Ali vas lahko kakšen zvok, ki ga povzroča druga oseba, na primer cmokanje, rožljanje s ključi, celo dihanje, spravi skoraj ob pamet? Morda trpite za mizofonijo.
Skoraj vsaka peta oseba trpi za blažjo ali hujšo obliko mizofonije, ugotavlja študija britanskih raziskovalcev, objavljena lani v znanstveni reviji Plos One, poroča spletna stran nevrosciencenews.com.
Gre za psihično motnjo, pri kateri osebo lahko močno razdraži najbolj običajen zvok, ki ga večina drugih sploh ne zazna ali pa se nanj ne ozira, kot so recimo žvečenje čigumija, kašljanje, dihanje, praskanja po neki površini, koraki, …
Osebe z mizofonijo lahko moteči zvoki razdražijo do te mere, da nanje reagirajo agresivno, tudi fizično. “Za razliko od ljudi, ki pravijo, da jih moti, če nekdo v kinu med gledanjem filma grizlja čips, ljudje z mizofonijo resnično trpijo,” je za revijo Live Science o motnji povedal Damiaan Denys, profesor psihiatrije na Univerzi v Amsterdamu.
Ko ljudje z mizofonijo sprožilni dražljaj zaznajo, se od njega ne morejo več odvrniti in zato doživljajo trpljenje, stisko in/ali okvaro socialnega, poklicnega ali akademskega delovanja. “Obravnavali smo ljudi, ki so se ločili ali zapuščali delovna mesta, ker niso mogli več prenašati zvokov, ki so jih ustvarjali njihovi zakonci ali sodelavci,” je povedal Denys.
Jakost zvoka ni pomembna
Zdi se, da burnih reakcij na zvoke pri osebah z mizofonijo ne izzove glasnost zvoka, temveč njegov specifični vzorec ali pomen za poslušalca, o fenomenu piše Wikipedia.
Sprožilci so običajno ponavljajoči se dražljaji in so v prvi vrsti, vendar ne izključno, povezani s človeškim telesom, kot so žvečenje, prehranjevanje, cmokanje z ustnicami, srkanje, kašljanje, čiščenje grla, vohanje in požiranje.
Reakcije mizofonikov na dražljaj pa so različne – od blagih do hudih. Nekateri ljudje, ki trpijo za mizofonijo se morda tega ne zavedajo, vedo pa, da so njihove reakcije pretirane ali vsaj nesorazmerne z okoliščinami.
Strokovnjaki pravijo, da ljudi z mizofonijo najbolj iritirajo zvoki, ki jih proizvajajo njim najbližje osebe, člani družine ali prijatelji. Reakcije so v tem primeru veliko bolj agresivne, kot če zvoke povzročajo neznanci. Ljudje z mizofonijo pa lahko reagirajo tudi drugače: motečim zvokom se poskušajo čimbolj izogniti in v hudih primerih se lahko popolnoma izolirajo, kar lahko vodi v depresijo.
“Pogovarjali smo se z 42 osebami s podobnimi simptomi in ti so nam povedali, da se izogibajo kakršnimkoli družbenim aktivnostim, večino časa preživijo s slušalkami na ušesih, vsakodnevni poskusi, da ne bi ničesar slišali pa jim povzročajo velik stres,” je pojasnil Denys. “Lahko so agresivni in vedo, da to ni sprejemljivo, ampak proti sebe ne morejo,” je povedal.
Večinoma se ljudje ne zavedajo, da trpijo za mizofonijo
Simptomi mizofonije se lahko pojavijo že v otroštvu ali zgodnji adolescenci. In ker gre za motnjo, ki so jo prepoznali šele pred kratkim, so otrokom z mizofonijo diagnosticirali veliko hujše motnje, na primer motnjo pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost (ADHD) ali celo avtizem, je povedal Denys, ki se zavzema za to, da bi mizofonijo priznali kot samostojno psihično motnjo. O tem si namreč stroka še ni edina. Tudi ljudje, ki to motnjo imajo, se večinoma ne zavedajo, da gre za motnjo, je pokazala že omenjena britanska raziskava.
Raziskave mizofonije so zaenkrat še redke in stanje še ni dobro opredeljeno, zato tudi ni standardnih smernic za odkrivanje in zdravljenje. “Največji izziv, ki ga imam pri zdravljenju mizofonije je, da preprosto nimamo dobrih meril za to, kaj mizofonija sploh ne,” je za Live Science povedal Ali Mattu, docent medicinske psihologije na medicinskem centru Columbia University Irving v New Yorku.
“Sam sicer na podlagi izkušenj verjamem, da gre za samostojno motnjo, ki pa še nima psihiatrične definicije.” Razumevanje motnje pa otežuje tudi to, da je med ljudmi, ki doživljajo mizofonijo, veliko podobnosti, a tudi veliko raznolikosti. “Nekateri moji pacienti kot odziv na zvoke doživljajo tesnobo, nekateri poročajo o gnusu, drugi pa o besu,” je povedal Mattu.
Ker je mizofonija še precejšnja uganka, zanjo tudi ni zdravila ali smernic za zdravljenje. Zato strokovnjaki, ki motnjo priznavajo, bolnikom poskušajo pomagati z različnimi tehnikami, ki pogosto temeljijo na vrsti simptomov. “Čustva, ki jih pacienti doživljajo ali misli, ki se ob pojavu motnje pojavljajo, so ključne za zdravljenje te težave,” je dejal Mattu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!