Tri besede, ki so zatresle hrvaško javnost kot že dolgo nobene – "Jebo vas Vukovar". Gre za naslov kolumne enega najbolj znanih kolumnistov s tega konca sveta Borisa Dežulovića. Človeka, ki sovraži besedo regija. Pronicljivega in duhovitega pisca, ki že 35 let piše brez dlake na jeziku. S tem zapisom za N1 Hrvaška pa je dregnil v osje gnezdo in sprožil zgražanje dela hrvaške javnosti, tudi politike, nanj so se vsule grožnje, ki jih zdaj že preiskuje policija.
V oddaji N1 STUDIO se je voditelj Miha Orešnik pogovarjal z avtorjem kontroverzne kolumne Borisom Dežulovićem.
Boris Dežulović je redni kolumnist hrvaškega N1, njegova kolumna z naslovom Jebo vas Vukovar pa močno odmeva, saj je z njo uspel razburiti hrvaško politiko in anonimne spletne komentatorje. Da gre za neprimeren tekst, da se o Vukovarju, ki velja za simbol hrvaške osamosvojitvene vojne, tako ne govori in da je čas objave takšne kolumne povsem neprimeren. Bliža se namreč 18. november, obletnica padca t. i. Mesta Heroj, na ministrstvu za branitelje pa so ocenili, da je Dežulović v kolumni na grob in primitiven način napadel Vukovar.
Kako se počutite kot trenutno najbolj osovražen človek na Hrvaškem?
Počutim se kot običajno, navajen sem na to. Že 30 let sem med najboljšimi sovražniki hrvaške države. Tako da zame to nič novega, na to sem navajen. Moje delovno mesto je biti državni sovražnik.
Prejšnji teden ste gostovali pri kolegu Tihomirju Ladišiću na N1 Zagreb. Takrat ste rekli, da ste takšne odzive pričakovali, ampak to je bilo jutro po objavi kolumne. Kaj pravite danes?
Ni bistvene razlike, zares sem pričakoval nekaj takšnega, že v tistem trenutku, ko sem napisal naslov, sem seveda vedel, da bodo odzivi. Če česa nisem pričakoval, so morda to razsežnosti tolikšnega vulkanskega javnega besa, morda res nisem pričakoval toliko gneva. Morda sem le napačno predvidel protokol, po katerem se je tokrat vse to odvijalo. Namreč, po 90. letih je to prvič, da je koordinacija potekala kot v času Franja Tuđmana. Torej, da se odzivajo državne institucije, pa tudi t. i. odgovorni posamezniki, ki služijo kot pretorijanska straža režima. Tako se je tokrat po prijavi ljudi, kot sta Peternel in Bujanec, fašista iz skrajne desnice, odzvalo ministrstvo za branitelje, torej Plenkovićeva vlada. Neposredno so me obtožili, da spodkopavam temelje hrvaške države in da zlorabljam svobodo, za katero so se naši veterani borili. Po tem sta se, kot v formaciji, odzvala še stranka HDZ in vukovarski župan, zatem pa so bile seveda mobilizirane tudi enote na terenu, ki so začele name zlivati neverjetne količine besa, pa tudi zelo konkretne grožnje s smrtjo.
Zatem ste objavili še eno kolumno, v njej pa so zbrani sovražni komentarji pod objavo Velimirja Bujanca. Naslov zapisa je Kdo je morilec, podnaslov pa, da gre za odprto pismo notranjemu ministru Davorju Božinoviću. Zakaj?
Da, to je pravzaprav javna prijava policiji. Torej, poziv pristojnemu ministru, da se odzove, kot bi se v neki hipotetično normalni Hrvaški moral odzvati. Čeprav v normalni Hrvaški česa takšnega niti ne bi bilo. Za vsak primer sem poleg javnega poziva ministru Božinoviću, da se na grožnje odzove, tudi formalno podal prijavo zoper 50, 60 najhujših, tako da zdaj policija, kolikor vem, to že preiskuje na terenu.
Ali imate kakšne informacije? Je policija že kaj odkrila v zvezi z grožnjami, kako napreduje preiskava?
V stiku sem z inšpektorjem iz Splita, ki se ukvarja s tem primerom. Ob tem ga tudi lepo pozdravljam, ker je zares sijajen človek – ko bi bili vsaj ministri takšni kot policisti na terenu. Razmeroma enostavno so odkrili večino teh, ki so pošiljali grožnje. Ti geniji namreč na Facebooku in drugih omrežjih nastopajo s polnimi imeni in priimki, tako da hrvaška policija nima večjih problemov, da jih odkrije. En del jih seveda uporablja lažna uporabniška imena in psevdonime, a tudi njih bodo našli, saj danes to ni nobena težava. Tako da v tem trenutku kakih 50, 60 Hrvatov policijskim inšpektorjem razlaga, da so jim vdrli v profil, da so malo popili ali da niso mislili resno. To bo sicer trajalo, ker gre za večje število ljudi, toda pričakujem, da bodo zadeve pripeljali do konca.
Vaše kolumne so že v preteklosti naletele na burne odzive, demantije, grožnje. Omenili ste, da je tokrat drugače, ker se je vključil tudi državni aparat. Zakaj torej takšni odzivi – ker ljudje sploh niso prebrali kolumne, ali je to tako občutljiva tema, da se o njej na Hrvaškem ne sme niti pisati, kaj šele na provokativen način?
Da, to je tema, o kateri se ne govori. O tem sem sicer že pisal kolumne, v katerih ni bilo kletvic, za tekst z enako tezo o Vukovarju kot balzamiranem in konzerviranem mestu, ki razen simbolne nima nobene druge funkcije, sem pred leti dobil celo evropsko nagrado. Torej, tudi pretekli zapisi so naleteli na besne odzive, ker se Vukovarja pač ne omenja. Vukovar je verska tema. Tu ne gre več za politično vprašanje, ampak religiozno. Če ocenjujete simbolni pomen Vukovarja, s tem pravzaprav žalite verska prepričanja Hrvatov. To je tabu tema. Seveda, ko sem na koncu uporabil kletvico, je to tako, kot če bi v Savdski Arabiji ozmerjali Alaha. To je popolnoma enako. Zadeva je povzdignjena na raven religije. Po drugi strani, kot je tudi običajno v verskih državah oziroma režimih, publika, ki bere, napisanega ne razume. To je vgrajeno v sistem. Zgradili smo kulturo funkcionalno nepismenih, ki niso sposobni razumeti teksta. Tu ne govorimo samo o tistih, ki so jezni zaradi naslova, ampak tudi o tistih, ki so zapis prebrali, pa ga resnično niso razumeli. To jih seveda ne opravičuje, govorim o tem, kakšna je javnost, ki stoji za režimom, ki ga imamo na Hrvaškem, pa tudi povsod drugod na Balkanu. To so ljudje, ki so v osnovi nepismeni celo pri tem, ko obkrožajo ime na glasovnici na volitvah, kaj šele, da bi prebrali tekst, ki je daljši od zapisa na Twitterju.
Kaj pa nam to pove o današnji Hrvaški?
To pove vse. Ne gre sicer za hrvaški fenomen. No, razen ko govorimo o Vukovarju, potem je povsem hrvaški, govori pa o tem, kako deluje in se ohranja HDZ-ovski režim, ki suvereno vlada že 31 let. Če pustimo Vukovar ob strani, v teh dneh smo imeli veliko afero, ko so aretirali Gabrijelo Žalac, nekdanjo ministrico za regionalni razvoj in evropske sklade. Preiskavo je moral voditi evropski tožilec, ki je tudi poslal nalog za aretacijo. Čeprav je bila pred enim mesecem HDZ na sodišču pravnomočno obsojena praktično kot kriminalna organizacija, pa stranka v javnomnenjskih anketah podpore ne izgublja, ampak celo ima stabilno rast. Od takšne javnosti pričakovati, da bo razumela besedilo ali naslov v treh besedah, bi bilo preveč ambiciozno. To je država, v kateri bo HDZ vladala še naprej, to je država, v kateri je javnost tako preparirana, da bo tako ostalo vse do njenega povsem gotovega katastrofalnega konca.
Kako bi slovenski javnosti predstavili srž vaše kolumne? Zakaj je Vukovar balzamirano truplo, kot mu pravite?
Poglejte, ko je v teh dneh leta 1991 Vukovar padel v vojni, se spominjam nekaterih “prištabnih” hrvaških intelektualcev, ki so celo zagovarjali idejo, da bi bilo treba po ponovni priključitvi Vukovarja hrvaškemu ozemlju to mesto ohraniti takšno, kot je. Da bi vse te ruševine – spomnite se, kakšen je bil Vukovar pred 30 leti, zravnan z zemljo, požgan, uničen – ohranili, konzervirali kot opomin za prihodnje generacije, kot temu pravijo. Te ideje so bile seveda mokre sanje z roba tedanjega javnega političnega in kulturnega življenja, a tega se dobro spominjam. Štiri leta po tem, ko je bil Vukovar vrnjen v hrvaški državnopravni sistem, in kasneje so bile namreč vse vložene milijarde namenjene prav tem idejam o ohranitvi simbolne funkcije. Vukovar je 10, 20, zdaj pa tudi 30 let kasneje mesto mavzolej, mesto spominska kostnica. To je mesto, ki ima zgolj funkcijo simbola, opomina in mobilizacije. Da Hrvate zadržuje v nekem neprestanem izrednem stanju, s kalašnikovko pod vzglavnikom. In to je njegov edini namen. Ne samo jaz, tudi nekateri drugi, tudi Vukovarčani so nasprotovali takšni vlogi Vukovarja, zato ker je preprosto nesmiselna. Nobeno mesto ne more živeti kot mesto mavzolej. Posledica vsega tega je, da je v 30 letih Vukovar zapustila polovica prebivalstva. Samo v zadnjih desetih letih je odšlo 5.500 ljudi. To mesto se prazni, življenja v njem ni, smisla tudi ne. Tema je torej to, kako je mogoče živeti v mestu, ki je na zelo arhaičen način zamišljeno kot mesto mavzolej. Nihče ne želi živeti v grobnici, in to je vsa zgodba. Seveda, če vse to poveste in če vmes rečete še “j… vas takšno življenje”, ste dregnili v same temelje hrvaške države, ki se je v Vukovarju branila, in v čase, ko je bil Vukovar poimenovan kot hrvaški Stalingrad. Na kar bi jaz samo pripomnil: Če je Vukovar hrvaški Stalingrad, kdo je hrvaški Stalin?
Pred nekaj leti ste glede nacionalizma dejali, da je odgovor na vse. Če kritiziraš oblast, vlado, si sovražnik države, Hrvaške ali Slovenije, po vseh državah nekdanje Jugoslavije je tako. Se je torej vam zgodilo točno to?
Da, nacionalizem je samo orodje … Pravzaprav vsak totalitarizem deluje na enak način, in popolnoma vseeno je, ali je paradigma komunistična revolucija ali nacija, domovina, kri in zemlja (ideologija Blut und Boden) ali kaj tretjega. Postavljen je okvir, v tem primeru nacionalizem, in v tistem trenutku je onemogočen vsak poskus kritike tega režima, ker vas diskvalificirajo kot del te nacije. Vi ste izdajalec v njenih vrstah ali celo huje, tujek. In to, kot vidimo, deluje že 30 let, in to zelo dobro. Kljub temu da so po 30 letih v vsakdanjem življenju jasno vidni katastrofalni rezultati teh režimov. Ko smo države, ki so pred 30 leti imele najboljše izhodiščne položaje v vzhodni Evropi, še posebej Slovenija, danes v slabšem položaju od tistih, ki so nekoč k nam prihajali kot berači iz vzhodne Evrope. In če na to opozorite ali karkoli kritizirate, ste takoj diskvalificirani kot slab Slovenec ali Hrvat. In tu nam preprosto ni pomoči, ker je javnost, od katere je v takšnih primerih pričakovati odziv, popolnoma lobotomizirana. Vse je strah, da bi bili slabi Slovenci ali slabi Hrvati, in potem so tiho. Ker če bi spregovorili, bi bili samo slabi Slovenci. Nihče ne želi biti slab Slovenec ali še huje, slovenski izdajalec, in enako je na Hrvaškem. Tako da je to banalen, a genialen koncept totalitarnega razmišljanja, v tem primeru nacionalističnega, ki bo deloval, dokler se ta sistem ne sesede sam vase. In nekega dne se bo, vsi režimi in totalitarne ideje so enkrat propadli, a to je bolj slaba tolažba. Vemo namreč, kako so se takšne zgodbe končale. To niso bile prijetne in lepe zgodbe, na koncu pa posledic niso nosili samo glavni akterji teh režimov.
Kako v luči vsega tega, kar pravite, gledate na trenutne razmere v BiH, kjer razburjajo poteze Milorada Dodika, in v Srbiji, kjer je bilo zelo burno dogajanje zaradi murala Ratka Mladića?
Skupni imenovalec vseh teh zgodb je nacionalizem. Imamo različne pojavne oblike teh režimov, skupni imenovalec pa je samo nacionalizem. Ta arhaična ideja nacije iz 19. stoletja, ki smo jo preskočili v prvem razredu osnovne šole, nas zdaj spremlja v 21. stoletju. V času, ko letimo na Mars in ustvarjamo visokotehnološko družbo, se mi še vedno ukvarjamo z idejami iz 19. stoletja. Zdi se, da tu nismo edini, ker kolikor vidim, se tudi preostanek Evrope in sveta vrača k tem idejam. Tako da je vzrok za to še nekaj več od našega lokalnega, balkanskega sindroma. Ali so to neki stalni cikli človeštva in vsake civilizacije, o tem bodo nekega dne presojali zgodovinarji. Nas to trenutno ne more tolažiti, a nacionalizem je v porastu tudi drugod po Evropi, to je očitno. Vsaka ekonomska kriza seveda ustvarja fašizem, nacizem, nacionalizem in druge -izme. Oni so samo, tako kot v tistem vicu o Muju in Hasu, 30 let za nami. Tako da so se šele zdaj spomnili, da so Francozi, Španci, Italijani, Poljaki in tako naprej. Mi smo to, hvala bogu, vedeli že pred 30 leti.
Slovenci vas dobro poznajo, za Dnevnik pišete ne samo o dogodkih v regiji, Evropi in svetu, pogosto pišete tudi o Sloveniji, o Slovencih, o slovenskih politikih, tudi o aktualnem premierju Janezu Janši. Situacija pri nas je precej radikalizirana, polarizirana, epidemija nas je povsem preplavila, cepljenje gre počasi. Kako vse skupaj spremljate vi?
Če bi bil jaz pripadnik teorij zarote, bi lahko razvil zelo resno teorijo, da je koronavirus nastal v laboratorijih Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Namreč, temu človeku se v življenju ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je svetovna pandemija koronavirusne bolezni. Ta pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši. Daje mu namreč proste roke, pa tudi družbeno in zgodovinsko legitimnost za njegove mokre sanje, za policijsko uro, specialce v uniformah, gumijevke, vodne topove, protidemonstracijske enote, za nagovore javnosti. On zares doživlja najboljše dneve svojega življenja, popolnoma sem prepričan, da ima večkratne orgazme, ko vsak dan nagovarja javnost in ko s svojimi kolegi načrtuje nove ukrepe v borbi s t. i. koronavirusom. Za takšno idejo je namreč koronavirus tako imenovani. Za slovensko opozicijo je to problem, ker tako radikalni ukrepi sprožajo odpor tudi pri tistih, ki niso nosilci nekih normalnih demokratičnih procesov, temveč predstavljajo skrajno desnico. To se dogaja povsod po svetu. Protesti proti politikam, ki zagovarjajo stroge epidemiološke ukrepe, so odličen humus za skrajna desničarska gibanja in posameznike. Tu se kaže problem za slovensko opozicijo, ki se mora boriti proti Janezu Janši z ljudmi, ki so njihovi največji naravni sovražniki. Z desničarji, fašisti in raznimi kreteni z ekstremne desnice. Janez Janša v vsem tem seveda uživa, v palači si najbrž predstavlja sebe v nekakšni beli uniformi, kot neki južnoameriški diktator, in verjetno navija, da se to nikoli ne konča. Da se epidemija koronavirusne bolezni nikoli ne konča in da on za vedno ostane neki diktator, ki bo slovenski narod reševal pred zahrbtnim sovražnikom v podobi koronavirusa in na ta način dočakal svoj veličastni vstop v slovensko zgodovino. Mislim, da je to izpolnitev vseh njegovih sanj.
Je pa zanimiva reakcija slovenskega naroda. Imamo namreč dvojne proteste – ob petkih so bolj artikulirani, nosijo jasna sporočila, naslavljajo različne problematike, ob sredah pa so tako proti aktualni vladi kot tudi proti epidemiološkim ukrepom. Kako gledate na ta fenomen?
To sem ravno želel reči. Prihod koronavirusa ni idealna priložnost samo za Janeza Janšo, temveč tudi za ta skrajna politična in družbena gibanja z dna, za desničarje, verske fanatike in psihiatrične primere, ki so zdaj našli svojo nišo v slovenski zgodovini in se odpravili na ulice, da bi zrušili režim, ki ogroža njihove pravice. Ljubljanske trge in ulice pa delijo s tistimi, ki protestirajo proti Janševemu režimu s povsem jasno idejo, kaj želijo. Ta derbi na ljubljanskih ulicah je zelo zanimiv, a potencialno tudi zelo nevaren. Slovenska opozicija, ne govorim o politični opoziciji, temveč o družbeni, intelektualcih, svobodomiselnih državljanih, bo morala najti način, kako zrušiti Janšev režim. Da ga zruši, a da to hkrati ne bo zmaga fanatikov z desnice, ki trenutno želijo isto stvar, a iz povsem drugačnih, če ne nasprotnih razlogov.
Posnetek celotnega intervjuja si lahko ogledate na vrhu prispevka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje