Vojne najbolj prizadenejo otroke, čeprav so ti najbolj nedolžni. Slovenska pediatrinja, psihiatrinja in humanitarka dr. Anica Mikuš Kos je velik del svojega življenja posvetila otrokom na kriznih žariščih. Kaj pravi ob zadnjem dogajanju v Gazi, kjer tudi otroci zelo trpijo in umirajo? Tudi sama pa si trenutno prizadeva eno palestinsko družino evakuirati iz Gaze in jo pripeljati v Slovenijo. Ponudila jim bo tudi streho nad glavo.
“Slovenija ima pri tem lahko pomembno vlogo”
Vsaka vojna najbolj prizadene otroke. Še posebej pa to velja za vojno v Gazi, kjer otroci predstavljajo polovico prebivalstva. Ker je enklava pod blokado Izraela, ti pred nasiljem ne morejo pobegniti na varno, ampak ostajajo ujeti v začaran krog napadov, smrti in trpljenja.
Pri Unicefu ocenjujejo, da vsak od več kot milijona otrok potrebuje psihosocialno pomoč. Kot je za N1 povedala predstavnica Unicefa Tess Ingram, jih skrbi tudi, da bo to dolgoročno vplivalo na njihov telesni razvoj in duševno zdravje.
Kako resne posledice lahko otrokom pusti vojna, dobro ve dr. Anica Mikuš Kos, slovenska pediatrinja, psihiatrinja in strokovnjakinja za pomoč otrokom z vojnih območij. “Nujno je, da delujemo v smeri zmanjševanja trpljenja otrok. Narediti moramo vse, da se vojna čim prej konča in da se zagotovijo različne oblike pomoči,” je opozorila v posebnem pogovoru za N1 in dodala, da ima tudi Slovenija pri tem lahko pomembno vlogo.
Ob tem pa je poudarila: “Ni prav, da otrokom, ki bodo preživeli grozote vojne, pripisujemo, da bodo zaradi tega čustveno bolni. Pomembno je, da jim pokažemo, da se od tega da okrevati. Večina otrok, ki so preživeli vojno, okreva. To ne pomeni, da ne trpijo, in ne pomeni, da so pozabili, nimajo pa nujno duševnih motenj. V sodobni družbi smo trpljenje spremenili v diagnoze in to ni prav.”
Evropske države bi morale večjemu številu ljudi ponuditi zatočišče
Mikuš Kos ima kot dolgoletna predsednica Slovenske filantropije veliko izkušenj z delom z otroki na številnih vojnih območjih po svetu. Gazo je obiskala večkrat, delala je na Kosovu, v Turčiji, v Severni Osetiji, v Ukrajini in marsikje drugje. Drugo svetovno vojno pa je kot otrok izkusila tudi na svoji koži.
Glede tega, kakšno pomoč bi morali zagotoviti otrokom v Gazi, ki so tam ujeti v nenehno nasilje, brez občutka varnosti ter tudi brez vode in hrane, je Mikuš Kos jasna: “Pomembne so konkretne oblike pomoči.”
Evropske države, vključno s Slovenijo, bi morale večjemu številu ljudi iz Gaze omogočiti, da zapustijo vojno območje in se zatečejo na varno, je poudarila. “Pri tem ne gre samo za reševanje teh konkretnih ljudi, ampak za perspektivo upanja. Za sporočilo: Želimo vam pomagati.”
Zato podpira tudi pobudo slovenskih nevladnih organizacij, da vlada vzpostavi dopolnilne poti ter ožjim in širšim družinskim članom Palestincev, ki prebivajo v Sloveniji, omogoči, da na varen in zakonit način pripotujejo v državo.
Kot pravi, si tudi sama trenutno prizadeva eno palestinsko družino evakuirati iz Gaze in pripeljati v Slovenijo. Ponudila jim bo tudi streho nad glavo.
Otrok potrebuje protiutež svetu groze
“Otroku, ki doživi vojno, kot se to dogaja v Gazi ali v Ukrajini, se podre svet. Svet, kot ga je poznal – četudi ga je zaznamovala revščina ali blokada, a je bil relativno varen in predvidljiv – se sesuje. To postane svet groze. Od podobe sveta pa je odvisno, kako se počutimo. Če otrok doživi nekaj dobrega, to vpliva kot protiutež vsemu slabemu. Razume, da na svetu sicer obstaja veliko gorja, veliko zla, a obstaja tudi dobro,” je pojasnila Mikuš Kos.
To dobro pa se ne udejanja le z velikimi herojskimi dejanji, ampak tudi z drobnimi stvarmi, katerih pomen pogosto prezremo, pravi. “Beguncu, ki je pribežal iz vojne, lahko veliko pomeni že to, da ga na ulici prijazno pogledaš in pozdraviš.”
Pomen skupnosti
Kot pravi pri okrevanju po travmatičnih izkušnjah iz vojne za veliko večino otrok lahko več naredi skupnost kot strokovnjaki. Obstaja sicer delež otrok, ki razvijejo duševne motnje in potrebujejo strokovno pomoč, večina pa kljub hudim preizkušnjam ne zboli. Zanje lahko največ naredi skupnost, je poudarila.
“Skupnost daje občutek pripadnosti, občutek, da nisi sam. Omogoča skupno delovanje, srečevanje z ljudmi, s katerimi imaš odnos. V terapevtskem procesu, tudi strokovnem, je odnos zelo pomemben in vpliva na zdravljenje. A dobrobiti vzajemnega odnosa lahko črpaš tudi iz odnosa z učiteljico, sošolcem, prijateljem,” še pravi.
Psihologi in psihiatri imajo po njenih besedah manjšo vlogo že zato, ker jih ni dovolj in njihova pomoč lahko doseže le manjše število otrok. Psihosocialna pomoč je medtem vgrajena v številne druge dejavnike v otrokovem življenju, predvsem v šolo.
“Za okrevanje otroka je pomembno marsikaj, od tega, da ima zagotovljeno varnost in osnovne življenjske pogoje, do vzpostavitve ponovne strukture v življenju. Da torej gre v šolo in se mu ponovno odpre perspektiva v prihodnost. Psihosocialna pomoč je pravzaprav vgrajena v vse te dejavnike, v določene dejavnosti pa še bolj izrazito, denimo v igre, športne dejavnosti, skupinske dejavnosti, ne nazadnje v delo prostovoljcev, ki so živi dokaz, da dobro še obstaja na svetu.”
Zato je po njenih besedah zelo pomembno, da so programi pomoči po vojnah usmerjeni v ponovno opolnomočenje skupnosti.
“Ko sem bila pred leti v Gaziantepu v Turčiji, kjer smo delali s sirskimi begunkami, so tam predavale tudi turške psihologinje, ki so se šolale v ZDA. Govorile so o dobri samopodobi, o pomenu samozavesti, o tem, kako je pomembno razvijati samega sebe. Oglasila se je begunka iz Sirije in rekla: ’Za nas to ni tako pomembno. Za nas je pomembno, kako te cenijo v skupnosti, koliko lahko računaš na svojo skupnost, da ti bo pomagala, kako varnega se počutiš, kaj lahko skupnost pričakuje od tebe.’ Gre za povsem drugačen vrednostni sistem. Mislim, da bi se tudi mi morali vrniti k takšnemu razmišljanju.”
Anica Mikuš Kos
Ko se zlo zgodi, moramo “zalivati” dobro
Otroci imajo zelo veliko možnosti za okrevanje, pogosto več kot odrasli, sklene Mikuš Kos, delno zaradi večje plastičnosti možganov, delno pa zaradi drugačne vpetosti v okolje. “Ko sem delala z begunci iz Bosne, so odrasli pogosto sedeli pred televizijskimi ekrani in spremljali grozote vojne, medtem ko so otroci hodili v šolo in poleg vojne poslušali še o vseh mogočih drugih stvareh. Njihov horizont je širši, imajo več svobode v razmišljanju. Otroci so pogosto tisti, ki prinašajo optimizem in perspektivo v družine, v primeru begunskih družin pogosto tudi povezavo z okoljem.”
Anica Mikuš Kos je letos dopolnila 89 let, kot otrok – judovski in partizanski – je preživela drugo svetovno vojno. Na lastne oči je videla posledice vojnih grozot, ki si jih povzročamo ljudje. Kot pravi, nima prav veliko upanja, da se bo svet spremenil na bolje, a nas to ne odvezuje odgovornosti, da vztrajno delamo za dobro.
“Ko sem odraščala, so nam slikali svet prihodnosti, ki bo lep, pravičen, kjer ne bo zla. Po drugi svetovni vojni smo rekli: Nikoli več. Pa so se spet zgodile vojne. Mislim, da je v ljudeh tako dobro kot zlo, od družbenega konteksta pa je odvisno, kaj bo priplavalo na dan. Dokler smo ljudje na svetu, bomo imeli dobro in zlo. Prizadevati si moramo, da zlo preprečujemo ali vsaj zmanjšamo. Ko pa se zlo zgodi, ne smemo obupati, ampak moramo vztrajno ‘zalivati’ dobro, ki se bo samo tako počasi razraslo. Tudi, če naredimo še tako majhno dobro delo, ima to neki učinek. Svet, v katerem si ne bi prizadevali za dobro, bi bil še mnogo hujši.”
Preberite še dva članka, ki smo jih objavili ta konec tedna v rubriki Poglobljeno:
Predstavnica Unicefa za N1: V dveh tednih sem videla najhujše, kar si lahko predstavljate
Palestnika, ki živi v Sloveniji: “Sin me je vpraša, zakaj te vojne nekdo ne ustavi”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje