Zakaj ni Ljubljana kot Pariz? Zakaj nabrežje Ljubljanice ni kot nabrežje Sene?

Ali so se gostinski vrtovi, torej mize in stoli, v središču Ljubljane že preveč namnožili in razširili v javni prostor? Iz središča mesta smo pred leti umaknili avtomobile, a namesto javnega prostora, ki ga lahko uporabljajo vsi pod enakimi pogoji, pogosto dobili prostore, kjer moramo za posedanje plačati. Nedavno smo preverjali, kje je meja, ki je mesto tu ne bi smelo prestopiti. Kako je stanje vse slabše? Na koga se pozablja? In kam naj "pride mesto"? "Mogoče prenove niti niso narejene z mislijo na nas, ampak ..."

Obisk centra Ljubljane in pijača v enem od številnih lokalov nas le redko napeljeta na razmišljanje o javnem prostoru, o tem, da je njegova uporaba oziroma zadrževanje na njem, čeprav je javen, mnogokrat omejena oziroma pogojena s plačilom. V središču mesta imajo eno osrednjih vlog gostinski lokali, sprehod mimo ali pa skozi njihove terase, med stoli in mizami, pa večkrat daje vtis, da hodimo po zasebnem prostoru. Je ravnovesje med javnim prostorom, na katerem se lahko brezplačno zadržujemo, in plačljivim posedanjem že porušeno?

Priklic podob centra Ljubljane iz spomina, ko so po ožjem središču vozili mestni avtobusi in so bili na ulicah parkirani številni avtomobili, je povsem drugačen od zdajšnjega. Avti in avtobusi so se umaknili z ulic in ostalo je veliko javnega prostora. V večini so ga napolnili gostinski vrtovi, za katere se zdi, da vsako leto zasedajo več prostora. Na določenih predelih možnosti za širitev praktično ni več. Mestna oblast je zapiranje začela pred slabimi 16 leti, ko je bil naprej na vrsti Prešernov trg, in po mnogih letih ukinila promet skozi središče prestolnice. Prizori avtobusov na Tromostovju, vožnja mimo Mestne hiše, parkiranje pred filharmonijo ali na Novem trgu spadajo v zgodovino.

V letih 2009 in 2010 se je območje v središču, zaprto za promet, širilo, leta 2013 pa je sledila še preureditev prometa na Slovenski cesti med Gosposvetsko in Šubičevo ulico. Ob zadnji spremembi je takratni glavni mestni urbanist in ljubljanski podžupan prof. Janez Koželj napovedal, da bo z novo ureditvijo sproščen javni prostor znova na voljo pešcem. A vsaj na nabrežjih ob Ljubljanici – Petkovškovo, Hribarjevo, Cankarjevo in Gallusovo – je velik del javnega prostora ljudem v resnici na voljo za nekaj evrov, kolikor stane denimo kava v lokalu.

Uradnih številk ni

Uradnih številk oziroma podatkov, koliko javnega prostora v središču prestolnice že zasedajo gostinski vrtovi, koliko je na javnem prostoru gostinskih miz in stolov, ni, saj občina ne vodi takšne statistike. Podatka, koliko miz in stolov bodo imeli, v vlogi za oddajo javnega prostora niti ne zahteva od gostincev. Prav tako občina nima podatka, kolikšen je seštevek skupno oddane površine javnega prostora gostincem.

Na Mestni občini Ljubljana smo pred nekaj tedni želeli preveriti, ali se površina, ki jo zasedajo gostinski vrtovi, veča. Na občinskem oddelku za gospodarske dejavnosti in promet, ki je pristojen za gostinske vrtove, pa imajo v evidenci le posamezne vloge gostinskih lokalov za vrtove, medtem ko skupne vsote, koliko kvadratnih metrov javnega prostora na posameznih predelih mesta so oddali, ne vodijo, nam je pojasnil Dušan Galez s tega oddelka, ki vodi postopke oddajanja.

Mestna občina v strogem centru za kvadratni meter terase gostincem zaračuna 0,72 evra na dan, Molovi prihodki od gostinskih vrtov pa so v zadnjih letih, če ne upoštevamo let 2020 in 2021, ki ju je zaznamovala epidemija in ko so bili gostinski lokali del leta upravičeni plačila takse, presegli milijon evrov na leto.

Na Slovenski cesti trikratno povečanje

Z nekaj prigovarjanja in vztrajanja nam je pred časom uspelo dobiti vpogled v vloge za posamezne vrtove, vendar smo se morali lokacijsko omejiti, saj bi bilo nemogoče zajeti in preračunavati celotno središče. Izbrali smo najbolj priljubljene točke in nato s pomočjo Dušana Galeza ročno izračunali oddano površino med majem in septembrom in jo primerjali z oddanimi vlogami pred petimi leti.

Za izračun smo tako morali sestaviti seznam vseh gostinskih lokalov na določenem območju, ki delujejo letos, in seznam iz leta 2018 za posamezne predele centra, nato pa smo skupaj z referentom na oddelku odpirali dokumente drugega za drugim in seštevali. V pregledu se je potrdila teza, da se gostinski vrtovi na najbolj priljubljenih lokacijah v centru povečujejo. Letos so se v primerjavi z letom 2018 od Petkovškovega nabrežja do konca Brega in na drugi strani od Cankarjevega do Gallusovega nabrežja ter na Jurčičevem in Mestnem trgu ter zaprtem delu Slovenske ceste kapacitete gostinskih vrtov povečale za 15 odstotkov oziroma za več kot 500 kvadratnih metrov. Znatno so narasle na območju Hribarjevo nabrežje - Jurčičev trg - Breg.

Največji skok se je zgodil na Slovenski cesti, kjer se je oddana površina povečala kar za trikrat. Sprememba se je po besedah Galeza zgodila pred letošnjim poletjem, ko so gostincem na tem predelu odobrili povečanje gostinskih vrtov. Na glavni ljubljanski promenadi – Petkovškovem nabrežju – se je v primerjavi z letom 2018 letos površina gostinskih vrtov povečala skoraj za petino. Sprememba bi bila še večja, če bi ugodili vsem željam gostincev. Neuradno je zanimanje za to nabrežje tako veliko, da bi lahko oddali in napolnili "še eno nadstropje", če bi ga zgradili nad nabrežjem.

N1

Prekrški so, a gostincem v večini primerov le opomin

Nad gostinci oziroma pravilnostjo njihovih vrtov bedi mestni inšpektorat, ki je v zadnjem letu izvedel dva usmerjana nadzora, saj je bilo področje gostinskih vrtov uvrščeno kot "sezonsko kritično". Skupno so zaznali 92 prekrškov, največ jih je bilo povezanih z uporabo javne površine brez dovoljenja. Največkrat ga gostinci odnesejo le z opozorilom, le v treh primerih jih je doletela tudi denarna kazen.

Ljubljana že pred leti komaj lovila ravnotežje med mestom za ljudi in mestom za zaslužkarstvo. Divja privatizacija javnega

Da se gostinski vrtovi vse bolj zažirajo v javni prostor, da jih je vse več, da so vse večji in da se oži prostor za karkoli drugega, že nekaj časa opozarja tudi stroka. Krajinska arhitektka in redna profesorica na oddelku za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti dr. Ana Kučan je že v Dnevnikovi kolumni leta 2015 izpostavila, da mesto še komaj lovi ravnotežje med mestom za ljudi in mestom za zaslužkarstvo in da smo priča divji privatizaciji javnega prostora.

"Mestna občina Ljubljana pod pretvezo urejanja javne površine ulice in trge vse bolj oddaja gostinskim lokalom; v Ljubljani neoliberalizmu niti ni treba pleniti javnega prostora, saj so mu ga prav tisti, katerih dolžnost je skrbeti za javno dobro, več kot voljni oddajati v najem," je takrat zapisala in dodala, da v dolgi vrsti lokalov v starem mestnem jedru ni prostora, da bi se razvilo karkoli drugega kot gostinstvo.

Istega leta je celo takratni glavni ljubljanski urbanist Janez Koželj v intervjuju za Dnevnik med drugim dejal, da ne bi dovolil toliko gostinskih vrtov, če bi bila odločitev odvisna le od njega. Od obeh zgoraj zapisanih izjav je minilo že osem let, vrtovi pa so se v tem obdobju močno povečali. "Vendarle ljudje kljub temu tja radi zahajajo, se družijo, srečujejo, otroci se igrajo, podoba je pisana ... Mi bi pa morali vedeti, koliko gostinskih vrtov lahko še dopustimo, da ne bi prišlo do nasprotnega učinka. Območja mestnih središč, namenjena izključno turistom, imajo namreč tudi negativni učinek na ljudi, ki tam še stanujejo. Oni pa so ključni, saj pravimo, da so mesta namenjena vsem ljudem," je pred osmimi leti še dejal Koželj.

Ano Kučan smo pred nekaj tedni prosili za komentar aktualnega stanja. Ocenjuje, da se je v zadnjih osmih letih stanje poslabšalo. "Prebivalci smo spremenili svoje vsakdanje poti skozi mesto, saj je središče v sezonskih vrhuncih skoraj neprehodno, sploh po nabrežjih Ljubljanice. Umeščanja hrupnih komercialnih programov na javne prostore je več, nekateri prav brezsramno izrinjajo prebivalce, ki niso vpleteni “v menjavo blaga in dobrin”, z ulic in trgov, arhitekturne ureditve, ki so včasih še skušale loviti ravnotežje med deležem prostora, namenjenim javni rabi in tistim, ki ga zasedajo trgovci in lokali, so v zadnjih letih povsem podlegle prevladujočemu principu, ki javni prostor vidi predvsem kot priložnost za zaslužek. Poglejte samo Prešernov trg, celo četrtino zaseda lokal! Pa tudi Pogačarjev trg in Plečnikove arkade na tržnici, nekdaj javni prostor “par excellence”, so se spremenile v en sam kontinuiran lokal na prostem ..." (Njeno daljše razmišljanje objavljamo ob koncu članka.)

Matjašec: Bistvo javnega prostora je, da je pod enakimi pogoji

dostopen vsem

Docentka z oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti Darja Matjašec je na naše nedavno vprašanje, ali je gostinskih vrtov v ljubljanskem mestnem središču preveč, odgovorila: "Ja in ne, odvisno, koga vprašate. Z vidika uporabnikov teh vrtov ni preveč, z vidika zagotavljanja javnega interesa pa zagotovo. Pojem javnega interesa moramo razumeti ob vedno večji prevladi zasebnega, praviloma kapitalskega interesa."

"V Ljubljani se je zgodila gentrifikacija, kar pomeni, da se je na račun turistov spremenila prebivalstvena struktura v središču mesta, ponudba se je zelo začela prilagajati turistom. V obliki drage ponudbe, v obliki oddajanja nepremičnin turistom, temu pa se prilagaja tudi preostala ponudba. S tem prebivalce izrinjamo iz mestnih središč, javni prostor vse bolj namenjamo turistom," je razlagala Matjašec. "To delamo s komercializacijo odprtega javnega prostora, ki se ne izraža le v gostinskih vrtovih. Izraža se tudi v trženju komercialnih panojev ali pa komercialnih prireditev. Bistvo javnega prostora pa je, da je prostor dostopen pod enakimi pogoji za vse. Tega pri gostinskih vrtovih ni. Določeni ljudje so iz tega prostora izrinjeni. V starem mestnem jedru bi vsekakor lahko bilo več prostora, kjer se lahko zadržujejo ljudje, ne da bi za to potrebovali denar," je pojasnila.

Odziv na potrebe, ki jih narekuje turizem

Po njenem prepričanju je povečevanje gostinskih vrtov le odziv na potrebe, ki jih narekuje turizem: "Ne ukvarjamo se z vprašanjem, koliko je nosilna sposobnost določenega prostora. Koliko posameznih vsebin lahko določeni prostor prenese. Komercializacija javnega prostora je samo logična posledica neustreznega razvoja. Določen, specifičen interes prevlada in v tem se izgubi javni interes." O tem govori tudi v videu spodaj.

Matjašec je opozorila še, da prostor ni neskončno neomejena dobrina, v katerem bi lahko vsak počel, kar bi hotel, zato morajo veljati zanj določena pravila. Zanje je dolžna skrbeti občina. "Ta bi morala poskrbeti, da se v prostoru izraža javni interes. Kaj je javni interes, je sicer zelo težko določati. Če so posamezne skupine izločene oziroma določen interes prevlada nad drugim, javni interes zagotovo ni izražen. Kar pomeni, da nismo dovolj dobro poskrbeli zanj," je stanje na področju gostinskih vrtov in njihovega obsega ocenila Matjašec. Problem prekomerne komercializacije javnega prostora vidi tudi v tem, da ta postaja generičen in izgublja lastno identiteto, njegovi uporabniki pa so obravnavani kot konzumenti in na koncu ni več razlike, ali smo v središču Ljubljane ali v središču BTC. Ljubljana bi po njenih besedah kot največje mesto in kot prestolnica morala biti zgled drugim, ki lahko hitro sledijo tej poti. Matjašec izvor težav vidi v prenehanju načrtovanja na različnih ravneh upravljanja, kar se pozna tudi pri prostorskem načrtovanju. "Včasih so se oddelki med seboj usklajevali, zdaj pa prevlada beseda najmočnejšega. Oddelek za turizem je prodoren, županu je všeč, da številke rastejo in da se Ljubljana uvršča na različne turistične lestvice," je ocenila.

Kosec: Najprej so bili odveč avtomobili, zdaj pa smo mogoče odveč meščani

Arhitekt, kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in pisec dr. Miloš Kosec golega gostinskega vrta samega po sebi ne vidi kot škodljivega, vendar opozarja na spoznanje, da se je težišče moči v debati o javnem prostoru že zdavnaj prevesilo na stran zasebnega interesa.

Ključno se mu zdi razumevanje, da se javna dostopnost prostora spremeni, če je pogoj njegovega zasedanja, da si tudi uporabnik in ne le državljan oziroma preprosto človek. Lokali so bili zgodovinsko gledano gradnik javnega življenja že več kot 150 let in so sestavni del umetne cone, ki ni povsem javna in ne povsem zasebna, je pojasnil. "Nekako pol javna sfera. Vedno so bili središče druženja in izmenjavanja idej, ne samo konzumacije pijač. Glede na stanje Ljubljane pred 20 leti je gotovo dobro, da imamo več avditorijev javnega življenja, kjer se srečujemo, debatiramo. Tukaj se dogaja ne le družabno, ampak tudi neke vrste javno življenje. Vseeno pa to zagotovo ne pomeni, da je vsak gostinski vrt smiseln."

Arhitekt Miloš Kosec — Dr. Miloš Kosec (Foto: Jan Gregorc/N1)

"Gre za enako zasedanje javne površine, kot če bi tam parkirali avtomobile"

Kosec je ocenil, da v zadnjih letih v mestnem središču prestolnice spremljamo napol privatizacijo javnega prostora, saj so gostinski vrtovi, ki so s stoli in mizami začasen element v prostoru in se ga lahko hitro prestavi ali pospravi, postavljeni večji del leta. "Čeprav gre za stole in mize, ki jih lahko umakneš, ampak jih v resnici nikoli ne, gre za enako zasedanje javne površine, kot če bi tam parkirali avtomobile. Umika avtomobilov smo bili vsi veseli, vendar ne označuje premika zavedanja vladajočih," je nadaljeval.

Umik avtomobilov tako ni nujno vodil v sprostitev javnih površin za meščane, ampak v bolj sodobne poslovne priložnosti. "Mogoče se nam dogaja podobno kot pred 20 leti, ko smo Ljubljančani z velikimi pričakovanji spremljali spremembe v mestu, ko so se začele prenove in zapiranje cest. Čez pet oziroma deset let smo ugotovili, da so mestu odveč ne le avtomobili, ampak skupaj z njimi tudi meščani. Mogoče prenove niti niso narejene z mislijo na nas, ampak za optimalne konzumente, kar so največkrat turisti," je poudaril Kosec. Kritičen je tudi do drugih začasnih oblik, kot so šotori in odri, ki zasedajo trge v komercialne namene in jih ogradijo, s čimer po njegovi oceni preprečujejo, "da bi se ta prostor uporabljal v tradiciji trga evropskega mesta – dostopen vsem in neplačljiv, kjer se lahko zadržuješ po svoji volji".

Občina v zadnjih 16 letih opaža rast zanimanja za gostinske vrtove

Ljubljanska občina evidence o skupnih oddanih površinah in številu gostinskih miz na posameznih vrtovih, kot rečeno, ne vodi. Opaža pa, da od leta 2007, ko je začela vzpostavljati območja za pešce v mestnem središču, zanimanje za postavljanje gostinskih vrtov raste. "Nove, kakovostno in lično urejene površine namreč oživljajo mesto, omogočajo dogodke in prijetnejše bivanje ter s tem privabljajo ljudi v mesto. Krepi se gostinska in trgovska ponudba (več trgovin in lokalov tudi z gostinskimi vrtovi, raznolika ponudba, raznovrsten program …), kar ima za posledico tudi gospodarsko rast in razvoj mesta ter dogajanja za občane in obiskovalce," so odgovorili na občini.

Gostinci morajo vsako leto vložiti dovoljenje za gostinski vrt, vendar pri obnavljanju dovoljenja ne potrebujejo novega urbanističnega soglasja, saj se to ne spreminja. To pomeni, da po zeleni luči občinskega urbanističnega oddelka gostinec vsako leto le podaljšuje dovoljenje in ga – razen v primeru prenove oziroma spremembe območja, na katerem je njegov gostinski vrt – praktično ne more več izgubiti. Lahko ga le še poveča, vendar v tem primeru potrebuje novo urbanistično soglasje.

Zdaj v javnem prostoru zmaga najmočnejši. Kakšne so rešitve?

Kje so torej rešitve in kako izboljšati stanje? Kako doseči vsaj večjo raznolikost namembnosti javnega prostora v mestu in vključenost večjega števila ljudi? Kosec je dejal, da bi morali začeti že pri javni razgrnitvi prenov površin in vključitvi vseh vpletenih. "Javna razgrnitev in možnost pripomb pa v resnici ni zaželena in je zgolj nujna ovira, ki jo moraš odkljukati. Dilema pri gostinskih vrtovih pa se v resnici začenja že tam."

"Najprej bi se bilo treba pri načrtovanju vprašati, kako ta javni prostor deluje danes. Kje se ljudje že zadržujejo, kje je pomanjkanje klopi, kje so točke, kjer je velika potreba po tem, da se usedejo. V pogovore bi bilo treba skozi intervjuje vključiti tudi gostince, ljudi, ki tam živijo in poznajo potrebe, ali pa ljudi, ki se na določenem območju zadržujejo. Običajno so med seboj v konfliktu, ob prenovi pa bi morali zasledovati cilj, da bi bilo za vsakega nekaj in bi bil prostor za te skupine po prenovi boljši. Zaradi mene lahko to pomeni tudi več gostinskih vrtov, pomembno je, da niso edini dejavnik moči v prostoru," je predlagal Kosec.

Pot do takšne ureditve bi po njegovem dosegli ob predpogoju, če občina ali država pri prenovah ne bi razmišljala le o povrnitvi stroškov prenove. "Pritisk je, naj te površine nato ustvarjajo dobiček. Ključno je, da najdemo ravnotežje med gostinskimi vrtovi in novimi javnimi, vsem dostopnimi površinami. Če se mesto aktivno ne ukvarja s protiuteževanjem med različnimi silnicami v prostoru, vedno zmaga tisti, ki ima največ zemlje, politične in finančne moči," je dodal. Po njegovem je jasno, da mesto potrebuje gostinske vrtove in da je Petkovškovo nabrežje postalo nov avditorij mesta, vendar moramo biti po drugi strani pozorni, "da se ne zgodi popolna uzurpacija javnega prostora od gostinskih vrtov".

Tudi prazen prostor je pomemben, ker je na voljo vsem

Pot do sprememb v javnem prostoru niso nujno le prenove, meni Kosec. Po njegovem prepričanju bi morali kdaj razmišljati tudi o sprostitvi določenih javnih prostorov. "Prazen prostor je zelo pomemben. V Ljubljani smo se navadili, da gledamo prenovljene površine samo skozi prizmo potenciala, ki ga je treba napolniti. Ob tem pa pozabljamo, da je prazen prostor za normalno, zdravo in demokratično družbo ključen. Ker to pomeni, da ga lahko vsi kadarkoli napolnimo. Lahko so skejterji, nato protest, ljudje se lahko usedejo na stopnice in pojejo kosilo, karkoli," je poudaril Kosec. Kot primer zgledne ureditve omenja Trg republike, potencial pa vidi tudi na Kongresnem trgu, ki je povsem prazen.

Ponekod bi lahko bilo več gostinskih vrtov. Naj mesto pride tudi v Moste, za Bežigrad ...

"Ljubljana ima več predelov, v katerih bi lahko bilo tudi več gostinskih vrtov. Pri Petkovškovem nabrežju se mi poraja vprašanje, ali ne bi bilo mogoče še drugod unovčiti potenciala gostinskih vrtov in tako oživiti kakšno lokacijo, ki bi to bolj potrebovala kot nabito poln Petkovšek. S širitvijo iz strogega središča mogoče ne bi več dejali, da gremo v mesto, ampak bi mesto prišlo tudi v Moste, za Bežigrad in podobno. Tako bi lahko mestna oblast s pomočjo gostinskega programa bolj povezala centralni del s četrtnimi skupnostmi," je predlagal. Po njegovem je zanimivo tudi spremljati spremembe navad v mestu in priljubljenost posameznih predelov. Če je danes glavna promenada Petkovškovo nabrežje, je ta vloga v zgodovini pripadala odseku od Mestnega trga proti Staremu trgu, pred vojno pa na primer od Cankarjeve ceste proti Tivoliju.

Cankarjeva cesta. Foto: N1

Mestni trg. Foto: N1

Stari trg. Foto: N1

Kosec je ob pogovoru o prenovah ulic in trgov v središču mesta izpostavil še eno skupino v družbi, ki je povsem prezrta, prenove pa so v večini primerov usmerjene prav v to, da zanjo ne bi bilo mesta – brezdomce. "Nehumano je delati prepišne in nadzoru podvržene prostore, če prej ne poskrbimo za kvalitetne možnosti prenočevanja in življenja najšibkejših ljudi, ki jim zelo preproste in stare ureditve v prostoru omogočajo vsaj minimalno boljše pogoje za preživetje. Človek se pri prenovah ne more izogniti občutku, podobno kot v drugih evropskih mestih, da je oblikovanje pogojeno s tem, da se brezdomci ne bi preveč zadrževali tam," je kritičen Kosec.

Po prenovi se nadaljujejo stari vzorci

Darja Matjašec kot zgledno ureditev javnega prostora iz tujine omenja nabrežje ob reki Seni v Parizu v neposredni bližini Eifflovega stolpa. Tam so po prenovi odstranili parkirišča, ob gostinskih vrtovih pa poskrbeli tudi za prostor z lesenimi klopmi, kjer je mogoče posedati. Ljudje si tam lahko sami prinesejo hrano in pijačo.

"Prenova mora upoštevati demokratičnost javnega prostora in inkluzivnost. Pri nas prenove mestnih središč to praviloma upoštevajo, težava pa velikokorat nastane po prenovi – upravljanju javnega prostora, ki pa ne uspe slediti inkluzivnosti in javnemu značaju odprtega prostora. To ni težava le v Ljubljani, ampak v mnogih slovenskih mestih. Odprt prostor mestnega središča je torej prenovljen, marsikje pa so v njem še kar ostali avtomobili, prostor pa se pretirano komercializira v obliki neustrezno reguliranih gostinskih vrtov, širjenju trgovske ponudbe iz lokalov v javni prostor in postavljaljanju oglasnih panojev – to so stari upravljavski vzorci, ki ne upoštevajo javnega interesa," je prepričana Matjašec. V Ljubljani je po njeni oceni primer dobre praske glede inkluzivnosti nabrežje pod Novim trgom, kjer lahko prosto posediš, prav tako je mestna oblast svojo nalogo opravila tudi pri strogih pravilih in v večini poenotila videz senčnikov in vrtov, kar večina drugih mest še ni uvedla.

Nabrežje Sene, Pariz — Nabrežje reke Sene v Parizu. (Foto: Darja Matjašec)

Na katere skupine ljudi se pozablja, ko se načrtujejo javni prostori? V spodnjem videu odgovarja Darja Matjašec:

Janez Koželj: Prenove prispevale k turistični privlačnosti

Nekdanjega glavnega mestna urbanista Janeza Koželja, ki je bil, kot smo že zapisali, do količine gostinskih vrtov v središču mesta kritičen že pred osmimi leti, smo nedavno prosili za svežo oceno te problematike. Njegov odgovor je bil manj direkten kot leta 2015 za Dnevnik. Spomnil nas je na odločitev občine, ki je mestno jedro in stari del osvobodila od vozečih in parkiranih avtomobilov, s tem pa da se je sprostilo veliko razpoložljivih površin za različne javne in zasebne rabe. "Na novo oblikovane ulice, trgi in nabrežja so zagotovo prispevali tudi k turistični privlačnosti mesta, čeprav to ni bil osnovni namen preureditev. Prostore za gostinske vrtove je občina kljub pritiskom lastnikov lokalov oddajala s premislekom, po natančnih izmerah in enotnih merilih, ki so zagotavljali, da je tudi na najožjih delih ulic in nabrežij vsaj polovica talne površine ostala prosta, na širših delih pa vsaj tretjina," je zapisal. Po Koželjevih besedah so težave nastale le tam, "kjer se lokali stikoma nizajo eden do drugega, da ovirajo prost dostop do pločnikov ali razgledišč na reko". "Žal se temu glede na koncentracijo lokalov ni dalo povsem izogniti, čeprav smo si prizadevali s širitvijo novo urejenih površin za pešce doseči čim večjo razpršenost gostinskih vrtov in posledično turistov. Kljub temu ugotavljam, da se – kljub očitkom o razprodaji javnih površin turistom – še vedno najdejo večji razdelki tako ulic kot nabrežij prazni in brez motečih gostinskih vrtov. Še posebej trgi. Poleg tega radi zahajajo v mnoge gostinske vrtove samo določene skupine študentov, razumnikov, gurmanov, glasbenikov, gledališčnikov, in drugih, kjer ni srečati turistov. Zato vsekakor ne držijo očitki, da se v mestu nikjer več ne da v miru prebrati časopisa ob kavi po običajni ceni," je še dodal Koželj.

Žiga Živulović jr./BOBO

Za komentar oz. izjavo smo prosili tudi Koželjevega naslednika, sedanjega podžupana in glavnega mestnega arhitekta oz. glavnega urbanista doc. Roka Žnidaršiča, ki pa nam odgovora ni poslal. Kako pa po osmih letih od svojega zapisa za Dnevnik stanje v Ljubljani vidi dr. Ana Kučan? Tako je odgovorila za N1:

Ana Kučan: "... en sam kontinuiran lokal na prostem"

"V teh osmih letih se je stanje poslabšalo. Prebivalci smo spremenili svoje vsakdanje poti skozi mesto, saj je središče v sezonskih vrhuncih skoraj neprehodno, sploh po nabrežjih Ljubljanice. Umeščanja hrupnih komercialnih programov na javne prostore je več, nekateri prav brezsramno izrinjajo prebivalce, ki niso vpleteni 'v menjavo blaga in dobrin', z ulic in trgov, arhitekturne ureditve, ki so včasih še skušale loviti ravnotežje med deležem prostora, namenjenem javni rabi in tistim, ki ga zasedajo trgovci in lokali, so v zadnjih letih povsem podlegle prevladujočemu principu, ki javni prostor vidi predvsem kot priložnost za zaslužek.

Poglejte samo Prešernov trg, celo četrtino zaseda lokal! Pa tudi Pogačarjev trg in Plečnikove arkade na tržnici, nekdaj javni prostor 'par excellence', so se spremenile v en sam kontinuiran lokal na prostem, namenjen predvsem tujim gostom. Komercializacija pljuska tudi že čez meje ožjega središča, nekaj prostorov sicer še ohranja svojo identiteto – Trubarjeva recimo, čeprav ji vzhodno od Resljeve tudi že zmanjkuje prostora za pešce. Gre za družbene spremembe, boste rekli, povsod je tako. Ni. Ni povsod tako. Na Dunaju na ulici ne boste slišali glasbe iz lokalov, prav tako je prostor, kjer se streže na ulici, močno omejen. Prav tako v Parizu, mnoga mesta, ki jih preplavlja turizem, so se začela zavedati problemov, ki jih turistifikacija s seboj prinaša. Ne vem, kaj ima od tega mesto. S projektom Bicikelj, na primer, je sicer dobila sistem izposoje mestnih koles, a je privolila v arogantno zlorabo javnega prostora v oglaševalske namene.

Seveda se je težko upirati kapitalskim pritiskom, a ni videti, da bi Mol na tem področju to sploh poskušal. Preprosto ne vidim politične volje. Povsem se zavedam, da zadeve niso enostavne, vendar bi se marsikaj dalo določiti z odloki, od dogovora, da glasba iz lokalov in trgovin (!) ne buta na ulice, kajti za to res ni prav nobene potrebe, do tega, da se subvencionirajo dejavnosti, ki mestno središče ohranjajo živo, kot so osnovni servisi, na primer manjše trgovine, čevljarji, šiviljstva, in so obenem tudi naša nesnovna kulturna dediščina, kot je to bila Plečnikova trafika na Tromostovju in kot je Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah. Ne gre namreč samo za gostinske vrtove.

Gre za spremembo načina življenja v mestu, za spremembo v značaju, identiteti, če hočete, Ljubljane. S turistifikacijo je namreč – in to je še huje – povezano pomanjkanje dostopnih stanovanj. Ker ni ne državnih ne mestnih regulativov – kot sem že rekla, mesto ima mnogo pristojnosti, da vpliva na kakovost bivanja v svoji sredini, upravljanje javnega prostora in mestnih zelenih površin sta le dve od njih, Mol določi pogoje, po katerih zasebniki uporabljajo, najemajo ali kako drugače rokujejo z javnim prostorom in posegajo vanj – nepremičninski trg izriva prebivalce iz mesta, in to ne samo manj premožnih. To izrazito občutijo mladi, zlasti študentska populacija, kar bi moralo skrbeti tudi univerzo, izgublja pa mesto, saj so prav mladi, živahni in kreativni prebivalci njena prednost. Turisti pridejo in grejo, le nam, ki tu živimo, je res mar za naše mesto. To, kar s podrejanjem komercializaciji najbolj izgubljamo, je namreč prav tisto, zaradi česar je Ljubljana (za zdaj) enkratna in posebna: način življenja v tem mestu in priložnosti za spletanje trajnih vezi med ljudmi."

Ana Kučan (Foto: Daniel Novakovič/STA)

Tudi nekateri gostinci ocenjujejo, da je gostinskih vrtov v centru preveč

Pri pripravi tega članka smo letos poleti govorili tudi z nekaterimi gostinci v središču mesta. Celo nekateri med njimi ocenjujejo, da so gostinski vrtovi preobsežni in da jih je v centru preveč. "Na takšen način si morda gostinci drug drugemu odžiramo promet. Nekateri vrtovi so preveliki in s tem težje obvladljivi, tako s kadrovskega vidika kot glede vizualne všečnosti. Takšen vrt daje obiskovalcu občutek masivnega turizma in ne več butičnega, s katerim se Slovenija rada predstavlja," nam je v pogovoru dejala vodja znanega lokala v središču Ljubljane, ki ni želela biti imenovana, njeno ime pa hranimo v uredništvu.

Pogoji, ki jih mora upoštevati gostinec

Gostinec, ki želi svoji ponudbi dodati vrt, mora izpolniti vlogo za posebno rabo javnih površin, o kateri odloča oddelek za gospodarske dejavnosti in promet. Vlagatelj lahko napiše poljubno površino, ki jo želi najeti, o velikosti pa nato odloča urbanistični oddelek, ki zriše in potrdi skico vsakega gostinskega vrta. Na podlagi potrjene površine se nato gostincu zaračuna občinska taksa za posebno rabo javne površine.

Za vsak gostinski vrt velja več splošnih določil o videzu in ureditvi vrta. Zagotovljen mora biti prehod za pešce v širini vsaj 1,6 metra in neoviran prehod po taktilnih poteh za slepe, senčniki morajo biti v barvi naravnega platna in med seboj ne smejo biti povezani. Prav tako je prepovedano ograjevanje gostinskega vrta, gostinsko opremo pa se sme postavljati izključno na tla, brez dodatne podlage oziroma podesta. Ta je dovoljen le v primerih večjega naklona terena ali dotrajane talne površine. Na vrtu je dovoljen en prenosni ulično pano z gostinsko ponudbo.

O pomenu javnega prostora in vseh slabih praksah, ki so v Sloveniji, pa tudi o zgledih ... smo se pred časom pogovarjali v N1 podkastu.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.