Rakete, vojaška letala, droni. V naši bližini se odvija mini oboroževalna tekma

Svetovni mir je zaradi vojne v Ukrajini, vojne v Gazi, nedavne eskalacije razmer v Iranu in zaradi največjega števila konfliktov po drugi svetovni vojni nasploh dodobra skrhan.

Po pozivih ameriškega predsednika Donalda Trumpa in odločitvi zveze Nato o povišanju proračunskih izdatkov za obrambo zaveznic številne države na stari celini pospešeno vlagajo v svoje obrambne zmogljivosti.

A se je ob tem na območju Zahodnega Balkana razplamtela tudi "mini oboroževalna tekma" med Srbijo in Hrvaško, ki sta v zadnjih mesecih in tednih pospešeno krepili svoje vojaške zmogljivosti.

Po podatkih Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (Sipri) je na območju Zahodnega Balkana v zadnjih petih letih v vojsko največ vložila Srbija; samo leta 2024 je za to namenila skoraj dve milijardi evrov, kar je okoli 2,6 odstotka BDP.

Za primerjavo – Srbija je leta 2024 za vojsko namenila skoraj petkrat več denarja kot recimo Albanija, ki je članica Nata in je po vojaških izdatkih na drugem mestu v regiji.

Srbija kupila "Zagrebčanke" ter kitajske in izraelske drone ...

Prebivalci držav na območju Zahodnega Balkana so v zadnjih mesecih z zvrhano mero zaskrbljenosti spremljali novice o tem, kako se Hrvaška in Srbija pospešeno oborožujeta. Največ pozornosti domače in tudi širše javnosti je požel srbski nakup kitajskih hipersoničnih balističnih raket CM-400, nameščenih na lovce MiG-29.

Rakete so v Srbiji dobile vzdevek "Zagrebčanke", njihov doseg je do 400 kilometrov, Srbija pa je tako postala prva oborožena sila v Evropi, ki jih poseduje.

Beograd ob tem pospešeno krepi tudi svojo floto brezpilotnih letalnikov – ob kitajskih dronih CH-92 in CH95 so kupili še izraelske drone Hermes 900 in kamikaze "Skystriker".

Aprila letos pa je srbska vlada sklenila tudi dogovor z izraelskim vojaškim gigantom Elbit System za proizvodnjo dronov na srbskem ozemlju. Podrobnosti tega dogovora sicer javno niso znane, a nekateri srbski mediji so poročali, da bo šlo za izdelavo dronov kratkega in dolgega dosega.

Čeprav Srbija večino investicij v vojaški sektor opravlja pri svojih zaveznicah – Rusiji, Kitajski, Izraelu – pa nekatere nakupe opravlja tudi pri zahodnih zaveznicah, s čimer srbski predsednik Aleksandar Vučić ohranja svojo politiko sedenja na več stolih hkrati.

Eno največjih finančnih investicij v vojaško opremo predstavlja leta 2024 podpisan dogovor med Srbijo in Francijo. Gre za 2,7 milijarde evrov težak nakup 12 bojnih letal Rafale. Beograd bo prva letala dobil leta 2028, do leta 2030 pa namerava s francoskimi lovci nadomestiti svojo floto ruskih letal MiG-29.

... Hrvaška kupuje brezpilotnike in drugo opremo zahodnih zaveznic

Tudi Hrvaška močno krepi svoj vojaški arzenal. Vlada premierja Andreja Plenkovića je nedavno potrdila novi paket vojaških nakupov v vrednosti dveh milijard evrov. Ta vključuje 44 nemških tankov Leopard 2A8, 18 francoskih samohodnih havbic Caesar, protidronske sisteme SKYctrl ter 420 težkih tovornjakov Tatra.

Ob tem je hrvaško ministrstvo za obrambo že potrdilo operativno uporabo šestih turških oboroženih brezpilotnih letalnikov Bayraktar TB2, v parlamentarni proceduri pa je odobrena tudi nabava ameriških raketnih sistemov HIMARS v vrednosti več kot 350 milijonov dolarjev.

Besedni spopadi med Zagrebom in Beogradom

Ob pospešenem oboroževanju se uradni Zagreb in Beograd vse pogosteje zapletata tudi v ostre besedne spopade in medsebojno obtoževanje. Srbskega predsednika Vučića je med drugim močno vznemirilo, da so Hrvaška, Albanija in Kosovo podpisali dogovor o vojaškem sodelovanju.

Po Vučićevem mnenju bi lahko omenjena trojica držav napadla Srbijo, zato ga je "upravičeno strah", saj naj bi bilo zavezništvo usmerjeno neposredno proti Srbiji.

"Pripravljamo se na njihov napad. Srbija ima dovolj odvračalne moči za vse te tri (pozor; op. a.) entitete," je poudaril v začetku marca. V Zagrebu navedbe o morebitnem napadu na Srbijo ostro zavračajo. Hrvaški premier Plenković je poudaril, da ne pričakujejo uporabe srbskega orožja proti sosednjim državam, podobno je rekel tudi obrambni minister Ivan Anušić.

"Ne skrbi me to, kar počne Vučić. To je njegova država, on je njen predsednik, ima legitimnost, da dela, kar meni, da mora, in ne vidim nobenega razloga za zaskrbljenost," je nedavno izjavil hrvaški obrambni minister. In ponovno zavrnil trditve, da bi izjava o sodelovanju med Hrvaško, Albanijo in Kosovom pomenila vojaško zavezništvo, ki bi lahko ogrozilo suverenost Srbije.

Oster pa je bil v svojih izjavah zaradi nakupa "Zagrebčank" hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki je srbskega kolega Vučića posvaril, "naj pazi, kaj govori".

"Moram priznati, da ne razumem, kaj želijo doseči s takšno vrsto oboroževanja. Veliko trošijo. Bog ve, od kod prihajajo vsa ta sredstva in ali je vse to tudi plačano," je dejal Milanović in dodal: "Kaj bodo z njim? Napadli Hrvaško? To bi bilo grozno za nas, a še huje zanje."

Kljub ostri retoriki in kopičenju sodobnih vojaških sistemov – tako ofenzivnih kot obrambnih – pa strokovnjaki ocenjujejo, da je nevarnost dejanskega konflikta na Zahodnem Balkanu trenutno majhna.

Politolog z ljubljanske fakultete za družbene vede Faris Kočan pravi, da je treba trenutno oboroževalno dinamiko razumeti predvsem skozi prizmo krhanja liberalnega svetovnega reda, pomanjkanja regionalne kohezije in neuspeha EU na tem območju.

"Le še pridobivanje političnih točk"

Kot pojasnjuje, je Zahodni Balkan kot koncept nastal leta 2003, danes pa ga umetno pri življenju ohranja le še EU. "Vidimo, da v zadnjih dvajsetih letih te močne regionalne kohezivnosti nismo dosegli. Države se niso pretirano premaknile iz 'modela' sovražnika, da bi postale vsaj tekmice, kaj šele zaveznice," opozarja Kočan.

Ker v ospredju ni več ideje o regiji, ki bi se transformirala iz antagonističnih, sovražnih odnosov, vsi politični akterji po njegovih besedah gledajo samo še na pridobivanje lastnih političnih točk.

Za srbskega predsednika Vučića je med drugim vojaško povezovanje Hrvaške s Kosovom in Albanijo po Kočanovem mnenju izjemno priročno. Hrvaška namreč v regiji "opravlja ameriško delo", ko poskuša skozi Nato konsolidirati obrambni segment Kosova, kar predstavlja "hud poseg v srbski državni imaginarij". To srbskemu predsedniku po besedah Farisa Kočana daje "odlično priložnost, da usmerja puščice v notranjo javnost".

"Vučić vedno rabi zunanjega sovražnika, potrebuje percepcijo resnih groženj za to, da vzdržuje oblast," je dejal za N1 in dodal, da se mu zdi, da se srbski državni vrh precej bolj ukvarja s hrvaškimi vojaškimi nabavami kot pa obratno.

"Nacionalizmi so najbolj negativna gonilna sila na tem območju"

Se pa po Kočanovem mnenju ustvarjanje politične napetosti med državama pozna tudi v družbenem življenju in med prebivalci povzroča veliko anksioznosti. "Ko se začne oboroževanje, nastopi tudi tesnoba. Vojna pred tridesetimi leti je še vedno živ spomin," pravi.

Jelena Juvan, vodja katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, a vendarle ocenjuje tudi, da možnost novega konflikta na Zahodnem Balkanu ni tako majhna, čeprav so trenutna vojaška ravnovesja v regiji razmeroma stabilna.

Po njenem mnenju namreč nevarnost konflikta obstaja, dokler obstajajo tudi močno poudarjeni (in podprti) nacionalizmi. "Iz preteklosti dobro vemo, da so nacionalizmi, ne le srbski in hrvaški, ena najbolj negativnih gonilnih sil na tem območju," pravi.

Dodaja, da bi za "vžig" zadostoval že prihod kakšnega novega avtoritarnega in karizmatičnega posameznika, kakršni so bili v preteklosti hrvaški predsednik Franjo Tuđman, srbski predsednik Slobodan Milošević ali predsednik Republike Srbske Radovan Karadžić.

Nedavni srbski nakup raket "Zagrebčank" ima po njenih besedah močan strateški in simbolni pomen, saj služi predvsem kot jasen signal zahodnim državam in Hrvaški, da ima Srbija vojaško moč, ki jo je pripravljena tudi uporabiti. Vendar pa ob tem dodaja, da takšni sistemi v realnosti ne bi prinesli usodnega preobrata na terenu.

Srbija sicer z modernizacijo vojske, ki vključuje nakupe kitajskih in izraelskih dronov, išče svoj položaj v mednarodni skupnosti zunaj evroatlantskih integracij, meni Jelena Juvan, in nadaljuje: "Srbija najbrž ne bo nikoli članica EU in Nata, zato išče protiutež v naslanjanju na Rusijo, Kitajsko in tudi Izrael. Hkrati pa obe državi modernizirata svojo vojsko tudi na podlagi izkušenj iz zadnjih vojn. Vendar je hrvaški položaj nekoliko drugačen. Hrvaška je del Nata in EU, zato ne more kupovati oborožitvenih sistemov iz Kitajske, četudi bi bili ti morda boljši ali cenejši. Srbija pa te omejitve nima in to lahko počne."

Kot premišljeno provokacijo je pa obramboslovka ocenila dogovor o vojaškem sodelovanju med Hrvaško, Albanijo in Kosovom. Prepričana je, da je bil izključni namen tega sporazuma sprovocirati Srbijo, za katero je kosovsko vprašanje izjemno občutljivo. A ob tem Juvan pravi, da to sodelovanje tudi ni grožnja v smislu skupnega napada na Srbijo.