Hrvat prodal imetje, se preselil v avtodom in po 100 dneh spoznal resnico: "Odkrili smo veliko laž"

Nikola Borić, ki po pisanju hrvaškega Jutarnjega lista velja za enega najboljših atletskih trenerjev na svetu, je pred dobrimi tremi meseci skupaj s partnerko Zorano prodal hišo in zemljišče na Papuku v zahodnem delu Slavonije ter se podal na povsem novo življenjsko pot.

Po 100 dneh življenja v avtodomu se je znova oglasil na Facebooku in v daljšem zapisu razkril, kako je videti njun vsakdan, odkar nimata več stalnega naslova. "Minilo je prvih sto dni, odkar sva prodala hišo in zemljišče. Sto dni, odkar sva svoje življenje spravila v nekaj omar, prikolico in dom na kolesih. Sto dni, odkar nimava več naslova, na katerega bi nama prihajali računi. In kar je morda najbolj nenavadno od vsega – še vedno ničesar ne pogrešava," je zapisal.

Njuno življenje zadnje mesece poteka na poti, vse, kar je bilo nekoč vezano na en kraj, pa se zdaj seli skupaj z njima. Borić je priznal, da so se tudi njune živali sprva težko privajale na nove razmere, a so sčasoma sprejele, da je njihov dom tam, kjer so v tistem trenutku.

Na Papuku sta si več let po pisanju Jutarnjega lista prizadevala živeti čim bolj neodvisno od sistema. Imela sta vrt, na katerem sta pridelovala sadje in zelenjavo, poleg tega pa sta imela tudi jajca, mleko in meso. Presežke sta s sosedi menjavala za živila, ki jih sama nista mogla pridelati. Zdaj tega dela njunega vsakdana ni več, nadomestila sta ga nakupovanje v trgovinah in življenje na poti.

Način življenja, ki ni tako obroben, kot se zdi

Kljub temu je Borić v objavi izpostavil, da so se njuni skupni življenjski stroški zmanjšali za približno polovico. Nekateri izdatki so povsem izginili, drugi, predvsem za gorivo in hrano, pa so se povečali. Ob tem je slikovito opisal razliko med nekdanjim življenjem z lastnim vrtom in današnjim kupovanjem hrane.

"Danes nimava več vrta, imava supermarket, kar je s finančnega vidika tako, kot če bi lasten vodni vir zamenjal za pollitrsko plastenko vode na bencinski črpalki ... Višji so seveda tudi stroški goriva. Porabiva ga, kot da pred nečim beživa, kar, če dobro pomislim, morda tudi počneva. Po drugi strani pa so povsem izginili računi za elektriko, odvajanje padavinskih voda, energente, komunalne pristojbine in vsi drugi majhni, simpatični zneski, ki te vsak mesec opomnijo, da si privilegiran, ker smeš živeti v lastnem domu," je zapisal in dodal, da so ga na njuni poti najbolj presenetila prav srečanja z ljudmi.

V prvih sto dneh sta, tako Borić, spoznala ljudi različnih generacij in z najrazličnejšimi življenjskimi zgodbami, ki pa imajo nekaj skupnega. Odločili so se živeti drugače.

"Mislila sva, da pripadava neki nenavadni manjšini, ki se je nekega dne odločila prodati hišo in živeti v avtodomu. Izkazalo se je, da takšen način življenja vendarle ni tako obroben, kot se zdi s perspektive slavonskega dvorišča v odmaknjeni vasici v slepi ulici ob vznožju Papuka. Zanimanje za pojem 'vanlife' (življenje na poti v avtodomu) po svetu iz leta v leto narašča z dvomestno stopnjo, v ZDA pa se je število ljudi, ki živijo na tak način, v samo nekaj letih povečalo z manj kot dveh milijonov na več kot tri milijone. To je toliko ljudi, kot jih ima kakšna manjša država, denimo Hrvaška. To ni več hipijevska anomalija, temveč precej dobro utečena civilizacija, ki obstaja vzporedno s tisto 'normalno'. Le da se o njej na Hrvaškem še vedno ne govori, razen kadar kdo potrebuje eksotičen prispevek, da zapolni praznino v televizijskem dnevniku ob 19.30."

Kje je trik, kje je prevara?

Na poti sta tako začela srečevati ljudi, ki so si življenje uredili na najrazličnejše načine.

"In potem sva začela srečevati vse te ljudi. Mlade na motorjih. Družine s predšolskimi otroki v vojaških tovornjakih. Ljudi z dojenčki, starimi komaj nekaj mesecev, ki so se odločili, da je prav zdaj pravi čas za potovanje, dokler otrok še ne govori in se ne zaveda, da starši nimajo pojma, kaj počnejo. Starejše pare. Upokojence. Samske ljudi. Babice s psi, ki vozijo bolje kot polovica tovornjakarjev, kar sem jih kdaj srečal. Nekateri so na poti tri mesece, drugi šest, tretji leto dni. Nekateri so se na pot šele odpravili, nekateri so pobegnili, nekateri pa niti sami ne vedo več, kam gredo in kaj počnejo. In prav to se mi zdi morda najbolj zanimivo. Vsak ima svojo različico svobode. Nekateri delajo, drugi ne. Nekateri delajo prek spleta, drugi sezonsko, nekateri sprejmejo delo za nekaj tednov in nato nadaljujejo pot, spet drugi se preživljajo s priložnostnimi deli. Nekateri imajo denar, drugi skoraj nič. Toda nekaj jim je skupno. Svobodni so," je zapisal Hrvat.

V prvih sto dneh sta se izognila tudi strošku, ki bi ga marsikdo pričakoval pri takšnem načinu potovanja – za kampiranje nista plačala niti enkrat. Na poti sta namreč srečevala ljudi, ki so jima ponudili vodo, elektriko in prostor, kjer sta lahko ostala, nekateri pa so poskrbeli celo za prostor za njune konje.

"In potem stojiš tam in iščeš, kje je trik, kje je drobni tisk, kje je prevara. Pa je ni. Samo srčnost in dober človek," je še zapisal Borić na Facebooku ter sklenil, da ceno svobode danes preprosto plačujeta drugače, kot sta bila vajena, piše Jutarnji list.