Menu ItemNe postavijo se zase, ne borijo za pravice, ki jim pripadajo, hodijo v službo in so tiho. Celo takrat, ko jih ponižajo še z obvestilom, naj si same v službo prinesejo WC papir. Položaj nekdanjih Murinih šivilj, ki danes delajo v goričanskem tekstilnem podjetju Moda Mi&Lan, je kompleksen. Zakaj jih treba razumeti kljub temu, da bi marsikdo že zdavnaj pričakoval njihov velik in glasen upor?
Kaj ljudem preprečuje, da bi zapustili delovno mesto, pa čeprav delodajalec sistematično krši njihove pravice? “Odvisnost od ljudi, ki jih zlorabljajo,” odgovarja profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Vesna Leskošek, ki smo jo vprašali, kako pojasnjuje dejstvo, da nekdanje Murine šivilje in drugi zaposleni v pomurskem tekstilnem podjetju Moda Mi&Lan molče že več kot desetletje prenašajo teptanje njihovih pravic.
Namreč kot v zadnjih dneh razkrivamo na N1, v tem podjetju vedno znova prihaja do neizplačil sobotnih ur in onemogočanja njihovega koriščenja, onemogočanja izrabe letnega dopusta, zamud pri izplačilu plač, nadomestil za malico in prevoz na delo, celo prispevkov, v zadnjem času pa tudi do kršitev varstva pri delu in neizplačila regresa, ki je prav tako zakonska obveznost delodajalca.
Inšpektorji podjetje obiskujejo in izrekajo globe že 11 let, tam so opravili že 33 nadzorov in do sedaj (nekateri postopki še tečejo) ugotovili kar 42 kršitev. Šele zdaj pa bodo zaradi sistematičnega in ponavljajočega se kršenja pravic delavcev odgovorne v podjetju, kot smo razkrili včeraj, tudi kazensko ovadili.
Kljub tem v nebo vpijočim razmeram so šivilje tiho.
Ne postavijo se zase, ne borijo se za pravice, ki jim pripadajo, hodijo v službo in upajo, da jih ne bo tik pred upokojitvijo doletel še en stečaj. Enega, tistega iz Mure, imajo namreč že za seboj. Ko jih kaj vprašamo, kot si lahko ogledate v videu na vrhu članka, gredo sklonjenih glav mimo kamere.
Tiho so celo, ko se na oglasni deski podjetja pojavi obvestilo, naj si same v službo prinesejo še WC papir. Nekatere si ga pač prinesejo.
Ko se je fotografija tega neverjetnega obvestila o WC papirju znašla v pomurskem Vestniku, je direktor in lastnik podjetja Milan Mörec po informacijah N1 zaposlenim zagrozil, da bo našel človeka, ki je medijem to poslal. Nato je odredil, naj to obvestilo z oglasne deske snamejo.
“Tudi v preteklosti, ko so mediji pisali o direktorju, je vedno prišlo do kakšnega konflikta. Rekel je, da bo raziskal, kdo to dela, kdo posreduje informacije novinarjem. Potem pa se človek boji. Dobesedno se bojiš. Tudi tega, da boš zaradi javnega izpostavljanja izgubil službo,” nam je zaupal popolnoma zakrit zaposleni v podjetju, šivilje, ki so z nami govorile le po telefonu ob pogoju, da jih ne razkrijemo, pa so to potrdile.
A vendarle: kako je mogoče, da ob takšnih razmerah ni upora šivilj? Kako je mogoče, da se vedno znova odločijo za molk in sklonijo glave? Ter kako je mogoče, da kljub dejstvu, da so večkrat na mesec proste samo v nedeljo, za sobotno delo pa ne dobijo ne denarja, ne prostih ur, ne zmorejo niti tega, da bi eno soboto družno ostale doma in dale šefu vsaj malo vedeti, da si tolikšnega kršenja njihovih pravic ne dovolijo?
To ste se ob branju naših člankov o goričanskih šiviljah spraševali tudi mnogi bralci. Razloge za to in stiske ob tem pred našo kamero v spodnjem videu pojasni edini zaposleni iz podjetja z več kot 100 zaposlenimi, ki si je upal javno spregovoriti.
Ne le to, zaposleni s težavo govorijo tudi z inšpektorji za delo. Čeprav naj bi bili ob inšpekcijskem nadzoru precej kooperativni, pa so inšpektorji večinoma govorili le z zaposlenimi na višjih delovnih mestih in ne s šiviljami. V. d. glavnega inšpektorja za delo Luka Lukić pravi, da imajo v večini podjetji, kjer so kršene pravice delavcev, inšpektorji težave z zaupanjem. “Dejstvo je, da se delavci bojijo povračilnih ukrepov delodajalca in dejstvo je, da smo obravnavali že kar nekaj podjetij, kjer so delavci lagali oziroma navajali netočne informacije, da bi zaščitili delodajalca.”
Pri tem jih je po njegovih besedah vodil izključno strah pred morebitnimi sankcijami. “In potem pridemo v bizarno situacijo, da za kršitev vesta tako inšpektor kot žrtev, ki pa izpriča popolnoma drugo zgodbo.” Izpostavil je, da moramo prav zato zgraditi zavedanje, da delavec ni v lasti delodajalca.
“Vojne brez vojske ni”
To potrjuje tudi sindikalistka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) za pomursko regijo Zdenka Bobovec, ki pa razmere v Modi Mi&Lan dobro pozna, saj se z njimi ukvarja od leta 2018, ko je vodenje sindikata prevzela. Ob tem sicer presenetljivo do zdaj na inšpektorat za delo ni poslala še niti ene prijave, o čemer smo tudi poročali včeraj, pa bi, kot je razumeti njeno šefico, predsednico ZSSS Lidijo Jerkič, v nekaterih primerih to lahko storila.
Zdenka Bobovec skuša težave v podjetju reševati tako, da zaposlene poziva k “akciji”. Zaradi neizplačanega lanskega regresa (še vedno) čaka, da ji vodstvo podjetja izroči plačilne liste, na tej podlagi pa bi lahko šle šivilje v izvršbo. A obenem močno dvomi, da jo bo katera od šivilj sploh sprožila.
Tudi zaradi neplačanih sobotnih ur in hkratnega onemogočanja koriščenja teh ur je delavce že pozvala, naj eno soboto pač ne pridejo v službo. Kar pa se nikoli ni zgodilo. Spodbujala jih je tudi k temu, naj pisno prijavljajo letni dopust, saj bo le to neizpodbiten dokaz, da jim ga delodajalec onemogoča, a se, razen v redkih primerih, ne zgodi niti to.
Nato pa Zdenka Bobovec zaokroži: “Meni je zelo zelo hudo, ker ne vem, kaj naj naredim. Sem prva na bojni liniji, ampak moram imeti za seboj ljudi. Brez vojske pa tudi vojne ne more biti.”
Ker se na inšpektoratu zavedajo, da bolj kot globa za delodajalca, zaposlene zanima poplačilo terjatve, na inšpektoratu zdaj vzpostavljajo center za mediacijo. Kako bodo delavci spore lahko reševali, si poglejte v videu.
“Kot neka odslužena roba”
Vzroki za molk nekdanjih Murinih šivilj in drugih zaposlenih v Modi Mi&Lan so kompleksni. Kot je za N1 pojasnila profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Vesna Leskošek, je šivilje gotovo tudi sram. “Še večji razlog pa je, da so ljudje eksistenčno odvisni od takšnih podjetij. Od njih prejemajo edini dohodek, ki sicer je, kakršen pač je, ampak je na neki način stabilen. Na drugi strani pa delavcem preostane uveljavljanje socialne pomoči, to pomeni, da se razgališ, dovoliš, da država vpogleda v vse tvoje dohodke, kar je lahko ponižujoče.”
Vse to po mnenju Leskošek zaposlenim preprečuje, da bi zapustili svoje delovno mesto, saj so odvisni od ljudi, “ki jih zlorabljajo”.
Sindikalistka Zdenka Bobovec dodaja, da ne smemo spregledati tudi tega, koliko so šivilje stare. Več kot polovica jih ima namreč manj kot pet let do upokojitve. In ker imajo za seboj že travmatično izkušnjo Murinega stečaja, so, pravi sindikalistka, raje tiho, se ne izpostavljajo in upajo, da bodo upokojitev dočakale kar se da mirno. Iskanje nove službe, ki bi gotovo od njih terjala tudi nove prilagoditve, pa bi bil zanje velik stres.
Leskošek je ob tem opozorila, da so vse generacije enako odvisne od dohodka, a da pa je dejstvo, da se mlajši bolje znajdejo na novem trgu dela, ki je popolnoma drugačen od tistega pred desetletji. Veliko bolj je fleksibilen, delovno aktivni morajo znati uporabljati digitalne tehnologije, se znajti v spletnih okoljih, da ustrezno zaposlitev sploh najdejo.
“Poleg tega pa obstaja močna diskriminacija starejših delavcev. V Sloveniji se delavci starejši od 45 let, sploh v proizvodnji, zelo težko ponovno zaposlijo, kar je pokazalo tudi veliko raziskav. Delodajalci mlajše vidijo kot veliko bolj prilagodljive, starejše pa pogosto kot manj sposobne, kar je sicer mit in škodljiv stereotip. Vidijo jih kot nekoga, ki ni več uporaben, ki je odslužil … Kot neko odsluženo robo.”
Potem je tukaj še to, kako okolje sodi človeka, ki nima službe. Kot pravi dr. Vesna Leskošek, brezposelnega mnogo ljudi v Sloveniji vidi kot človeka, ki izkorišča sistem in se ni dovolj potrudil, da bi delovno mesto obdržal ali dobil.
“Za ženske pa vemo, da imajo delovno etiko zelo visoko na seznamu vrednot. Ogromno delajo tudi doma, so vedno v pogonu in je zato ta občutek sramu še močnejši. Čutijo neko dolžnost, da morajo potrpeti,” pravi.
Poleg tega nekdanje Murine šivilje in ostali delavci s svojim izpostavljanjem nočejo prispevati k poslabševanju razmer za podjetje, ki ima trenutno celo blokirane vse račune. Ves čas trepetajo, da bodo že drugič v življenju doživele stečaj, zato je po mnenju sindikalistke Bobovec treba pogledati v njihovo preteklost.
“Situacija je zelo široka in kompleksna. To so ljudje, ki so v tej panogi delali, ko je bila situacija v tekstilni industriji popolnoma drugačna, boljša, nato pa se je zgodil stečaj. Veste, če doživiš stečaj, če nisi nič kriv, a vseeno izgubiš službo … To je nekaj, česar ne pozabiš nikoli. Poleg tega marsikdo iz stečajne mase Mure ni dobil nič.”
Da je stečaj zelo travmatična izkušnja, potrjuje tudi dr. Vesna Leskošek. “Zanje je bil propad Mure blazno težak, nekatere leta niso dobile službe. Med zaposlenimi so bile mnoge mame samohranilke, morale so skrbeti za otroke, a živeti brez dela in rednega dohodka je težko. To ostane. Samo ena taka izkušnja v življenju je dovolj.”
“Sistem, ki zlorabe celo podpira”
Kako velik davek na zdravju delavcev je pustil stečaj tekstilnega giganta, je pokazala raziskava, ki so jo leta 2012 opravili na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana. Ugotovili so, da sta kar dve tretjini delavcev svoje zdravje ocenili kot slabo ali zadovoljivo, pogosteje kot splošna populacija pa so poročali o boleznih, ki jih povzroča stres: povišan krvni tlak in holesterol, rane na želodcu ali dvanajsterniku, sladkorna bolezen in depresija. O slednji je poročalo kar 25,8 odstotka nekdanjih zaposlenih v Muri, vsak sedmi delavec je pomislil na samomor.
Da bi razumeli, zakaj šivilje kljub razvrednotenju molčijo, je treba po mnenju profesorice Leskošek upoštevati vse zorne kote. Ključno vlogo pri tem, da zaposleni vztrajajo v škodljivem okolju, pa po njeni oceni igra država, ki slabo naslavlja razmerja moči med zaposlenimi in vodstvom podjetja.
“Slovenija je zelo šibka pri preprečevanju slabih praks, zlorab delavskih pravic in trpinčenja. Sam sistem še ni oblikoval ukrepov, ki bi tako ravnanje kaznovali in preprečevali. Nasprotno; deluje na način, ki podpira zlorabe.”
Sklenila je, da bi morala biti zakonodaja zelo ozka in kot taka bi morala ostro in odločno odgovarjati na kršitve, kakršne se dogajajo v podjetjih, kot je tudi Moda Mi&Lan.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
