Najgloblja točka na Zemlji, kjer so pogoji za življenje hujši kot v vesolju

Predstavljajte si kraj, kamor sončna svetloba nikoli ni prodrla, temperatura vode je tik nad lediščem, tlak pa tako visok, da bi vas v sekundi stisnil kot prazno pločevinko.

Ta kraj pravzaprav obstaja in leži na dnu Tihega oceana, vzhodno od Marijanskega otočja in blizu Gvama, imenuje pa se Marijanski jarek.

Gre za najgloblji poznani del svetovnih oceanov in najnižjo točko površja Zemljine skorje, katere dno, znano kot Challenger Deep oziroma Izzivalčevo brezno, se nahaja skoraj 11.000 metrov pod morsko gladino. To pomeni, da bi lahko na dno postavili našo najvišjo goro Mount Everest, pa bi bil njen vrh še vedno več kot dva kilometra pod morsko gladino.

Kot piše Nova.rs, je dolgo veljalo prepričanje, da je območje Marijanskega jarka popolnoma pusto, vendar pa so sodobne ekspedicije in robotske podmornice razkrile, da se tam skriva ekosistem, poln bitij, ki kljubujejo zakonom biologije.

Največja grožnja življenju v globinah pa ni tema, temveč hidrostatični tlak, ki na dnu jarka presega tisoč barov. To je primerljivo situaciji, kot da bi nekomu na glavo naložili 50 potniških letal.

Običajne ribe na takšnih globinah ne morejo preživeti, saj bi njihove celične membrane razpadle, njihove kosti pa bi se pod kemičnim vplivom ekstremnega tlaka in mraza kar raztopile.

Razmere za življenje še bolj neizprosne kot v vesolju

Medtem ko mora vesoljsko plovilo v vakuumu prenesti razliko v tlaku le ene atmosfere, so podmornice na dnu Marijanskega jarka izpostavljene pritisku kar 1.100 atmosfer.

Obenem so globine oceana zavite v popolno temo, v nasprotju z neskončno vidljivostjo in hitro radijsko komunikacijo v vesolju. Voda namreč blokira radijske valove, kar upočasni komunikacijo.

Kot piše Nova.rs, je tudi neprimerljivo lažje zgraditi plovilo, ki zadržuje zrak v vakuumu, kot pa takšnega, ki mora kljubovati neizmerni teži oceana, ki jo skuša zmečkati.

Kar dodatno dokazuje, da je težko raziskati to globino, je dejstvo, da se je na dno Izzivalčevega brezna spustilo manj kot 30 ljudi – bistveno manj v primerjavi s številom astronavtov, ki so se odpravili v vesolje.

Evolucija pa je vendarle našla rešitev. Bitja, ki živijo na dnu oceana, namreč uporabljajo posebne spojine, ki stabilizirajo njihove beljakovine in preprečujejo, da bi jih pritisk zmečkal.

Katera bitja lahko najdemo na dnu?

Nekateri bi si morda mislili, da na dnu živijo morske pošasti z ogromnimi zobmi, ki spominjajo na prizore iz hollywoodskih filmov, vendar tam pravzaprav bivajo veliko bolj preprosta, prosojna in nenavadna bitja.

Za rekorderko velja Pseudoliparis wirei oziroma nekakšna vrsta polžaste ribe, ki je najgloblje opažena riba na svetu, in sicer na globinah več kot 8.000 metrov pod morsko gladino. Na videz je povsem nenevarna, saj je svetlorožnate barve, nima lusk, njena koža pa je tako prosojna, da se skoznjo vidijo njeni organi. Namesto trdnih kosti je v njenem telesu prožni hrustanec, ki odlično prenaša pritisk.

Najdemo lahko tudi orjaške amfipode, ki živijo bližje površju in so dolgi le nekaj milimetrov. V globinah Marijanskega jarka se sicer lahko zgodi pojav, znan kot globokomorski gigantizem, zaradi katerega lahko ta vrsta, ki spominja na podolgovato kozico, zraste tudi do 30 centimetrov.

Amfipodi se prehranjujejo z organskimi ostanki, kot sta les in plastika. V njihovem prebavnem sistemu živijo posebne bakterije, ki jim pomagajo razgraditi snovi, ki jih druga bitja ne morejo prebaviti.

Predstavljajte si, da ena sama celica lahko zraste do 10 centimetrov v premer. To so ksenofiofori oziroma orjaške amebe, ki prekrivajo dno Marijanskega jarka. Delujejo kot nekakšne spužve, ki zbirajo usedline z morskega dna in iz njih črpajo hranila. Obenem so izjemno odporne proti visokim koncentracijam težkih kovin, kot sta živo srebro ali svinec, ki sta za večino drugih organizmov smrtonosna.

Med opaženimi vrstami so še črvi in mehkužci. Znanstveniki so med ekspedicijami odkrili več globokomorskih cevastih črvov in školjk, ki živijo na globinah več kot 9.000 metrov pod morsko gladino. Njihovo življenje ni odvisno od sončne svetlobe, saj namesto na fotosintezi temeljijo na kemosintezi, pri čemer mikrobi pretvarjajo strupene kemikalije in metan v energijo in hranila.

V globinah možno opaziti človeški vpliv

Čeprav bi si marsikdo mislil, da v Marijanskem jarku vlada tišina, to ne drži, saj je območje presenetljivo hrupno. Na dnu je mogoče slišati vse od petja kitov, ki odmeva iz višjih plasti oceana, in bobnenja podmorskih potresov do zvoka ladijskih propelerjev.

Raziskovalci so na najgloblji točki našli tudi plastične vrečke in ovitke sladkarij, v telesih drobnih bitij pa mikroplastiko.

Najnovejše genetske raziskave tisoče novih vrst mikroorganizmov v Marijanskem jarku medtem kažejo, da bi lahko ta bitja skrivala podrobnosti, ki bi lahko pomagale pri razvoju novih zdravil proti vnetjem in raku ter celo pri razvoju tehnologij za potovanja v vesolju, saj njihove celice lahko delujejo tudi v ekstremnih razmerah.