Ko nič več ni tako, kot je bilo

Mnenja 05. Avg 202305:30 1 komentar
Reševanje otrok
Foto: PGD Mengeš

"Slovenija te dni diha s solzami solidarnosti. ... Slovenija diha s solzami ljubezni in človečnosti. To je edina uteha in edino upanje." Komentar urednice rubrike Poglobljeno na N1 Suzane Lovec. O času, ko nič več ni tako, kot je bilo. "To je svet, v katerem bodo živeli naši otroci. To je napoved njihovih strahov."

Ob tem, kar gledamo te dni – ob prizorih iz naših nočnih mor; ob prepereli varnosti, ki jo odnaša dež in ruši naše predstave, da bo vse okej; ob fotografijah ljudi, ki morajo zapustiti domove; ob posnetkih domov, ki se utapljajo v naraslih vodah; ob solzah nemoči … Ob vsem tem nas te dni veže ponižnost. Tiste vrste ponižnost, ki pride v nas neopazno, takrat, ko nič več ni tako, kot je bilo. In veže nas – to Slovenija te dni spet dokazuje – solidarnost. In veže nas – naj nam tega nihče nikoli ne vzame – skrb za druge. Pomoč. Nesebičnost. Človečnost. Slovenija te dni diha s solzami solidarnosti.

To, kar gledamo te dni; to, nad čimer se držimo za glavo, preverjamo, ali so vsi naši dragi v redu, so živi, so na varnem; to, ob čemer jočemo … To je svet, v katerem bodo živeli naši otroci.

Po napovedih podnebnih znanstvenikov bo ekstremnih vremenskih pojavov vse več. Kot je za Slovenijo pred dvema poletjema na N1 rekel dr. Žiga Zaplotnik: največja neposredna grožnja bodo “neurja, ekstremni padavinski dogodki, v drugi polovici stoletja pa tudi že vlažni vročinski valovi”. Lahko bi pisala o podnebnih spremembah; krivdi, ki jo nosi podivjan odnos do Zemlje; sistemu, ki zaradi dobičkov kljub opozorilom znanstvenikov ni obrnil kurza; oportunih politikih, ki zanikajo podnebne spremembe in se smejijo najstnicam in najstnikom, ki si upajo protestirati zaradi podnebnih sprememb. In lahko bi pisala o aktualnih teoretikih zarot, ki tudi te dni, ob vremenskih krizah – kot so to počeli med epidemijo – širijo lažne novice in nebulozne zaključke.

O vsem tem bi lahko pisala, a ne bom. Zdaj se mi namreč vsaka misel, čisto vsaka misel, zoži v eno samo prizmo, v neskončno vračanje podob današnjega dne. In včerajšnjega. In dni pred njim. Malčki, ki jih gasilci skozi naraslo vodo nosijo iz vrtca. Objokani ljudje v uničenih hišah. Novice o umrlih. Mostovi, ki jih nosi rjava deroča voda. Strehe, ki jih je odtrgal tornado – v moji Ilirski Bistrici. Sirene, ki naznanjajo nevarnost. Poplavljene ceste, vasi in mesta po vsej državi, razbita življenja, odkruški varnosti. Domače živali, ki jih je odnesla voda in prestrašeno gledajo predse. Enako prestrašeno, kot smo prestrašeni vsi mi. O tem pišem, o tem razmišljam.

To je svet, v katerem bodo živeli naši otroci. To je napoved njihovih strahov.

V podobah teh dni, v katere se zoži prav vsaka misel, pa so tudi gasilci in gasilke, reševalci in reševalke, vojaki in vojakinje, policisti, policistke, prostovoljci, prostovoljke, sosedi, sosede … neznanci in neznanke; prav vsi, ki rešujejo in ki pomagajo. Na kakršenkoli način. Slovenija te dni diha s solzami ljubezni in človečnosti. To je edina uteha in edino upanje.

Pazite nase, pomagajte drugim, objemite svoje drage.

Mozirje
Mozirje včeraj (N1)

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje