V osrčju indonezijske province Java leži vulkan Kawah Ijen, ki je v zadnjih letih postal priljubljena turistična destinacija zaradi svojega edinstvenega pojava – modre lave. Pod tihim nebesnim pokrovom vulkana pa se odvija ena najtežjih in najnevarnejših služb na svetu.
Čeprav so podobe izjemno fascinantne in skrivnostne, vulkan razkriva tudi temnejšo plat, povezano z ljudmi, ki se ukvarjajo z izkopavanjem njegovih virov. Delavci med pridobivanjem žvepla ali tistega, kar imenujejo “hudičevo zlato”, delajo v nevarnih in negotovih razmerah, pisanje IFL Science povzema hrvaški N1.
Žveplo, pomemben naravni vir, igra ključno vlogo v številnih svetovnih industrijah. Uporablja se v različnih izdelkih, vključno s sladkorjem, vžigalicami, baterijami ter kot sestavni del proizvodnje kemikalij v gnojilih in zdravilih; torej ne le v vsakdanjem življenju, ampak je tudi nepogrešljiva sestavina gum, ognjemetov, smodnika in drugih izdelkov.
Kljub široki uporabi pridobivanje žvepla ni lahka naloga. Delo je v primerjavi z drugimi zaposlitvenimi možnostmi na otoku dobro plačano, kar ga naredi privlačno za številne delavce.
A to je ne le fizično zahtevno, je tudi izjemno nevarno. Rudarji delajo v izjemno strupenih hlapih pri temperaturah nad 115 stopinj Celzija in hodijo po razpadajočih breznih. Rudarjenje v globini tega aktivnega vulkana ni zgolj delo, temveč izjemna preizkušnja za tiste, ki se vsak dan podajajo v peklenski krater, kjer se srečujeta trdo delo in neizprosna narava. Medtem ko se svet osredotoča na razvoj in tehnološki napredek, so ti rudarji vpeti v boj za preživetje, izpostavljeni strupenim plinom, ekstremnim temperaturam in fizično izčrpavajočemu delu.
Rudarji pridobivajo žveplo zelo nenavadno. Kawah Ijen je vulkan z velikim kislim jezerom v svojem kraterju, ki vsebuje veliko koncentracijo žveplove kisline. Žveplo ročno pridobivajo iz parnih izvirov, ki prihajajo iz razpok. Rudarji paro zbirajo s pomočjo posebnih pripomočkov, kot so kovinske cevi. Ko se žveplena para ohladi, se žveplo kondenzira v rumene plošče. Trdno žveplo odstranijo in položijo v košare. Te nosijo na svojih ramenih iz kraterja navzgor po strmem pobočju vulkana.
Kdorkoli je že kdaj opravljal zahtevna dela, bo razumel, da trajno obremenjevanje s težkimi bremeni resno vpliva na zdravje. Ti rudarji pa nosijo izjemno težke košare, ki tehtajo od 68 do 90 kilogramov. Zato ni nenavadno, da je povprečna življenjska doba teh ljudi le 50 let.
Dodatek k izzivu prenašanja teh rumenih kamnov je, da je tudi zrak na dnu kraterja poln strupenih hlapov žveplovega dioksida. Poleg tega večina rudarjev pogosto opravlja delo brez ustrezne zaščite, kar pomeni, da vdihavajo ta plin. To povzroča opekline pljuč in neprestano solzenje oči. V velikih koncentracijah žveplov dioksid lahko povzroči težave z dihanjem in celo akutni pljučni edem, še piše hrvaški N1.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!