Naslednjo nedeljo bo jasno, če ne bo drugega kroga volitev, kdo bo novi predsednik Avstrije. Šest kandidatov izziva dosedanjega predsednika Alexandra Van der Bellena, največji parlamentarni stranki pa za najpomembnejšo politično funkcijo v državi svojega kandidata sploh nista predlagali.
Ne koalicijska ljudska stranka (ÖVP) ne opozicijski socialni demokrati (SPÖ) svojim volilcem niso ponudili lastnega kandidata. Kot so pojasnili v obeh strankah – “iz spoštovanja do dela in osebnosti zdajšnjega predsednika”. Podporo Van der Bellenu so sicer uradno izrazili prenekateri vidni člani obeh najmočnejših strank – tako predsednik parlamenta in član ljudske stranke Wolfgang Sobotka kot vodja socialnih demokratov Pamela Rendi Wagner.
Ankete za zdaj kažejo jasnega favorita: dosedanjemu predsedniku se po zadnjih izidih obeta 58-odstotna podpora volilcev (čeprav je bila ta še pred slabim mesecem celo za osem odstotnih točk višja). Vsi ostali kandidati so daleč zadaj. Walter Rosenkranz, ki kandidira kot član z aferami prepredene stranke svobodnjakov (FPÖ), je s 16 odstotki edini, ki še lahko upa na dvomestni rezultat – preostalim bi volilci namenili manj kot deset odstotkov.
Zgodovina volitev je aktualnim predsednikom naklonjena. Do zdaj so namreč vsi, ki so kandidirali vnovič, dobili tudi drugi mandat, in to s prepričljivo večino že v prvem krogu. Toda šest izzivalcev – kar štirje med njimi pripadajo desnemu taboru – želi volilno premiero in zamenjavo v predsedniškem uradu v Hofburgu. Udobna prednost trenutnega predsednika bi lahko “uspavala” njegove volilce in ob pričakovanju nizke udeležbe tudi presenečenja, kakršnemu smo bili priča pred šestimi leti, niso izključena.
Prelomne volitve pred šestimi leti
Ni manjkalo veliko, pa bi leta 2016 Avstrijci na najvišjo politično funkcijo v državi namesto liberalnega Van der Bellena izvolili svobodnjaka z desnega političnega pola, Norberta Hoferja. Ankete so po dolgem času napovedovale tesen izid, brez primere je bil tudi sam volilni spopad. Po pritožbi svobodnjakov je namreč avstrijsko ustavno sodišče zaradi napak pri štetju glasovnic, poslanih po pošti, drugi krog razveljavilo. Nato se je z ovojnicami za glasovanje po pošti zapletlo še enkrat. Tiskarna, ki je tiskala volilne lističe, ni zagotovila kakovostnega lepila za ovojnice, zato so ponovljeni drugi krog preložili za dva meseca. Volitve so se tako raztegnile na slabih osem mesecev, celotna kampanja pa na skoraj leto dni. V drugem krogu je Van der Bellen nato za 348 tisoč glasov ali dobrih sedem odstotkov premagal Hoferja. Izid so odločile šele preštete glasovnice po pošti – skoraj 900 tisoč Avstrijcev se je takrat namreč odločilo glasovati po tej poti. Van der Bellena, starosto avstrijske zelene politike, otroka begunskih staršev, so pred šestimi leti podprli vodilni politiki socialdemokratske stranke, pa nekateri ugledni bivši, ne pa tudi takratni vodilni v ljudski stranki, a je očitno bolj kot to dejstvo prevladalo glasovanje proti Hoferju.
Zeleni socialni demokrat vzhodnjaških korenin
Da se je prvič sploh podal v predsedniško tekmo, se je sicer že štiri leta na državni ravni politično upokojeni Aleksander Van der Bellen pustil prepričevati kar nekaj časa. Zeleni, ki jih je do leta 2008 kot predsednik vodil enajst let – rekord med vsemi njegovimi predhodniki – niso bili njegova prva strankarska izbira, ampak socialni demokrati. A tam vidnejše funkcije nikoli zares ni imel. Znotraj Zelenih pa se je pogosto postavil proti glavni strankarski struji: ob referendumu o vstopu Avstrije v EU je bil namreč za, stranka pa proti. Sin estonske matere in ruskega očeta je med veliko begunsko krizo jasno povedal, da verjame v multikulturnost, da Avstrija lahko gosti še več beguncev, kot jih je bila pripravljena sprejeti, in da bo njihova integracija uspešna. Nekdanji univerzitetni profesor, nekdanji prostozidar je pred dvajsetimi leti v eni od knjig svojo pot orisal kot pot od arogantnega antikapitalista do velikodušnega liberalca. Njegov resnobni, nedogmatski stil, pomešan s podobo od ljudi odtujenega profesorja, volilcev že pred šestimi leti ni odvrnil. Takrat je podporo dobil predvsem v mestih. Danes 78-letni Van der Bellen, sicer strastni kadilec, bo, če bo ponovno izvoljen, po drugi svetovni vojni najstarejši avstrijski predsednik, ki bi dobil šestletni mandat. Prvi iz vrst zelenih, prvi, ki ni član socialdemokratov oziroma ljudske stranke.
Prvi mandat, štirje kanclerji
V času svoje prve “vladavine” je imel Van der Bellen opravka s kar štirimi kanclerji in prvo kanclerko – Brigitte Bierlein, Kernom, Kurzem, Schallenbergom in Nehammerjem – nekaj, česar doslej v le enem predsedniškem mandatu ni “izkusil” še nobeden od njegovih predhodnikov. Podpisal je 794 zveznih zakonov, imenoval štiri rektorje, povišal 22 generalov, podelil 307 profesur in pomilostil 586 obsojencev. Različna odlikovanja je podelil 5.845 ljudem, avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost tudi najbolj prevajanemu slovenskemu pisatelju Dragu Jančarju. Takrat je to novico delil tudi na Instagramu, s pripisom, da gre za velikana evropske književnosti, čigar knjige “gredo pod kožo”. Ob tem je Van der Bellen, v nasprotju s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem, ki je novico o odlikovanju pospremil izključno s fotografijo samega sebe, hkrati objavil še Jančarjeva izbrana dela.
Čeprav gre večinoma za protokolarno funkcijo, a z nekaterimi ključnimi pooblastili, je prvi mandat Van der Bellena zaznamovalo kar nekaj prelomnic. Namreč, prvič je bil odstavljen notranji minister (Herbert Kickl, FPÖ), prvič je morala z izglasovanjem nezaupnice v parlamentu odstopiti celotna avstrijska zvezna vlada, prvič je predsednik na kanclerski položaj imenoval žensko (nekdanjo predsednico ustavnega sodišča Brigitte Bierlein), še noben avstrijski predsednik doslej ni imenoval začasne vlade, sestavljene iz uglednih strokovnjakov, kot je to po izbruhu afere Ibiza storil Van der Bellen, in prvič je predsednik republike zaradi neodzivnosti finančnega ministra ob tožilskih preiskavah vladnega korupcijskega škandala moral z dekretom zahtevati predajo ministrove elektronske pošte in dopisov.
In Van der Bellen, ki v javnosti sicer nastopa nepretenciozno s svojo kultivirano brezskrbnostjo, je pogosto ostro kritiziral delo vlade. “To, da opozarjam, če gre kakšna stvar narobe, je moja dolžnost. Saj sem bil vendar izvoljen na to pomembno državno funkcijo z razlogom,” je večkrat poudaril. Morda najbolj odmevna je bila njegova kritika, ki jo je maja letos ob grozeči inflacijski in energetski krizi na račun vladne koalicije izrekel kar v svojem govoru ob odprtju festivala kulture v mestu Bregenz. “Vlada mora zdaj, brez odlašanja, narediti to, za kar je bila izvoljena. Sorry (oprostite), ampak treba je delati in še enkrat delati!” je bil presenetljivo jasen Van der Bellen in s prstom nazorno pokazal na ekipo kanclerja Karla Nehammerja. Znana so tudi njegova zunanjepolitična stališča: da dolgoletni avstrijski nevtralnosti, previdnost, ko gre za vprašanje pristopa k Natu. In drugič: “Z vojno v Ukrajini Putin napada ne le Ukrajince, temveč tudi naše vrednote. Nismo Putinovi vazali.” Ob tem pa je hkrati okrcal pretekle avstrijske vlade, ki so bile zaslepljene ali so ignorirale avstrijsko (energetsko) odvisnost od Rusije.
Volitve 2022 ali dobrodošli v leto 1980
To je bilo leto, ko so Avstrijci novega predsednika nazadnje izbirali med izključno moškimi kandidati. Že šest let kasneje je Freda Meissner-Blau kandidirala za Zelene, leta 1992 Heide Schmidt za Svobodnjake, leta 1998 Gertraud Knoll kot neodvisna kandidatka in znova tudi Schmidt, tokrat za Liberalni forum. Leta 2004 je nekdanja zunanja ministrica iz vrst ljudske stranke, Benita Ferrero Waldner, kandidirala proti Heinzu Fischerju, šest let kasneje se je Fischerju zoperstavila Barbara Rosenkranz iz stranke FPÖ. Na zadnjih volitvah je nekdanja predsednica vrhovnega sodišča Irmgard Griss kandidirala kot edina neodvisna kandidatka. Zdelo se je torej, da je čas izključno moških “krogov” mimo. Zdaj je jasno, da ni tako. Tudi na letošnjih volitvah Avstrija ne bo dobila prve predsednice. Za kandidatki Barbaro Rieger in Helgo Egger je bila previsoka že prva ovira – 6.000 podpisov podpore. “Čisto po moško torej,” je dejala nekdanja kandidatka Griss, ki dejstvo, da nobena od petih parlamentarnih strank ni bila pripravljena kandidirati ženske za predsedniški položaj, vidi kot sramoto za Avstrijo in črni volilni madež za njeno demokracijo.
Sedem kandidatov, en favorit
Van der Bellen je – tako kot že njegova predhodnika Thomas Klestil in Heinz Fischer – sprejel odločitev, da se v volilni kampanji s svojimi tekmeci v televizijskih soočenjih neposredno ne bo pomeril. Kljub nenapisani tradiciji je bilo njegovo pojasnilo za mnoge Avstrijce v teh časih presenetljivo. “Saj me že poznate. Imate šest let izkušenj z mano na predsedniškem položaju. Mnenja in prepričanja ostalih kandidatov so javnosti manj znana. Naj oni med seboj razpravljajo o bistvenih vprašanjih.” Ali bo tudi v drugem krogu, če bo, enako – za zdaj še ni povsem jasno. “Če in ko bomo na tej točki, se bom odločil,” je bil kratek Van der Bellen.
Proti dosedanjemu predsedniku si nihče ne upa resneje izgubiti ugleda v ringu. Tako so namreč politični analitiki pospremili odločitev obeh največjih strank, da tokrat svojih kandidatov ne predlagata. S tem se je seveda odprl prostor za “desnico”. 60- letni Walter Rosenkranz, kandidat svobodnjakov, nekdanji odvetnik za kazenske zadeve iz Kremsa, ki je na sodišču branil najrazličnejše prestopnike, je po raziskavah za zdaj najbližje Van der Bellenu. Elitist, ki zastopa stranko “malega človeka”, sam pa v tem ne vidi nobenih nasprotij, bi prejel približno 16 odstotkov glasov. To bi bil ne le poraz za Rosenkranza, temveč tudi za stranko FPÖ, saj je ta na zadnjih predsedniških volitvah skorajda triumfirala. Rosenkranz, ki je bil v času koalicije ÖVP-FPÖ na čelu s Sebastianom Kurzom in Heinz-Christianom Strachejem vodja poslanske skupine svobodnjakov in s tem eden od tvorcev turkizno-modre koalicije, je po aferi Ibiza mesto našel v uradu varuha človekovih pravic. Predsednik Svobodnjakov je pred Rosenkranzem za kandidaturo pod okriljem stranke resno nagovarjal tudi dunajskega odvetnika Tassila Wallentina, a je občasni kolumnist časnika Kronen Zeitung to zavrnil in v kampanjo vstopil kot samostojni kandidat. Wallentin, ki mu ankete pripisujejo okrog devet odstotkov glasov volilcev, si z Rosenkranzem deli protipriseljensko in protikoronsko retoriko. Zadnja je v predsedniški tekmi prvo orožje še enega odvetnika, Michaela Brunnerja, sicer ustanovitelja stranke, katere modus operandi je proticepilstvo. Politični analitiki so si enotni, da gre pri Brunnerju le za promocijo lastne stranke, ki se je v Zgornji Avstriji že prebila v deželni parlament, javnomnenjske raziskave pa mu pripisujejo le triodstotno podporo. Dobra dva odstotka več bo po predvidevanjih prejel še en desničar, Gerald Grosz, nekdanji pribočnik Jörga Haiderja, ki ima na družbenih omrežjih daleč največ sledilcev med vsemi kandidati (750.000) in ki zase pravi, da je radikalen v izražanju, ne pa tudi v stališčih.
Z levega pola Van der Bellena izzivata le dva. Podjetnik Heinrich Staudinger, samooklicani kristjan in komunist, kategorično zavrača sankcije proti Rusiji in dobavo orožja Ukrajini. Ankete mu kažejo najnižjo podporo. Eden od kriterijev, ki jih določa avstrijska zakonodaja, ko gre za predsedniške kandidate, je minimalna starost 35 let. Prav toliko jih ima Dominik Wlazny, zdravnik po izobrazbi, sicer pa nagrajeni punk rocker, znan pod psevdonimom Marco Pogo. Predsedniku Pivske stranke, ki je na volitvah leta 2020 v dunajski deželni zbor osvojila enajst mandatov, tokratne ankete kažejo osemodstotno podporo volilcev. Njegova kampanja je najbolj neposredna. Na dveh plakatih tako med drugim izpostavlja: “Ženske delajo brezplačno vsako 8. leto” in “350.000 otrokom v Avstriji grozi revščina”.
1,4 milijona ljudi brez volilne pravice
V primerjavi s slovensko zakonodajo avstrijska priznava volilno pravico že s šestnajstimi leti. A bolj kot to dejstvo je presenetljivo, da je v državi z devetimi milijoni prebivalcev kar 1,4 milijona ljudi oziroma vsak šesti brez volilne pravice, ko gre za predsedniške ali državnozborske volitve. Pred 20 leti je bilo takšnih “le” 580.000. Še posebej veliko je tistih brez državljanstva in torej brez volilne pravice v mestih in na zahodu države. Tako na primer v Innsbrucku in Salzburgu ne more voliti približno 30 odstotkov starejših od 16 let, v Linzu in Gradcu četrtina, v posameznih okrožjih dvomilijonskega Dunaja pa skorajda vsak drugi Dunajčan čez teden dni ne bo imel pravice voliti predsednika države.
Poskusi olajšati postopek naturalizacije tako imenovanih “gastarbajterjev” v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja niso bili uspešni, saj potrebna dvotretjinska večina v parlamentu nikoli ni obstajala. Leta 1998 je svobodnjaška stranka FPÖ s plakati vodila kampanjo proti tako imenovani “tuji infiltraciji” in nato na volitvah v parlament leto kasneje prejela 27 odstotkov glasov. Sedem let zatem je črno-modra koalicija ljudske stranke in svobodnjakov zakon o državljanstvu še dodatno zaostrila. Zdajšnji predsednik Van der Bellen je maja letos izjavil, da so za pridobitev državljanstva postavljene previsoke ovire, in predlagal reformo volilne zakonodaje, za kar bi bila potrebna dvotretjinska večina v parlamentu, a se koalicijska ljudska stranka in opozicijski svobodnjaki z njegovim predlogom za lažjo naturalizacijo niso strinjali. Za politologa Petra Filzmaierja je razsežnost problematike prebivalcev Avstrije brez volilne pravice alarmantna. “Trajna izključenost velikega števila prebivalcev iz volilnega procesa bo imela velike negativne posledice. Ti ljudje plačujejo državi davke, a ne odločajo o ničemer.”
Žrtveno jagnje vladnih neuspehov?
Ker je zaupanje Avstrijcev v vlado ljudske in zelene stranke najnižje do sedaj – koalicija že mesece zaznava le še tretjinsko podporo v anketah, vlada pa med vsemi javnimi institucijami najnižjo oceno – koalicijske delnice kotirajo precej nizko. Ljudska stranka v vseh meritvah javnega mnenja že zaostaja za socialnimi demokrati, Zeleni so poravnani z opozicijskim NEOS, svobodnjaki se znova krepijo, kancler Nehammer pa v anketah že izgublja premiersko pozicijo v boju z Rendi Wagner (SPÖ). Protivladno razpoloženje sta ob aferah, ki še vedno vztrajno pretresajo največjo koalicijsko stranko ÖVP, dodatno podžgala energetska in draginjska kriza. Zvezne predsedniške volitve bodo prve volitve v državi, odkar so se leta 2020 s korono začele izredne razmere. Vsi, ki se želijo upreti protikoronskim ukrepom, sankcijam proti Rusiji, inflacijskemu valu in podražitvam energentov, bi lahko nakopičeno jezo stresli na aktualnega predsednika Van der Bellena, ki ga mnogi, pa čeprav ni v vladi, dojemajo kot del “sistema”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje