Medicinska sestra Alenka Terbovc je vodja zdravstvene nege in oskrbe ter namestnica direktorja v radovljiškem Domu dr. Janka Benedika. Z njo smo se pogovarjali, kako so v domu starejših z nekaj več kot 200 stanovalci preživeli lansko leto, zaradi epidemije tako zelo drugačno od vseh prejšnjih, ter s srčnostjo in zavzetostjo – pa tudi z manjšimi kršitvami pravil – poskrbeli za dobro vzdušje.
“Bil je strašen dan,” se marčevskega začetka epidemije spominja Alenka Terbovc. “Še en dan prej je bilo vse normalno, stanovalci so se družili med seboj, hodili na fizioterapijo. Tistega dne pa sem v času zajtrka stopila v jedilnico in jim povedala, da se morajo vrniti v sobe, kjer bodo ostali do nadaljnjega.”
N1 STUDIO:
V radovljiškem domu so bili na epidemijo organizacijsko dobro pripravljeni, saj so nabavili dovolj zaščitne opreme, izobrazili zaposlene ter pripravili prostore za sivo in rdečo cono. Psihološko pa so bili vsi, zaposleni in stanovalci, povsem na tleh, pripoveduje Alenka Terbovc.
Pravi, da ji gre še danes na jok, ko se spominja tistega težkega obdobja. “Stala sem ob vratih jedilnice, mimo mene pa so hodili stanovalci in mi govorili: Sestra Alenka, saj bomo, kajne? Saj bomo prišli ven? Saj bomo preživeli?”
Prej živahen dom je nenadoma postal mesto duhov. “Res je bilo težko, saj so bili obsojeni na kvadraturo svojih sobic.”
Izolirani od zunanjega sveta
Zaposleni so oskrbovancem poskušali olajšati stisko tako, da so hodili v njihove sobe, se z njimi pogovarjali, pili kavo, igrali družabne igre in organizirali videopogovore s svojci. Predvsem pa so jih poskušali pomiriti, saj je bilo vse zelo strah. “Čeprav smo se trudili, jim tistega najpomembnejšega, občutka svobode, nismo mogli dati,” pravi Terbovc.
Po nekaj tednih izolacije so se sredi lanskega aprila, potem ko so se o tem posvetovali z zdravnico in epidemiologinjo z NIJZ, odločili, da bodo prekršili uradna pravila, ki so zapovedovala, da morajo biti stanovalci ves čas vsak v svoji sobi.
“Videti bi morali nasmehe in solze sreče, ko smo jim povedali, da bodo lahko šli ven – pa čeprav samo na dvorišče doma.”
Tako so jih v skupinah vsaj vsak drugi dan peljali ven, kjer so telovadili, pekli palačinke, namestili so tudi zvočnike in plesali ob glasbi. “Vsi so nosili maske in se držali ukrepov, zunanjih obiskovalcev pa nismo sprejemali,” Terbovc opisuje, kako so poskrbeli za varnost, a hkrati povrnili upanje in dvignili moralo med starejšimi.
“Ključno je bilo, da smo vzpostavili zaupanje. Stanovalci so nas ubogali in pridno sledili navodilom. Na začetku je do ograje domskega dvorišča prišel tudi kdo od svojcev, pa so jim stanovalci sami rekli: Ne hodite, se slišimo po telefonu.”
Prvi primeri pozitivnih na koronavirus
Med prvim valom so se spopadli tudi s prvim primerom na koronavirus pozitivne stanovalke. “Odpeljali smo jo v bolnišnico na Golnik in testirali vse, ki so bili v njeni bližini, a so bili vsi negativni. Nato so v bolnišnici še enkrat testirali stanovalko, in izkazalo se je, da je negativna, da je bil torej prvi rezultat lažen.”
Gospa je kašljala in imela vročino ter dva tedna ostala v bolnišnici.
Kljub temu pravi, da je bila to dobra izkušnja in trening za zaposlene, saj so vsi dojeli resnost razmer, pripoveduje domska vodja zdravstvene oskrbe. “Dobili smo nekaj samozavesti, da bomo obvladali situacijo tudi, ko bo huje.”
V rdeči coni nisi sam
In huje je z jesenskim valom prišlo. “Konec oktobra je ena od stanovalk zbolela za pljučnico, in izkazalo se je, da ima koronavirus. Njo smo odpeljali v bolnišnico, vse zaposlene in stanovalce pa testirali. Pozitivnih je bilo 16 in prav taka je bila kapaciteta naše rdeče cone,” razlaga Terbovc. “Ko smo testiranje čez tri dni ponovili, je bilo okuženih 26, še tri kasneje pa že 38.”
Čeprav je bilo hudo, so bili zaposleni pripravljeni, in to predvsem psihično, pravi Alenka Trbovc. Pozneje se je okužilo še nekaj stanovalcev, skupaj je covid-19 prebolela približno polovica od 220.
“Dve tretjini sta bili asimptomatski, nista imeli nobenih bolečin, vročine, nobenih simptomov. Bivanje sta jim popestrili delovna terapevtka in animatorka, ki sta z okuženimi v rdeči coni pletli, kvačkali in igrali družabne igre.”
Medtem ko so bili zdravi stanovalci zaprti vsak v svojo sobo, so bili okuženi v rdeči coni skupaj. Okužba je bila tako, ironično, tista, ki jih je rešila samote.
V tistem času je zbolela tudi gospa, ki je bila že aprila v bolnišnici, a se je pozneje izkazalo, da je bil njen izvid spomladi lažno pozitiven. “Tokrat je bila res okužena, a je bila kljub temu ’srce in duša’ rdeče cone. Hrabrila in zabavala je vse okrog sebe.”
A stanje se ji je nenadoma zelo poslabšalo, dobila je pljučnico in morala v bolnišnico. V domu so se že zbali, da jo bodo izgubili. “Toda gospa se je pozdravila, prišla nazaj, s pomočjo fizioterapije smo jo postavili na noge, in še danes govori, kako lepo je bilo v rdeči coni in kako žalostno je bilo v bolnišnici, kjer je bila sama.”
Kako decembru vrniti veselje
Decembra so se bližali prazniki, stanovalci pa že tedne niso mogli imeti stikov ne s sostanovalci ne svojimi bližnjimi. Posledica dolgotrajne osamljenosti je bilo tudi povečano število depresivnih motenj.
“Pri najhujših primerih smo kljub vsemu poklicali svojce, da so prišli pomagat,” Terbovc razlaga, kako so včasih zaradi zdravja tudi prekršili pravila.
Eni od stanovalk, Karolini Zadravec, so za 96. rojstni dan pripravili prav posebno presenečenje. Njeni sorodniki so se s pomočjo avtodvigala dvignili do okna njene sobe ter ji voščili in zapeli za rojstni dan.
Zaposleni so počeli vrsto stvari, ki sicer niso bile v njihovem opisu del in nalog: “Tudi priboljške smo jim nosili iz trgovine,” pravi Terbovc.
V domu je zaposlenim dodatno pomagala psihologinja, vključili so se prostovoljci, občasno pa so stanovalce, kljub načelni prepovedi, peljali ven, saj bi bile posledice izolacije prehude. Antidepresive so morali predpisati le redkim stanovalcem, večina je začutila olajšanje že ob pogovoru z zaposlenimi in sostanovalci.
Epidemija je imela na stanovalce ne le uničujoč psihični vpliv, ampak tudi fizičnega. “Veliko manj gibanja je imelo posledice,” pove Alenka Terbovc. “Tudi tisti, ki so bili prej med najbolj pokretnimi, so imeli težave ob hoji okrog doma.”
Zato so zaposlili dodatne fizioterapevte in delovne terapevte, ki so stanovalcem pomagali do stare forme.
Cepilna odrešitev
Cepljenje je prineslo olajšanje za vse, in potem ko so stanovalci, ki covida-19 niso preboleli, januarja dobili še drugi odmerek, se je tudi vzdušje v domu ter psihično počutje stanovalcev obrnilo na bolje.
Takrat so v dom povabili svojca ene od stanovalk, ki je bolezen že prebolel. Prišel je s harmoniko in igral po hodnikih ter tako razveselil stanovalce.
“Pravi veselici pa smo pripravili za valentinovo in potem še nekaj dni pozneje, za pusta,” Terbovc opiše veselje po cepljenju. “V Naklem so nam za valentinovo spekli lectova srca, šolarji iz bližnje osnovne šole so za naše stanovalce napisali lepe želje, pripravili smo kulturni program, ena od stanovalk je pripravila recital, eden od stanovalcev je zapel. Nepokretne smo z glasbo in petjem obiskali v njihovih sobah. Za pusta smo se zaposleni oblekli v maškare in organizirali ocenjevanje mask, peli smo, plesali in metali konfete. Pa tudi objemali smo se”, pravi in doda, “ampak to je skrivnost.”
Stanovalci so se nato zahvalili zaposlenim tako, da so jim za gregorjevo na skrivaj izdelali ptičke in napisali lepe misli. Marca pa so na obisk povabili tudi folklorno skupino, ki je zaplesala na dvorišču.
“Zaposleni smo vse to pripravili tudi zaradi sebe, saj je bilo za nas resnično olajšanje, ko smo končno spet zagledali nasmehe na obrazih stanovalcev,” se spominja Terbovc. “Vsi smo jokali, jaz še zdaj, ko se spomnim na to.”
Vodja zdravstvene nege ne more prehvaliti zaposlenih: “Delali so po 13 ur na dan, brez pregovarjanja. Če je šel kdo od sodelavcev na bolniško, so se drugi sami javili, da pridejo delat,” pripoveduje.
“Februar in marec sta bila tako lepa, da se mi zdi, da smo vsi kar malo pozabili na tisto jesensko koronakatastrofo,” pravi Terbovc. “Potem ko smo vsi ali preboleli covid-19 ali pa bili cepljeni, smo si naredili svoj mehurček veselja.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!