"Bogatim bi morali premoženje omejiti na 10 milijonov"

Prof. dr. Ingrid Robeyns (Foto: Keke Keukelaar)

Kot družba se strinjamo, da obstaja meja revščine, pod katero ne bi smel živeti nihče. Nizozemska filozofinja Ingrid Robeyns pa je prepričana, da bi morala obstajati tudi zgornja meja – da si nihče ne bi smel lastiti več premoženja, kot ga potrebuje za udobno in izpolnjeno življenje. Njena ideologija ima tudi ime – limitarianizem. Posebej za N1 pojasnjuje argumente proti ekstremnemu bogastvu.

Dr. Ingrid Robeyns je profesorica filozofije in etike na univerzi v Utrechtu z doktoratom iz ekonomije. Raziskovalno se že zadnjih deset let ukvarja z vprašanjem distribucije bogastva in moralne (ne)dopustnosti kopičenja premoženja v rokah peščice. Svoje dolgoletno raziskovanje in oblikovanje argumentov je letos kronala s knjigo – Limitarianizem: razlogi proti ekstremnemu bogastvu, ki je izšla v začetku meseca.

Če bi imeli samo eno minuto, da me prepričate o limitarianizmu, kaj bi dejali?

Bistvo limitarianizma je v prepričanju, da bi morala obstajati zgornja meja osebnega bogastva, ki si ga lahko lasti posameznik. Kot družba se strinjamo, da obstaja meja revščine, pod katero ne bi smel živeti nihče. Mejo bi morali postaviti tudi na drugi strani premoženjske lestvice. Pretirano bogastvo je potratno. Na neki točki dodatno premoženje preprosto ne prispeva več h kakovosti posameznikovega življenja. Poleg tega pa je ekstremna koncentracija bogastva v rokah peščice družbeno škodljiva – načenja demokracijo in je nevzdržna z okoljskega vidika.

Najosnovnejši filozofski argument za omejitev ekstremnega bogastva pa je, da ga z moralnega vidika ni mogoče upravičiti. Nihče od nas ne more reči, da si resnično zasluži ekstremno bogastvo. Veliko vlogo pri uspehu posameznika namreč igrata naravna in družbena loterija, torej s kakšnimi sposobnostmi in v kakšno okolje se rodimo.

Ravnotežje med spodbujanjem podjetništva ter omejevanjem koncentracije bogastva

Kako določiti zgornjo dopustno mejo osebnega bogastva? Na kateri točki ima človek več, kot potrebuje za izpolnjeno življenje?

Na načelni ravni bi omejitev morali določiti tako, da bi karseda omejili škodljive učinke kopičenja premoženja. A če bi temu načelu zvesto sledili, bi bila meja po mojem mnenju postavljena zelo nizko. Tako nizko, da bi lahko številne ljudi, ki jih ženejo finančni motivi, odvrnila od podjetništva in od inoviranja. Zato je po mojem prepričanju treba najti pravo ravnotežje med nadaljnjim spodbujanjem podjetništva in inovacij na eni ter omejevanjem negativnih učinkov koncentracije bogastva na drugi strani.

V knjigi kot zgornjo mejo vrednosti premoženja predlagam deset milijonov, bodisi evrov, dolarjev ali funtov. Številka sama se mi ne zdi tako pomembna, kot so pomembni argumenti v prid nujnosti omejitve.

Knjiga Limitarianizem — Knjiga Ingrid Robeyns (Foto: N1)

Kako si predstavljate uvedbo takšne omejitve?

Limitarianizem si predstavljam kot regulatorni ideal. Podobno kot spoštovanje človekovih pravic – vsi se strinjamo, da je treba človekove pravice varovati, pa se kljub temu neprestano pojavljajo kršitve. Naša naloga pa je, da si neprestano prizadevamo za svet, v katerem bo kršitev človekovih pravic čim manj.

Limitarianizem vidim v podobni luči – v popolnoma pravičnem svetu nihče ne bi bil ekstremno bogat, iluzorno pa je pričakovati, da lahko tak ideal dosežemo na kratek rok. Se mi pa zdi pomembno, da se odkrito pogovorimo o argumentih in možnostih. Prepričana sem, da potrebujemo omejitev koncentracije bogastva, četudi se zavedam, da se to ne bo zgodilo na hitro.

Ali s tem, ko limitarianizem označujete za ideal, pravzaprav priznavate, da gre za utopično zamisel?

Kot rečeno, limitarianizem je utopičen na enak način, kot je utopičen svet brez kršitev človekovih pravic. V življenju potrebujemo ideale, da si lahko neprestano prizadevamo za to, da bi bil svet okoli nas boljši in pravičnejši.

Naraščajoča neenakost

Po podatkih nevladne organizacije Oxfam najpremožnejši odstotek Zemljanov obvladuje skoraj polovico vsega premoženja. Najmanj premožna polovica prebivalstva Zemlje pa skupaj obvladuje manj kot odstotek premoženja.

Od bogastva, ustvarjenega od leta 2020, si odstotek najbogatejših lasti že skoraj dve tretjini celotne vrednosti. Hkrati pa so najmanj obdavčeni. Davki na premoženje predstavljajo le štiri odstotke globalnih davčnih prihodkov.

Veliko premoženje pomeni tudi velike izpuste toplogrednih plinov. Kot so izračunali pri Oxfamu, je odstotek najbogatejših leta 2019 povzročil toliko izpustov kot dve tretjini najmanj premožnih Zemljanov skupaj.

Vir: Oxfam

Kaj bi moral biti prvi korak na poti proti limitarianizmu? Kateri politični ukrepi bi lahko orali ledino?

Prvi korak bi po mojem mnenju morala biti široka javna razprava. Prevlada neoliberalizma v zahodnih državah se je začela s širjenjem neoliberalnih idej. Njegovi zagovorniki so pisali članke, ustanavljali možganske truste in prek njih vplivali na politiko. In tudi pri limitarianizmu bi morali iti po tej poti. Zato sem tudi napisala knjigo, da imajo ljudje osnovo za razpravo.

Kar zadeva politične ukrepe, pa so že ugledni ekonomisti, kot sta Thomas Piketty in Tony Atkinson, pisali, da bi bilo treba zvišati obdavčitev premoženja in kapitala ter znižati obdavčitev dela. Veliko pa bi lahko naredili že v okviru veljavne ureditve, tako v smislu doslednega uresničevanja zakonodaje kot z odpravljanjem zakonskih lukenj, ki omogočajo izkoriščanje sistema.

S tega vidika je na primer zelo pomembna ukinitev davčnih oaz. Dokler obstajajo države ali ozemlja, kamor lahko bogati prenesejo svoje premoženje in se na ta način izognejo pravični obdavčitvi, je težko storiti korak naprej. Že ti ukrepi bi veliko prispevali k bolj pravični in manj razslojeni družbi.

Neomejeno dedovanje je v nasprotju z načelom enakih možnosti

V knjigi omenjate tudi povišano obdavčitev dediščine …

Vse več držav po svetu je davek na dediščino povsem odpravilo, kar ljudem omogoča, da vse svoje premoženje zapustijo potomcem. In ker so se v minulih desetletjih premoženjske razlike znatno povečale, prenos velikega premoženja na naslednjo generacijo pomeni vzdrževanje in poglabljanje družbene neenakosti. To je po mojem mnenju v nasprotju z načelom enakih možnosti.

Problem pri obravnavanju davka na dediščino je v tem, da pri zapuščini obstajata dve perspektivi. Z vidika človeka, ki je prejemnik dediščine, gre za čisto srečno naključje. Ne morete trditi, da si te milijone zaslužite zgolj zato, ker so bili pač vaši starši bogati. Staršev si niste izbrali, nobenih zaslug zanje si ne morete lastiti, po naključju ste se jim rodili ravno vi. Z vidika starša pa je lahko pomembno, da svojim potomcem zapusti nekaj premoženja. Morda se je za časa življenja s tem namenom tudi odrekal določeni meri lastnega udobja in razkošja.

Treba je najti pravo ravnotežje med obema vidikoma. Lahko bi na primer dediščino omejili na pol milijona ali denimo na vrednost povprečne enodružinske hiše. Preostanek pa bi lahko razdelili med mlade ljudi, ki si ne morejo obetati dediščine. Tudi tisti brez bogatih staršev bi lahko dobili nekakšen “državljanski delež”, ki bi jim omogočil najem kredita za prvo stanovanje, ustanovitev podjetja ali pa odločitev za nadaljnje izobraževanje.

Kam bi dali odvečno premoženje superbogatašev?

Kako si predstavljate porabo denarja, ki bi ga pridobili s povišano obdavčitvijo premoženja superbogatašev?

Javna infrastruktura v večini držav trpi zaradi pomanjkanja vlaganj. Eden takih primerov je javni promet. Glede na podnebno, okoljsko in energetsko krizo bi bilo smiselno povečano vlaganje v energetsko prenovo stavb, kar bi hkrati omililo tudi energetsko revščino v razmerah naraščajočih cen energije.

Država ima tudi pomembno vlogo pri spodbujanju znanosti in inovacij. Ekonomistka Mariana Mazzucato je napisala več knjig o ključni vlogi državnih investicij v raziskave, ki so v preteklosti pripeljale do velikih prebojev in koristile družbi kot celoti. Na primer, odločitev ZDA o poletu na Luno je vodila v razvoj številnih novih materialov, ki so nato prešli v splošno rabo.

Tudi internet, ki je poglavitni vir bogastva za številne današnje superbogataše, je nastal s pomočjo javnega denarja. In po mojem mnenju bi morale države danes po enakem načelu spodbujati tehnološke preboje, ki bi nam kot civilizaciji omogočili ostati znotraj omejitev našega planeta in ohraniti Zemljo kot varen prostor za življenje ljudi in drugih vrst.

Seznam potencialnih možnosti za porabo dodatnega denarja se seveda tu ne konča. Lahko bi ga uporabili tudi neposredno za zmanjševanje revščine, ki nam je še vedno ni uspelo izkoreniniti in se v nekaterih državah celo povečuje.

Problem je vse večja krhkost demokracije

Problem vidim v tem, da med ljudmi ni več zaupanja v sposobnost vlad, izvoljenih političnih predstavnikov, da učinkovito upravljajo skupna sredstva.

To je vsekakor zelo resna skrb. V državah, ki trenutno niso v vojni, obstajajo trije poglavitni problemi: prvi je okoljska kriza, kamor spadajo podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti. Drugi je naraščajoča ekonomska neenakost. Tretji pa je vse večja krhkost demokracije, na katero je mogoče vplivati z usmerjenimi kampanjami na družbenih omrežjih, z donacijami določenim političnim strankam itd.

Hkrati imamo pogosto opraviti s politiki, ki veliko obljubljajo in malo uresničijo. In jasno, da ljudje postanejo cinični, sploh ko ugotovijo, da so številne politične odločitve v zadnjih desetletjih pomagale le peščici izbrancev, ne pa večini navadnih ljudi.

Rekla bi, da potrebujemo novo družbeno pogodbo. Ustaviti se moramo, se usesti in vprašati, kakšno družbo si želimo. In limitarianizem je po mojem mnenju zgolj del odgovora na to vprašanje. Če okrepimo demokracijo, bomo tudi lažje sprejemali težke odločitve glede zmanjševanja neenakosti. Izvolili bomo več politikov, ki ne bodo poslušali lobistov in ne bodo dovzetni za usluge v zameno za donacije.

Pa ne vidite tukaj kavlja 22? Brez neobremenjene javne razprave, na katero ne bodo vplivali interesi kapitala, družbene spremembe ne bodo mogoče. Taka neobremenjena razprava v delujoči demokraciji pa ne bo mogoča, dokler je državna politika pod vplivom finančnih interesov.

Popolnoma prav imate. A menim, da eno stvar vendarle lahko naredi vsak od nas. Ljudje danes prevzemajo številne družbene vloge. So v vlogi delavcev, ker morajo zaslužiti plačo. So v vlogi članov družine, so očetje, matere, sinovi, hčere … In so potrošniki.

Zanemarili pa smo svojo vlogo državljanov, ki aktivno prispevajo k odločanju o tem, v kakšni družbi bomo živeli. Lahko se vam zdi, da bi si s tem nakopali preveliko breme v že tako nabitem življenjskem ritmu, a če bi si vsak od nas izbral samo eno področje, na katerem bi se udejstvoval kot aktiven državljan, bi že to prineslo veliko izboljšanje razmer.

Zelo pomembno je, da se oborožimo z informacijami. Kakovostni mediji so ključni sestavni del zdrave demokracije, za opozarjanje na nepravičnosti. Naročena sem na številne medije, čeprav nekatere od njih berem zelo poredko. Preprosto zato, ker se mi zdi pomembno ohranjati kakovostno preiskovalno novinarstvo, ki vplivnim gleda pod prste.

Seveda pa je treba hkrati tudi izbirati politike, ki ne bodo dovzetni za podkupnine, pritiske ali grožnje. Na političnih položajih potrebujemo dobre ljudi.

Dobre, iskrene politike moramo podpirati in ščititi

Splošno prepričanje je, da so tako ali tako vsi pokvarjeni ali pa se pokvarijo, ko pridejo na oblast.

Pa to ni res! Dejansko obstajajo iskreni politiki, ki skušajo zastopati in uveljavljati interese prebivalstva. A če ne bodo dobili naše podpore, v končni fazi noben spodoben človek ne bo več pripravljen kandidirati za politično funkcijo. Zakaj pa bi, če bo tako ali tako obveljal za koruptivnega? Dobre politike moramo podpirati in ščititi.

Pomembno vlogo v javni razpravi pa morajo odigrati tudi t. i. aktivistični multimilijonarji, ki jih omenjam v knjigi. To so ljudje z ogromnim premoženjem, ki se zavzemajo za višjo obdavčitev, za zmanjševanje neenakosti. Njihova vloga je ključna, ker ob njihovih argumentih ni mogoče zamahniti z roko in jih obtožiti, da so zgolj ljubosumni na bogate, kot se to pogosto dogaja ljudem, ki se zavzemamo za omejevanje bogastva.

“Ni pametno čakati na morebiten izbruh nasilja”

Zlato obdobje padajoče neenakosti so zahodna Evropa in ZDA doživele v desetletjih po koncu druge svetovne vojne. Ali nas bo šele nova vojna spomnila na pomembnost manjše družbene razslojenosti?

Nekateri aktivistični milijonarji ravno argument grozečega nasilja uporabljajo kot argument v prid ukrepom za zmanjšanje neenakosti, češ da bodo v nasprotnem primeru ljudje spet prijeli za “vile” in se bomo znašli v novi nasilni revoluciji, kjer bodo ravno bogati najbolj iskana tarča.

Težko se izrečem o tem in nerada napovedujem, upam pa, da bo mogoče odločevalce z argumenti prepričati, da ni pametno čakati na morebiten izbruh nasilja, ampak je bolje preventivno ukrepati za zmanjšanje neenakosti in ublažitev napetosti.

Eden od scenarijev, ki vzbujajo upanje, je, da bo treba naš nevzdržni ekonomski sistem tako ali tako spremeniti zaradi grozeče podnebne in okoljske krize, tega pa ni mogoče doseči brez spremljajočih družbenih sprememb.

Nekajkratne razlike v plačilu da, nikakor pa ne stokrat višji zneski

Verjetno bi vpeljava limitarianizma zahtevala tudi omejitev najvišjih plač?

To bi bilo vsekakor smiselno. Ameriški avtor Sam Pizzigati, ki je napisal knjigo o maksimalni plači, predlaga razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1 proti 10. Problem je, ker bi morala taka omejitev, da bi bila učinkovita, veljati vsaj na ravni celotne države, verjetno pa celo na mednarodni ravni.

Ni pa nujno, da to dosežemo z zakonskimi ukrepi. Druga možnost je spremembo doseči s pomočjo spreminjanja družbenih norm – da bi se ljudje, ki se jim danes zdi upravičeno zahtevati več sto tisoč evrov ali milijonov plače za vodenje multinacionalk, vprašali, ali si toliko denarja res zaslužijo.

Če si za merilo vzamejo plačo učitelja ali plačo zdravnika in se iskreno vprašajo, ali je njihovo delo toliko bolj zahtevno in odgovorno, si bodo morali priznati, da si takšnih ekscesnih plač ne zaslužijo.

Se pa strinjate, da so določene razlike v dohodkih upravičene?

Vsekakor. Vsi ljudje nimajo enako zahtevne in odgovorne službe. Nekateri so pripravljeni delati več kot drugi. Nekateri nase prevzemajo večja tveganja. A menim, da lahko na ta način upravičimo nekajkratne razlike v plačilu, nikakor pa ne stokrat in več višjih zneskov.

Ugovor, da bi to vodilo v komunizem, je smešen

Kaj je najpogostejši pomislek, ki ga v zvezi z limitarianizmom slišite od ljudi?

Najpogostejši ugovor je, da naj bi omejevanje osebnega bogastva vodilo v komunizem.

In kako odgovarjate?

To se mi zdi smešen pomislek. Ljudje, ki ga uporabijo, očitno menijo, da obstajata samo dva možna ekonomska sistema – takšen, kakršnega imamo danes, in pa komunizem. In ko nekdo kritizira obstoječi sistem, ga takoj obtožijo, da zagovarja komunizem. To je povsem zgrešeno.

Osebno nerada uporabljam tovrstne oznake, a prej bi rekla, da zagovarjam neko obliko okoljsko ozaveščene socialne demokracije, ki ohranja široko pravico do zasebne pobude in lastnine v okviru smiselnih omejitev in v kateri se ne bi videli zgolj kot delodajalci in delojemalci, temveč tudi kot državljani. To pa je daleč od komunizma.

Rekel bi, da bi veliko ljudi limitarianizmu nasprotovalo tudi zato, ker bi jim odvzel teoretično možnost, da bi tudi sami kdaj postali “nesramno” bogati.

Ampak to je fantazija! V okviru današnjega družbenega sistema jim to ne bo nikoli uspelo. Možnosti za kaj takega so izjemno majhne, primerljive z možnostjo glavnega zadetka na loteriji. Z uvedbo limitarianizma ali vsaj njegovega približka pa bi države dodatna pridobljena sredstva lahko uporabile za izboljšanje javno dostopne izobrazbe, zdravstva in najemnih stanovanj, kar bi močno izboljšalo življenja številnih običajnih ljudi.

Zakaj bi kdo potreboval več? Koliko vil pa potrebuje?

Prej ste rekli, da bi prestroga omejitev višine osebnega premoženja lahko ljudi odvrnila od podjetništva in inovacij. Se vam ne zdi, da lahko vsaka omejitev, tudi pri višini deset milijonov evrov, na nekatere deluje destimulativno?

Morda, a govorimo o desetih milijonih, se vam to ne zdi veliko?

Seveda.

Meni se zdi zaslužiti deset milijonov evrov z izgradnjo uspešnega podjetja vražje veliko denarja. Zakaj bi kdo potreboval več? Koliko vil pa potrebuje?

Ampak kako bi potem kdorkoli lahko zgradil več milijard vredno podjetje?

Dokler je premoženje v obliki delnic, ki so namenjene zgolj nadzoru nad podjetjem, v tem ne vidim težave. Tu ne gre za osebno premoženje, o katerem se pogovarjamo. Bi pa v luči tega vsekakor veljalo razmisliti o drugačni strukturi zasebnega lastništva v podjetjih. Zagotovo bi ga lahko bolj razpršili, denimo z večjo udeležbo zaposlenih v lastništvu.

Družina, ki obvladuje proizvajalca pohodniške opreme Patagonia, je denimo delnice, ki prinašajo dividende, prenesla na posebno fundacijo, katere misija je pomagati Zemlji s projekti za zaščito okolja. Delnice, ki omogočajo nadzor nad podjetjem, pa so ostale v lasti družine.

Yvon Chouinard, ustanovitelj Patagonie (Foto: Profimedia)

Prihodnost bi bila manj odvisna od muh enega človeka

Konkretno me zanima: kaj se v limitarianizmu zgodi z Elonom Muskom?

Predlagala bi mu, naj zbere vse svoje milijarde na kup in skupaj z njimi odleti na Mars. To bi bilo blagodejno za vse nas. Ljudje me pogosto sprašujejo, ali bi v limitarianizmu še vedno imeli Elona Muska. Lahko da bi imeli celo več podjetij, kot je Tesla, in prihodnost električnih avtomobilov ne bi bila tako odvisna od enega samega človeka in njegovih muh. Poglejte, kaj je naredil s Twitterjem. Uničil je pomemben vir informacij in element družbenih interakcij.

Po mojem mnenju je Musk dobro svarilo pred tem, kako koncentracija bogastva ustvarja in hrani tip osebnosti, ki se želi postaviti nad vse druge in početi nedemokratične reči.

Eden vaših osrednjih argumentov za limitarianizem je, da nihče ne obogati izključno po svoji zaslugi. Lahko razložite?

Mislim, da si je to najlaže predstavljati z naslednjim primerom: če bi trenutno poslovno najuspešnejše Zemljane prestavili na samoten otok sredi Pacifika, bi težko obogateli. Brez infrastrukture, brez tehnologije, brez znanstvenih ustanov ni ničesar, na čemer bi lahko gradili.

Podcenjujemo tudi, koliko je današnji ekonomski uspeh odvisen od številnih generacij znanstvenikov in inovatorjev, ki so delali za skupno dobro, in od države, ki jih je pogosto financirala z denarjem davkoplačevalcev.

Vse to skupaj ljudem omogoča, da postanejo uspešni. Seveda je izjemno pomemben tudi osebni element zagnanosti, ustvarjalnosti itd., a zahvaljujoč prevladujoči neoliberalni ideologiji se vedno osredotočamo zgolj na posameznika, pozabljamo pa na vlogo širše družbe.

MacKenzie Scott, nekdanja žena ustanovitelja Amazona Jeffa Bezosa, je po ločitvi najavila, da bo svoje več milijard vredno premoženja razdala. In zapisala je: “Nimam prav nobenega dvoma, da je vsako osebno bogastvo rezultat kolektivnega truda in družbenih struktur, ki za nekatere ljudi pomenijo priložnost, za nešteto drugih pa oviro.” Mislim, da to pove vse.

Ko kopičenje bogastva zlahka postane neke vrste odvisnost

Trdite pa, da bi se tudi današnjim superbogatašem v limitarianizmu godilo boljše kot danes. Ker bi jih bilo manj strah?

Vsekakor bi zmanjšanje neenakosti zmanjšalo tveganje za nasilne revolucije, za “giljotine” in podobne reči. Politična stabilnost bi se okrepila. Dejansko nekateri superbogataši kot razlog, da se oklepajo svojega premoženja, navajajo ravno varnost. A varnosti si sami ne morete kupiti, varnost vam zagotavlja stabilna družba ter kolektivno sprejemanje in razpršitev tveganj.

Še en pomemben dejavnik je, da kopičenje bogastva zlahka postane neke vrste odvisnost. Na neki ravni je količina premoženja postala merilo za položaj v družbi in za vrednotenje svojega relativnega družbenega položaja glede na druge. Za milijarderja tudi 10 milijard ni dovolj, bolj mu je pomembno izboljšanje uvrstitve na lestvici najbogatejših. Na koncu gre le še za obsesijo imeti več kot drugi. To je dirka brez konca, v kateri ne more biti zmagovalca.

Nič nimam proti kulturi, proti družbi, kjer si vsi prizadevamo uspeti in doseči blagostanje. Koristno je imeti nekaj premoženja kot zavarovanje za hude čase. A na določeni točki je treba sprejeti, da imamo dovolj. Rekla bi, da bi bilo to osvobajajoče. Osvobodilo bi nas neprestanega hlepenja po več.

V knjigi omenjate tudi pričevanje o tem, kako utrujajoče je za superbogataše lahko druženje z “navadnimi” ljudmi.

O tem mi je pripovedovala Abigail Disney, ena od dedinj Disneyjevega imperija. Kako neprijetno je, ko vstopiš v sobo in te “napadejo” s predlogi za donacije ali investicije, pri čemer se zavedaš, da bi lahko vsakemu od teh ljudi brez težav pomagal in jim morda spremenil življenje. Verjetno je podobno kot izkušnja belega turista v kakšni revni afriški državi.

In kot pravi, se številni bogati ljudje zato raje izogibajo druženju z “običajnimi smrtniki” in se zadržujejo zgolj v družbi primerljivo bogatih.

Če bo vaša knjiga velika uspešnica in boste obogateli, kaj nameravate storiti s prisluženim denarjem?

Podarila ga bom. To sicer v teoriji je možnost, a izjemno malo verjetna. Lahko bi si kupila veliko stvari, ki jih ne potrebujem. Dejansko se uresničevanje načel limitarianizma ne bi smelo ustaviti pri omejevanju višine premoženja najbogatejših – tudi tisti, ki niso zelo bogati, a živijo udobno življenje, bi se morali večkrat vprašati, ali neko stvar res potrebujejo.

Menim, da bi večina med nami zlahka shajala z nekaj manj materialnih dobrin ali pa denimo s kakšnim turističnim oddihom manj.