Izčrpana zaradi pritiska, da bi uspela kot fotografinja, je Litskij Li sprejela boljšo ponudbo: pustila je službo in se pridružila naraščajočemu številu kitajskih otrok, ki jim družine plačujejo, da ostanejo doma.
21-letna Litskij Li zdaj preživlja dneve tako, da nakupuje živila za svojo družino v osrednjem kitajskem mestu Luojang in skrbi za svojo babico, ki ima demenco. Starši ji plačujejo 6.000 juanov (835 ameriških dolarjev oziroma 757 evrov) na mesec, kar v njenem kraju velja za solidno plačo srednjega razreda.
“Razlog, zakaj sem doma, je, da ne prenesem pritiska obiskovanja šole ali službe,” je dejala Li, sicer maturantka. “Ne želim si intenzivno tekmovati z vrstniki. Zato sem se odločila, da bom popolnoma ‘mirovala’,” je opisala in uporabila priljubljen izraz, ki opisuje izogibanje napornim delovnim dnem v zameno za preprostejše življenje.
“Ne potrebujem bolje plačane službe ali boljšega življenja,” je pojasnila.
Li v svojem pogledu ni sama. In fenomena “polno zaposlenih sinov in hčera” ne poganja zgolj nezadovoljstvo. Poimenovanje tega fenomena se je prvič pojavilo na priljubljenem kitajskem družbenem omrežju Douban konec lanskega leta.
Večina od več deset tisoč mladih, ki se identificirajo kot “polno zaposleni sinovi in hčere”, pravi, da se umikajo domov, ker preprosto ne morejo dobiti dela.
Stopnja brezposelnosti med mladimi med 16. in 24. letom je prejšnji mesec v urbanih območjih Kitajske dosegla 21,3 odstotka, kar je rekordno visoko.
Brezposelnost mladih se je pridružila številnim težavam – mlačni domači potrošnji, umiku zasebne industrije ter težavnemu nepremičninskemu trgu – in postala velik glavobol za kitajske voditelje.
In problem je morda še veliko večji, kot kažejo uradni podatki.
Džang Dandan, izredni profesor na Univerzi v Pekingu, je prejšnji teden za časopis Caišin zapisal, da bi – če bi vključili 16 milijonov mladih, ki “ležijo” doma ali se zanašajo na svoje starše in torej dela ne iščejo aktivno – dejanska stopnja brezposelnosti mladih marca lahko znašala kar 46,5 odstotka.
Rastoči trend
Samo na družbenem omrežju Douban denimo kar 4.000 članov skupine, poimenovane “komunikacijski center za otroke s polnim delovnim časom”, razpravlja o temah, povezanih z njihovim vsakodnevnim “delovnim” življenjem.
Modna beseda pa se je razširila tudi na druge platforme. Na Džiaohongšu, najbolj priljubljeni kitajski platformi za izmenjavo pogledov na življenjski slog med mladimi, je pod oznako “sinovi in hčere s polnim delovnim časom” trenutno več kot 40.000 objav.
Predvsem posamezniki v svojih dvajsetih pogosto izpostavljajo, da so drugačni od generacije “ken lao zu”, kar v grobem prevodu pomeni “generacija, ki se prehranjuje s starimi”. Besedna zveza opisuje pojav, ki je bil priljubljen med posamezniki, rojenimi v 80. letih prejšnjega stoletja.
Slednji so študirali in si močno prizadevali, da bi napredovali v svoji karieri. Za razliko od predstavnikov novega pojava doma niso storili veliko, čeprav so se pri najemninah in drugih stroških prav tako zanašali na pomoč družine. Nasprotno pa današnji “profesionalni” otroci preživljajo čas s starši in opravljajo gospodinjska opravila v zameno za finančno podporo.
“Če nas pogledate z drugega zornega kota, nismo nič drugačni od mladih, ki imajo službo,” je dejala Li, ki jo je družina podprla pri odločitvi, da izstopi iz tako imenovane podganje dirke.
“Delajo v mestih in zaslužijo mesečno plačo od 3.000 do 4.000 juanov (od 419 do 559 ameriških dolarjev oziroma 380 do 508 evrov). Pa se kljub temu sploh ne morejo preživljati. Še vedno jedo pri starših, živijo pri njih ali pa jim starši plačujejo stanovanja ali avtomobile. Življenjske stroške jim delno krijejo starši,” je povedala.
Sociologi pravijo, da so k temu, da so številni mladi korenito premislili o svojih življenjskih ciljih in starših, ki jih podpirajo, prispevale travmatične izkušnje, ki so jih prinesli strogi pandemični ukrepi na Kitajskem.
“Ljudje na celinski Kitajski duševno in psihično še vedno okrevajo od pandemije covida-19,” je dejala Fang Šu, predavateljica na kalifornijski univerzi Berkeley.
“Verjamem, da želja po preživljanju kakovostnega (časa) s svojimi najbližjimi, razmišljanje o smislu življenja ali o tem, kaj je najpomembnejše v življenju, še vedno ostaja,” je dejala.
Vse manj priložnosti in besna konkurenca
Ljubezen pa morda ne premaga vsega. Trend poklicnih otrok je tudi znak, da se mladi soočajo z vse manj priložnostmi v gospodarstvu, ki je prej desetletja napredovalo in bogatilo generacije, ki zdaj podpirajo svoje otroke.
Po začetnem izbruhu gospodarske dejavnosti v začetku tega leta se je gospodarsko okrevanje Kitajske upočasnilo, poslovno zaupanje pa ostaja šibko. Zasebni sektor, ki je hrbtenica gospodarstva in največji vir zaposlovanja, je že od konca leta 2020 prizadet zaradi obsežnega regulativnega zatiranja.
Slednje je prizadelo tudi Nancy Čen, “hčerko, zaposleno s polnim delovnim časom” v vzhodni provinci Jiangši.
24-letnica je po zaključku fakultete poučevala na zasebni šoli, vendar je leta 2021 izgubila službo, ko so oblasti prepovedale storitve profitnega poučevanja.
Poleg obveznosti, ki jih opravlja za svojo družino, svoj čas preživlja tudi tako, da se prijavlja za državne službe in opravlja izpite na podiplomskem študiju.
Čen pravi, da zaradi “besne konkurence” še ni dobila nobene službe. Za tri nedavno prosta delovna mesta v občinski upravi v njeni provinci se je denimo prijavilo kar 30.000 prosilcev, je dodala.
“Ampak ne morem biti (hči za polni delovni čas) dolgo,” je rekla. “Moram narediti izpite ali si najti službo. V nasprotnem primeru me bo skrbelo.”
Trend, ki pa ni rešitev
Ja Ven Lei, profesorica sociologije na univerzi Harvard, je dejala, da ne pričakuje, da bo pojav poklicnih otrok trajal dolgo.
“Podpora, ki jo prejmejo od svojih staršev, v tem kontekstu ni presenetljiva, saj mnogi kitajski starši svojim otrokom pomagajo pri različnih vidikih življenja, kot so stanovanje, stroški zakonske zveze in varstvo otrok,” je dejala in dodala, da bo večina mladih verjetno sčasoma našla varno zaposlitev.
Prav tako opisan trend ni rešitev za problem manka delovnih mest na Kitajskem, je dejal George Magnus, znanstveni sodelavec v kitajskem centru na univerzi Oxford in univerzi SOAS v Londonu.
“To je lahko kratkoročna rešitev, da sploh lahko nekje živijo, imajo delo, ki ga morajo opraviti, in družinski dohodek.”
Toda če mladi niso na trgu dela in ne pridobivajo veščin oziroma iščejo boljše priložnosti, potem lahko postanejo nezaposljivi, bodisi zato, ker so bili predolgo brez dela ali pa jim ni uspelo ostati na ostrem koncu pridobivanja znanj in usposabljanja, je rekel Magnus.
“To je stanje, v katerem kratkotrajne vrzeli, na primer na trgu dela, postanejo trajne,” je dejal.
Avtorici: CNN
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!