Dr. Žiga Malek je okoljski znanstvenik, ki preučuje, kako ljudje izrabljamo in spreminjamo zemeljsko površje za lastne potrebe. Obiskali smo ga v Amsterdamu, kjer že sedem let živi in dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Pogovarjali smo se, kaj o našem odnosu do planeta povedo satelitski posnetki, kakšna je prihodnost kmetijstva, zakaj bomo v prihodnje morda morali jesti arašide in kakšna je pot v bolj trajnostno in pravično prihodnost?
Dr. Žiga Malek se kot okoljski strokovnjak ukvarja z nekaterimi najpomembnejšimi vprašanji današnjega časa – kako izrabljamo in spreminjamo zemeljsko površje za svoje potrebe, predvsem pridelavo hrane in pridobivanje surovin, in kako lahko v prihodnje svoje vplive zmanjšamo.
S pomočjo kompleksnih računalniških modelov zre v prihodnost – izdeluje nekakšne zemljevide prostorske razporeditve tal in pokrovnosti tal (pokrovnost tal opisuje stanje zemeljskega površja, ki je lahko pokrito z gozdovi, kmetijskimi površinami, puščavami, mokrišči, mesti …), zato ima vpogled, kakšen bo naš svet čez desetletja, če ničesar ne spremenimo, in čemu bi se morali odreči, da bo prihodnost trajnostna in pravična. Poudarja, da je najučinkovitejša rešitev tudi najpreprostejša, zahteva malo odpovedovanja, a zanjo kljub temu nihče noče slišati.
Kot raziskovalec rabe in pokrovnosti tal med drugim preučuje, kako bomo v prihodnje širili kmetijske površine po vsem svetu in s tem izsekavali gozdove in kako bi se temu lahko izognili, pa tudi kakšno hrano bomo v prihodnje pridelovali, kako bi lahko regenerirali ekosisteme, zakaj sajenje dreves vsepovprek ni smiselno in kje smo prišli do točke preloma, ko je škodo nemogoče popraviti.
Vse to, da se ustrezno pripravimo na prihodnje spremembe, tako podnebne kot družbenoekonomske.
Lea Udovč/N1
Dr. Žiga Malek, ena od idej je, da bi se proti podnebnim spremembam borili s sajenjem novih dreves. Po svetu obstaja več kampanj, ki si za to prizadevajo, ena od njih namerava do leta 2030 posaditi bilijon dreves po vsem svetu. Kako smiselna so takšna prizadevanja? Vi opozarjate, da ima lahko to v nekaterih primerih še hujše posledice.
Res je, dreves saditi povsod ni smiselno. Ta ideja o bilijonu dreves se je pojavila pred nekaj leti, podprli so jo tudi znanstveniki. A ko vidiš, da to idejo podpirata Trump in Musk, veš, da ne more biti vse tako dobro, kot se kaže.
Tudi svojim študentom vedno povem, da čudežne rešitve, s katero bomo vse rešili, ni. Vedno bomo morali sprejeti širok portfelj rešitev, da bomo izboljšali svoje okolje. Sajenje dreves bo nedvomno med njimi, saj ta čistijo vodo, zrak, izboljšajo kakovost tal, zmanjšajo erozijo … Vendar pa je pomembno saditi drevesa ob pravem času, na pravem mestu in s pravimi ljudmi.
Pogosto beremo o kampanjah v Turčiji, Etiopiji, Pakistanu, Indiji, kjer so v enem dnevu posadili milijone, enkrat celo sto milijonov dreves, od katerih jih je nato 98 odstotkov pomrlo, ker so bila posajena na napačnih mestih, ker so bila preveč skupaj, ker niso posadili primernih vrst … V Aziji in Afriki pa se je dogajalo, da so drevesa sadili na območjih, ki jih ljudje potrebujejo za preživetje – za pašništvo in poljedelstvo, zato so jih ljudje izruvali. Sajenje dreves tudi ni poceni, temveč je veliko dražje kot njihovo vzdrževanje, še posebej v prvih letih.
Težava pa je tudi poraba vode. V Braziliji še danes sadijo ogromne površine evkalipta, ki je iz Avstralije, zato drevo za lokalne razmere v Braziliji – čeprav je vajen sušnih razmer – ni primerno, je velik porabnik vode.
V Braziliji so dokazali, da je bolj smiselno varovanje obstoječih gozdov. Če imamo zrel, več stoletij star in biotsko raznovrsten gozd, bo ta v stoletnem obdobju absorbiral 2,7-krat več ogljikovega dioksida kot plantaže evkalipta. Večinoma je tako precej bolj smiselno ohraniti obstoječe gozdove, namesto da posegamo v naravne ekosisteme, drugod pa sadimo plantaže eksotičnih dreves.
PROFIMEDIA
Fotografija organizacije SOS Mata Atlantica prikazuje območje v Braziliji, na katerem je bila posekana avtohtona vegetacija, da bi s tem naredili prostor za nasade evkalipta.
Podatke za svoje računalniške modele pridobivate predvsem iz satelitskih posnetkov. Kaj vam pogled iz vesolja danes pove o našem odnosu do Zemlje? Kolikšen del planeta je še nedotaknjen in kaj smo že uničili? So to območja, ki jih ne bomo nikoli dobili nazaj?
Ne bi rekel, da smo jih uničili, saj so bili v ozadju spreminjanja našega okolja dobri razlogi – to je bila pridelava hrane. Spreminjanje rabe tal, kamor na primer sodi tudi krčenje gozdov oziroma deforestacija, se je začelo že dolgo dolgo nazaj, odvija se že, odkar poznamo poljedelske civilizacije. Okoljski vtis ljudi je bil v preteklosti morda manj intenziven, prostorsko pa je bil precej velik.
Danes imamo na račun satelitov poslikan praktično ves planet in v realnem času lahko spremljamo, kaj se dogaja. Kar me najbolj navdaja z nezadovoljstvom, ko gledam satelitske posnetke, sta hitrost, s katero se dogaja krčenje gozdov v Južni Ameriki, Indoneziji … in obseg, v katerem se to dogaja.
V Evropi tega nismo vajeni, saj živimo v družbi, kjer smo skozi stoletja in tisočletja že vse spremenili. Ogromnih območij ohranjene narave ni več, po drugi strani pa živimo v državah, kjer je vse zelo dobro načrtovano. Težko verjetno je, da bo jutri prišel investitor in posekal na tisoče hektarjev gozda za pridelavo poljščin, čeprav se tudi to dogaja. Imamo primer Poljske, Nemčije za kopanje premoga in delno v Sloveniji z Magno. Na precej večjem obsegu pa se to dogaja drugod po svetu.
V enem od svojih predavanj ste omenili, da se je v amazonskem gozdu v najhujših letih izsekalo tudi več deset tisoč kvadratnih kilometrov gozda.
Pet let že predavam uvod v trajnost in okoljske spremembe. Pred petimi leti sem študentom kazal graf, ki prikazuje, kako je trend krčenja gozdov v Braziliji začel padati, kar je bila res dobra novica. Pred nekaj leti pa se je trend spet obrnil in Brazilija dosega nove rekorde.
Smo pa blizu točke preloma v Braziliji in Amazoniji, saj krčenje gozdov za sabo potegne vse ostalo – sedaj imajo tam denimo precej več požarov kot v preteklosti, tropska zemlja se tudi hitreje degradira, če se intenzivno uporablja, to ima tudi vpliv na regijski vodni cikel … To je gozd, ki ni bil vajen takih požarnih režimov, sušnih razmer.
Vedno smo se zanašali na amazonski gozd, govorili smo o pljučih sveta, saj je bilo to največje območje strjenega gozda. Vse, kar se tam sedaj dogaja – spremenjeni požarni režim, suše … pomeni, da smo na točki, ko se ne moremo več zanašati, da bo posrkal škodljive izpuste ogljikovega dioksida. Da bomo tako hitro prišli do tega, si pred desetimi leti nismo predstavljali.
Kot znanstveniki rabe in pokrovnosti tal sodelujemo tudi z vladami in skupaj iščemo območja, na katerih bomo nekaj zavarovali, sadili nove gozdove, regenerirali ekosisteme, smo pa na določenih predelih na točki, kjer je to zelo težko ali celo nemogoče narediti.
Amazonski gozd (Bruno Kelly/REUTERS)
S pomočjo modelov, ki jih pripravljate na inštitutu, lahko dobro vidite, kam bodo naša dejanja v prihodnosti vodila. Kaj kaže napoved za prihodnjih 30 let, če bo človeštvo nadaljevalo s podobnim tempom in podobnim (ne)ukrepanjem kot doslej?
Če predpostavimo, da ničesar ne naredimo, če bomo sledili isti logiki kot sedaj – da bo poraba fosilnih goriv, mesa in mlečnih izdelkov vedno večja, da bomo pozimi v Evropi jedli tropsko sadje … – bo to imelo veliko neposrednih posledic, ki si jih včasih ne znamo predstavljati. Manj gozdov, več površin, namenjenih intenzivnemu poljedelstvu, več pašnikov bo pomenilo več erozije tal, več sedimentov bo šlo v morja, več bo degradacije koralnih grebenov …
Hkrati pa so stvari, ki jih naš model ne more pokazati – to so konflikti med ljudmi. Danes imamo po svetu konflikte zaradi naravnih virov, recimo zaradi vode v Sudanu, in tega bo vse več. Preprosto povedano: poleg okoljske degradacije bo tudi več človeškega trpljenja. Mogoče ne v Evropi, nedvomno pa drugod.
Kaj vas najbolj skrbi?
Skrbi me, da bomo preprosto nadaljevali tako še naprej. Doslej smo se s pomočjo tehnologije velikokrat izvlekli. Vendar smo na nekaterih področjih, kot je kmetijstvo, že dosegli visoko raven učinkovitosti, in sicer do takšne mere, da bi lahko z redistribucijo in dejansko spremembo naših navad že danes nahranili vse ljudi. Naše raziskave kažejo, da največ dosežemo s tem, da zmanjšamo porabo mesa, količino zavržene hrane in količino hrane, ki se pokvari, še preden pride do trgovin.
Ravno sedaj na evropski ravni razpravljajo, kako bomo ublažili posledice ruske vojne v Ukrajini v smislu vpliva na prehrambno varnost. Eden od predlogov je bil, da bi ponovno dovolili intenzifikacijo bolj sonaravnih površin v Evropski uniji, da bi pridelali več hrane. To je bil legitimen predlog, vendar so naravovarstvene organizacije pokazale, da bi enako dosegli tudi, če bi le za deset odstotkov – kar je zelo malo – zmanjšali porabo mesa. Ni se nam treba ogromno odrekati, kot po navadi mislimo. To je ta neprijetna resnica, ki jo vedno znova pokažemo.
Tehnologija je namreč draga in neke tehnologije, ki jih imamo na voljo v Sloveniji ali na Nizozemskem, kjer imajo praktično vse, kmetje v Gani ali Peruju nimajo, zato ne moremo misliti, da bo tehnologija rešila vse.
Eden tehnološko najbolj naprednih kmetijskih sistemov leži v Španiji. Gre za kilometre dolge vrste plastičnih rastlinjakov v Almeriji na jugu te države, ki porabijo veliko vode in proizvedejo ogromno plastičnih odpadkov, tamkajšnji delavci pa delajo v slabih razmerah za mizerna plačila. Je to prihodnost kmetijstva?
To je zelo zanimivo okolje, vedno ga kažem svojim študentom, dejansko se ga vidi iz vesolja. Prej je bilo tam eno od redkih evropskih polpuščavskih okolij, bili so vasice in nizko intenzivno kmetijstvo, sedaj pa je to eno od območij z največjo intenziteto pridelave hrane. Kar jim je iz te uboge zemlje in z malo vodnimi viri uspelo doseči, je po eni strani tehnološki čudež. Po drugi strani pa se sedaj tam, kljub temu da imajo neverjetno učinkovite sisteme, porabi tako veliko vode, da so morali napeljati vodo iz sosednjih regij, da se ilegalno izčrpava vodo, nastajajo konflikti z ostalimi kmeti, lokalne reke in močvirja pa usihajo, tako zaradi prekomerne rabe kakor tudi čedalje manj padavin.
Treba se je vprašati, ali je to dobra ideja, če se potem tam pridelujejo luksuzni izdelki, ki so le za izvoz, hkrati pa jih tretjino še zavržemo. Zato pravimo, da je treba zelo skrbno načrtovati. Rastlinjaki bodo na nekaterih območjih zelo dobrodošli, a če nas bo gnala le želja po zaslužku in bomo gojili banane na Kanarskih otokih ali cvetje za izvoz v Almeriji, to ne bo smiselno. Kot družba moramo na novo zastaviti svoje prioritete.
Nedvomno delavci tam delajo v slabih pogojih, pogosto tudi s strupenimi snovmi, mnogo med njimi so nelegalno v EU in se jih tako izkorišča, saj nimajo izbire … Tako da cena, ki jo plačamo za te prehrambne izdelke, ni pravična. Ne upošteva ne okoljske škode takšne pridelave, kakor tudi ne človeškega trpljenja. In kot potrošniki se moramo vprašati, ali potrebujemo poceni nesezonsko sadje iz rastlinjakov sredi zime, oz. ali smo pripravljeni plačati pravično ceno, ki bo upoštevala vso družbeno in okoljsko škodo. Trajnost namreč ni le to, da skrbimo za okolje, ampak predvsem skrb za soljudi: tiste na drugih koncih sveta, ki trpijo zaradi naših odločitev in tistih, ki pridejo za nami (torej naši zanamci).
Rastlinjaki na jugu Španije (Google Earth)
Delavci, ki delajo v rastlinjakih na jugu Španije, že leta protestirajo proti slabim delovnim razmeram in izkoriščanju.
Kakšno bo po vašem mnenju kmetijstvo prihodnosti – je to ekološko ali visoko učinkovito intenzivno kmetijstvo?
Mislim, da noben okoljski znanstvenik ni proti intenzivnemu kmetijstvu samem po sebi, ker nam je to izboljšalo življenjski standard, podaljšalo življenjsko dobo, milijarde ljudi zaradi tega bolje živi. Lep primer je Kitajska, v kateri se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja zgodila t. i. zelena revolucija, v kateri so od lakote prešli do družbe z visokim standardom.
Intenzivno kmetijstvo bo še vedno zelo pomembno, ker nočemo, da ljudje stradajo. Ima pa svoje velike težave – to je onesnaženost tal in vode, kar vidimo na Nizozemskem.
Zamenjati vse z organskim kmetijstvom pa je prvič dražje in negativno vpliva na ljudi z manjšimi dohodki, na ljudi v državah v razvoju, hkrati pa tega ni enostavno zamenjati. Potrebujemo cel nabor rešitev, pri čemer je pomembno, kaj, kje in kdaj. Neka rešitev, ki na Nizozemskem dobro deluje, morda ne bo dobra v Sloveniji, kaj šele v Keniji.
Raznolika prehrana je še vedno boljša in kombinacija intenzivnega kmetijstva na določenih območjih, recimo na Nizozemskem, in bolj sonaravnega drugod, recimo v Alpah, je prava smer. V povezavi seveda s precejšnjim zmanjšanjem zavržene hrane.
V zahodnem svetu namreč zavržemo 30 odstotkov hrane kot potrošniki, 30 pa se je zavrže tudi v nerazvitem svetu, ker še nimajo učinkovitih dobavnih verig. To je ogromno, če nam to uspe zmanjšati na minimum, bomo potrebovali manj zemlje.
Žiga Živulović jr./BOBO
Kje vidite rešitve?
Najpomembnejša rešitev je ta, ki je nihče noče: zmanjšati moramo potrošnjo. V Sloveniji pojemo veliko več kot v preteklosti – 93 kilogramov mesa na leto, kar so ogromne količine, blizu Američanom, ki jih imamo za najpotratnejše. Če bi vsi jedli mediteransko dieto, bi bil že to velik pozitiven vpliv na okolje.
Dr. Peter Alexander je s sodelavci pokazal, da če bi vsi imeli podobno dieto kot Indija, ne bi potrebovali več pašnikov in kmetijskih površin kot sedaj. Če pa bi vsi imeli ameriški tip diete, bi potrebovali še precej več pašnikov in kmetijskih površin. Pri tem nam ne bi pomagala nobena tehnologija, saj bi prej ali slej zmanjkalo ozemeljskega površja.
Že sedaj smo približno 50 odstotkov vsega življenju primernega zemeljskega površja spremenili v kmetijske površine, od tega je 77 odstotkov namenjenih govedoreji (tako pašniki kakor tudi pridelava krme). Te površine pa prispevajo le 17 odstotkov vseh energetskih zahtev v naši prehrani in 33 odstotkov beljakovin. Vse to kaže, da smo precej neučinkoviti pri rabi zemeljskega površja in da bomo – če ne bomo spremenili prehranjevalnih navad – še naprej posegali v naravo: gozdove, mokrišča, naravne travnike… že zdaj pa smo posegli toliko, da smo na nekaterih območjih presegli točke preloma in smo nepovratno (oziroma težko obnovljivo) degradirali talne in vodne vire ter znižali raven biotske raznovrstnosti.
Žiga Malek
Z rdečo so prikazana vsa območja, ki so bila v preteklosti neposredno spremenjena za potrebe človeških dejavnosti – gozd, ki smo ga posekali za kmetijske površine, travniki, ki smo jih spremenili v pašnike, območja, kjer smo zgradili mesta, rudnike, jezove … Pogosto so ta območja tudi tista, ki jih ne bomo nikoli več dobili nazaj. Približno 60 odstotkov ekosistemov smo s tem neposredno uničili. Posredno, prek podnebnih sprememb, pa še bolj, je pojasnil dr. Žiga Malek.
Vremenske razmere so zaradi podnebnih sprememb vse bolj spremenljive, v prihodnosti pa lahko pričakujemo, da se bo to le še stopnjevalo. Kako bo to vplivalo na kmetijstvo, pridelavo hrane?
Prihodnost ne bo tako rožnata. V velikih delih sveta smo te pojave spremljali že zadnja desetletja, tega lahko sedaj več pričakujemo tudi v Evropi. V Evropi smo vedno mislili, da smo varni, da smo bogat del sveta in da si bomo pomagali tako, da bomo zgradili valobrane, rastlinjake, namakalne sisteme … Vse kaže, da morda ne bo tako.
Poglejte, kaj vse se trenutno dogaja v Padski nižini v Italiji. To je območje z eno najbolj intenzivnih rab tal na svetu, visoko učinkovito območje, na katerem imajo neverjetno gostoto namakalnih sistemov, sedaj pa vode preprosto ni. Vsa ta tehnologija, milijardna vlaganja v desetletjih ne pomagajo več.
V Sloveniji, kjer tega nimamo, pa je naivno pričakovati, da se nam bo uspelo hitro pripraviti. Nimamo toliko denarja, kot ga ima severna Italija, nimamo takšnih vodnih virov, kot je reka Pad, predvsem pa ne toliko časa, kot ga je ona imela za pripravo.
Marsikaj, kar so scenariji IPCC pred 20 leti napovedali za leto 2030 ali 2050, se dogaja že danes. Dogajanje nas je prehitelo, in tega bo čedalje več, kar je težava.
V Veliki Britaniji bodo morda lahko pridelali več grozdja, kar je dobro zanje, v Sloveniji in na drugih koncih sveta pa bomo imeli problem s pridelavo poljščin, ki so del naše diete, kulturne dediščine. Tudi kmetje se z danes na jutri ne morejo pripraviti. Treba je gledati zelo dolgoročno, za desetletja naprej.
Struga reke Pad med sušo (Denis Sadiković/N1)
Kako pa lahko suše dolgoročno vplivajo na kakovost tal?
Na več načinov. Nizozemci so bili blaženi s sorazmerno dobro kakovostjo tal, vedno je bilo dovolj vode, sedaj pa imamo že nekaj let zapored prve mesece v letu sušo, kar se pozna na različne načine. Recimo tla v Amsterdamu se posedajo, po drugi strani to pomeni, da ni dovolj vode za poljščine, za živinorejo, hkrati zaradi pomanjkanja vode bolj do izraza pride onesnaženost tal zaradi vseh onesnažil, ki smo jih v zadnjih desetletjih spustili vanje.
Intenzivno kmetijstvo in pomanjkanje vode pa vodita v toliko večjo degradacijo tal. V zgodovini smo imeli takih primerov več – med drugim v starem Egiptu in Mezopotamiji, kjer so kmetijske dejavnosti vodile v degradacijo tal, recimo povečano količino soli v tleh zaradi namakanja, širjenje puščavnih območij zaradi širjenja pašnih površin in odstranjevanja naravne vegetacije … Vedno pravimo, da se učimo iz zgodovine, a kot kaže, se ne.
Pred kratkim ste pokazali, kako bodo kmetje, ki so vključeni v Fairtrade International (organizacijo, ki po svetu skrbi, da kmetje dobijo zadostno plačilo za svoje storitve) in pridelujejo banane, kavo, čaj in kakav, v prihodnosti trpeli zaradi povečanih suš, vročinskih valov in padavin. Kaj so pokazali rezultati?
Rezultati niso bili spodbudni. Pokazali smo, da bo v Braziliji, kjer bo na določenih območjih povprečna letna temperatura morda le za eno stopinjo višja okoli leta 2050, hkrati 30 dni več vročinskih valov, 20 dodatnih dni suš, več bo ekstremnih padavin. V takih pogojih bo težko proizvajati kavo. Isto velja za kakav, banane in čaj, pri čemer neposrednih vplivov, recimo več bolezni zaradi teh ekstremnih pojavov, nismo mogli upoštevati.
Naša študija bo tako Fairtradu pomagala, da se do leta 2050 njegovi proizvajalci lahko postopoma prilagodijo.
Lea Udovč/N1
Bo tudi kava ena od poljščin, od katere se bomo morali posloviti?
Študije kažejo, da bo lahko manj kave. V Evropi jo bomo morda še imeli, a bo dražja. Včasih se pošalim: če kupujete barcafe, ker je illy predraga, se navadite na cene illy.
Preizkusili smo dva scenarija. Prvi, v katerem nič ne naredimo, se vozimo z avti, kurimo biomaso, jemo veliko mesa, in drugi, v katerem nekaj naredimo. Ta ne bo tako hud. Če hočete imeti zagotovljen dostop do kave, čaja, kakava, banan, po dostopni ceni, da bodo ljudje, ki to pridelujejo, primerno plačani, se bo treba delno odpovedati mesu in vožnji z avtom.
Na Primorskem se letos spet spopadajo s hudo sušo … Lokalne oblasti v slovenski Istri in na Obali uvajajo in napovedujejo nove redukcije, bojijo se, da bo zmanjkalo pitne vode. Kako bi se po vašem mnenju morali lotevati tega problema?
V primerjavi z drugimi svetovnimi območji je tam v povprečju (torej letna količina) sicer dovolj padavin, a takrat, ko jih ne potrebujemo, ko jih, pa je vse suho – to vodo moramo znati bolje uporabiti in jo skladiščiti. Že več desetletij imamo v Sloveniji težave z namakalno infrastrukturo. Ne vem, zakaj se tega ne da rešiti.
Naši modeli nam recimo povejo: ste blizu namakalne infrastrukture, morali boste namakati, namakajte. Naš model ne ve, da je v ozadju polno lokalnih, političnih interesov, ki to zavirajo. Zato so naši modeli pogosto napačni – z biofizičnega, agronomskega stališča so precej točni, ne znamo pa upoštevati človeških motivov ali preprosto nezmožnosti.
PROFIMEDIA
V Sloveniji torej v kmetijstvu nismo pripravljeni na prihodnost, ki jo kroji podnebna kriza?
Nagibal bi se bolj k temu, da nismo, kot pa da smo. Verjamem, da se bomo znali prilagoditi, našli bomo rešitev, a zavedati se moramo, da bo to potekalo dlje časa. In dlje kot bomo odlašali, dražje bo in bolj nas bo tudi udarilo po denarnici. Če bomo dopuščali, da nam propadajo poljščine zaradi suš, jih bomo morali uvoziti, pri tem pa bomo kandidirali skupaj z ekonomsko močnejšimi državami v naši soseščini, kot je Italija.
Poudariti je treba, da težava niso samo premajhna vlaganja v namakalne sisteme ali rastlinjake, za kar imamo v Sloveniji potencial, ampak tudi dejstvo, da v Sloveniji večinoma gojimo koruzo za krmo, ki ni primerna za prihajajoče podnebje. Treba bo spremeniti prehranjevalne navade in poljščine.
Sodelavec v raziskavi ugotavlja, da bomo morali v Evropi začeti uporabljati starejše, bolj netradicionalne poljščine, ki bodo lahko nadomestile ta izpad. Med njimi so tudi arašidi, za katere si nikoli nismo predstavljali, da bi jih množično gojili v Evropi. In to pomeni, da bomo v prihodnosti jedli drugačno hrano.
Prilagodili se bomo, a vprašanje je, ali bo šlo to zlepa ali zgrda. Raje vidim, da smo na to pripravljeni, da bomo izbrali takšno prihodnost, kot si jo želimo, ne pa da bomo prisiljeni recimo v to, da bo naša prehrana temeljila na arašidih.
To bi se lahko zgodilo?
Mislim, da tako hudo ne bo, to je ena od možnosti za sicer bolj ekstremne podnebne scenarije. Sodelavec raziskuje cel portfelj različnih poljščin, med njimi je okra ( tudi jedilni oslez ali bamija). Če se pošalim, mnoge med njimi morda niso najbolj okusne oziroma jih v Sloveniji nismo vajeni.
Vseeno se moramo prilagajanja na podnebne spremembe lotiti sistemsko, država mora vstopiti in prevzeti pobudo, da se kot družba bolj prilagodimo na prihodnost. Menjava poljščin namreč pomeni nove stroje, nov način obdelovanja, izobraževanje … In v slovenskem kmetijstvu, kjer je velik del kmetov starejših, tega ni mogoče hitro narediti.
Bomo v prihodnosti jedli okro? (PROFIMEDIA)
Kaj bi morala slovenska politika pri uvajanju ukrepov na področju hrane, kmetijstva storiti? Na Nizozemskem že nekaj časa spremljamo proteste kmetov, ki protestirajo proti vladnim načrtom okoljskih regulacij, ki predvidevajo tudi zmanjševanje dušikovih emisij, zaradi katerih bi morali krčiti svojo dejavnost. Se tudi nam lahko zgodi nizozemski scenarij – upor kmetov?
Mislim, da se v Sloveniji tak scenarij ne more zgoditi, čeprav imamo zelo bogato zgodovino kmečkih uporov. Kmetijstvo ima v Sloveniji precej manjšo gospodarsko moč, kmetje so precej odvisni od subvencij. Tudi na Nizozemskem so, a tu so kmetije podjetja, ki so globoko vpeta v svetovne dobavne verige, medtem ko v Sloveniji tega ni.
V Sloveniji imamo precej boljše danosti za bolj sonaravno kmetijstvo. Menim, da bi bili kmetje pripravljeni na dialog in usmeritev v bolj sonaravno kmetijstvo na ravni države, a jim je treba pri tem pomagati. Če bomo kmeta še vedno plačali samo po donosu, bo upor. Bolj sonaravno kmetijstvo namreč pomeni manjši donos, kar pomeni, da bo to izguba za kmete.
Mislim, da je pravilna pot v prihodnost ta, da se kmetom ne plačuje samo za njihov hektarni donos, za liter mleka, za kilogram mesa, temveč se gleda na njihov celotni doprinos na okolje (na primer ohranjanje krajine), kar upam, da se bo zgodilo na evropski ravni. Naravne danosti je treba bolj upoštevati in imeti kmetijstvo v okviru zmožnosti našega prostora.
Moderno kmetijstvo ne bo kmetijstvo, ki bo imelo samo več rastlinjakov, traktorjev, ki jih je v Sloveniji dovolj, ampak kmetijstvo, ki bo šlo v korak s časom, v katerem bo pomembna vloga države in EU, tudi v tem, da vplivata na potrošnike. Ne potrebujemo velikih odrekanj. Če bi se odrekli le 10 do 20 odstotkom mesa, bi s tem veliko pripomogli k našim denarnicam, k manjši obremenitvi okolja in boljši trgovski bilanci, ampak nas zanima samo, kako bomo pridelali več, več in več. Slovenija je res majhna in omejena država, imamo tudi precej učinkovito kmetijstvo, zato ne bomo mogli v nedogled pridelati več.
Lea Udovč/N1
Na Japonskem delajo tovarne zelenjave v zapuščenih halah, ki so brez prsti. Ta vrsta kmetijstva sicer porabi manj prostora, a veliko elektrike. Ali takšno vrsto vidite kot priložnost pri nas, ker nimamo toliko zemlje, kot si mislimo?
Znanstvenik Jonathan Foley in kolegi so pokazali, da bi bilo to smiselno le v scenariju filma Matrica – saj je pridelava hrane na ta način precej energetsko potratna in neučinkovita. Tudi na Nizozemskem eksperimentiramo z akvaponiko, a to so energetsko neverjetno intenzivni sistemi. Potrebujejo neprimerno več sončne energije za pridelavo iste enote energije kot poljščina, ki raste na poljih.
Izračuni prikazujejo, da je bolje gojiti koruzo in pšenico v Iowi in jo voziti v Evropo, kot pa ju gojiti v takem zaprtem sistemu ter ju ogrevati in osvetljevati s sončnimi celicami – sam prevoz hrane nima takega vpliva na okolje (čeprav ga ima) v primerjavi s samo pridelavo.
Mislim, da je to niša, ki je trenutno zelo draga in precej neučinkovita. In upam, da se ne bo zgodila situacija, ko bomo to morali uporabljati na višji ravni. Sploh pa si tega trenutno, ko večina energije po svetu še vedno prihaja iz fosilnih goriv, ne moremo privoščiti, saj je kmetijstvo že tako intenzivna panoga, kar zadeva toplogredne pline. Sektor kmetijstva, gozdarstva in rabe tal je namreč drugi največji sektor toplogrednih virov na svetu.
Srdjan Živulović/Bobo
Kakšne so torej naše možnosti za omilitev podnebnih sprememb?
Do leta 2050 bomo morali pridelati dvakrat več hrane kot danes. Če hočemo ohraniti zdravo okolje, ki bo lahko podpiralo naše dejavnosti, bomo morali zmanjšati naš okoljski odtis na četrtino današnjega. To bodo ogromni napori in ogromno stvari bomo morali implementirati na različnih področjih, hkrati pa bo treba spremeniti navade. Vsi moramo stremeti k bolj smotrnemu potrošniškemu življenju. To ljudje neradi slišijo. Želijo vedeti, kako pridelati več z manjšim vplivom.
Največ je treba narediti na področju rabe fosilnih goriv – uporabljati obnovljive, alternativne vire energije, predvsem pa ne termoelektrarn na premog in plinskih elektrarn. Treba bo tudi revolucionirati naš promet – več in boljši javni promet. Nisem privrženec električnih avtomobilov, saj nismo, če vse naše avtomobile nadomestimo z električnimi, rešili ničesar, sploh ne v državah, kjer imamo še vedno fosilno energijo.
Seveda pa je treba spremeniti tudi naš sistem rabe tal, kmetijstva, gozdarstva, kar vodi do vprašanja potrošnje hrane. Če hočemo več eksotične hrane in mesnih izdelkov, to ni dobro za planet in tudi za nas ne.
PROFIMEDIA
Kot enega od alternativnih virov se, še posebej v Sloveniji, ki je bogata z lesom, omenja tudi lesno biomaso, ki postaja vse bolj priljubljen način ogrevanja. Kako smiselna pa je uporaba lesne biomase in ali se strinjate, da ta velja za obnovljivi vir energije?
To je precej kontroverzno vprašanje, tudi na Nizozemskem. Slovenija je bogata z gozdovi, zato je imelo veliko smisla, da lokalne gozdove porabimo za biomaso. Seveda ima precej več smisla, da imamo učinkovite hiše, izolirane hiše, da se poskušamo čim več ogrevati ali hladiti s čim manjšo uporabo energije, tudi biomase. Je pa seveda bolj smiselno imeti biomaso kot pa uvažati nafto iz Savdske Arabije.
Tudi na Nizozemskem so se odločili za biomaso, čeprav imajo zelo malo gozdov in čeprav ti gozdovi niso v tako naravnem stanju kot v Sloveniji. Vseeno niso bili zmožni dobiti dovolj energije iz Nizozemske in so celo uvažali tropski les.
Težko je reči, ali je to obnovljivi vir energije. Rekel bi, da ni. Še vedno nekaj posekamo, da potem zažgemo, pri čemer gre v zrak ogljikov dioksid, degradiramo gozd, poleg tega gozdarstvo, osredotočeno na biomaso, promovira vrste, ki niso najboljše za naravo.
V Sloveniji smo imeli, imamo precej dobro gozdarstvo, vedno ga postavim za zgled, kamorkoli grem. Žal bi mi bilo, da bi vse skupaj šlo v masovno, kratkoročno gozdarstvo za zadovoljitev naših potreb po segrevanju. A dokler ne izoliramo vseh hiš, dokler ne izboljšamo učinkovitosti, dokler ne poskušamo dobiti od sonca, kar lahko s pomočjo sončnih celic, nima smisla, da kurimo les, bolje bo, da kurimo precej manj.
Lesna biomasa (Žiga Živulovič jr./Bobo)
Kakšne prihodnosti si želite in ali lahko kot človeštvo sploh dosežemo …?
Vedno sem bil optimist, še vedno sem, potem pa se je zgodil covid. Ko sem videl, da tudi ko smo soočeni s prežečimi razmerami, ko nam ljudje umirajo pred očmi, skupnost in politika pogosto ne ukrepata, da ljudje ne želijo nositi mask, se cepiti … To me je navdalo s pesimizmom. Če se niti v tako grozečih okoliščinah ne moremo ustrezno odzvati, kako se bomo šele odrekli udobju, morda manj leteli, pojedli manj mesa? Če se ne bomo po malem ničemur odrekli, bomo lahko prišli do točke, na kateri se bomo morali odreči vsemu.
Ko delamo okoljske analize, bi morali pogledati, kakšen vpliv ima to na generacije moje hčerke, vnukov. Ni pravično, da bomo za sabo pustili popolnoma zasvinjan planet, naši vnuki pa bodo le gledali slike, kako smo se imeli lepo. Za našo generacijo, rojeno konec 80. let, se je vse postopoma izboljševalo, in želel bi si, da bi bilo tako tudi za naslednje generacije, a vse kaže, da bomo prišli do točke, ko bo vse šlo le še na slabše.
Menu Item
