Zgodba novinarke CNN: "Ko sem se v Hongkongu vkrcala na letalo, da bi med počitnicami obiskala družino v Združenih državah Amerike, sem vedela, da moja vrnitev v mesto ne bo lahka. Nikoli pa nisem pričakovala, da se bo pojavila nova različica koronavirusa in da me bodo zaradi tega poslali v karantenski center mestne vlade."
Oktobra sem bila pripravljena prestati obvezno 21-dnevno karanteno v hotelski sobi po vrnitvi v Hongkong, eno redkih mest na svetu, ki ima še vedno ničelno toleranco do covida-19. V ta namen je mesto že izvajalo nekatere najstrožje mejne nadzorne in karantenske ukrepe na svetu, še pred pojavom omikrona.
26. novembra, pet tednov pred mojim povratnim letom, je Svetovna zdravstvena organizacija objavila, da se je pojavila nova različica, ki so jo prvič odkrili v Južni Afriki, in jo označila za skrb vzbujajočo različico, imenovano omikron.
Omikron se je hitro razširil. Do sredine decembra so ga potrdili v 77 državah, postal je prevladujoča različica v ZDA. Strahovi zaradi omikrona so sprožili nove omejitve potovanj po vsem svetu, tudi v Hongkongu.
Tri tedne, preden bi morala oditi iz ZDA, je hongkonška vlada napovedala, da bo uvedla “najstrožje” karantenske ukrepe za potnike, ki prihajajo iz ZDA, potem ko je bil en potnik (da, samo en!) pozitiven na omikron. To je pomenilo, da sem morala prve štiri dni karantene preživeti v vladnem centru namesto v hotelu, ki sem ga že rezervirala.
V vladnem karantenskem centru v Hongkongu v Penny’s Bayu, ki je daleč od središča mesta, so nastanjeni ljudje, ki so bili v tesnem stiku z okuženo osebo, in tisti, ki prihajajo iz držav z visokim tveganjem okužb.
Ker nisem vedela, kaj lahko pričakujem, sem se obrnila na Facebookovo skupino HK Quarantine Support Group. To je ogromna skupina z veliko informacij za Hongkonžane, ki med pandemijo potujejo v tujino. V skupini je bilo veliko objav ljudi, ki so pred tem bivali v Penny’s Bayu.
Izkušeni so mi predlagali, da na računalnik prenesem najljubše serije in filme z Netflixa, si uredim dostop do interneta in prinesem stvari, kot so podaljšek, hrana, copati in pijača.
Prvi dan
2. januarja sem pristala na mednarodnem letališču v Hongkongu.
Takoj sem morala predložiti QR kodo, ki sem jo pridobila po izpolnjevanju zdravstvene izjave, preveriti svojo telefonsko številko, pridobiti napotitev v karanteno in dati bris nosu in grla.
Nato so me usmerili v območje, kjer sem čakala tri ure in pol na izvid, preden sem lahko vzela svojo prtljago in se usedla v kombi, ki je mene in še pet drugih potnikov odpeljal v Penny’s Bay.
Na poti tja je kombi zapeljal skozi vhod v hongkonški Disneyland, ob katerem je, ironično, karantenski center.
Po vožnji skozi niz zelenih vrat je kombi vozil mimo pisanih dvonadstropnih zgradb, ki so bile videti kot naloženi ladijski zabojniki, preden nam je ustavil pri recepciji. Osebje, ki je nosilo modre kape in obleke za enkratno uporabo, obrazne ščitnike, maske in rokavice – ki jih nekateri imenujejo “Blue Meanies” (izmišljena vojska hudih, čeprav neumnih bitij, ki sovražijo glasbo, glavni antagonisti v nadrealističnem animiranem filmu Beatlov iz leta 1968 Yellow Submarine) – me je dodelilo v enoto.
V recepciji so bili “Blue Meanies” prijazni (toliko o vzdevku), vendar so me tudi opomnili, da me, če bom kršila karanteno, čaka do šest mesecev zapora in denarna kazen 25.000 HKD (približno 2.800 evrov).
Življenje v vladnem karantenskem centru
Dodeljena soba v centru me je spominjala na nekdanjo staro študentsko sobo. Imela je dve ločeni postelji s tankimi vzmetnicami, trdo blazino in odejo, dve mizici z majhno televizijo, električni grelnik vode, sušilec za lase, dva zložljiva plastična stola, omaro iz blaga, nočno omarico in klimatsko napravo.
Dovolili so mi odpreti okno, da sem vzela hrano in druge dostavljene potrebščine oziroma da sem dobila malo svežega zraka. Tri obroke dnevno so zagotavljali v plastičnih vrečkah (zjutraj, popoldne in zvečer) in jih pustili na pladnju pred mojim oknom. Skozi isto okno mi je osebje vsak dan jemalo bris nosu in grla.
Center ima skupno kapaciteto 3.416 enot, kažejo podatki hongkonškega centra za varovanje zdravja (CHP). V vsaki stavbi je 16 sob, osem v v vsakem nadstropju.
Ob 9. uri zjutraj po lokalnem času 4. januarja, ko sem bila tam nastanjena tretji dan, je bilo po podatkih CHP v centru zasedenih 995 enot s skoraj 1.300 ljudi.
Ko sem prišla, sem lahko izbirala med štirimi meniji: kitajsko, zahodnjaško, vegetarijansko in mehko hrano. Za večino obrokov sem izbrala kitajsko hrano, toda na meniju je bilo opozorilo, da bom obroke začela prejemati šele dva dni po oddaji izbire. Na moje presenečenje je hrana začela prihajati takoj.
Hrana je spominjala na mehke obroke na letalu in morala sem jo pojesti, saj podjetja za dostavo hrane, kot sta Deliveroo ali Foodpanda, naročil ne dostavljajo do centra. Tamkajšnje osebje mi je v sobo prineslo tudi plastenke vode, vrečke za smeti in sadje. Če bi potrebovala več izdelkov, ki jih je zagotavljal center, kot so instant rezanci ali brisače, bi lahko poklicala na telefonsko številko karantenskega centra in številko za pošiljanje sporočil prek WhatsAppa, vendar je dostavni rok zanje daljši.
Dobili naj bi tudi predmete, ki jih prinese družina ali prijatelji, vendar ni bilo lahko. Za pridobitev paketov oskrbe je moral dostavljalec zaprositi za odobritev, ali 24 ur vnaprej s celotnim seznamom in fotografijami izdelkov ali pa je moral ob prihodu izpolniti obrazec. Stvari, kot so alkohol in cigarete, so bili prepovedani.
V sobi je bilo precej hrupno, saj je osebje mojim sosedom razvažalo obroke in druge nujne potrebščine, delavci so zunaj porivali vozičke in smetnjake, mimo zgradb so vozili tovornjaki in letela letala.
Moja vzmetnica je bila zelo tanka, zato sem nanjo položila še eno iz druge postelje. Postelja je bila prekrita s plastiko in je škripala. Ko sem spala, sem se z nogami dotikala okvirja postelje. Ker sem visoka le 165 centimetrov, si ne predstavljam, kako so lahko na njih spali višji od mene.
Zadnji dan so zjutraj prišli zdravstveni delavci, da bi me znova testirali. Po odvzemu brisa sem morala počakati v sobi, dokler zdravstveni oddelek ni obvestil centra, da se lahko premestim v hotel, ki sem ga rezervirala. Potem sem morala spet čakati, dokler ni prišel delavec in rekel, da lahko zapustim sobo, se odjavim in postavim v vrsto za dodeljeni kombi. Osebje mi je pomagalo naložiti prtljago v kombi, ki me je odpeljal v moj hotel na nadaljnjih 17 dni karantene.
Sicer pa … razen tega, da sem morala jesti enolične obroke, spati na neudobni postelji in se vsakodnevno testirati, moje bivanje v Penny’s Bayu ni bilo tako slabo, kot sem pričakovala. Res pa je, da sem tam ostala le štiri dni, v nasprotju s tesnimi stiki z okuženimi, ki morajo v centru preživeti 14 dni (prej 21).
Zaključek
Tako strogi ukrepi so se zdeli vredni življenja v mestu brez covida, v katerem skoraj tri mesece ni bilo lokalno prenosljivih okužb. Ta niz je bil prekinjen konec decembra, ko so oblasti potrdile dve lokalni okužbi z omikronom, povezani s članom letalske posadke Cathay Pacific.
Šlo je za eno od štirih zaposlenih v Cathayu, ki so kršili pravilo o tridnevni izolaciji na domu. Ta ukrep velja za letalsko osebje, ki se vrača s čezoceanskih letov, in prav omenjeni je pokazal, da lahko tudi s strogimi politikami omejevanja ena vrzel povzroči izbruh, zlasti pri nalezljivi različici omikron.
Čeprav se morda sliši noro, sem se po eni strani počutila srečno. Samo tri dni po mojem prihodu je Hongkong za dva tedna prepovedal potniške lete iz osmih držav, vključno z ZDA.
Cena prihoda je bila visoka. Od stroškov “karantenskega” hotela in najemnine za stanovanje do pristojbin za odvečno prtljago, da prinesem potrebne predmete za karanteno. In ne gre samo za denar. Časa, ki sem ga izgubila zaradi karantene, in posledic na fizično in duševno zdravje ter družbeno življenje ne morem izmeriti. Tudi cena se ne bo kmalu znižala in ne vem, kolikokrat si to še lahko privoščim.
Avtorica: Sophie Jeong/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!