Po uničujočih poplavah s predstojnikom Inštituta za vodarstvo in priznanim strokovnjakom za poplavno varnost dr. Primožem Banovcem. "Karte poplavne nevarnosti so v veliki meri napovedale, da se bo to zgodilo," pravi, a nihče ni vedel, kdaj. Struge rek so zdaj podrte in do jeseni jih po napovedih dr. Banovca ne bo mogoče sanirati. Zato upa, da nam bo narava to jesen prizanesla in da novih poplav ne bo. Če bodo, pa bo "zelo hudo", opozarja in se obenem sprašuje tudi, kje je poplavna karta za Mengeš, kjer so gasilci iz vrtca pred visoko vodo na rokah reševali 22 otrok.
Na kaj ste pomislili, ko ste v petek zjutraj prebrali poročila o visokih vodah in poplavah po Sloveniji?
Pravzaprav bi me morali vprašati, na kaj sem pomislil v četrtek zvečer, ko sem poslušal hidrologa Janeza Polajnarja z Arsa, ki je bil zelo jasen, da nas čaka resen, intenziven, nevaren dogodek. Mislim, da nas je takrat kar nekaj prekinilo dopuste, ker smo vedeli, da je naše mesto tukaj, na delovnem mestu.
Že v četrtek zvečer ste torej prekinili dopust.
Tudi zdaj sem uradno na dopustu (smeh). To pač od mene zahteva moj poklic. K sreči nisem bil daleč.
Meteorologi so sicer res opozarjali na hudo deževje in možnost poplav, izdali so rdeče opozorilo, a zdi se, da so številni ljudje le čakali in upali na najboljše. Bi morali biti v opozorilih še bolj eksplicitni, da bi jih ljudje vzeli bolj resno? Tudi evakuacije, denimo otrok iz vrtca v Mengšu, bi lahko bile bolj pravočasne.
Alarmiranje prebivalstva je zelo delikatna zadeva. Napovedi nikoli ne morejo biti dovolj natančne, da bi točno vedeli, kje se bo zgodilo, kaj se bo zgodilo, kje bo najhuje in kdo je najbolj ogrožen. Če ljudi napačno alarmirate, pa lahko naredite ogromno škodo, ker naslednjič alarmiranja več ne vzamejo resno.
Meteorologi tako pri obveščanju javnosti hodijo po zelo tanki vrvi. Biti morajo dovolj jasni in hkrati dovolj “nežni”, da najdejo tisto pravo mero opozorila. Mislim, da so jo v tem primeru dobro zadeli.
Za nazaj je seveda lahko biti pameten. Izdan je bil rdeči alarm. To pomeni najvišjo stopnjo nevarnosti. Bi morali uvesti še črni alarm?
Težko je predvsem napovedati natančno pot nevihtnega sistema. Njegovo središče bi se lahko gladko zamaknilo za 20 kilometrov v levo in se danes ne bi pogovarjali o Komendi, Cerkljah, Črni na Koroškem in Zgornji Savinjski dolini, ampak bi se pogovarjali denimo o sproženem obsežnem zemeljskem plazu na Koroški Beli pri Jesenicah ali pa o razdejanju na kakem drugem koncu države.
Konec koncev pa zaščita ljudi, tudi denimo otrok v mengeškem vrtcu, ni naloga sistema opozarjanja, temveč naloga občinskih štabov civilne zaščite, ki morajo na podlagi vzpostavljenega situacijskega zavedanja poskrbeti, da se evakuacije izvedejo pravočasno.
Ko pomislim na poplavno ogrožena območja v Sloveniji, Mengeš ni ravno med kraji, ki mi prvi padejo na pamet. Skozenj teče Pšata, bolj potok kot reka.
Mengeš je izredno poplavno ogrožen. V oceni poplavne ogroženosti Slovenije je označen z rdečo barvo. Stroki je bilo popolnoma jasno, kaj se jim lahko zgodi.
Ni pa mi jasno, zakaj Mengeš kot ena redkih občin ni pripravila kart poplavne nevarnosti, da bi se tudi njihovi občani bolje zavedali nevarnosti. To je zagotovo stvar, ki bi jo bilo treba raziskati.
Kaj se je zgodilo, da je bilo naenkrat sredi kraja skoraj dva metra vode?
Bil sem na terenu, takoj ko se je voda dovolj umaknila. Zgodilo se je prelivanje nasipa Pšate v dolžini okoli 500 metrov. Nasipi so tako imenovana binarna obramba – dokler jih ne prelije, imate občutek popolne varnosti.
V hipu, ko se začne prelivanje, lahko čez nasipe udari strašno velika količina vode in imamo opravka z “eksplozijo” ogroženosti.
So karakteristike poplav v poletnem času drugačne v primerjavi z jesenskimi poplavami?
So. V tem primeru je šlo za kratkotrajne poletne “nevihtne” poplave, poplavni val je vztrajal največ 24 ur. A ni šlo za običajno nevihtno celico, kot jih poznamo, takšno, ki povzroča škodo lokalno.
Dejansko smo imeli opravka z ogromnim nevihtnim sistemom. Lahko bi rekli, da je šlo za supernevihto, o tem bodo zanesljivo še precej povedali meteorologi, po naših analizah so bile padavinske povratne dobe na nekaterih postajah komaj verjetne.
Po katastrofalnih poplavah praviloma vedno ugotavljamo, da nismo slišali opozoril strokovnjakov in da smo premalo pozornosti namenili protipoplavnim ukrepom. Ali je bil to sploh dogodek, na katerega se je bilo mogoče ustrezno pripraviti, ali pa je presegel vsa pričakovanja?
Dogodek je bil pričakovan in znotraj gabaritov, za katere načrtujemo nekatere protipoplavne ukrepe, saj se po slovenski zakonodaji zagotavlja varnost na 100-letne in tudi 500-letne povratne dobe.
Karte poplavne nevarnosti so v veliki meri napovedale, da se bo to zgodilo. Kdaj? Tega seveda nihče ni mogel vedeti. Priznam: nisem pričakoval, da bom v svojem življenju to doživel.
So pa območja v Sloveniji, ki so kljub rekordnim količinam vode v rečnih strugah ostala neprizadeta. Kaj so torej “dobre zgodbe” teh poplav?
To je zaradi razlik v intenzivnosti padavin na različnih območjih težko reči. Dobre zgodbe so zgodbe o izvedenih protipoplavnih ukrepih na Kamniški Bistrici pred petimi leti – območje Titan. Tu gre zasluga tudi izjemnemu angažiranju posameznikov na občini Kamnik in DRSV, da je bil projekt izveden.
Nad Polhograjskim hribovjem padavine niso bile tako enormne, zato lahko govorimo o lepi zgodbi, da so do zdaj izvedeni protipoplavni ukrepi na Gradaščici in Malem grabnu pred poplavami uspešno rešili Ljubljano.
Pretok Gradaščice je bil primerljiv z letom 2014, ko je bil del Viča pod vodo. Po najnovejših ocenah je bil pretok tokrat morda celo nekoliko višji. Ampak Ljubljana ni bila poplavljena. To so zgodbe, ki kažejo na to, da protipoplavni ukrepi dejansko delujejo.
Vlada je za sanacijo po poplavah iz proračuna namenila 520 milijonov evrov. Evropska komisija nam iz solidarnostnega sklada letos in prihodnje leto daje na voljo 400 milijonov. Kako bi se vi lotili sanacije po poplavah? Kaj so prioritetne naloge?
Prva stvar je izboljšanje organizacije. Sanacije se ne začne z betoniranjem, ampak z organiziranjem.
Ste lahko bolj konkretni?
Na Direkciji za vode primanjkuje pooblaščenih inženirjev, vendarle imajo nalogo, da kot državni organ izvajajo vsaj nadzor nad investicijami. Potrebno je ustrezno znanje, strokovni izpit, da bi lahko nadzorovali tovrstne projekte.
Državna uprava se je precej izpraznila inženirjev. Njihovo vlogo pa prevzemajo projektantska podjetja.
Kaj pa ko vendarle pridemo do betoniranja? Kaj so prioritetni ukrepi?
Osnovni protipoplavni ukrepi so vedno trije. Gradnja nasipov in poglabljanje struge omogočata večjo pretočnost in s tem zaščito poseljenih območij, a hkrati zaradi tega povzročata težave po reki navzdol.
Alternativa je zagotovitev dodatnih strug, ki lahko vodo speljejo mimo naseljenih območij. Najstarejši primer je ljubljanski Gruberjev prekop. Tretja možnost pa je gradnja zadrževalnikov, ki omogočajo zadržanje presežnih količin vode in njeno nadzorovano sproščanje, ko se razmere umirijo.
Protipoplavna zaščita je praviloma kombinacija vseh treh ukrepov, ki pa so pogojeni z razpoložljivostjo prostora. V primeru Malega grabna v Ljubljani so bili uporabljeni vsi trije.
Kakšna bi morala biti po vašem mnenju usoda hiš, ki so jih poškodovale poplave? Verjetno vsaj nekaterih ni smiselno postavljati nazaj?
Pri tem nikakor ni mogoče posploševati. Treba bo iti od primera do primera. Ponekod verjetno je možno in tudi pravilno, da se objekte obnavlja ali tudi postavlja nazaj.
V marsikaterem primeru pa je zagotovo bolj smiselno poiskati nadomestno lokacijo in tam na novo razvijati poselitev.
Preselitev žal v državnem načrtu trenutno ni opredeljena kot možen ukrep za zmanjšanje poplavne ogroženosti. To bi bilo vsekakor treba spremeniti in ljudem omogočiti selitev na varnejšo lokacijo. To počnejo vse države.
Koliko te poplave zvišujejo nevarnost, da se bomo tudi jeseni spopadali z uničujočimi poplavami?
Nevarnost je povečana zaradi poškodovane vodne infrastrukture. Struge so na najbolj prizadetih območjih dobesedno podrte, reke so si utrle novo pot. Če tako poškodovano vodno infrastrukturo prizadenejo novi poplavni dogodki, je lahko zelo hudo. Samo upamo lahko, da nam bo narava prizanesla.
Ali je vodotoke ob usklajeni akciji mogoče za silo sanirati v nekaj mesecih?
Težko. Količine materiala, ki ga je treba prestaviti, so ogromne. Samo v povodju Kamniške Bistrice govorimo o več 100 tisoč kubičnih metrih materiala.
Če lahko na kamion, ki lahko dostopa na tisto območje, spravimo do 20 kubičnih metrov materiala, je količina voženj, odstranjevanja, prekladanja, urejanja … nepredstavljiva.
In govoriva samo o nanesenem materialu, kaj šele, da bi o tem še vzpostavljali nekdanji potek struge.
Promocija študija vodarstva
Dr. Banovec nastope v medijih po poplavah izkoristi tudi za promocijo študija vodarstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ki je iz leta v leto slabo zaseden, čeprav strokovnjake te usmeritve država krvavo potrebuje. “Ljudje ne vedo, da so reke pri nas praktično v celoti regulirane. Vse to so grajeni objekti, zato potrebujemo goro strokovnjakov za njihovo vzdrževanje. To je spregledan podsistem, ki ga večina smatra za naravnega, pa je daleč od tega. Struge so v Sloveniji tam, kjer ljudje hočemo, da so. A vsake toliko si skuša narava z vso silo ta prostor vzeti nazaj. Na starih kartah današnjega območja Slovenije je lepo vidno, da so ljudje včasih lokacije svojih bivališč izbirali veliko bolj premišljeno. Zavedali so se, da nimajo gradbene moči, da bi krotili naravo. Danes nam jo zahvaljujoč napredku uspeva krotiti. Vsaj večino časa.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje