Pogovor z dr. Josipom Mikulićem, enim največjih hrvaških strokovnjakov za turizem, o gentrifikaciji, betonizaciji in apartmanizaciji hrvaške obale ter prizadevanjih za obrnitev negativnih trendov. Kako upravičene so podražitve, kako pomembni gostje za Hrvaško smo Slovenci in zakaj si vse več Hrvatov ne more privoščiti počitnic v lastni državi?
Začetek vrhunca letošnje turistične sezone so na Hrvaškem zaznamovala opozorila in nesoglasja o domnevnem velikem upadu tujih gostov, ki naj bi bil posledica drastičnega povečanja cen po prevzemu evra in vstopu v schengensko območje z novim letom.
Čeprav so se ta opozorila o velikem upadu izkazala za napačna, pa ima hrvaški turizem vse več težav, ki so posledica dolgoletnega nenadzorovanega povečevanja števila namestitev in iskanja lahkega zaslužka.
Eden od tistih, ki najbolj zavzeto opozarjajo na težave, je dr. Josip Mikulić, profesor na katedri za turizem na Ekonomski fakulteti Univerze v Zagrebu. Je urednik več strokovnih publikacij o turizmu in prejemnik številnih mednarodnih nagrad, velja pa tudi za najbolj produktivnega hrvaškega strokovnjaka za turizem, kar se tiče števila znanstvenih objav. Svari, da se Hrvaška spreminja v “državo za kratkoročni najem”.
Kakšne so trenutno turistične razmere na Hrvaškem?
Po najnovejših podatkih nam gre precej dobro. V medijih je bilo sicer v zadnjem času zaznati precej negativnih ocen in črnogledih napovedi, a če pogledamo uradne statistike, smo v letošnjem letu do zdaj zabeležili za približno sedem odstotkov več nočitev kot v enakem obdobju lani, prihodov turistov pa je bilo za kar 12,5 odstotkov več kot lani.
Se vam obeta rekordna sezona?
S temi številkami smo za zdaj dejansko presegli leto 2019, ki je do zdaj veljalo za rekordno leto. S tega vidika se ne moremo pritoževati, še vedno pa nam ostaja velik problem sezonskosti našega turizma.
Naša glavna sezona se namreč šele začenja. Samo v avgustu tradicionalno zabeležimo več nočitev kot v vseh prvih šestih mesecih in zadnjih treh mesecih leta skupaj.
“Na nekaterih destinacijah je na višku sezone turistov dejansko preveč”
Profesor ekonomije z Univerze v Splitu Željko Garača je prejšnji mesec dvignil veliko prahu z izjavo, da je prihodov turistov zaradi visokih cen le za četrtino lanskih številk. Kaj je spregledal?
Prof. Garača se je tudi že opravičil za pomoto. Zgodila se mu je “metodološka” napaka, saj se je zanašal na podatke, ki jih o prehodih tujcev preko državne meje zbira ministrstvo za notranje zadeve. Ker smo z novim letom vstopili v schengensko območje, na cestnih mejnih prehodih teh podatkov ne beležimo več, posledično pa je številka prihodov v državo bistveno nižja kot lani ob tem času.
Tako velik upad v tako kratkem času niti ne bi bil mogoč. Celo v času epidemije nismo zabeležili tolikšnega padca.
Glede na to, da spet podirate rekorde – bi lahko rekli, da je Hrvaška v poletnih mesecih že “žrtev” masovnega turizma?
Na Hrvaškem imamo veliko zelo kakovostnega turizma, denimo v hotelih, kampih in novejših zasebnih namestitvah, v katere se je v zadnjem času veliko vlagalo, vendar pa hkrati število turističnih namestitev strmo narašča. Predvsem število zasebnih namestitev je v zadnjem desetletju eksplodiralo.
Ne nekaterih destinacijah je posledično na višku sezone turistov dejansko preveč, to pa posledično poslabšuje doživetje. To skušamo preprečiti, novi zakon o turizmu, ki naj bi bil sprejet še letos, bo velik poudarek namenil trajnosti turizma.
Katera območja so najbolj na udaru?
Dejansko se raztezajo vzdolž celotne obale, a bolj se premikamo proti jugu, bolj resno je stanje. V srednji Dalmaciji smo doživeli pravi gradbeni bum zasebnih turističnih in nekomercialnih namestitev, posledično pa na višku sezone na nekaterih destinacijah nastajajo težave, ko se morate boriti za svoj prostor na plaži ali za mizo v restavraciji.
Spremljajoča turistična infrastruktura preprosto ni zmogla slediti naraščanju števila namestitev. In tega seveda potem ne moremo označiti za turizem visoke kakovosti. Za zdaj sicer turisti še kar prihajajo, a moramo si prizadevati za upočasnitev rasti števila namestitev.
Kaj se je zgodilo s turističnimi cenami na Hrvaškem? So res močno narasle?
Cene so se vsekakor zvišale. Nimamo sicer neke uradne statistike, na podlagi katere bi vam lahko postregel s točnimi podatki, po mojem občutku pa govorimo o približno 20-odstotnem dvigu v primerjavi z lanskim letom.
En del tega dviga je vsekakor mogoče upravičiti s poslovnimi razlogi, kot odgovor na inflacijo in posledično povečevanje stroškov. Je pa zraven tudi veliko “trgovskega” pristopa. Vsi se zavedamo, da je naša turistična sezona kratka – julija in avgusta ustvarimo večino turističnih prihodkov – zato so nekateri upravičenim podražitvam še nekaj dodali.
Kdor se bo letos počutil prevaranega, bo verjetno prihodnje leto šel drugam
Bi torej lahko rekli, da so bile podražitve pretirane?
S cenami samimi po sebi ni nič narobe, dokler so gostje zadovoljni s kakovostjo storitve, dokler nimajo občutka, da so jo preplačali. Če dobijo občutek, da so dopust preplačali, pa lahko nastanejo problemi. Kdor se bo letos počutil prevaranega, bo verjetno prihodnje leto poiskal kakšno drugo destinacijo.
Po mojem mnenju bi morali odgovorni v turizmu imeti v mislih, da zaradi inflacije stroški niso narasli zgolj njim, temveč so tudi potrošniki bolj previdni pri tem, kako porabljajo denar.
Bomo videli. Rekel bi, da bi lahko bili pri zviševanju cen bolj previdni, a kot zdaj kaže, bo letošnja sezona po prihodkih iz mednarodnega turizma zagotovo rekordna.
Koliko je sploh turističnih postelj na Hrvaškem?
Po uradnih podatkih imamo približno milijon in 800 tisoč postelj, a v tej številki niso vključene neregistrirane namestitve, ki na nekaterih destinacijah predstavljajo znaten delež vseh postelj.
Dobra tretjina od registriranih turističnih postelj pripada nekomercialnim zasebnim namestitvam. Torej lahko govorimo o približno milijon in 200 tisoč komercialnih turističnih posteljah, pri čemer je približno 60 odstotkov teh postelj na voljo pri zasebnih ponudnikih.
Delež zasebnih ponudnikov je pri nas bistveno večji kot v drugih državah, ki so konkurenca Hrvaški in v katerih mnogo večji delež predstavljajo hotelske ter druge kolektivne namestitve, kot denimo kampi. Hrvaška je daleč na prvem mestu v Evropi po številu postelj pri zasebnih ponudnikih glede na število prebivalcev.
In kapacitete še naraščajo. Med letoma 2012 in 2019 so se kapacitete zasebnih ponudnikov podvojile, čeprav je takrat veljavna turistična strategija predvidevala zaustavitev rasti in osredotočenje na dvigovanje kakovosti storitev.
A imeli smo desetletje nizkih obrestnih mer ter pomanjkanje drugih priložnosti in zamisli za investiranje, pa se je veliko ljudi odločilo svoj denar naložiti v turistične nepremičnine.
“Po uradnih podatkih ima Makarska 23.700 turističnih postelj, po naših izračunih pa 35.500”
Koliko pa k celotnemu številu turističnih postelj prispevajo neregistrirane namestitve, ki jih omenjate?
Seveda zanesljivih podatkov o tem nimam, ocene pa se med seboj precej razlikujejo. Lahko pa skušam odgovoriti s primerom destinacije, pri kateri sem trenutno vključen v določanje turistične nosilnosti, kar predvideva tudi natančen popis namestitev.
Nova mestna uprava Makarske je analizo naročila, ker imajo velik problem z betonizacijo in apartmanizacijo. Po uradnih podatkih ima Makarska 23.700 registriranih turističnih postelj, po naših izračunih pa je vseh skupaj dejansko kar 35.500. Torej je treba v tem primeru podatku o registriranih namestitvah dodati približno 50 odstotkov.
Koliko nepremičnin na hrvaški obali in otokih je že v lasti tujih državljanov?
Nimam točnih podatkov. Se pa že zadnjih nekaj let govori, da smo postali najbolj atraktiven nepremičninski trg v Evropi. Imamo pač najbližje toplo morje za velik del Evropske unije. V medijih se pojavljajo različne ocene o zelo visokem odstotku nepremičnin, ki jih v obmorskih krajih kupujejo tujci.
Na to, da je vse več nepremičnin v lasti tujcev, nakazuje tudi dejstvo, da se število prebivalcev na Hrvaškem zmanjšuje – po zadnjem popisu se je število prebivalcev med letoma 2011 in 2021 zmanjšajo za skoraj 10 odstotkov – število stanovanj pa se neprestano povečuje.
Hrvaška kot “država za kratkoročni najem”. Betonizacija, apartmanizacija.
V eni od svojih kolumn ste Hrvaško označili za “državo za kratkoročni najem”. Kaj ste mislili s tem?
Zelo veliko naših podjetniških aktivnosti se dogaja na področju turizma. V zadnjem desetletju in več je največji del predstavljalo vlaganje v zasebne namestitve za kratkoročno oddajanje, kjer se ljudem očitno izplača, da svojo nepremičnino oddajajo v povprečju za dva meseca na leto.
Imamo cele stanovanjske bloke, ki so poleti polni, preostanek leta pa samevajo. Z vidika stroke tako stanje nikakor ni zaželeno. To je znak klasičnega masovnega turizma, betonizacije, apartmanizacije, ki nekaj časa sicer lahko funkcionira, na dolgi rok pa se lahko obrne proti vam.
Obstaja občutek, da se vsi ukvarjajo samo še z oddajanjem, zanemarjajo pa druge poslovne priložnosti. Turizem je za Hrvaško logična strateška panoga. Vseeno pa se nam ni treba vsem ukvarjati z njim.
Kaj se ob povečevanju števila turističnih namestitev dogaja z lokalnimi skupnostmi na najbolj obremenjenih območjih?
Zagotovo je ponekod prisoten trend gentrifikacije (spreminjanje krajev po meri premožnih turistov op. a.).
Zaradi novih tehničnih možnosti, platform, kot je AirBnB, ki jih pred desetimi ali 15 leti ni bilo na voljo, je bil pomemben delež stanovanj na teh območjih spremenjen v turistične namestitve.
Najbolj atraktivna so vsekakor stanovanja v središčih mest, zaradi česar so bili lokalni prebivalci izrinjeni na obrobje, kar pa zagotovo vpliva na identiteto in kakovost življenja lokalne skupnosti. Poleg tega so, kot rečeno, te namestitvene kapacitete v funkciji zgolj nekaj mesecev na leto, preostali čas pa večinoma samevajo.
Nedavno smo izvedli raziskavo o vplivu turizma na dostopnost stanovanj na najbolj obleganih območjih. In jasno, bolj intenzivna je turistifikacija, več namestitev je namenjenih turizmu, manj možnosti ima lokalno prebivalstvo, da si zagotovi stalno domovanje.
Ker preostanek gospodarstva ne sledi ekspanziji turizma, se prav tako povečuje razkorak med cenami nepremičnin in plačami na teh območjih. Če nepremičnine ne podedujejo, si vse več ljudi ne more privoščiti domovanja v domačem mestu, ker je res nesmiselno.
Turizem bi moral v prvi vrsti izboljšati življenje lokalne skupnosti. S tem vidikom turističnega razvoja se do zdaj nismo dovolj ukvarjali.
“Ko imate enkrat porušen ugled, izgubljajo vsi.”
Kako naj bi novi zakon o turizmu pripomogel k izboljšanju stanja?
V veliki meri sledi strategiji trajnostnega turizma, ki smo jo sprejeli lani. Predvideva, da bo morala vsaka turistična destinacija izračunati nosilnost svojih kapacitet, torej koliko turistov lahko sprejmejo, ne da bi to poslabšalo kakovost življenja lokalnim prebivalcem.
To predpostavlja natančen popis vseh turističnih kapacitet, saj je zaradi velikega števila zasebnih počitniških stanovanj in vikendov, ki jih lastniki prav tako najpogosteje uporabljajo na višku sezone, pritisk na destinacijo praviloma bistveno večji od tega, kar nakazuje uradna statistika.
Destinacije bi nato morale pripraviti projekte za razbremenitev turističnega pritiska, denimo za povečanje števila izvensezonskih gostov in omejitev obiska na višku sezone, financirani pa bi bili iz turističnega sklada, ki ga zakon predvideva.
Ali menite, da bo to dovolj za ublažitev pritiska masovnega turizma?
V zakonu pogrešam kazni za neželeno ravnanje, denimo za neupoštevanje prostorskih načrtov. Nisem prepričan, da bo stvari mogoče zadovoljivo urediti brez tega.
Razmisliti pa bi bilo treba tudi denimo o drugačni obdavčitvi počitniških nepremičnin, ki je trenutno za zasebnike zelo ugodna, te namestitve pa predstavljajo največji delež vseh hrvaških turističnih kapacitet.
Na drugi strani se seveda masovni turizem zelo izplača in pozitivno vpliva tudi na gradbeni sektor, ki je pri nas zelo pomemben. Obstajajo jasni multiplikativni učinki, a če prestopimo določene meje, se lahko vse skupaj obrne navzdol.
Če bodo turisti vse bolj nezadovoljni, se bo prek družbenih omrežij začel širiti sentiment, da smo predragi, da je turistov preveč, da ni več tako kot včasih … To se v današnjem času lahko zgodi zelo hitro. In ko imate enkrat porušen ugled, izgubljajo vsi.
Pred leti: turizem kot Voltaren in turizem kot pomirjevalo. Kaj pa danes?
Ampak omejevanje števila turistov praviloma vedno privede do tega, da si letovanje na določeni destinaciji lahko privoščijo le še tisti premožnejši.
Dejansko smo že zdaj na začetku takšnega trenda. Jaz sem univerzitetni profesor, pa si z družino zelo težko privoščim počitnice v katerem od hotelov s štirimi ali petimi zvezdicami na vrhuncu sezone.
Cene vsekakor niso prilagojene domačemu tržišču. Na drugi strani pa je to dejansko naš cilj – da bi bil naš turizem bolj kakovosten, da bi ustvarjal višjo dodano vrednost, to pa jasno pomeni tudi višje cene.
Z ekonomskega vidika je taka strategija smiselna, z družbenega vidika pa težko rečemo, da gre za pozitiven trend za hrvaške državljane, ki si vse težjo privoščijo počitnice v lastni državi.
Pred leti sem dejal, da je turizem na Hrvaškem Voltaren (protibolečinsko sredstvo) za gospodarstvo in Normabel (pomirjevalo) za družbo. A tega “pomirjevala” si danes vse več ljudi ne more privoščiti.
Turizem je kompleksna zadeva. Ne gre samo za ekonomski učinek, treba se je zavedati tudi družbenih posledic. Žal pa se osredotočamo predvsem na številke o prihodih gostov, o nočitvah, o zaslužku, ne ukvarjamo pa se toliko s stranskimi učinki na družbo.
Kakšna pa je demografska situacija na otokih in kako nanjo vpliva turizem?
Nimam neke podrobne analize, je pa število prebivalcev povsod v upadu. Otoki so na splošno območja, ki jim preti večja nevarnost depopulacije zaradi odhoda mladih na študij ali iskanja priložnosti, ki jih na otokih preprosto ni.
Turizem je na otokih dejansko eden redkih dejavnikov, ki zadržuje izseljevanje. Prepričan sem, da bi bilo brez turizma stanje bistveno slabše.
Glede na zapise v medijih se Hrvaška spopada z velikim pomanjkanjem delovne sile v turizmu. Kdo bo zapolnil vrzel?
To je verjetno naš največji izziv trenutne turistične sezone. O tem problemu se sicer v teh dneh ne govori in piše toliko kot pred nekaj meseci. Zaradi ekstremne sezonskosti našega turizma je jasno največ povpraševanja po delavcih na višku sezone, tovrstna delovna mesta pa so zaradi začasnosti seveda manj privlačna kot neka stabilna zaposlitev.
Včasih je veliko sezonskih delavcev prihajalo s celinskega dela Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine ter iz Srbije, a to so vse območja, ki so bila v zadnjem desetletju demografsko “opustošena”. Tradicionalni bazeni sezonske delovne sile so se izpraznili.
Del tega izpada je zagotovo mogoče nadomestiti z delavci iz bolj oddaljenih držav. Tudi v Zagrebu na gradbiščih je mogoče videti vse več Nepalcev, Indijcev, Filipincev itd., ki se jim za zdaj delovni pogoji še zdijo sprejemljivi. A tudi pri njih se bo treba potruditi, da bodo ostali zadovoljni in da jih bomo lahko zadržali.
Kandidatov za službe bi bilo verjetno več, če bi bile ponujene plače višje …
V turizmu bo vsekakor treba delati na zagotavljanju bolj kakovostnih delovnih mest. Plače v turizmu so med letoma 2010 in 2019 narasle za približno 25 odstotkov, cene turističnih storitev pa so se v istem obdobju praktično podvojile.
Prostora za višje plače, ki bi sezonske delavce prepričale, da se tudi naslednje leto vrnejo, je vsekakor še precej. Če morate vsako leto iskati novega kuharja, novo osebje, to zagotovo poslabšuje zaupanje v kakovost storitve.
Bomo videli, kako bomo preživeli vrhunec letošnje sezone, ki je pred vrati. Videli smo, da so ponujene plače ob pomanjkanju kandidatov precej poskočile. Če bi se že prej zviševale hitreje, verjetno tako velikega problema niti ne bi imeli.
Prepričan sem, da bomo letošnjo sezono že nekako pripeljali do konca, dolgoročno pa bodo potrebne spremembe. Država s tem namenom uvaja instrument stalnega sezonskega delavca, ki bi podjetnikom s subvencijami pomagal zadržati delavce tudi v času nizke sezone.
Za postavitev mobilne hiške potrebnih bistveno manj dovoljenj …
V hrvaških kampih po mojih opažanjih prostore za šotore in prikolice vse pogosteje nadomeščajo z mobilnimi in glamping hiškami. Kaj pravijo številke?
O številu glamping namestitev nimamo najboljših podatkov, saj številne namestitvene kapacitete v kampih, ki bi jih lahko označili za glamping, v uradnem registru niso zabeležene v tej kategoriji.
Je pa povsod viden trend povečevanja ponudbe mobilnih hišk, ne samo na Hrvaškem, temveč tudi v drugih državah. Jasno, udobje je lahko primerljivo z apartmajem, a za postavitev mobilne hiške potrebujete bistveno manj dovoljenj.
Kamping kot celota je v rahlem porastu, v primerjavi z letom 2019 so se kapacitete povečale za približno dva odstotka. Veliko rast pa beležimo na področju majhnih zasebnih kampov, kampiranja na zasebni posesti. Tu govorimo več kot 20-odstotni rasti.
Kot slišim od prijateljev, mnogi v tem vidijo novo priložnost za zaslužek. Če imate lepo parcelo z atraktivnim razgledom, je lahko ob minimalnem vložku to danes zelo dobičkonosen posel.
Kakšne pa so razmere na področju navtičnega turizma? Ali lahko tudi tam govorimo o preseganju zmogljivosti?
Za navtični turizem ne bi rekel, da smo prekoračili kakšne razumne meje. Vsaj kar se tiče manjših plovil, bi lahko rekli, da imamo še veliko neizkoriščenega potenciala, predvsem zaradi velikega števila otokov in nasploh izjemno dobrih naravnih pogojev za to vrsto turizma.
Velike križarke pa so druga zgodba. Spominjam se, kako smo bili na začetku tisočletja ponosni, ko so se začele v Dubrovniku ustavljati prve križarke. Sprva ima to seveda pozitivne učinke na ugled destinacije, so se pa turističnih križarjenj v zadnjih letih oprijeli očitki o okoljski nevzdržnosti in vprašljivi dodani vrednosti te vrste turizma za destinacije.
Če ste bili kdaj v Dubrovniku ob prihodu velike križarke – videti je, kot bi mravlje drle iz mravljišča. Naenkrat nastane takšna gneča, da ni človeka, ki bi mu lahko bilo to prijetno. S to vrsto turizma je treba biti zelo previden.
“Za Nemci so Slovenci naši najbolj zvesti gostje”
V Sloveniji se nam zdi, da Hrvaška poleti postane tudi malo naša. Kako pomembni gostje so realno Slovenci za hrvaški turizem?
Zelo pomembni. Za Nemci so Slovenci naši najbolj zvesti gostje, tako po prihodih kot po številu nočitev. Slovensko tržišče je posebno zaradi neposredne bližine, zaradi česar beležimo veliko slovenskih obiskov tudi izven glavne turistične sezone.
Sosednje države so vedno zelo pomembna tržišča za turistične destinacije, sploh za tiste, ki pri katerih dominira cestni prevoz. Hrvaška je poznana kot avtodestinacija. Število turistov, ki k nam prispejo z letali, se sicer povečuje, a še vedno približno 80 odstotkov vseh gostov dobimo po cesti. Na globalni ravni v turizmu dominira letalski promet. Nam je pa ta posebnost med epidemijo, ko je letalski promet obstal, prišla zelo prav.
V Sloveniji je dokaj pogost občutek, da smo Slovenci na Hrvaškem najmanj pomembni in na neki način tudi samoumevni gostje. Slovenskega jezika denimo na Hrvaškem praktično ni videti, v restavracijah so meniji običajno prevedeni zgolj v angleščino, nemščino in italijanščino.
Strinjam se, da bi bil na mestu tudi slovenski prevod. Žal mi je, če se nekateri slovenski turisti tako počutijo, a v turističnem sektorju slovenske goste zelo cenimo in se zavedamo pomembnosti slovenskega tržišča ter naše dolgoletne povezanosti.
Kar se tiče slovenskega jezika, verjetno še vedno vlada prepričanje, da Slovenci tako ali tako dovolj dobro razumejo hrvaško. Je pa dejstvo, da denimo sam osebno zelo slabo razumem slovenščino, zato se zagotovo dogajajo tudi obratne situacije.
Če dobro pomislim, tudi v Sloveniji nisem še zasledil menija v hrvaščini …
Da, obstaja nekakšna recipročnost (smeh). Mislim, da je ključno to, da se nam še vedno uspe nekako sporazumeti, tudi če govorimo vsak svoj jezik.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
