukradenih predmetov zaradi bledečega družinskega spomina morda za vedno izgubljenih.