Avgusta 1942 so nemški vojaki v imenu Velike Nemčije številnim slovenskim materam iz naročja iztrgali njihove otroke in številne med njimi ločili za vedno.Več kot šeststo teh otrok so poslali v taborišča, kjer so bili podvrženi germanizaciji, izbrane, ki so jih določili na podlagi videza in zdravja, pa so vključili v tako imenovani projekt Lebensborn.
Zgodbe štirih ukradenih otrok, ki so bili vključeni v ta nacistični rasni eksperiment, so zdaj predstavljene v dokumentarnem filmu Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Film je bil v sredo premierno predvajan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, tik pred premiero pa smo se pogovarjali z režiserko Majo Weiss, soscenaristko Natašo Konc Lorenzutti in pionirjem raziskovanja Lebernsborna, nemškim zgodovinarjem dr. Georgom Lilienthalom.
Lebensborn (v prevodu izvir življenja), ki ga je leta 1935 ustanovil Heinrich Himmler, je bil sprva zamišljen kot porodnišnica za žene oficirjev, pozneje pa je začela organizacija SS spodbujati zunajzakonsko materinstvo, da bi tako povečala demografsko rast. V domovih Lebensborna so ženske, ki niso bile poročene, lahko rodile, umaknjene od oči javnosti. Otroke so lahko dale v posvojitev, kar so prav tako uredile službe v okviru te organizacije. Med letoma 1936 in 1945 je bilo tako v osmih domovih Lebensborna v Nemčiji rojenih med 7.000 in 8.000 otrok – večina neporočenim materam.
Domove Lebensborna so odprli tudi v Avstriji, Franciji, Belgiji, na Norveškem, na Danskem in v Luksemburgu. Skupaj jih je bilo 25. Sodeč po zapisih zgodovinarja dr. Georga Lilienthala se je v norveških domovih rodilo okoli 12.000 nezakonskih otrok norveških mater in nemških vojakov.
Ker pa naj Himmler s številom teh rojstev ne bi bil zadovoljen, je organizacija SS v vzhodni Evropi, predvsem na Poljskem, Češkem, v Sloveniji in nekdanji Sovjetski zvezi, začela ugrabljati otroke. Ugrabili naj bi jih kar 50.000. Večino so pripeljali v taborišča, kjer so jih ponemčevali. Za Lebensborn je bilo izbranih nekaj sto.
V Sloveniji je bilo po navedbah avtoric filma, ki sta križali podatke iz slovenskih in nemških arhivov, ukradenih 645 otrok, starih od dveh tednov pa vse do 17 let. Za program Lebensborn so izbrali 29 dojenčkov. Te otroke so nato dali v rejo politično lojalnim parom, ki sami niso mogli imeti otrok. Usode teh otrok so bile zelo različne.
Zasledila sem podatek, da je bilo od 29 slovenskih otrok, kolikor jih je bilo vključenih v program Lebensborn, šest otrok za vedno ponemčenih. Kaj to pomeni?
Nataša Konc Lorenzutti (NKL): To pomeni, da so ti ljudje mogoče celo izvedeli, kdo so oziroma kaj se jim je zgodilo, a se k svojim biološkim staršem ali sorodnikom niso vrnili, ker se niso želeli, ker staršev niso več imeli, ali pa jih nihče ni našel.
Vemo, da je ena od teh šestih ostala v Nemčiji, saj je bila navezana na krušne starše. Imela je sicer stike s sorodniki v Sloveniji, hodila je tudi na počitnice k stari mami. Njena biološka mama je že prej umrla.
Za eno vemo, da je zavrnila vrnitev k svoji biološki mami, najbrž tudi pod pritiski posvojiteljev, ki je niso želeli izgubiti. Ta mama je tako ostala brez edinega otroka.
Dva za vedno ponemčena sta predstavljena v filmu, za dva pa se ne ve, kje sta. Nemškega imena enega izmed njiju ne poznamo. Vemo pa za Martina Janežiča, ki je v Nemčiji dobil ime Dieter Meiwes in uradno ni bil nikoli najden.
Georg Lilienthal (GL): Njegovo identiteto sem odkril, ko smo pripravljali dokumentarni film leta 1994. Bil je z nami, ko smo snemali ta dokumentarec. Že prej sem mu povedal, da imam informacije o njegovem rojstnem kraju. Vedel je, da je bil posvojen, a je mislil, da so bili njegovi biološki starši Nemci. Ko sem mu pred kamero povedal, da prihaja iz Slovenije, je bil zelo šokiran. Rekel ni niti besede. Naslednji dan je odšel. Producentu je rekel, da ne dovoli objave tega posnetka. Od takrat se nisva več slišala.
Mislim, da je tako reagiral, ker je bil po poklicu policist in ga je skrbelo, kako bi takšno razkritje vplivalo na njegovo kariero.
Film Zajeti v izviru prikazuje zgodbe štirih ljudi, ki so bili kot otroci ukradeni in odpeljani v Lebensborn. Kako so se zgodile te ugrabitve?
Maja Weiss (MW): Te ugrabitve so se začele, ko se je trdnjava tretjega rajha razširila na spodnjo Štajersko in del Gorenjske. Leta 1942 je prišel ukaz Heinricha Himmlerja, tudi zato, ker se je na Slovenskem že vršil upor proti okupatorju … Prišlo je do množičnih aretacij. Okoli 1.200 ljudi so v zelo kratkem času aretirali. Zbrali so jih v šoli v Celju in jih začeli ločevati. To se je dogajalo avgusta 1942.
Kako je to potekalo? Prišli so na dom in jih odpeljali.
NKL: To so bile večinoma nočne racije. Po dveh večjih akcijah – ena je potekala od 3. do 5. avgusta, druga, manjša, pa 15. avgusta – so zjutraj zbrali ženske in otroke na dvorišču deške okoliške šole v Celju. Moške so večinoma že prej postrelili v Starem piskru.
Na šolskem dvorišču so jih popisovali. Na teh seznamih, ki so nam zdaj v veliko pomoč, imajo ljudje že ponemčene priimke. Spreminjali so jih kar sproti.
Nekaj dni so bili nato nastanjeni v šoli, ki je bila zbirno taborišče. Po pričevanjih so matere z dojenčki že prej ločili, dojenčke so jim prinašali samo za hranjenje. Če bi takrat dojenček izginil, mati ne bi mogla vedeti, ne kdaj ne kam so ga odpeljali.
V prvi akciji so ločili matere in otroke v noči z 9. na 10. avgust. Takrat so prišli menda s strašno grobostjo nad matere in jih začeli vleči stran od otrok. Nastal je preplah. Vrata so zaklenili in matere niso mogle več do svojih otrok.
MW: Nataša to odlično popiše v svoji knjigi Senca brez človeka, ki je pravzaprav film v prozi.
Tako otroci kot krušni starši so živeli v laži
Usode teh otrok, ki so nato prek projekta Lebensborn prišli k nemškim družinam, so bile različne. Nekatere od teh družin so bile zelo ljubeče in so te otroke sprejele kot svoje.
NKL: Od teh štirih, ki so predstavljeni v filmu, je samo Ingrid von Oelhafen odraščala v neljubeči, hladni družini, zato je imela vse življenje občutek, da je ljubezen nekaj, kar boli, kar te pusti samega. Nikoli se ni poročila in sama pove, da bi se njene ljubezni verjetno drugače iztekle, če bi odraščala v normalni družini.
Sicer pa so bili krušni starši, za katere vemo, večinoma ljubeči.
GL: Izkušnje so bile zelo različne. V filmu slišimo večinoma za ljubeče krušne starše, vendar pa so nekateri te otroke posvojili tudi zato, da bi si zagotovili delovno silo.
Poznam primer ukradenega otroka iz Norveške, za katerega so po koncu vojne trdili, da so njegovi starši Nemci, ki so umrli na begu. Njegovi krušni starši so vedeli, da je prišel iz Norveške, a mu tega niso povedali.
Šele veliko pozneje je od nekoga, ki je delal na kmetiji njegovih krušnih staršev, slišal, da je prišel iz Norveške. Skupaj sva stopila v stik s pristojnimi službami na Norveškem. Medtem pa je o ugotovitvah poročal tudi v svoji službi, zaposlen je bil namreč v nemški obveščevalni službi. Ko so slišali, da je norveškega rodu, je izgubil nemško državljanstvo in službo. Njegovo življenje je bilo uničeno.
Sam sem takrat delal na univerzi, veliko sem govoril o ukradenih otrocih. Nekoč sem opisal tudi njegov primer. Na tem seminarju pa je bila po naključju tudi žena nemškega ministra za notranje zadeve, ki jo je zgodba pretresla. O tem je poročala možu, ki je nato nekajkrat prišel na pogovor k meni. Uredil je, da se je gospod, ki je bil kot otrok ukraden iz Norveške, lahko vrnil v službo.
Krušni starši naj ne bi vedeli, da so ti otroci, ki so jih posvojili, ukradeni. Ali res niso vedeli ali pa so si le zatiskali oči?
NKL: Takrat je bilo po uradnih poteh zelo težko posvojiti otroka, kot je to še danes. V Lebensbornu je bilo lažje. Ta sicer ni bil na dobrem glasu, vedelo se je, da je to neka čudna organizacija. Niso pa vedeli, da so to ukradeni otroci.
MW: Prepričani so bili, da so ti otroci sirote nemškega rodu. Bile so celo govorice, da so jim starše ubili “banditi”, partizani.
Gledali so jih, kot da so okuženi
Gospa Weiss, večkrat ste omenili, da je bil odnos drugih otrok žrtev nacističnega režima do teh, ki so bili vključeni v projekt Lebensborn, omalovažujoč, v smislu, saj njim je bilo še dobro. Ali so tudi sami razmišljali na tak način? Kakšen je bil njihov odnos do tega?
MW: Poudariti je treba, da je vsaka zgodba drugačna. To ni črno-beli svet.
Izkušnje, ki jih vidimo v filmu, so zelo različne – že to, kdaj so se vrnili v Slovenijo, kakšen je bil odnos okolice. Tudi druge ukradene otroke, ki so bili štiri leta na germanizaciji – kar prikazuje moj prejšnji film Banditenkinder – so ob vrnitvi nekateri grdo gledali, kot da so okuženi, kot da je v njih nekaj nemškega.
Se pa o tem tudi ni govorilo. Šele zdaj, ko prihajajo na dan te zgodbe, kdo reče: “On je bil moj sošolec, pa sploh nisem vedel.” To so bili drugi časi.
Otroci, ki so bili v Nemčiji, so vsekakor imeli oznako, kot da so že malo prevzgojeni. Nekateri od teh so imeli starše, ki so padli kot partizani, vse so žrtvovali v vojni. A so otroci kljub temu ostali sami, skozi življenje so se morali prebijati čisto sami. Nobena komunistična partija jim pri tem ni pomagala.
Včasih je kruta resnica boljša od lepe laži. Laž je najhujša bolečina.
Ste pa poudarili, da ne pristajate na “rangiranje” žrtev, češ otrokom, ki so živeli pri nemških družinah, je bilo bolje kot tistim v taborišču.
MW: Njim ni bilo nič bolje. Vsi so žrtve druge svetovne vojne.
NLK: Mislim, da je to v filmu omenila Ingrid. Češ da so bili privilegirani, ker so prišli v nemške aristokratske družine, ker so bili vsaj siti. A oni so živeli v laži. Včasih je kruta resnica boljša od lepe laži. Laž je najhujša bolečina.
Otrok je vedno nedolžna žrtev. Če ti je odvzeto osnovno – starši, dom, varnost – je čisto vseeno, ali si bil sit ali lačen.
V filmu spremljamo tudi zgodbo Erike Matko oziroma Ingrid von Oelhafen, ki naj bi bila ob ugrabitvi zamenjana z drugo deklico. Ta oziroma tudi ta je dobila ime Erika Matko. Od kod je bila ona? Kakšna je bila njena zgodba?
NKL: Tudi njeni starši so bili v tisti avgustovski akciji aretirani, skupaj s tremi otroki. Erika je bila stara devet mesecev. Njen oče se je pred tem vrnil iz taborišča v Mauthausnu.
Potem ko so bili torej aretirani, so bili po nenavadnem spletu okoliščin izpuščeni. Kako in zakaj se je to zgodilo, nihče ne ve. Bili so izpuščeni s tremi otroki: z najstarejšo hčerko, s sinom in z dojenčico, ki pa ni bila Erika, ampak neka druga deklica. Komu so tega dojenčka vzeli? Mati je bila namreč verjetno še vedno tam.
V moji raziskavi so ostala imena štirih izginulih deklic. Ena od teh je bila najbrž ta dojenčica. Ne verjamem, da bomo kdaj odkrili, kdo je bila. Predlani je ta druga Erika Matko z neznano identiteto umrla.
GL: Sam sem Ingrid von Oelhafen našel po naključju. V roke mi je prišla knjiga službe za iskanje pogrešanih otrok pri Rdečem križu. Med imeni sem našel dva otroka iz Slovenije, ena od teh je bila Erika Matko. Ime mi je bilo znano iz dokumenta o prevozu ljudi iz Slovenije v Nemčijo iz leta 1943.
Pozneje sem ugotovil, da so pri nemškem Rdečem križu naredili napako, zato Erike Matko oz. Ingrid von Oelhafen po vojni niso našli. Kot kraj rojstva je bilo namreč navedeno mesto Sauerbrunn in Rdeči križ je preverjal v mestu s tem imenom v Avstriji (mesto se imenuje Bad Sauerbrunn, op. a.) in ne v Sloveniji (Rohitsch-Sauerbrunn je nemško ime za Rogaško Slatino, op. a.).
Na to sem opozoril službo za iskanje pogrešanih oseb v Münchnu, ki je nato obvestila Eriko Matko oziroma Ingrid von Oelhafen.
V otrocih so videli zastonj delovno silo
Kako pa je potekalo iskanje teh ukradenih otrok?
MW: Vemo, kako je potekalo v teh konkretnih primerih, ki jih poznamo. Eno je bilo uradno iskanje, ki ga je sprožila država, prek Rdečega križa. Pogrešane osebe so prijavljali tudi sorodniki.
V arhivih so dolge vrste škatel z zgodbami, imeni, identitetami, od katerih zagotovo marsikatera še ni bila odkrita. Nekatere so izgubljene še danes.
NKL: Ko je začelo kazati, da bo Nemčija izgubila vojno, so otroke iz Lebensborna začeli seliti v Steinhöring, kraj blizu Münchna, kjer je bil ustanovljen prvi dom Lebensborna in kjer je bil tudi njegov sedež.
Osebje iz tega doma je ob koncu vojne pobegnilo in vsi ti otroci so ostali tako rekoč sami. Njihovih mater ni bilo tam. Ko so prišli zavezniki, so našli na stotine zanemarjenih, umazanih, lačnih, bolnih otrok.
GL: Ostalo je nekaj medicinskih sester, ki so še skrbele zanje, a ni jih bilo dovolj. Otrok, ki so bili ob koncu vojne nastanjeni tam, je bilo dvesto ali tristo. Za ameriške vojake je bilo to veliko presenečenje. Tako ameriške kot nemške oblasti so želele ta problem čim prej urediti. Otroke so želeli oddati nemškim družinam.
NKL: Podobno je bilo v domu Lebensborna v Kohren-Sahlisu, kjer so bili nastanjeni tudi slovenski, pa tudi poljski, norveški in drugi ukradeni otroci. Med snemanjem filma smo se srečali z Arnom Kaubejem, ki prav tako nastopa v filmu. Ukraden je bil na Norveškem in v času osvoboditve Kohren-Sahlisa je bil tam. Pozneje ga je posvojil nemški par iz okolice.
GL: Poleti leta 1945 so Rusi, ki so prevzeli oblast, sklenili, da je treba domove zapreti. Pripravili so javni dogodek, na katerega so povabili ljudi iz okolice. Rekli so: tukaj so otroci, ki nimajo doma in staršev. Bil je kot nekakšen sejem. Ljudje so potrebovali pomoč na kmetijah in v teh otrocih so videli zastonj delovno silo. Na območju okrog nekdanjega doma Kohren-Sahlis je tako živelo kar nekaj ljudi norveškega porekla.
MW: Vedeti moramo, da je po koncu vojne tudi v Nemčiji vladala lakota. Če jih ti ljudje ne bi vzeli, bi ostali zapuščeni. Lahko bi umrli. To je zelo zapletena zgodba.
NKL: Za matere je bilo to, da so njihovi otroci živeli pri nemških družinah, sramota. Mama Arna Kaubeja je bila v Oslu, živa. Bila sta v stiku, pisala mu je pisma, da bo prišla ponj in ga odpeljala domov. Potem pa se je poročila in prekinila vse stike z njim, verjetno zaradi moža.
V projekt so bili vključeni le najmlajši, ki se svojega prejšnjega življenja niso spominjali
Ali je pred tem filmom oziroma pred vašo raziskavo v Sloveniji obstajal uradni podatek, koliko otrok je bilo ukradenih med vojno? Kako ste prišli do tega podatka?
NKL: Ko sem prvič pisala dr. Lilienthalu, sem imela seznam najmlajših otrok, ki so bili ukradeni. Nisem vedela, kateri od teh, ki so bili rojeni med letoma 1941 in 1942, so bili vključeni v Lebensborn. (V projekt so bili namreč vključeni le najmlajši, ki se svojega prejšnjega življenja niso spominjali, op. a.)
Poslal mi je svoj seznam otrok s slovenskimi in nemškimi imeni, za katere je bil prepričan, da so bili v Kohren-Sahlisu. Tako sva skupaj sestavila ta seznam 29 otrok.
Za Lebensborn je bilo namenjenih nekaj več otrok, okrog 40, a so nekatere septembra 1944 vrnili v taborišča na Bavarskem. Najverjetneje niso bili “dovolj dobri” (niso ustrezali parametrom arijskih otrok, op. a.).
Toliko je bilo torej slovenskih otrok. Koliko pa je bilo vseh otrok, ki so jih ugrabili za projekt Lebensborn?
GL: Skupaj jih je bilo okrog 350. Največ jih je bilo iz Poljske, pa tudi iz Rusije in Češkoslovaške. Ukradenih je bilo sicer veliko več otrok, po nekaterih ocenah 50.000. Večina jih je šla v taborišča, kjer so bili podvrženi germanizaciji.
Profesor Lilienthal, vi ste se začeli ukvarjati z raziskovanjem ukradenih otrok že v 70. letih. Kaj vas je spodbudilo k temu?
GL: V mojem kraju je v času vojne deloval dom Lebensborna. Ko sem bil najstnik, sem slišal govorice, da so bile v teh domovih plavolase, modrooke ženske, ki so jih pripeljali, da bi s častniki SS ustvarile arijske otroke. To seveda ni bilo res.
Drugič sem za Lebensborn slišal med študijem zgodovine. Profesor me je izzval, naj ugotovim, ali so bile govorice glede Lebensborna resnične, in če niso bile, kakšna organizacija je bila to in kaj je bil njen namen. Tako sem leta 1985 iz te teme doktoriral.
Leta 2002 sem nato organiziral prvo srečanje otrok iz Lebensborna, ki je pozneje preraslo v formalno združenje. Srečujemo se vsako leto.
Združenje najbrž služi tudi kot podporna skupina?
GL: Predvsem v začetku je bila to podporna skupina. Ljudje si niso upali teh zgodb povedati v javnosti. Trajalo je kakšnih deset let, da so nekateri med njimi javno spregovorili. Nekateri pa o tem še vedno ne želijo govoriti javno. Nekateri ne želijo govoriti o tem niti v skupini. Povedali so enkrat in od takrat niso več prišli.
Tisti, ki so vodili projekt Lebensborn, na povojnih procesih v Nürnbergu niso bili obsojeni. Tribunal Lebensborna ni prepoznal kot kriminalno organizacijo.
MW: Tribunal je odločil, da je šlo za humanitarno organizacijo.
GL: Kar je povsem napačno videnje Lebensborna.
Ugrabljeni poljski otroci so tribunalu povedali svoje zgodbe, a se je tribunal kljub temu odločil, da je šlo za socialno organizacijo, ki je v prvi vrsti pomagala materam nezakonskih otrok …
Večina dokumentacije iz domov Lebensborna je bilo uničena, ohranil se je le manjši del. Ugiba se, da je prav ameriška vojska uničila te dokumente. Temu težko verjamem. Vemo, da je ameriška vojska od prihoda na nemško ozemlje zbirala dokumentacijo, da bi zaščitila dokaze.
Takšno odločitev tribunala zelo težko razumem.
Žrtve pa tudi nikoli niso dočakale uradnega opravičila nemške vlade.
GL: Ne. Nemške vlade vsakokrat rečejo, da so po vojni vsem državam, ki jih je nemška vojska okupirala, plačevale odškodnino. In da je to dovolj.
Na Norveškem so ti ugrabljeni otroci zahtevali odškodnine od svoje vlade, z argumentom, da je država prejela odškodnino od Nemčije, vendar pa ta do žrtev ni prišla. Trajalo je zelo dolgo, a jim je uspelo.
Pred dvema letoma so v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg sprejeli odločitev, da ustanovijo sklad in tem žrtvam izplačajo odškodnine. Za ugrabljene otroke, ki so živeli ali še vedno živijo na območju te zvezne dežele, so zagotovili odškodnine v višini približno 5.000 evrov. Vlada je ob tem sporočila, da se zavedajo, da ta vsota ne more poplačati vsega hudega, kar so preživeli, da pa želijo s tem pokazati, da sprejemajo odgovornost.
NKL: S pomočjo dr. Lilienthala je odškodnino dobila tudi gospa iz Slovenije, ki je bila ukradena kot otrok in ki je živela pri družini v tej zvezni deželi. Ta gospa je bila v Slovenijo vrnjena, ko je imela sedem let.
GL. Upajmo, da bo tudi bavarska zvezna vlada sledila temu in ustanovila podoben sklad. A takšne politične odločitve se sprejemajo zelo počasi.
MW: Medtem pa ljudje umirajo. Moje mnenje je, da bi se morali glede odškodnin dogovoriti na ravni držav, ne pa da se mora vsak posameznik boriti, da dobi, kar mu pripada. V času Jugoslavije naj bi bila že izplačana neka odškodnina. A ta denar nikoli ni prišel do žrtev.
GL: Pomembno je, da javnost izve, kaj se je zgodilo. Kakšno bolečino in travme so prestali ti otroci. Zato je ta film tako pomemben.
Vsak ima svojo zgodbo, svojo bolečino
Vsi trije ste se dolgo ukvarjali s temo ukradenih otrok v času nacizma. Kako je to vplivalo na vas osebno, na vaše življenje?
GL: Čeprav se že 50 let ukvarjam z raziskovanjem teh zgodb, so se me zgodbe štirih nekoč ukradenih otrok, ki nastopajo v filmu, zelo dotaknile. Dotaknilo se me je, kako ima vsak svojo zgodbo, svojo bolečino.
Bilo je posebno doživetje, ko sem pred dvema letoma spoznal Ivana Acmana. Mislil sem, da je jezen na Nemce, zagrenjen. Bil pa je pravo nasprotje tega – bil je zelo prijazen človek, zelo prijeten. To se me je res dotaknilo.
NKL: Spomnim se tega obiska pri Ivanu Acmanu, tri ure smo preživeli pri njem.
Ivan Acman ima mlajšo sestro Elico. Ko je bila ukradena, je bila stara samo nekaj tednov. Bila je iztrgana iz materinega naročja, dobesedno z njenih prsi, kar jo je za vedno zaznamovalo. Vplivalo je na njeno duševno zdravje.
Ko sta bila Ivan in njegova sestra ukradena, sta bila najprej oba odpeljana v Kohren-Sahlis, a so Ivanovo sestro nato vrnili v taborišče.
Elica je še vedno živa. Ivan skrbi zanjo. Ko smo torej bili na obisku in je iz hiše stopila stara gospa, tiha in plaha, je Georg vzkliknil: “Elica!” Iz arhivov je namreč poznal njeno ime in vedel, kaj se ji je zgodilo.
Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj me te zgodbe ne zagrenijo. A v resnici čutim veliko odrešenje. Greni me to, kar se dogaja zdaj, kar se bo moralo reševati naslednjih sto, dvesto, tristo let. Grenijo me grozljiva bremena, ki se ta hip nalagajo otrokom.
Te, o katerih govorimo, so že razrešene. Obžalujem pa, da se ponavljajo.
MW: Že po prvem filmu o ukradenih otrocih mi je bilo v veliko zadoščenje, da smo ga naredili. Takrat sem obljubila Janezu Žmavcu (predsedniku Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, op. a.), da bomo to naredili. Je pa pri takšnih projektih vedno vprašanje tudi, kje dobiti sredstva – ne glede na to, da gre za tako pomembne zgodbe.
Že leta 1989 sem naredila film Judje na Slovenskem, ki je film o kršenju človekovih pravic, o travmah, ki jih za sabo nosijo ljudje zaradi napačnih ideologij.
Dokumentarni filmi so na neki način lahko tudi humanitarno delo, ki pripomore k senzibiliziranju družbe in k razumevanju kršitev človekovih pravic. Zato morajo biti te zgodbe vedno znova pripovedovane.
“Če ne odpustiš, umreš”
Film nosi zelo močno sporočilo odpuščanja. Navdihujoče je, kako so ti štirje ukradeni otroci uspeli odpustiti, kljub vsem grozotam, ki so jih doživeli že kot majhni otroci …
MW: Če ne odpustiš, umreš. Mislim, da je ljudem, ki odpustijo, lažje iti skozi življenje. Odpustiti je težko in to je proces, ki zahteva čas. A če tega ne zmoreš, ali zboliš ali pa si zagrenjen vse življenje.
GL: V preteklosti sem dobil veliko prošenj za sodelovanje pri dokumentarcih. Večino sem zavrnil, saj sem videl, da ustvarjalci niso bili predani tej težki temi. Pri Nataši in Maji je bilo povsem drugače. Od prvega trenutka sta bili izjemno angažirani. Mislim, da smo bili zelo dobra ekipa. Vsi smo imeli isto idejo – da moramo pomagati tem ljudem in njihove zgodbe razkriti javnosti.
MW: Vse to izhaja iz želje razumeti. Radi bi razumeli. Kako. Zakaj.
NKL: In zakaj spet? Zakaj je v Ukrajini ponovno ukradenih na tisoče otrok, odpeljanih od staršev in v vojaške sirotišnice, kjer morajo misliti in govoriti rusko, vsak dan peti rusko himno? Kjer ne smejo govoriti ukrajinsko, se spominjati svojih staršev. To je isti vzorec.
GL: Niti predstavljati si nismo mogli, da bomo v času svojih življenj ponovno priča nečemu takšnemu.
Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je nastal v produkciji Bela film pod taktirko producentke Ide Weiss v koprodukciji z RTV Slovenija, Senca Studio, Zavodom Maja Weiss in Zavodom Vesnik. Direktor fotografije je Mitja Ličen, montažer Jurij Moškon, skladatelj glasbe in izvajalec August Adrian Braatz, tonski mojster Jurij Zornik.
Od 21. marca naprej bo na rednem programu Kinodvora in drugih članov slovenske Art kino mreže.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje