Kdo izmed štirih predsedniških kandidatov, ki so v tretjem predvolilnem soočenju na N1 Slovenija dinamično izmenjavali svoja mnenja, napade in obrambe, bi vlogi predsednika republike tvegal ustavno obtožbo in zakaj? Katero stališče ljubljanskega župana Zorana Jankovića je Anžeta Logarja, Milan Brgleza, Janeza Ciglerja Kralja in Vladimirja Prebiliča združilo? Vsi bi mu svetovali, naj ravna drugače. Je bil posel zunanjega ministrstva s podjetjem v lasti družinskih članov Rajka Janše ukaz Janeza Janše, ki ga je moral Logar izpolniti? In ali res drži, da kandidatura Milana Brgleza za predsednika Šahovske zveze Slovenije ni imela zveze z 200 tisoč evrov težko sponzorsko pogodbo podjetja v sto odstotni državni lasti?
Tretje predsedniško soočenje na N1, pet dni pred prvim krogom predsedniških volitev, se je začelo burno. Milan Brglez, skupni kandidat Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov, ki je z Natašo Pirc Musar sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah v tesnem boju za uvrstitev v drugi krog, je v kampanji večkrat zatrdil, da svoje izvolitve na položaj predsednika Šahovske zveze Slovenije ni pogojeval s sklenitvijo 200 tisoč evrov vredne sponzorske pogodbe s Slovenskimi železnicami, ki so podjetje v sto odsotni državni lasti in v katerem ima pomemben vpliv tudi stranka SD, iz katere Brglez prihaja.
MMC je objavil zapisnik seje, na kateri je bil Brglez izvoljen za predsednika, in sponzorsko pogodbo. Iz obeh dokumentov izhaja, da je bila Brglezova izvolitev pogojevana s sklenitvijo te pogodbe. Mirko Bandelj, nekdanji generalni sekretar vlade iz časov LDS, ki je član upravnega odbora Šahovske zveze, je sodeč po zapisniku dejal, da so sponzorji vezani na izvolitev vodstva po predlogu upravnega odbora. Kandidat upravnega odbora za predsednika je bil Brglez. V sponzorski pogodbi pa je odložilni pogoj, po katerem občni zbor zveze, torej sponzoriranca, izvoli novo vodstvo po predlogu upravnega odbora, katerega kandidat je, bil, kot omenjeno, Brglez.
Brglez odgovarja, da svojih izjav ne spreminja, da drži, da sam svoje izvolitve s sklenitvijo te pogodbe ni pogojeval. Da bi jo on osebno, tudi iz objavljenih dokumentov ne izhaja. Je pa jasno, da bil to “vezan posel”. Brglez pravi: “Povsem drži, kar sem govoril do zdaj. Sam nisem sklenil te pogodbe. S to pogodbo nimam nič. Tudi mojega podpisa ni na njej.” Anžeta Logarja na drugi strani odložni pogoj v sponzorski pogodbi preseneča. “Če bi v času, ko sem preiskoval bančno kriminaliteto, našel kreditni predlog, kjer bi bila odobritev kredita vezana na imenovanje nekoga, bi to gotovo preiskoval,” je povedal.
Logar in Brglez sta razčiščevala tudi Brglezove navedbe, da je bil Logar kot zunanji minister “dober obrtnik” dokler se ni vmešal Janez Janša, ko pa se je, pa da je Logar Janševe ukaze izpolnil. Logar je dejal, da ga je označba “dober obrtnik” žali in Brgleza je izzval, naj našteje konkretne primere izvrševanja Janševih ukazov. Brglez je naštel pošiljanje depeše o medijih v tujino, Janšev nastop v okviru skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, ki ga je zaznamoval spor z vodjo skupine Sophie in ‘t Veld glede predvajanja videa o napadih na novinarje v Sloveniji. Ta se je končal tako, da je Janša prekinil video povezavo. Logar je vztrajal: “Kje pa sem branil Janšo?”.
A potem ga je voditelj N1 Miha Orešnik vprašal, ali je po Janševem ukazu zunanje ministrstvo za potrebe predsedovanja EU od podjetja v lasti Janševega brata oziroma njegovih družinskih članov z razdrobljenimi naročili, zaradi katerih ni bilo treba izvesti javnega naročila, kupilo 78 tisoč kulijev, torbe, dežnike, kravate … Logar je odgovoril, da “nikakor ne”.
Brgleza, če bo predsednik, v Kočevski Rog ne bo. Bo šel Logar v Dražgoše?
Še bolj burna je bila razprava med kandidati o temnih plateh slovenske polpretekle zgodovine. Iz soočenja je bilo jasno, da se Milan Brglez za razliko od odhajajočega predsednika Boruta Pahorja, spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu ne bo udeleževal. Njegovo stališče namreč je, da povojne poboje obžaluje in obsoja, zagovarja dostojen in pieteten pokop vseh žrtev, zavrača pa “vsakršno državno obeleževanje kolaboracije.” Vladimir Prebilič je na drugi strani prvi kočevski župan, ki je v Kočevski Rog šel, prepričan, da je globoke rane treba zaceliti, ampak moram biti ob enem tudi jasno, pravi, da je bila “kolaboracija zavržno dejanje” in da ni dvoma, kdo je bil “na pravi strani proti nacizmu in fašizmu.”
Janez Cigler Kralj dodaja, da bi si želel kot predsednik republike delati na pomiritvi in spravi. “Poklonil bi se umrlim na obeh straneh, ki so verjeli, da so se iskreno borili za Slovenijo,” je dejal in poudaril, da ostro obsoja izvensodne poboje. V Dražgoše kot predsednik verjetno ne bi šel, ker bi to prispevalo k delitvam, Logar pa na to vprašanje ni odgovoril jasno, dejal je le, da bi sodeloval pri vsem, kar prispeva k spravi. Lanska odločitev tedanjega predsednika vlade Janše, ki je poslal gardo Slovenske vojske položit venec k spomeniku padlim domobrancem na Žalah, kar je močno razburilo del slovenske javnosti, za Logarja ni sporna, ni pa se izjasnil o tem, ali bi kot predsednik to storil tudi on.
So se pa vsi štirje kandidati strinjali, da ljubljanski župan Zoran Janković ne ravna prav, ko vztraja pri tem, na ljubljanskih Žalah ne dovoli pokopa žrtev iz brezna pri Macesnovi Gorici. V breznu se izkopi bližajo h koncu, v njen naj bi bilo okoli tri tisoč izvensodno pobitih, od tega približno 1.500 Slovencev, med njimi tudi domobrancev. Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč želi te žrtve pokopati na ljubljanskih Žalah, a je ljubljanski župan Janković rekel, da na Žalah ni prostora in da so te namenjene potrebam občanom mestne občine.
Neprijetna tema za kandidate
Vprašanje, ali so v Sloveniji plače funkcionarjev, prenizke, pravno pravšnje ali previsoke, je pred volitvami zmeraj neprijetna tema za kandidate, saj vsi vedo, da bi bilo stališče, da so prenizke, pri delu volilcev lahko slabo sprejeto. A dejstvo je, da se bo kmalu to vprašanje odprlo. Vlada je namreč odpravila plačni strop, kar pomeni, da bodo sčasoma najbolje plačani javni uslužbenci lahko prišli do plačnega razreda, v katerem so predsednik republike, predsednik vlade in predsednik državnega zbora. Zdaj so v 65. plačnem razredu, kjer je osnovna bruto plača dobrih 5.600 evrov, prihodnje leto bodo dogovora vlade s sindikati javnega sektorja v 66. plačnem razredu.
Na vprašanje, ali bi se zavzeli za ohranitev razlike osmih plačnih razredov, tolikšna je namreč zdaj med najvišjo dovoljeno plačo v javnem sektorju in med plačo treh predsednikov (to bi pomenilo okoli 7.200 evrov osnovne bruto plače), nihče od kandidatov ni odgovoril jasno, vsi so poudarjali, da za predsednika ne kandidirajo zaradi denarja.
Precej bolj so se kandidati soočali o načinu kriznega upravljanja aktualne vlade ter o tem, da je aktualna vlada odpravil davčno reformo Janševe vlade, po kateri bi neto plače naraščale vsem zaposlenim. Logar je to ocenil kot “neodgovorno”, Cigler Kralj kot “davčni revanšizem nove vlade”, Brglez pa je poudaril pomen rasti minimalne plače in odmerjanja razmerij nanjo. Minimalna plača bo zaradi svežega izračuna osnovnih življenjskih prebila 800 evrov neto. “Kot predsednik republike bi zagotovo šel na pogovore z vrhom slovenske politike, da naj dvakrat premisli, preden sprejme tak ukrep,” je dejal Logar in dodal, da je po njegovi oceni vlada pri upravljanju sedanje krize premalo aktivna. Brglez meni nasprotno in pravi, da je vlada z ukrepi zelo hitro pomagala gospodinjstvom, zdaj, ko je določen tudi evropski okvir, pa bo “država lažje pomagala tudi podjetjem in gospodarstvu.”
“Lepo, da se je pomagalo ljudem, a čakamo na pomoč gospodarstvu. Napovedi zanj so namreč srhljive,” pa se z Brglezom ni strinjal Prebilič.
Prebilič: Tudi za ceno ustavne obtožbe
Ena najtežjih situacij, v kateri se lahko znajde predsednik republike, je, če mora razglasiti zakon, s katerim se ne strinja in zanj celo meni, da ni ustaven. Toda predsednik republike mora najkasneje v osmih dneh podpisati ukaz o razglasitvi vsakega zakona, ki ga sprejme državni zbor. Če ga ne podpiše, ravna neustavno, tvega tudi ustavno obtožbo. Če ga podpiše, pa ravna v nasprotju s svojimi načeli, a ustavno.
Vladimir Prebilič je v četverici kandidatov, ki so bili na tretjem soočenju na N1 Slovenija, edini, ki bi zakona, za katerega bi menil, da je neustaven, ne bi podpisal in “tvegal tudi ustavno obtožbo.” Vsi ostali kandidati bi skušali že prej, še preden bi zakon dobili v podpis, vplivati na to, da zakon preveri ustavno sodišče, če pa to ne bi bilo mogoče, pa bi ga šele zadnji, osmi dan, podpisali. In tudi po tem skušali poskrbeti za presojo ustavnosti.
Prav to je leta 2016 storil tudi tedanji predsednik republike Janez Drnovšek, ki ni žele podpisati zakona o azilu prepričan, da zakon ni bil ustaven, čemur je kasneje pritrdilo tudi ustavno sodišče. Ker po posvetovanjih s pravniki ni imel drugega izhoda, kot da zakon podpiše, ga na koncu tudi je, a se je obenem z varuhom človekovih pravic dogovoril, da zakon pošlje v presojo ustavnemu sodišču. Predsednik republike ga namreč ne more.
Janez Cigler Kralj, ki bo prav kot poslanec po odložilnem vetu državnega sveta znova glasoval proti spremembah družinskega sodišča, ki jih je naložilo ustavno sodišče in ki istospolnim parom dovoljujejo posvojitev otrok, bi kot predsednik družinski zakonik podpisal. “Dejansko predsednik republike, če ne želi ravnati v nasprotju z ustavo, tukaj nima manevrskega prostora. Moral bi podpisati tudi ta zakon. A bi zadnji dan, saj bi tudi to sporočilo,” je povedal.
Se je pa Cigler Kralj strinjal, da Sveto pismo ni nad ustavo, kot je med vročo razpravo prav o družinskem zakoniku rekla poslanka NSi Iva Dimic. “Moramo jo razumeti, saj je pred nekaj časa premagala raka in ji je Sveto pismo dalo moč za boj s to boleznijo, je dejal Cigler Kralj, za katerega pa je, kot je potrdil, najvišji pravni akt v državi ustava.
Podkast: soočenje lahko tudi poslušate
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje